70. obletnica Notranjskega odreda in roške ofenzive

Babno Polje, 2.6.2012  |  govor

Slavnostni nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na slovesnosti ob 70. obletnici Notranjskega odreda in roške ofenzive
Babno Polje, 2. junij 2012


Spoštovane borke in borci narodnoosvobodilnega boja,
drage Notranjke in Notranjci,
spoštovani visoki gostje,

zbrali smo se, da skupaj obudimo spomin na eno najbolj junaških obdobij narodnoosvobodilnega boja in vse slovenske zgodovine, na čas ustanovitve Notranjskega odreda in na čas roške ofenzive.

Čas pred sedemdesetimi leti je bil težek čas. Za slovenski narod je bil to čas fašistične in nacistične okupacije in vojnega nasilja – a hkrati tudi čas odločnega moralnega in oboroženega upora.

To je bil čas trdih preizkušenj in velikega tveganja. Pa vendar je bila moralna smer jasna – terjala je upor proti okupatorju in oboroženi boj. V tem uporu in tem boju se je mogočno izkazal uporni duh Notranjcev in Notranjk, njihova svobodoljubnost in njihova odločnost. Ustanovitev notranjskih partizanskih odredov, pred 70 leti, je bila najbolj mogočen izraz tega upornega duha in te izjemne odločnosti. Zato je prav, da danes, 70 let kasneje, z vsem spoštovanjem in občudovanjem obudimo spomin na te človeške in narodove vrednote, vrednote svobodoljubja, upora proti tuji nadvladi in odločnosti v boju za svobodo.

Prav pa je tudi, da se spomnimo velikih razsežnosti okupatorskega nasilja v letu 1942 in silovitosti vojaškega obsega ofenzive, ki je bila najmočnejši izraz tega nasilja. Že pred ofenzivo – in spričo spoznanja, da prvo leto vojaškega nasilja ne bo zlomilo slovenskega naroda – se je okupator pripravljal, da izvede temeljito italijanizacijo celotne Ljubljanske pokrajine. V ta namen je bil pripravljen izvršiti celo izgon slovenskega prebivalstva iz Ljubljanske pokrajine ali pa vsaj iz določenih območij. Za tak cilj je bila potrebna uporaba vseh vojaških sredstev in dovoljeno vsakršno nasilje nad civilnim prebivalstvom.

Ta cilj je zahteval tudi pospeševanje razdora med raznimi političnimi smermi med Slovenci. Okupator je hujskal ljudi k medsebojnemu razdoru. Formirane so bile mreže malih postojank za nadzor ozemlja, v katere so namestili pripadnike kvislinških enot, imenovanih "Milizia voluntaria anticomunista". Razsežnosti bratomorne vojne so se s tem močno povečale.

Vendar, glavna in daleč prevladujoča oborožena sila roške ofenzive so bile italijanske enote, ki so štele preko 70.000 mož. Ofenziva, ki je potekala poleti in jeseni 1942, je bila tako po trajanju operacij in velikosti ozemlja kot tudi po premoči v orožju in oboroženi sili ena največjih na območju Jugoslavije med drugo svetovno vojno.

Kljub svoji vojaški moči in brutalnosti pa ofenziva ni izpolnila zastavljenih ciljev. Partizanske enote niso bile uničene. S spretnimi manevri so se umikale na težko dostopna območja in okupatorju od tam zadajale nove udarce. V času roške ofenzive so bile ustanovljene prve partizanske brigade na Slovenskem. Narodnoosvobodilni boj se je kljub bolečim udarcem roške ofenzive okrepil. Prav v tem je bila odločilno izražena narodova volja po preživetju in prav v tem je bilo seme njegove končne zmage, tiste zmage, ki je slovenski narod za vselej uvrstila med ponosne in enakopravne narode Evrope in sveta.

Toda pomen in veličino slovenskega narodnoosvobodilnega boja je mogoče v celoti razumeti samo v širšem, svetovnem merilu. Druga svetovna vojna ni bila navadna vojna in vojaška okupacija naših krajev, ni bila navadna okupacija. Šlo je za veliko več. V globalnem merilu je šlo za moralno usodo in razvojno smer celotnega sveta, na naših tleh pa za preživetje naroda. Največji deli slovenskega ozemlja so bili ne le vojaško okupirani, ampak tudi protipravno priključeni okupatorskim državam. Brez oboroženega upora naš narod na teh ozemljih ne bi obstal.

O tistih časih ni mogoče resno govoriti, ne da bi prej poudarili ti dve osnovni dejstvi, ki sta opredelili vse, kar se je zgodilo med II. svetovno vojno. Šlo je za preživetje naroda in usodo sveta. Samo tako je mogoče razumeti pomen upora, pa tudi usodne razsežnosti okupatorskega nasilja, še posebej nasilja nad civilnim prebivalstvom v času roške ofenzive na Notranjskem in tudi v drugih pokrajinah. Nobena oblika zanikanja, noben poskus zmanjšati zločinski značaj teh hudodelstev zoper civilno prebivalstvo ne more uspeti. Ta hudodelstva bodo v svetovni zgodovini ostala med najbolj izrazitimi primeri zla, ki je tako kruto zaznamovalo svet 20. stoletja.

