Intervju za Glas gospodarstva

Ljubljana, 1.3.2009  |  intervju

Kapitalizem je predvsem odgovornost

Novinar: Iztok Lipovšek

Kaj se je zgodilo s svetom v zadnjem lanskem trimesečju, da so ugledni svetovni ekonomski analitiki spet posegli po prebiranju Marxovih del?

Priljubljenost del teoretika komunizma ni naključna. Razlogi in vzgibi, ki so kot tajfun ogrozili svetovni finančni sistem in pahnili svetovno gospodarstvo v krizo nepredvidljivih razsežnosti, so privedli do spoznanja, da kapitalizem v vsebini, kot je bil še do včeraj, ni več pravi za nov čas. Politiki mrzlično poskušajo reševati nacionalna gospodarstva, ekonomisti iščejo nove vsebine za neki nov gospodarski (s tem pa tudi družbeni) sistem, iščejo možne izhode iz kriznih razmer. Kakšno zamisel utegnejo dobiti tudi pri Marxu.

Slovenije, ki je močno vpeta v mednarodno gospodarsko sodelovanje in izmenjavo, se kljub geografski majhnosti nevihta ni ognila. Slovenija je pač enake usode kot vse druge države in si ne more privoščiti, da bi bila osamljeni otok. Predsednik države v naši ureditvi sicer nima neposredne operativne vloge pri reševanju kriznih razmer, a to ne pomeni, da je izločen iz skupnih prizadevanj v iskanju najboljših in dolgoročno celostnih rešitev. Kot nesporna avtoriteta, za nameček pa oborožen še z vrsto neformalnimi vzvodi, je pri skupnem premisleku o nadaljnjem razvoju družbe nepogrešljiv sooblikovalec.

S predsednikom republike, dr. Danilom Türkom, smo se pogovarjali – morda malce drugače – o njegovem videnju časa, v katerega z vsemi svetovnimi dilemami vstopa tudi Slovenija. Njegove presoje in ocene, predvsem pa izkušnje lahko v iskanju "novega družbenega dogovora in soglasja" o razvoju slovenske družbe pomenijo tisto dodano vrednost, ki lahko prispeva v odtenkih slovensko drugačnost soočanja s kriznimi razmerami.


Ali se strinjate s tistimi svetovnimi ekonomisti, ki pravijo, da svetovna finančna kriza, ki je povzročila globino in razsežnost gospodarske krize, nekako pomeni zaton liberalnega kapitalizma, kot se je razvil?

Strinjam se, da je ta kriza konec približno 30-letnega cikla, ki se je začel z reaganomiko in thatcherizmom konec sedemdesetih in v začetku osemdesetih let. Ta razvojni cikel je zdaj doživel polom. Seveda je pripomogel k veliki rasti svetovne proizvodnje in razširitvi trgovine, vendar so se v tem okviru zgodile tudi zelo hude zlorabe trga in doživel je polom s krizo, ki jo doživljamo zdaj. Ta kriza bo povzročila potrebo po drugačnem pristopu, po boljši regulativi in boljših institucijah. Trg ne more samodejno in stihijsko urejati vseh ekonomskih odnosov. To se kaže zdaj.

Z obema krizama se je v ospredje postavilo vprašanje morale in etike v poslovnih odnosih. V globalnih gospodarskih razmerah to vprašanje, tudi zaradi različnih kulturoloških in verskih tradicij, obravnavajo različno. Ali je to pravi trenutek za razmislek o celotnih družbeno-gospodarskih odnosih tudi v Sloveniji?

