Govor predsednika republike na sprejemu ob 40. obletnici Teritorialne obrambe

Ljubljana, 12.12.2008  |  govor

Predsednik republike dr. Danilo Türk je priredil sprejem ob 40. obletnici Teritorialne obrambe, kjer je nagovoril povabljene goste.

---

Nagovor predsednika republike dr. Danila Türka na sprejemu ob 40. obletnici Teritorialne obrambe
Ljubljana, 12. december 2008


Spoštovana gospa ministrica, gospa Ljubica Jelušič,
spoštovani poveljujoči nekdanjemu Republiškemu štabu teritorialne obrambe in
Generalštabu Slovenske vojske, general podpolkovnik Albin Gutman,
spoštovani poveljniki pokrajinskih štabov Teritorialne obrambe Slovenije.

Danes smo se zbrali, da se skupaj spomnimo 40. obletnice ustanovitve Teritorialne obrambe Slovenije. Ob tem spominu imam dolžnost, da se zahvalim za prispevek, ki ga je Teritorialna obramba dala slovenskemu narodu, še posebej v procesu osamosvajanja in ustanavljanja slovenske države.

Posebej bi rad ob današnji priložnosti izrazil hvaležnost naše domovine vsem tistim, ki so v tem boju za slovensko samostojnost darovali svoja življenja.

Danes pa se moramo spomniti tudi vseh tistih pripadnikov Teritorialne obrambe in Slovenske vojske, ki so umrli že v času od vojne do danes in ki so s svojim delom veliko prispevali k razvoju slovenske oborožene sile.

40-letnica Teritorialne obrambe je dobra priložnost za razmislek o celotnem razvoju oboroženih sil in oboroženega boja Slovencev za narodno samostojnost in za vzpostavitev suverene države. Noben narod ni mogel vzpostaviti lastne države popolnoma brez vojske, brez oboroženega boja. Slovenski narod še posebej ni imel te sreče, da bi lahko brez velikega zgodovinskega prispevka oboroženih sil in oboroženega boja naposled lahko užival suverenost in popolno samostojnost. Ta prizadevanja imajo dolge zgodovinske korenine. O njih se včasih govori, še bolj pogosto pa se o tem ne govori. Obdobje bojev za severno mejo in zgodovinska vloga generala Maistra sta danes priznani bolj kot nekoč. In prav je tako. Prav je, da se te zgodovinske vloge generala Maistra spominjamo in da jo tudi poskušamo razumevati čedalje bolj celovito.

V naši zavesti sta narodnoosvobodilni boj proti fašizmu in nacizmu zapisana za vselej kot najsvetlejše poglavje v slovenski narodni zgodovini. In tudi ta boj in njegovo izročilo je vgrajeno v prizadevanje za slovensko samostojnost, ki je naposled dobilo svojo uresničitev leta 1991. Vendar do te uresničitve ne bi prišlo tako kot je, če ne bi v tistem času že imeli Teritorialne obrambe ustanovljene leta 1968, v času, ko so bile mednarodne razmere zapletene in ko je bilo treba razmišljati o tem, kako z oboroženo silo zagotoviti varnost ljudem, ne glede na obstoj nacionalnih vojska.

Ustanovitev Teritorialne obrambe leta 1968 je bilo zgodovinsko pomembno dejanje, ki je tesno povezalo oborožene sile z ljudmi, in ki smo ga v Sloveniji od samega začetka jemali zelo resno. Delo Teritorialne obrambe v vseh naslednjih letih je bilo resno vojaško delo in to se je najbolje pokazalo v trenutkih preizkušnje, v časih leta 1990 in 1991. Ustanovitev manevrske strukture narodne zaščite z ustrezno organizacijsko strukturo in vsa dejanja, ki so sledila v letih 1990/91 so pokazala, da smo si bili v Sloveniji pripravljeni dobro usposobiti za preizkušnje, ki jih je prinašal trenutek odločitve o naši državnosti.

Plebiscitna odločitev konec decembra 1990 ni bila zgolj politična odločitev, ampak je bila odgovorna odločitev naše skupnosti, državne skupnosti v nastajanju, ki je že vedela, da bo morala svojo efektivno oblast dokazovati in ki je vedela, da je tega sposobna.

Uvedba vojaškega usposabljanja za slovenske nabornike v letu 1991 je pokazala, da je tudi ta naloga bila vzeta izjemno resno. Pokazala pa je tudi, da ta naloga nikakor ni brez nevarnosti. Spomniti se moramo tudi žrtev, ki so bile v tem času, spomniti se moramo pekerskih dogodkov in seveda, še posebej jasno se moramo spomniti vojne za Slovenije v juniju in juliju 1991. leta.

