Predsednik republike podelil odlikovanje Eriki Fürst
Ljubljana, 27.1.2012 | sporočilo za javnost, govor
Predsednik republike dr. Danilo Türk je ob svetovnem dnevu spomina na žrtve holokavsta podelil odlikovanje Zlati red za zasluge Eriki Fürst za izjemen osebni prispevek k slovenski in evropski zgodovinski zavesti o holokavstu iz avtentične perspektive preživelega ter za dragocen prispevek k ohranjanju spomina na zgodovino in usodo slovenskih Judov.
Predsednik je v nagovoru ob podelitvi odlikovanja izpostavil pomen poslanstva Erike Fürst, ki predstavlja kamen v obrambnem zidu pred grozotami, ki jih je sama doživela in preživela. |  |
Nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka ob podelitvi odlikovanja Zlati red za zasluge
Ljubljana, 27. januar 2012
Spoštovana gospa Erika Fürst,
spoštovani zbrani,
Erika Fürst je bila kot trinajstletna deklica skupaj s svojimi starši in sestro deportirana v koncentracijsko taborišče Auschwitz. Tam je izkusila neznosno brutalnost totalnega preganjanja, morjenja in razčlovečenja vsakogar, ki je bil drugačen, zato ker je bil drugačen, zato ker je bil pripadnik drugačne verske ali etnične skupnosti ali ker je bil drugačnega ideološkega prepričanja. Posebej ožigosani so bili Judje. Njim je bil namenjen holokavst, skrajno nečloveško, industrijsko organiziran umor.
Pomembno se je zavedati, da holokavst ni nastal čez noč, ampak je šlo za postopen in stopnjevan proces razčlovečenja skupin ljudi na podlagi rase, vere, nacionalne pripadnosti. Začel se je z izrazi nestrpnosti, ki so preraščali v vse hujšo diskriminacijo, tej pa je sledil proces sistematičnega uničenja. Prav v teh dneh je v Mariboru na ogled razstava o prekmurskih Judih med holokavstom z naslovom "Nebo nad krematorijem je žarelo". Pred izbruhom druge svetovne vojne je v Prekmurju živelo med 400 do 500 Judov, vojno pa jih je preživelo le okrog 60. Erika Fürst je med tistimi redkimi, ki so holokavst preživeli.
Erika Fürst v Auschwitzu ni izgubila samo očeta. Izgubila je tudi svojo mladost in mladostne sanje. A se ni vdala. Preživela je in vztrajala. Res pa je začela sanjati drugačne sanje. Odločila se je, da bo storila vse, da se drugim ne bi nikoli zgodilo to, kar se je zgodilo njej in njenim. Ostala je zvesta svojim in svojemu izročilu, s svojo vero v človeka in človečnost pa še naprej vztrajno kljubuje holokavstu in vsemu, kar holokavst simbolizira.
Raziskovalcem, pa tudi pedagogom je vedno na voljo s svojim osebnim slikovnim in dokumentarnim gradivom, z njimi deli svojo zgodbo o deportaciji in preživetju. Naklanja jim ves svoj čas in požrtvovalno sodeluje pri številnih projektih. Njena pripoved se ne omejuje zgolj na grozote koncentracijskega taborišča Auschwitz in na holokavst, pač pa segajo njeni bogati spomini tudi na povojno življenje judovske občine v Murski Soboti in Prekmurju, na specifične verske in sekularne običaje in socialno življenje prekmurskih Judov, na življenje in delovanje verske občine, na posameznike in družine, ki jih je poznala in ki holokavsta niso preživeli, na usode preživelih po vojni, na usodo judovskih spomenikov in ustanov, pa seveda na marsikaj, kar poleg poznavalcev danes zanima tudi osnovnošolce in srednješolce.
Zaradi neprimerljivih okoliščin in razsežnosti posledic je holokavst bistveno vplival tudi na protokole zgodovinskega spominjanja. Za razumevanje konteksta nečlovečnosti holokavsta imajo v metodologiji tega spominjanja prav pričevanja preživelih nenadomestljivo vlogo in vrednost, saj samo skozi njihovo pripoved lahko dojamemo vse razsežnosti tovrstnih strahot. Faktografija, dokumenti, tudi slike ne zadoščajo, da bi se zavedli totalnosti dehumanizacije holokavsta, kar pa je tisto sporočilo, ki ga mora človeštvo v zvezi s to temačno epizodo evropske zgodovine sprejeti kot nauk za prihodnost.
Pojavi sodobnega antisemitizma, zanikanje holokavsta, poskusi spreminjanja zgodovine II. svetovne vojne v politične namene in pojavi neonacizma, vse to so pojavi, ki jih v časih gospodarske krize ne smemo prezreti, kajti vedno predstavljajo plodna tla za širši razmah nestrpnosti. Ravno zato je poslanstvo gospe Erike Fürst pomembno. Predstavlja namreč kamen v obrambnem zidu pred grozotami, ki jih je sama doživela in preživela.
Erika Fürst je s svojo držo, ko je ob vsakem spominjanju ponovno podoživljala grozote tistih dni in bolečino zaradi izgube njenih najdražjih, opravila veliko in herojsko dejanje. Svojo osebno ranljivost je junaško podredila svojim sanjam za prihodnost, v kateri bo veljalo načelo "Nikoli več". S tem pa je dala k nacionalni in evropski zgodovinski zavesti izreden in neponovljiv osebni prispevek.