Za nas v Sloveniji je to nedvomno težava. Mi se bomo imeli priložnost pogovarjati o socialni odgovornosti gospodarstva. Mislim, da je ta razprava že tu in se začenja. Če si vodstvo Gorenja zniža plače in pove, da moramo v teh kriznih časih nastopati solidarno, tega zagotovo ne počne samo iz povsem taktičnih razlogov zaradi pogajanj s sindikati, ampak je v tem tudi pomembnejše splošno sporočilo. Kar zadeva razlike med kulturami, bi dejal, da s tem ne gre pretiravati, ker je socialna odgovornost kapitala univerzalnega pomena in je povsod. Vprašanje je, ali ljudje, zlasti tisti, ki so na položajih, ko imajo lahko od kapitala več, to vselej razumejo. Dobro se spominjam pogovorov, ki sem jih imel v New Yorku pred kakšnimi sedmimi, osmimi leti. Ko sem omenil pojem družbene odgovornosti kapitala, so se mi sogovorniki smejali, češ ta stvar je vendarle docela staromodna in je šla nepovratno iz mode. O tem se je v Ameriki govorilo v petdesetih letih v času njenega velikega gospodarskega vzpona, kjer je bila družbena odgovornost podjetij naravna tema. Potem je seveda v času liberalističnega obdobja v prejšnjih desetletjih to šlo v pozabo. Mislim, da se zdaj tema vrača. Spomnite se nastopa francoskega predsednika Sarkozyja na nedavnem pariškem posvetovanju o prihodnosti kapitalizma, ko je povedal, da je kapitalizem predvsem odgovornost. To je zanimiva definicija. Retorično učinkovita. Kaj natančno pa je njena ekonomska in pravna vsebina, se bo treba še dogovoriti.

Že vaš predhodnik v teh prostorih, dr. Janez Drnovšek, je v zadnjih letih svojega življenja opozarjal in se odzival na anomalije v družbeno-gospodarskih odnosih na svetu. Slutil je, da se končuje neko obdobje blaginje, ter poudarjal etične, moralne in človekoljubne vrednote. Ali je bil po svoje vizionar ali le dober analitik razmer v svetovnem gospodarstvu in družbenih odnosih?

Verjamem, da so imeli takšne slutnje mnogi ljudje. Pri nas in po svetu. Vprašanje je, kako so jih izražali. Dr. Drnovšek je impresioniral slovensko politiko in javnost s tem, da jih je izražal zelo neposredno in zelo etično. To je bilo precej drugače od njegovega pragmatizma pri opravljanju dela, ko je bil predsednik vlade. Zaradi tega so povsem razumljive razlike, ki jih narekujejo različne pristojnosti in položaj obeh funkcij v naši ureditvi. Kot predsednik vlade je opravljal pomembno funkcijo graditve konsenza glede težkih reform in moral biti pragmatičen. Hkrati pa je kot predsednik republike razumel, da je odgovoren tudi za odpiranje nekaterih zelo temeljnih vprašanj, na katera ni vedno konkretnih in takojšnjih odgovorov. Ta razlika je povzročila veliko zanimanja za misli dr. Drnovška. Rekel pa bi, da je slutnja, o kateri je govoril, razširjena zelo široko. Tako v pogledu etičnega odnosa do razvoja kot tudi etičnih zahtev do politike, kar je dr. Drnovšek večkrat poudarjal. Opozarjal je, da politika ne daje državljanom občutka, da resnično vplivajo na položaj v družbi in na svojo usodo. To so bile zelo tehtne misli. Verjamem, da bomo o tem morali še veliko govoriti in biti zelo konkretni. Veste, ljudje, ki imajo slutnje, velikokrat raje stresno odločanje prelagajo na pozneje. Na žalost je človeška narava takšna, da se težke odločitve ponavadi lahko sprejemajo samo v težkih razmerah.

Danes je slišati nov pojem: poiskati moramo novo razvojno paradigmo. Imam pa občutek, da si vsakdo, kdor o tem govori, s tem predstavlja nekaj drugega. Kaj naj bi to bilo? Gre za neko celostno in povsem novo družbeno soglasje?

Paradigma je zlorabljen pojem. Z njim se operira, kadar se hoče povedati, da potrebujemo neko veliko spremembo. Mislim, da moramo biti pri tem veliko bolj konkretni. Kar ohrabruje, je dogajanje v ZDA, kjer je predsednik na podlagi zelo široke razprave že prišel na plan s predlogi o velikem vlaganju države v javna dela, v infrastrukturo, v sistem proizvodnje električne energije in njene distribucije, kar omogoča večja vlaganja v zelene tehnologije, do okolja prijaznejši razvoj in naposled tudi povezovanje tega, do okolja prijaznega energetskega razvoja z ukrepi, ki bodo potrebni za premagovanje hipotekarne krize. Kajti, če imamo okoljevarstvena načela kot skupna načela, moramo tudi v odločitve o odlogih plačil hipotekarnih posojil vključiti ukrepe za vgradnjo boljše izolacije, za večjo energetsko varčnost hiš. Imamo vrsto praktičnih ukrepov, ki so nekako že v izvajanju ali pa so predmet artikulacije in ki v ameriških razmerah lahko tudi uspejo. ZDA imajo velike človeške, finančne in organizacijske potenciale ter so sposobne narediti tak veliki korak. Če se bo to na koncu imenovalo sprememba paradigme, bo čisto v redu. Samo v tej fazi je pomembno, da smo čim bolj konkretni in da povemo, kaj pravzaprav so tiste spremembe v našem pogledu na razvoj, ki jih potrebujemo. To bomo morali narediti tudi v Sloveniji. Slovenija je v nasprotju z ZDA majhna, ni samozadostna, je zelo vezana na izvoz, skratka, ima drugačna izhodišča, na katerih bo morala graditi to svojo spremembo razvojne paradigme in bo bolj povezana z EU. Mi smo zelo vpeti v EU in bomo velik del odgovorov iskali v njenem okviru.

