Nastop predsednika na javni tribuni o arbitražnem sporazumu
Ljubljana, 31.5.2010 | govor
Nagovor predsednika republike dr. Danila Türka na javni tribuni "Izmenjava pravnih stališč o arbitražnem sporazumu" v organizaciji Zveze društev pravnikov Slovenije in Društva za mednarodno pravo za Slovenijo
Ljubljana, 31. maj 2010
Hvala lepa, spoštovana predsednica Društva za mednarodno pravo za Slovenijo,
spoštovani gospod predsednik Zveze društev pravnikov Slovenije,
drage panelistke in panelisti,
udeleženke in udeleženci današnjega posveta,
lahko mi verjamete, da mi je v veliko veselje, da sem lahko danes tu z vami in da bom ta popoldan preživel v poslušanju razprave o pomembnem vprašanju, vprašanju mehanizma za rešitev mejnega spora med Slovenijo in Hrvaško.
Vprašanja, kakršna se bodo danes postavljala, so bila v središču mojega dela kot profesorja mednarodnega prava, kot diplomatskega predstavnika Republike Slovenije v Združenih narodih, zlasti v Varnostnem svetu Združenih narodov, in kot pomočnika generalnega sekretarja Združenih narodov. Pri vseh teh treh funkcijah sem imel opravka z vprašanji mirnega reševanja sporov in raznimi dilemami, ki se v teh procesih pojavljajo.
Za začetek bi morebiti spomnil na neko staro delitev mednarodnih sporov, sporov med državami, ki pravi, da je sleherni spor med državami takšen, da vsebuje politične in pravne elemente. In po neki poenostavljeni shemi so nekoč teoretiki delili spore med politične in pravne spore, pri čemer naj bi politični bili tisti, ki imajo tako visok delež političnih vsebin, kot so vitalni interesi, prestiž, politični razlogi držav, da so rešljivi samo s političnimi sredstvi. Drugi naj bi bili rešljivi po pravni poti.
Ta razlikovanja so seveda preveliko poenostavljanje. Če pa hočemo dati današnji razpravi teoretično izhodišče, je morebiti prav, da se spomnimo nekega razlikovanja, ki ga je leta 1929 razvil nemški pravni teoretik in kasneje eden glavnih teoretikov mednarodnih odnosov Hans Morgenthau. Ta je razdelil spore na dve kategoriji, in sicer na tiste, ki bi jih imenoval Streitigkeiten v nemščini, se pravi spore v ožjem pomenu besede, take, ki so rešljivi s funkcioniranjem prava brez velikih razprav o dejstvih ali uporabe pravičnosti, in na drugi strani Spannungen, napetosti, spore, ki vsebujejo veliko elementov, ki zahtevajo skrbno, temeljito obravnavanje dejanskih razsežnosti in zlasti neko določeno kreativnost, kreativnost, ki se v pravnih postopkih ponavadi izrazi s tako ali drugačno uporabo načela pravičnosti.
Ta teoretična delitev, ki je sicer zelo stara, se mi zdi še vedno uporabna, kajti praksa kaže, da je v vseh sporih zaznati določeno spornost v pravnem pomenu, kot tudi določeno količino politične napetosti. Mislim, da je vredno vse spore s tega stališča tudi presojati. Sam sem imel priliko s tega stališča opazovati, presojati spore, svetovati generalnemu sekretarju Združenih narodov različne poti v različnih fazah reševanja sporov in to vsepovsod, od Balkana do Kavkaza, od Srednje Amerike do Zahodne Afrike in Južnega Pacifika. Vsepovsod, kjer so se spori pojavljali, sta ti dve komponenti prisotni.
Zdi se mi zaradi tega, da je vredno, da naše razprave, ki jih imamo ta čas, vodimo z občutkom za ti dve dimenziji. To se nanaša seveda tudi na spor med Slovenijo in Hrvaško in predlog arbitražnega sporazuma, ki je pred nami.
Ta predlog ni nastal naključno in ni nastal naključno v tem času. Ta predlog je rezultat več poskusov v preteklosti, je rezultat političnih okoliščin in razmerij, v katerih je nenadoma, ne bom rekel nepričakovano, vendar razmeroma hitro prišlo do določene politične situacije, v kateri sta državi – in to obe – začutili možnost, da spor dokončno rešita. Ena ima pri tem interes, da pospeši svoje vstopanje v Evropsko unijo, druga ima interes, da dokončno reši spor, ki v svojem sedanjem, nerešenem stanju, stanju na terenu, povzroča resne probleme. Stanje na terenu, stanje v realnosti je tako, da ozemlje, deli ozemlja, določena območja, ki bi morala biti popolnoma ne samo pod našo suverenostjo, ampak tudi dejansko kontrolo, v takem položaju niso. In ta quid pro quo je rodil možnosti za reševanje spora na način, ki je sedaj predlagan.