O osamosvojitveni vojni je bilo povedano že mnogo in ob današnji priložnosti je potrebno poudariti, kako je ta vojna bila uspešna, kako je ta uspeh bil v veliki meri odvisen od Teritorialne obrambe in veh struktur, ki so med tem že bile vzpostavljene. Nek poseben vidik, ki je znan vsem tistim, ki smo v tistem času in kasneje opravljali diplomatske naloge, pa je naslednji. Naloge slovenske države in slovenske diplomacije so bile veliko lažje, kot bi lahko bile. Prav zato, ker je bila naša oborožena akcija tako dobro organizirana, tako dobro vodena, tako odločno izpeljana in ker je temeljila na prispevku tako velikega števila usposobljenih ljudi, da so bile vse vojaške naloge opravljene uspešno in v razmeroma kratkem času.

Z odhodom zadnjega vojaka jugoslovanske armade iz Slovenije pa se je začelo novo obdobje, obdobje oblikovanja slovenske vojske, ki je v svojih prvih letih še vedno nosila ime Teritorialna obramba. Ta odločitev ni bila naključje. Bila je pomembna, saj so pripadniki Teritorialne obrambe, tako iz preteklosti kot še posebej iz obdobja osamosvojite, ohranili izjemno velik ugled v slovenski javnosti. Takrat se je v slovenski javnosti dobro vedelo, da brez teh naših moških in fantov, pa tudi žena v uniformah, ne bi bilo uspešne osamosvojitve. Brez njihove domovinske zavesti Slovenija ne bi bila tisto, kar je takrat že bila. Njihovo medsebojno zaupanje, njihovo tovarištvo, je bila pomembna, najpomembnejša prvina morale in čvrstine Teritorialne obrambe v prvih letih po osamosvojitvi.

1. januarja 1995 se je Teritorialna obramba preimenovala v Slovensko vojsko in od takrat se je začelo novo obdobje, obdobje graditve slovenske vojske in njen razvoj v smeri profesionalnosti. Tisto obdobje, obdobje zadnjega desetletja in nekaj več, je bilo obdobje izredno hitrih in globokih sprememb v vojaški strukturi, v definiciji ciljev in opredelitvi konkretnih nalog naše vojske. To se včasih pozablja. Pozablja se, kako veliko sprememb in kako globoke spremembe so se zgodile v vsem tem času, v tem razmeroma kratkem času. Bilo je potrebno postoriti marsikaj na področjih usposabljanja, urjenja, izobraževanja, opremljanja, organizacije in vseh drugih dejavnosti, ki so naredile Slovensko vojsko za tako uspešno in dobro vojsko, kakršna je danes, in ki je po svojih kvalitetah znana marsikje po svetu.

Danes Slovenska vojska sodeluje v številnih operacijah, mirovnih operacijah in v drugih operacijah za podporo miru in je ponesla ime Slovenije v številne dele sveta. Prispeva k ugledu Republike Slovenije na mednarodni ravni, v mednarodnih organizacijah in je široko spoštovana.

Vse to so danes dejstva, o katerih ni več težko govoriti. Seveda pa moramo vedeti tudi to, da vsega tega kar danes že imamo, ne bi mogli imeti, če ne bi pred tem imeli pomembnega zgodovinskega obdobja Teritorialne obrambe, ki je nekaj posebnega in nekaj značilnega, nekaj bližnjega slovenskemu narodu, da moramo tako obletnico, kot je 40. obletnica, ki se je spominjamo te dni, s potrebno resnostjo, s potrebno odgovornostjo, s potrebnim občutkom za zgodovino, tudi poznati in tudi o njej razmišljati.

Rad bi se še enkrat zahvalil prisotnim, ki ste ustvarjali slovensko Teritorialno obrambo, ki ste jo razvili, ki ste jo napravili za to, da je lahko dala tako velik prispevek k slovenski osamosvojitvi.

Rad pa bi se zahvalil tudi vsem tistim pripadnikom Teritorialne obrambe, ki danes ne morejo biti z nami, kot so člani občinskih štabov Teritorialne obrambe, pripadniki odredov in vsi drugi, ki so ustvarjali to pomembno silo, pomembno garancijo slovenskega naroda in njegove samostojnosti.

Ob koncu tega kratkega nagovora, ki ne more biti pravičen do vsega, kar je Teritorialna obramba dala našemu narodu, ki pa je poskus povedati tisto kar je ob tej obletnici treba povedati, bi želel vsem, ki ste prišli, izreči tudi najboljše želje v vašem osebnem življenju, prijetne praznike, srečno Novo leto in še veliko priložnosti, o katerih vam bomo mi, ki nismo bili v Teritorialni obrambi, lahko izrekli hvaležnost.

Hvala lepa.