To po drugi strani pomeni, da lastne poti niti ne moremo ubirati. Morda v odtenkih iščemo lastne rešitve, ne pa tudi globalno.

Ti odtenki so izjemno pomembni! Govorimo o stvareh, ki sploh niso majhne. Mi lahko v tej fazi naredimo več za tehnološko prestrukturiranje našega gospodarstva. Še vedno imamo precej industrij, ki nimajo prave ekonomske perspektive. Zdaj je trenutek, da se pogleda, katere od teh industrij je treba opustiti, kako pomagati delavcem, da prebrodijo krizo, najprej s socialnimi pomočmi, potem pa tudi s prekvalifikacijami, preusmeritvami. Tudi v ZDA bodo morali vložiti veliko truda prav v prekvalifikacije in preusmerjanje. Podobne naloge čakajo tudi nas, seveda v veliko manjšem obsegu, saj gre za precej manj ljudi. Priložnost, da pogledamo, kam nas peljejo nove tehnologije, kako bi radi razvili našo ekološko strategijo na neko novo raven, je zdaj tu. To je velika stvar. To morda v svetovnih primerjavah ni velika količina, za slovenski razvoj pa so ti izzivi veliki in tudi možnosti so velike.

Povprečna svetovna produkcija dobrin na nekaterih področjih že zdaj presega povpraševanje, zato bo na svetu vendarle moralo priti do večjega uravnoteženja ponudbe z dejanskimi potrebami.

Takole bi dejal: tudi pri ponudbi je mogoče, če gledamo stvari na svetovni ravni, marsikaj spremeniti z boljšo ekonomsko in socialno politiko. Poglejte na primer Kitajsko. Kitajska je pred težavami zaradi upadanja gospodarske rasti. Višje stopnje rasti so odvisne od povpraševanja. Ker se povpraševanje na svetovnih trgih zmanjšuje, bi bilo naravno pričakovati, da bo čim več prizadevanj za to, da se povpraševanje znotraj Kitajske, ki je velikanski trg, poveča. Kitajski delavci morajo postati tudi kitajski porabniki. Ta sprememba, ki delavce postavi v položaj porabnikov, ostaja kot gibalo razvoja. To je proces, ki smo ga videli v Evropi, ZDA, na Japonskem in v drugih razvitih okoljih, ko so delavci postali porabniki. Ni razloga, da se kaj takega ne bi zgodilo na Kitajskem. To je del odgovora. Kajti razvoj kitajskega gospodarstva je za prihodnost svetovnega gospodarstva zelo pomemben in krepitev Kitajske v tem smislu je pomembna za vse nas. Razvitejši kitajski trg bo potem tudi nam omogočal večji izvoz na Kitajsko.

Kritično je denimo pri ponudbi živil, kjer v razvitih državah zaradi izteka roka uporabnosti roma v smeti veliko hrane, medtem ko se v nekaterih delih sveta spopadajo z lakoto.