Dovolil bi si, glede na to, da sem v različnih fazah tega reševanja tudi sam sodeloval z nasveti vladi in strankam, da opozorim na nekaj elementov tega procesa. Najprej bi rad poudaril izredno kreativno in pozitivno vlogo Evropske komisije. Evropska komisija se je januarja 2009 v fazi, ko je Slovenija priglasila svoje zadržke glede vstopanja Hrvaške v Evropsko unijo, pojavila z vlogo, ki ni značilna, ampak je kreativna in hrabra. Pojavila se je v vlogi tistega tretjega, ki omogoča nastanek sporazuma. Njen prvi predlog, kot se spomnite, je bila neka vrsta kombinacije dveh metod: mediacije, t.i. posredovanja in konciliacije. Tej metodi je bila posvečena ideja, da naj bi ta proces vodil Martti Ahtisaari. Ta ideja ni dobila dovolj podpore pri obeh strankah v sporu in ni bila uspešna. Sledila je naslednja poteza: predlog arbitraže.
Mislim, da je vredno opozoriti na to, da je prvi predlog arbitraže bil za Slovenijo nesprejemljiv. In takrat se je postavilo vprašanje, kako naprej: ali predlog zavrniti ali dati amandmaje. Slovenija se je po posvetovanjih odločila, da nadaljuje z amandmaji. 12. maja leta 2009 je na sestanku voditeljev vseh parlamentarnih strank prevladalo večinsko mnenje, da je treba dati amandmaje in da je treba nadaljevati s poskusom doseči spodoben arbitražni sporazum. Poudaril bi, posvetovanja s strankami so tu bila in večinsko mnenje je bilo doseženo. To, ali so vsi pričakovali, da bo ta poskus uspel ali ne, je seveda drugo vprašanje.
Dejstvo pa je, da je Olli Rehn takrat, v tistem obdobju po 12. maju, vključil večino slovenskih amandmajev in iz tega je nastal predlog, ki je postal za Slovenijo sprejemljiv. Kot veste, ga je Hrvaška v prvem trenutku zavrnila, 15. junija lani, dva tedna kasneje pa je takratni predsednik hrvaške vlade Ivo Sanader odstopil. Sledil je zasuk, sprememba hrvaškega stališča za 180 stopinj, pristanek na sporazum in določene modifikacije glede časovnice. Na te elemente procesa opozarjam, da bi pokazal, kako je ta proces potekal v fazah, kako so bili v teh fazah doseženi pomembni premiki in kako se je s temi pomembnimi premiki zgradil sporazum, ki ga ocenjujem za kvalitetnega.
Sam ne bom šel v podrobnosti vsebine tega sporazuma. Naši panelisti bodo to osvetlili z različnih zornih kotov. Opozoril pa bi na neko temeljno značilnost. Ta značilnost je v tem, da je v mnogih pogledih ta sporazum za nas ugodnejši od sporazuma Drnovšek-Račan, kajti ta sporazum ne predpostavlja nobenih kompromisov, ampak vztraja na načelu meje na dan 25. junija 1991, kar je tudi ustrezno načelu uti possidetis, deklarirano z Badinterjevimi arbitražnimi mnenji, in načelu nedotakljivosti meja, ki je sprejeto v drugem odstavku naše temeljne ustavne listine. Nadalje, omogoča in arbitraži nalaga, da določi stik Slovenije z odprtim morjem, pri čemer z nobenim elementom ne implicira hkratnega zahtevka ali hkratnega pogoja, da naj bi Hrvaška imela skupno mejo z Italijo na morju. Skratka, tu imamo dva zelo pomembna elementa, ki ju prej nismo imeli in ki dajeta dober okvir za reševanje.