Na vse to se danes včasih pozablja in to nas mora skrbeti. Čeprav so bile besede razumevanja zgodovine in pomena sprave izrečene z najvišjega mesta naše zahodne sosede Italije, se tam še vedno najdejo ljudje, ki trdijo, da se je trpljenje začelo nekje na koncu druge svetovne vojne. Še več, z izmišljenimi razlagami fotografskih dokumentov sprevračajo in zanikajo zgodovinsko resnico in s tem hote ali nehote opravičujejo teror, ki so ga fašistične enote v času 1941–1943 izvajale na področju Ljubljanske pokrajine. Take trditve in manipulacije odločno zavračam!

Že selektivni spomin, ta pogosti spremljevalec političnih polemik, je vselej etično vprašljiv. Spomin, ki zavestno zamenjuje vzrok in posledico, pa je etično popolnoma nesprejemljiv. Takim sprevračanjem zgodovine je treba nasprotovati – jasno in odločno, a vselej tudi odmerjeno, kulturno in dostojanstveno. Slovenski narod je bil zmagovit v boju in bil je na strani zmagovalcev druge svetovne vojne! Danes smo lahko samozavestni in dostojanstveni v zavesti zmage. To od nas terja etika zmagovalcev. Prav ti isti razlogi pa nam nalagajo tudi dolžnost skrbeti – tako za zgodovinsko resnico kot tudi za politični dialog, kakršnega zahteva današnji čas.

V teh časih potrebujemo vsestranski dialog – med nami samimi, pa tudi med nami in vsakim od naših sosedov. Imamo tudi pomembne uspehe. V srečanjih na najvišji ravni z Italijo smo dosegli pomembne premike. Kmalu bo dve leti, odkar smo predsedniki treh sosednjih držav – Italije, Slovenije in Hrvaške – skupaj položili venec pred Narodnim domom v Trstu ob 90. obletnici požiga tega simbola slovenstva in opravili tudi druga spravna dejanja, ki jih terja naš čas. Danes zato lahko govorimo o tržaškem duhu kot dosežku tega simboličnega srečanja predsednikov treh sosednjih držav. S tem širimo tudi prostor za dialog, ki je nujen, da bi se lažje uveljavila polna zgodovinska resnica, odpravili preostali predsodki in ustvarilo ozračje zaupanja. In prav zaupanje potrebujemo za reševanje vseh preostalih nerešenih vprašanj.

Spoštovane državljanke in državljani Republike Slovenije,

danes se na tem spominskem in slavnostnem dogodku posvečamo spominu na tisti čas 20. stoletja, v katerem je divjala druga svetovna vojna. Na naših tleh se je bila obrambna in osvobodilna vojna, vojna proti okupatorju, vendar tudi vojna, kjer se je Slovenec obrnil proti Slovencu, brat proti bratu. Rane, povzročene med drugo svetovno vojno in neposredno po njej, še niso zaceljene. In ne samo, da niso zaceljene rane tistega časa. Včasih se zdi, da se danes namerno ustvarjajo nove, z novimi delitvami in novimi obtoževanji. Vendar, čas je, da se preneha z retoriko obtoževanj in povzročanjem novih ran. Bodimo strpni drug do drugega, in zlasti – ozrimo se v prihodnost. Ta pa zahteva sodelovanje, dogovarjanje in sporazum. Storimo to za nas, za naše otroke in tudi v spomin na vse tiste, ki so umrli za domovino.

Izročila in vrednote borcev za severno mejo, borcev narodnoosvobodilnega boja in borcev slovenske osamosvojitve naj nas navdihujejo tudi v prihodnje. Naši demokraciji moramo zagotoviti treznost, preudarnost in višjo raven politične kulture. V našem gospodarskem razvoju moramo zagotoviti potrebno podjetnost in ustvarjalnost. Naš pravni sistem mora zagotoviti enakopravnost in solidarnost. V razmerah, v katerih živimo, ljudje potrebujejo spodbudo in pozitivne vzglede. In pri vsem tem moramo gojiti domoljubje.

Partizani in civilni prebivalci Notranjske, ki so izgubili življenja med drugo svetovno vojno, so se borili za domovino in za boljši svet. Danes se nam za te cilje ni treba boriti z orožjem. Toda prizadevanja za boljši svet ostajajo. Tudi danes potrebujemo modrost, pogum in odločnost. Kadarkoli se nam zazdi, da nam teh lastnosti primanjkuje, se spomnimo: v preteklosti smo bili sposobni velikih dejanj in tudi danes to sposobnost imamo.

Z vero, da to resnično zmoremo, vam vsem čestitam ob bližnjem dnevu državnosti.

Naj živi Republika Slovenija!