Primer hrane je specifičen in drugačen. Zanimivo se je spomniti, da smo imeli v prvi polovici minulega leta kar precejšnjo krizo na svetovnih prehrambnih trgih zaradi skokovite rasti cen riža in drugih osnovnih živil. Opazili ste, da to vprašanje ni več v ospredju. Preglasila so ga druga, še bolj žgoča vprašanja. Ampak vprašanje prehrambne prihodnosti sveta ostaja pomembno strateško vprašanje, ki ga je treba povezati z ekonomijo in ekologijo. Francoski predsednik Sarkozy je na konferenci o prehrambni krizi lani junija v Rimu predlagal ustanovitev nekakšnega sveta vodilnih strokovnjakov - podobnega tistemu, ki se je oblikoval za področje klimatskih sprememb -, ki bi pogledal prehrambne razmere in svetoval strategije za naprej. Ta zamisel je dobra. Ne pomeni, da je treba nujno proizvodnjo hrane podržavljati in da je država edini instrument za prihodnje reguliranje proizvodnje in distribucije. Trg ostaja pomemben in verjetno odločilen. Dobro pa bi bilo, če bi se svet posvetil prehrambni prihodnosti, jo znal povezati z ekološkimi in gospodarskimi razmerami in iz tega bodo izšle strategije, ki bodo omogočale sodelovanje med različnimi deli sveta. Drug drugega potrebujemo. Videli smo, da rast standarda na Kitajskem izjemno poveča povpraševanje po mesu. Tu je treba najti neka nova ravnotežja. Brez usklajevanja na svetovni ravni ne bo šlo.

Sedanje ukrepe vseh držav, ki pomagajo sanirati finančni sektor in s tem tudi posamezne gospodarske panoge, lahko opredelimo kot državni intervencionizem. Gre res samo za nujno poseganje zaradi ohranjanja gospodarske stabilnosti in socialne varnosti državljanov ali gre pri tako obsežnem poseganju tudi za dolgoročno lastniško vstopanje države v finančni in realni gospodarski sektor, torej za etatizem?

Država se tu pojavlja kot nujen instrument reševanja težav in kot skupnost državljanov. Ne nazadnje ti veliki državni posegi pomenijo tudi veliko državno zadolževanje. To pomeni zadolževanje države na račun državljanov za mnoga leta. Tukaj ne govorimo samo o državi kot ustanovi, instituciji, ampak državi, ki pripada nam, državljanom. Če smo danes državljani prepričani, da mora država posegati, moramo vedeti, da nas država s tem tudi zadolžuje. Zato se mi zdi, da bo pomembno najti pravo mero angažmaja države. V tem trenutku kaže, da je nevarnost predvsem v tem, da ne bi bil ta angažma premajhen ali prepozen. Toda te posege bo treba nadzirati. Kadar pride do takšnih večjih posegov države, je pomembno, kakšni so mehanizmi, ki nadzirajo porabo sredstev države. Kako zagotoviti, da bo dejansko vsa pomoč porabljena za namene, za katere je bila poraba opredeljena? Kako se zagotovi, da bodo od tega resnični učinki? Skratka, ta državljanski del je izjemno pomemben in pomeni potrebo po nadzoru, ki jo morajo zagotoviti institucije, ki zastopajo državljane.

Slovenska posebnost – to ste že omenili – v teh kriznih razmerah je, da 30 odstotkov gospodarstva ustvarja 70 odstotkov izvoza. Zaradi majhnega domačega trga smo v to primorani. Ali je odgovornost države, da tem izvoznikom zagotavlja takšne pogoje, da jim ne zmanjšuje konkurenčnosti na teh trgih?