Kot sem rekel, sam ne bi želel posegati v podrobnosti, ker bodo panelisti to bolje naredili, bi pa opozoril še na dve splošni značilnosti. Najprej, mislim, da bi bilo prav, da se v pravnih razpravah, pa tudi v vseh razpravah sicer držimo pravila, da primerjamo primerljive pravne instrumente. Če govorimo o arbitražnem sporazumu in ga želimo primerjati z nečim drugim, ga primerjajmo z drugimi arbitražnimi sporazumi. Ne primerjajmo ga z arbitražnimi razsodbami ali celo obrazložitvami, kajti te bodo že prišle na podlagi argumentov in odločanja arbitraže. Vendar ni primerno govoriti na eni strani o arbitražnem sporazumu, ki je okvir reševanja, in rešitvah, ki so bile v drugih okoljih dosežene, ki pa so seveda končni izraz tega reševanja. Seveda lahko predvidevamo, kaj se da z našimi argumenti doseči. Doseči se da, po mojem mnenju, zelo veliko. Vendar moramo paziti, da ne zaidemo v primerjave, ki niso primerne.
Drugo opozorilo, ki bi ga rad dal, je: izogibajmo se površnim metaforam in neustreznim analogijam. V naših javnih razpravljanjih često slišimo tisto metaforo o švicarskem siru. Ta ne pomaga, nič ne pove o arbitražnem sporazumu, zato se ji je vredno izogniti. Po drugi strani slišimo analogijo s civilnim pravom v pogledu pojma služnostne poti. V mednarodnem pravu ne obstaja generični pojem služnosti, ne obstaja pojem, ki bi v pomorskem mednarodnem pravu oziroma v reševanju sporov razmejitev vseboval neko generično pravilo o služnosti. Seveda služnost lahko obe državi z bilateralno pogodbo vzpostavita, glede na okoliščine in glede na njune interese. Vendar kot generični pojem to ne obstaja. Po drugi strani obstaja v mednarodnem pravu cela vrsta pojmov, ki so spregledani v današnjih razpravah, kot recimo svoboda morja, nevkleščenost, nedopustnost odrezanosti države od povezave z odprtim morjem itd. Skratka, želim opozoriti na potrebe uporabe ustreznih pravnih pojmov, ki naj vodijo vsakršno razpravo.
Omenil bi še nekaj. V naših razpravah - in upam, da bo ta sporazum potrjen na referendumu in da bomo v kratkem pristopili k pripravam - potrebujemo čimveč samozavesti. Samozavest je ključnega pomena za pripravo dobre argumentacije na podlagi dobrih možnosti, ki jih imamo. Sam sem tu lahko nekoliko bolj oseben, ker sem pred 19 leti v pripravi prvega mnenja oziroma prvih argumentacij Slovenije za arbitražno komisijo Roberta Badinterja sodeloval in vem, kako je bilo takrat veliko negotovosti in kako so pri nas bila nihanja. Vendar takrat nismo imeli izbire. Morali smo odgovoriti na vprašanje Roberta Badinterja. Nismo imeli svojega arbitra v takratni arbitraži petih ustavnih sodnikov zahodnoevropskih držav in nismo mogli vedeti, ali bodo ti ustavni sodniki bolj pritrdili ideji, da Jugoslavija obstaja in da so se nekatere enote od nje protipravno odcepile, ali bodo bolj dali prav naši tezi o razpadu nekdanje skupne države in enakopravnem statusu držav naslednic. Vendar, argumente smo imeli, dobili smo, kar smo želeli, in arbitraža nam je dala prav. In mislim, da imamo tokrat vse razloge za to, da zaupamo vase in da nam bo arbitraža dala prav.
In za zaključek še ena misel. Včasih se mi očita kot predsedniku republike, da sem nekoliko preveč angažiran, mogoče nekoliko preveč izrazit v svojih stališčih do teh vprašanj. Mislim, da ti očitki niso utemeljeni. Mislim, da je prav, da kot predsednik republike in kot profesor mednarodnega prava v razmerah, ki jih imamo, jasno povem svoje stališče. Seveda pri tem nisem pristranski. Pri tem svojem stališču sem na strani zdrave pameti in pravne države, kajti zdrava pamet in pravna država nam narekujeta, da ta arbitražni sporazum sprejmemo, da gremo hrabro v pripravo argumentacije in da svoje dosežemo.
Hvala lepa.
Posnetek celotne javne tribune "Izmenjava pravnih stališč o arbitražnem sporazumu" v organizaciji Zveze društev pravnikov Slovenije in Društva za mednarodno pravo za Slovenijo
Ljubljana, 31. maj 2010