Pred 23. avgustom
Ljubljana, 18.8.2012 | izjava
Evropa ima veliko razlogov za poseben dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov. V svoji dolgi zgodovini je "Stari kontinent" spoznal številne oblike zatiranja in nasilja, ki jih danes opisujemo kot totalitarizem ali kot avtoritarno oblast. Evropski parlament je za tak dan razglasil 23. avgust, datum podpisa pakta o nenapadanju, ki sta ga na ta dan l. 1939 sklenila dva ključna totalitarna režima 20. stoletja - Hitlerjeva Nemčija in Stalinova Sovjetska zveza. Sledil je cel niz tragedij: sovjetska okupacija Estonije, Latvije in Litve, delitev Poljske in druga svetovna vojna.
V izboru datuma 23. avgust 1939 za dan spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov pa je tudi veliko tragične, zgodovinske ironije. Datum nam ne govori le o totalitarizmu in njegovih žrtvah, ampak tudi o politiki, ki mu je dala priložnost. Pisatelj Claudio Magris je čas pred letom 1939 dobro opisal:
"Fašizem je bil v tistih desetletjih do neke mere gibanje, o katerem so drugi mislili, da ga lahko izkoristijo; oblasti na Zahodu so ga skušale uporabiti za uničenje komunizma in usmeriti proti Sovjetski zvezi, ta pa je postavila igro na glavo in z namenom, da bi pridobila čas za lastno utrditev, sklenila pakt s Hitlerjem. Nenadoma pa je bilo te igre konec, fašizma ni bilo mogoče uporabiti za noben politični ali drug namen, postavil se je po robu vsem in vsi so se postavili po robu njemu in njegova usoda je postala skrajno kruta pustolovščina blaznosti, podlosti in obupa." (Claudio Magris, "Donava", CZ, Ljubljana 2006, str. 363).
Seveda, 23. avgust 1939 ni začetek evropskih totalitarizmov 20. stoletja, temveč zgolj eden usodnih trenutkov v njihovi zgodovini. Njihovi začetki segajo že v obdobje razkroja ter političnega in socialnega kaosa, ki ga je dobri dve desetletji poprej povzročila prva svetovna vojna. Takrat se niso razkrojili le stoletja trajajoči imperiji, ampak celotne družbe in vse njihove politične in moralne strukture. Ta "razpad starega sveta" je ustvaril izjemno nevaren vakuum. Odprl se je prostor za usodne iluzije o novih poteh do človekove boljše prihodnosti, hkrati z njimi pa tudi prostor za cinično zaničevanje človeškega življenja in za širitev kulta smrti. Nastali so totalitarni režimi - v sovjetski Rusiji, v fašistični Italiji in v nacistični Nemčiji. To je bil čas nestrpnosti in velike tesnobe, v katerem so nastali pogoji za novo veliko vojno. Totalitarni režimi so ponujali vsak svojo "iluzijo novega sveta", kratkovidnost politike in njeni manevri, kakršen je bil Münchenski sporazum (1938), s katerim so zahodne sile Češkoslovaško prepustile Hitlerjevi Nemčiji, pa so pripeljali svet v položaj, ki ga je Magris opisal kot "skrajno kruto pustolovščino blaznosti, podlosti in obupa".
Za Slovence so se travmatične izkušnje začele zgodaj. Primorski Slovenci so bili med prvimi žrtvami fašizma - in med prvimi protifašisti. Za Slovence (drugače kot za Estonce, Litovce, Latvijce in Poljake), 23. avgust 1939 ni začetni datum totalitarizmov ali boja proti njim. Slovensko zgodovino je namreč usodno zaznamoval že 13. julij 1920 - dan požiga Narodnega doma v Trstu. Temu datumu je sledilo obdobje fašističnega nasilja, ki je trajalo več kot dve desetletji, antifašistični boj primorskih Slovencev, fašistična in nacistična okupacija celotnega slovenskega ozemlja in junaški narodnoosvobodilni boj slovenskega naroda v letih 1941-1945. Narodnoosvobodilni boj je bil boj za preživetje slovenskega naroda, ki sta mu nacizem in fašizem naklepala uničenje. V slovensko in svetovno zgodovino se je ta boj neizbrisno zapisal kot boj za pravično in zmagovito stvar in kot prispevek slovenskega naroda v globalnem naporu za boljši povojni svet.
Toda čas vojne in prvo desetletje po drugi svetovni vojni sta bila tudi čas nove, bridke zgodovinske ironije. Nova oblast je Slovencem sicer prinesla narodno osvoboditev in možnost ustvarjanja boljše družbe, hkrati pa je komunistična partija Jugoslavije, vodilna politična sila tistega časa, ustvarila sistem, ki je v zadnjih mesecih vojne in neposredno po njej izvedel množične izvensodne poboje pripadnikov kvislinških vojska. Revolucionarno nasilje vojnega in povojnega obdobja je povzročilo številne žrtve. Storjene so bile mnoge kršitve človekovih pravic in uvedene raznovrstne totalitarne prakse.