Gre za precej zahtevno vprašanje. Tu imamo več vidikov. Eden je iskanje novih trgov in sestavni del tega je vprašanje konkurenčnosti. Ne verjamem, da je upadanje naročil v evropskih državah, ki so tradicionalne partnerke Sloveniji, posledica naše premajhne konkurenčnosti. Gre za upadanje naročil, ki je posledica njihovega lastnega zastoja in upadanja razvoja oziroma recesije. V tem pogledu ne bi smeli naših težav pripisovati pomanjkanju konkurenčnosti. Tudi s cenejšimi ponudbami ne bomo mogli kompenzirati izpadov naročil, ki jih doživljamo. Torej potrebujemo nove trge. Kje so in kako hitro jih lahko osvojimo? Včasih je veljalo, da je ta prostor vzhodna Evropa in Rusija. Toda tudi ta prostor doživlja krizo. Pogledati moramo tudi na bolj oddaljene in zahtevnejše trge, kot so Latinska Amerika, Bližnji vzhod in Srednja Azija. Tu lahko morda tudi sam kot predsednik republike v svojih komunikacijah kaj pomagam. Povečanje raznovrstnosti trgov je ena pomembnih nalog. Po drugi strani moramo poznati tudi omejitve in pogledati, kaj se da narediti glede na to, da je naša proizvodnja, naša ponudba postala že precej specializirana in da so proizvodi, ki jih ne moremo prodajati drugače, tako kot velja za naše sodelovanje z mednarodno avtomobilsko industrijo. Tu se ne da narediti tehnološkega preskoka in začeti proizvajati nekaj drugega. Verjetno tudi ne bi bilo modro, ker bo tudi avtomobilska industrija doživela transformacije in obnovo. Tu je treba zagotoviti, da bo naš tehnološki razvoj spremljal gibanja v avtomobilski industriji in bo ustrezen. Tudi zamisel o nakupih nekaterih podjetij na zahodu v tem času, da bi se tehnološko čim bolje povezali z razvojem, ki se bo dogajal na teh naših trgih, ima posebno vrednost. Če govoriva o tržnih možnostih in konkurenčnosti, se ta ne pojavlja toliko v smislu cenovne konkurenčnosti kot v smislu tehnološke konkurenčnosti in konkurenčnosti na novih trgih, ki jih moramo seveda še osvojiti.

V teh kriznih razmerah ste zaslutili tudi svojo vlogo. Ko ste napovedali varčevalne ukrepe vašega kabineta, je bilo zagotovo med najpomembnejšimi sporočilo, da boste obiskovali predvsem tiste države, kjer lahko ustvarite največ stikov za gospodarstvo. Ali je to tista produktivna vloga predsednika države?

Te vloge že doslej od začetka mojega mandata nisem zanemarjal. Predsednik s svojimi potmi ustvarja ali povečuje gospodarske možnosti. Tako sem ob obisku v Venezueli navezal stike, zaradi katerih ta država v Ljubljani zdaj odpira veleposlaništvo. Pri njih je precejšnje zanimanje za naše blago, za naše vključevanje v razvoj distribucijskega omrežja. Venezuela je naftna država. V tem trenutku, ko se pogovarjava, cene nafte sicer padajo, a to je začasno. Cene bodo spet zrasle. Povpraševanje v naftnih državah ne bo presahnilo, zato mislim, da moramo te priložnosti izkoristiti. Vem, da se nekatera pomembna slovenska podjetja zelo zanimajo za ta trg. Če lahko pomagam, da to, kar je že doseženo, še razvijemo, bom to z veseljem storil.
Ko sem bil lani septembra v New Yorku v Združenih narodih, sem bil na kosilu z vodstvom banke Goldman Sachs. To je ena največjih ameriških bank, ki je kriza ni prizadela. Zelo pomembno je, da se s takšnimi pomembnimi gospodarskimi dejavniki pogovarjamo in poskušamo pojasniti, da je Slovenija kredibilna država. Ne samo, da ima zdrave banke, ker so bile sanirane že prej, ampak da je tudi kot država solidna. Temu je bil namenjen moj pogovor
z vodstvom banke Goldman Sachs in upam, da bodo nadaljnji poslovni stiki dobri. Ne želim ničesar napovedovati, želim le pojasniti, da so ti stiki del mojega dela na mednarodni ravni.
Letos načrtujemo uradne obiske v državah, kjer imamo resne gospodarske interese, od Balkana, kjer so Albanija, Makedonija, Bolgarija, Turčija, do nekaterih držav Srednje Azije. Načrtujem nekaj obiskov, ki bi bili zanimivi za slovensko gospodarstvo, pogovarjam se tudi z gospodarskimi združenji pri nas. Mislim, da bomo lahko to razsežnost predsedniške funkcije razvili še bolj.

Ali ni kriza tudi priložnost, da bi naša veleposlaništva in diplomatska predstavništva morda okrepili z gospodarsko vlogo in jih povezali bolj, kot so zdaj, z gospodarskimi predstavništvi?

To moramo storiti. Skrbi pa me vprašanje, ali imamo pravi organizacijski model. Ne zadošča, če imamo ekonomskega svetnika na veleposlaništvu. Imeti moramo pravega človeka in pravi sistem komunikacij z gospodarstvom, z vsemi institucijami pri nas. Tu nas še čaka kar nekaj dela. Predvsem v okviru vlade, kjer bo treba zagotoviti koordiniran pristop, tako da se bo vedelo, katero ministrstvo, katera institucija, v kakšni povezavi z diplomatsko mrežo lahko tu naredi korak naprej. Te stvari niso bile nikoli povsem zanemarjene, vendar nam doslej ni uspelo najti resnično učinkovitega splošnega modela. Pokazalo se je tudi, da v državah, kjer imamo največ diplomatskih predstavništev – torej v državah EU –, ustvarimo tudi dovolj poslovnih stikov, tako da v teh državah diplomacija kot taka ni enako relevantna kot na trgih, kjer moramo šele poskrbeti za našo navzočnost. Ponazarjam le nekatera vprašanja, ki jih bomo morali kar hitro rešiti, če želimo doseči izboljšanje.

Veleposlanik na Japonskem Miran Skender je v januarskem prispevku za Glas gospodarstva zapisal, da se trudijo, a imajo za večje učinke navezovanja gospodarskih stikov odločno premalo ljudi.

Primer, ki ga navajate, kaže, da moramo imeti usposobljene ljudi, ker ne zadošča imeti kogarkoli. Na Japonskem morate imeti nekoga, ki se bo tam dobro znašel, ki bo imel nekaj izkušenj, bodisi iz gospodarstva, to bi bilo idealno, bodisi iz diplomacije, bodisi iz obojega, kar je še najboljše, jezikovno znanje, ki bo poznal značilnosti kulture in podobno. Takoj ko gremo na bolj oddaljene lokacije, ki so tudi zahtevnejše, imamo odprta vsa ta vprašanja. Imeti moramo tudi več, rekel bi, domišljije. Oktobra sem bil na Kitajskem in obiskal tudi Hongkong. Guverner Hongkonga mi je dejal, da je pripravljen sprejeti v svojo ekipo mlade slovenske bančnike za iskanje novih rešitev v svetovnem bančništvu. Nobenih predsodkov zaradi majhnosti Slovenije ni imel. V Hongkongu dobro vedo, da morajo biti svetovno usmerjeni, da morajo pritegniti ljudi od povsod, ker so eno izmed svetovnih finančnih središč, in da morajo biti izvirni, da morajo najti nove tehnike, nove vrste finančnih storitev. Pri tej kreativnosti bi Slovenci morali biti v vseh finančnih središčih. Zagotovo marsikje tudi smo, recimo v Frankfurtu, Londonu, New Yorku, ne bi pa bilo slabo, če bi bili tudi v Hongkongu.

Pred kratkim mi je dr. France Bučar dejal, da je ena naših razvojnih težav ta, da imamo premajhno elito. Ali bi morali za hitrejši razvoj iz povprečja, kamor potiskamo vse, opozoriti na tiste posameznike, ki imajo zaradi svojega dela in dosežkov ugled v mednarodnih krogih, in hkrati pritegniti Slovence, ki delujejo v uglednih ustanovah po svetu in so cenjeni kot vrhunski strokovnjaki?

Tu imamo več nalog. Temeljna je nesporno izboljšati izobrazbeno raven Slovencev. Ne smemo si domišljati, da smo kot nacija dovolj izobraženi. Imamo povsem dober sistem osnovno- in srednješolskega izobraževanja in tudi univerze so bolj ali manj dobre. Gre za to, kako se izobražujemo, da bi bili dovolj specializirani. Imeti moramo veliko več komunikacij izobraževalne narave z razvitim svetom. Tu smo v zadnjih desetletjih zaostajali, ali še bolje, nismo šli z razvojem dovolj hitro naprej. Zato se včasih postavi vprašanje, koliko aktualnih znanj in vedenj imajo naši diplomanti. Imeti moramo več univerzitetno izobraženih ljudi. Vse to je sestavni del tega vprašanja, kako ustvariti dovolj veliko, dovolj močno elito. Danes moramo biti elita tako rekoč vsi v razmerah, kakršne nastajajo. Tudi predsodke je treba odpraviti. Ko sem se vrnil iz New Yorka, sem bil v stanju popolne akademske svobode in samostojnosti dve leti. Nihče se ni zanimal, da bi uporabil katero izmed mojih izkušenj. Verjamem, da imamo več ljudi, kot si predstavljamo, na pomembnih točkah po svetu. Te je treba nedvomno bolje povezovati. Pred nedavnim sem bil v Oxfordu, kjer sem imel predavanje, in ob tej priložnosti sem obiskal naše študente in asistente, ki delajo na kemijskem inštitutu Univerze v Oxfordu. Mi imamo danes ljudi, ki so v samem svetovnem vrhu kot uspešni mladi raziskovalci na področju biokemije, ki razvijajo nova zdravila …