Prelom jugoslovanskih komunistov s Stalinom l. 1948 je sprva še zaostril razmere, kasneje pa je omogočil postopno uvajanje svojstvenega, samoupravnega modela socializma. Jugoslavija je bila v tistem obdobju avtoritarna država, ki jo je še naprej zaznamovala oblast ene stranke. Ta ni dajala enakih možnosti drugače mislečim in je povzročila nemalo krivic. Vendar je Jugoslavija svojim narodom omogočala razvoj in je - v razmerah tedanjega časa - s samoupravljanjem in neuvrščenostjo pridobila znaten mednarodni ugled. Vsi resni analitiki tistega obdobja se strinjajo, da je bil položaj v avtoritarni Titovi Jugoslaviji bistveno boljši od tistega v njenih sosedah na vzhodu, ki so ohranile totalitarne značilnosti.
Slovenija si je v obdobju po drugi svetovni vojni prvič v zgodovini zagotovila zaokroženost svojega etničnega ozemlja. Vzpostavila je visoko raven pravne in dejanske avtonomije in razvila celovito državno strukturo. Slovenska kulturna ustvarjalnost se je okrepila. Postopoma je Slovenija uspela izboljšati ne le materialno blaginjo ljudi, ampak tudi zaščito človekovih pravic. Ta razvoj ni bil idealen, vendar je bil napredek nesporen.
Proti koncu osemdesetih let prejšnjega stoletja se je končal sistem vladanja, ki ga je pred tem desetletja upravljala Zveza komunistov. Nastala so močna civilno družbena gibanja in nove, pomladne politične stranke. Razmere za miren prehod v demokratično družbo so dozorele. Vse to je omogočilo tudi razmeroma neboleč proces prehoda iz avtoritarne v demokratično ureditev, hitro osamosvojitev ter uspešno oboroženo obrambo pred agresijo JLA.
Tudi po osamosvojitvi je Slovenija ostala privržena kulturi postopnih sprememb. Danes sodi med države, ki so uspešno izvedle tranzicijo in so v okviru Evropske unije našle svoje naravno mesto v sodobni Evropi. Gospodarski in drugi problemi današnje suverene Republike Slovenije so podobni tistim v drugih državah Evropske unije. Poreklo teh problemov je v napakah finančnega sistema in ekonomske politike v času po vstopu Slovenije v EU. Racionalne rešitve današnjih problemov so mogoče. Potrebujemo nov zagon gospodarske rasti, sanacijo bank, nov sistem upravljanja z državnim premoženjem ter strukturne reforme, zlasti na področju pokojninske ureditve in delovnih razmerij. Potrebujemo kompetentno, reformno vlado in odgovoren državni zbor. To so prednostne naloge tačas.
Čemu pa naj bodo predvsem posvečene naše misli ob letošnjem dnevu spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov? Naša pot naprej pot naprej zahteva izpolnjevanje treh ključnih političnih in etičnih pogojev:
Prvič, zagotoviti moramo resno obravnavanje preteklosti in spoštljiv odnos do žrtev vojn in minulega nasilja. Zgodovinopisje naj bo razbremenjeno ideoloških razlag in političnih kalkulacij. Pieteta do žrtev vojn in totalitarnega nasilja mora biti prav to in nič drugega kot to - spomin na umrle in zavedanje o krhkosti človeškega življenja spričo groze smrti. Upoštevajmo, da obstajajo številni boleči spomini in da ima vsakdo neodtujljivo pravico do svojih spominov.
Drugič, krivice, storjene v preteklosti, je treba popraviti, kolikor je to le mogoče. Vsi mrtvi imajo pravico do groba in do spomina. Vsi živi, ki so bili v preteklosti krivično prizadeti, imajo pravico do poprave krivic in ustrezne odškodnine. Zakon o popravi krivic, ki ga je Državni zbor Republike Slovenije sprejel l. l996, je v največji meri že uresničen. Tudi vojni zakoni iz l. 2009 se uresničujejo. Vlada in državni zbor imata odgovornost, da zagotovita vse za dosledno uresničevanje vseh teh zakonov.
In ne nazadnje, tretjič, paziti moramo, da se v naši politiki ne udomačijo elementi avtoritarne ali celo totalitarne prakse. Z veliko občutljivostjo se moramo odzivati na vse primere sistematičnega kršenja človekovih pravic in na vse pojave nestrpnosti do drugačnih. Človekove pravice je treba spoštovati tu in zdaj. Obsojanje preteklih kršitev človekovih pravic je utemeljeno, vendar nikakor ne sme služiti za prikrivanje današnjih kršitev človekovih pravic. Pravosodje je treba spoštovati. Izražanje nespoštovanja sodišč in slabitev sodne veje oblasti spadata med tradicionalne značilnosti totalitarne mentalitete. Poskuse izvršne oblasti, da bi obvladovala dejavnosti civilne družbe ali avtonomne institucije, kot so univerze in kulturne ustanove, je treba odločno zavračati. Potrebujemo spoštovanje načela vladavine prava, prebujeno civilno družbo, krepitev zavesti o pomenu avtonomnih ustanov in odgovorno, demokratično politično prakso. Vse to skupaj je imunski sistem družbe in z njegovo krepitvijo se bomo najbolje oddolžili spominu na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov 20. stoletja.
Dr. Danilo Türk,
predsednik Republike Slovenije