… in zmagujejo na najprestižnejših tekmovanjih svetovnih univerz …

… da, in zmagujejo. Nimamo pa tehnoloških virov, da bi jih pri nas uporabili enako, kot lahko njihov talent uporabijo v Oxfordu. Poskrbeti moramo za ustrezno mreženje. Ljudje, ki so v tujini, so lahko svetovalci, lahko nam kaj pametnega povedo ob razpravah o naših razvojnih prioritetah. Nam zelo manjka tega kakovostnega mreženja, da bi bolje povezali naše ljudi, ki so zelo uspešni in specializirani drugje. Ni treba, da se vrnejo v Slovenijo. Lahko jih zaposlimo z vprašanji, ki bi jim jih postavljali iz Slovenije. Tu mislim, da nismo naredili prav veliko in bi bilo dobro kaj spremeniti. Dobro je, da v novi vladi akademik dr. Žekš skrbi za komunikacijo s Slovenci po svetu, in verjamem, da bo ena njegovih pomembnih nalog prav na tem področju. Njegova prednost je, da osebno pozna velik del tega potenciala, teh ljudi.

Ko sva se pred volitvami pogovarjala, ste mi omenili, da boste poskušali nadaljevati zamisel dr. Drnovška, ki je glede nekaterih razvojnih vprašanj v razprave pritegoval strokovnjake različnih strok in pogledov, le da ste vi takrat menili, da bi se morale te razprave steči v nekakšne zavezujoče usmeritve (programe) nadaljnjega dolgoročnega razvoja, ki ne bi bil odvisen od zamisli vsakokratne vlade.

Tu morata biti izpolnjena dva pogoja. Najprej se mora za takšno delo popolnoma angažirati vlada. Pogovori pri predsedniku, ki jih je organiziral dr. Drnovšek, so bili skrbno usklajeni z vlado, ki je bila zainteresirana, da predsednik vodi takšne pogovore. Drugi pogoj je razumevanje, da bi bil cilj, tako kot ste dejali, dolgoročen, da se ne omejuje na eno mandatno obdobje in predvsem, da je posvečen nekemu konkretnemu vprašanju. Pomanjkljivost pogovorov pri predsedniku v času dr. Drnovška je bila v tem, da ni bil vnaprej opredeljen praktičen cilj. Razprava je bila takrat brez dvoma koristna, ker takšne razprave prej nismo imeli. Ni pa bila optimalna. Vem, da nekateri predsedniki, recimo v Nemčiji ali ZDA - zavedam se, da so ustavne pristojnosti različne –, pripravljajo tako imenovane predsedniške konference, kjer opravijo najširšo možno razpravo, vendar je pripravljena tako, da se na začetku ve, kateremu cilju naj rabi in kaj naj se na koncu doseže. Z vlado sem pripravljen razpravljati o teh stvareh, ampak vlada mora najprej urediti svojo notranjo organizacijo, potem se bo verjetno dalo pogovarjati tudi o tem.

Pa bo še pravi čas?

Verjamem, da bo takrat pravi čas.

V iskanju novih tehnoloških razvojnih rešitev bomo verjetno morali upoštevati, da so po evropskih raziskavah zaposleni v Sloveniji nadpovprečno obremenjeni. Tudi tej pridnosti gre pripisati veliko gospodarsko rast. Po dodani vrednosti smo spet na repu. V vsem tem je neka nelogičnost.

Zaostajamo s tehnološkim prestrukturiranjem. O tem se je veliko govorilo. Imamo po 20 in več let stare tehnologije. Vprašanje pa je, kdaj smo sposobni izvesti potrebna vlaganja, s kakšnim programom, v kakšnem zaporedju, s kakšnimi prioritetami. O tem, da je to potrebno, ni dvoma. Velja pa tudi tu temeljna resnica: vladati pomeni izbirati. Treba bo opredeliti prednostne naloge. Vlada bo tu najbolj izpostavljena in od nje se bo pričakovalo največ.