Intervju za Večer (V soboto)

Ljubljana, 6.3.2010  |  intervju

Ustavimo konje

Novinarki: Darka Zvonar Predan, Vanessa Čokl

Dan preden je v sredo Večeru dal intervju, je v državnem zboru odgovarjal na predlog ustavne obtožbe zaradi odlikovanja Tomaža Ertla, popoldne ga je čakala podelitev odlikovanja olimpijki Petri Majdič.


Gospod predsednik, kako bi odgovorili tistim, ki pravijo, da ste z odlikovanjem velike športnice pohiteli, da bi se odkupili za Ertlovo odlikovanje?

Tako kot moram v zadnjem času večkrat reči: da so takšne kritike neutemeljene. Petra Majdič si je zaslužila odlikovanje in v vsakem primeru bi ji ga dal. In poleg tega: prvi dan po njeni športni epopeji se je vsul cel plaz predlogov, bilo je tudi nekaj kritik, češ, zakaj sem z njim čakal en cel dan. Mimogrede, tisti dan sem bil v Zagrebu, na inavguraciji novega hrvaškega predsednika, ukaz odlikovanja pa sem podpisal 19. februarja. Čas podelitve tega odlikovanja je treba razumeti v luči atmosfere ob tej neverjetni športni epopeji, ki je za nas veliko več kot športni dosežek, hkrati pa ni brez določene zaskrbljenosti, kako močno je bilo ogroženo Petrino zdravje. Petro Majdič imamo radi, tudi osebno mi je blizu. Potem ko sem v nekem intervjuju izjavil, da bi me zanimal smučarski tek, se mi je ponudila, da mi da nekaj prvih lekcij, in 2008. sva šla nekajkrat vadit na Roglo. Zdaj tečem na smučeh, kadarkoli imam priložnost.

In ni najbrž nobene nevarnosti, da bi učenec prehitel učitelja?

(Nasmeh.) Ne, sem v takih letih, da mi ne bi uspelo, tudi če bi poskušal. Kot bivši profesor pa moram reči, da je učenčeva želja, da prehiti učitelja, popolnoma legitimna in naravna. In ni večjega zadovoljstva za pravega učitelja, če se to zgodi.

Če se vrnemo k včerajšnjemu dnevu in, rečeno v prispodobi, vašemu nesrečnemu ovinku, bi se še enkrat odločili za podelitev odlikovanja Tomažu Ertlu?

O tem sem veliko razmišljal. Slišal sem razne pripombe, tudi iskrene občutke prizadetosti. Vseeno pa moram še enkrat reči, da si je Tomaž Ertl zaslužil to odlikovanje izrecno za akcijo Sever, da se bo na dolgi rok pokazalo, da je bilo to dejanje upravičeno, in verjetno bi se ponovno odločal na tej dolgoročni osnovi. Hkrati pa, ponavljam, bi morali storiti vse, da bi vse storjene krivice popravili. Imamo zakon o popravi krivic, okrog 20 tisoč ljudi je po njegovem sprejetju dobilo razne vrste satisfakcije, morajo jo dobiti vsi, ki jim lahko država tako pomaga. Sočustvujem z ljudmi, ki so zaradi teh dejavnosti v preteklosti trpeli, a moramo se navaditi, da pozitivna dejanja nagradimo, negativna sankcioniramo. Pri človeku se najde eno in drugo in v Ertlovem primeru si je odlikovanje za Sever zaslužil, če pa ga bo kdo hotel za kakšno dejanje v preteklosti kazensko obtožiti, bo moral to narediti.

Pa je možno spričo tako občutljivih terenov, ob tem ko vemo, kako preteklost zaznamuje to deželo, vzeti to akcijo brez konteksta in biti prepričan, da jo bodo tako vzeli tudi drugi? Vendarle ima isti človek, Tomaž Ertl, v nahrbtniku še kaj drugega, bolj problematičnega kot akcijo Sever.

Postavili ste dve vprašanji. Na prvo bom rekel, da je možno človekovo pozitivno dejanje pozitivno oceniti in negativno seveda negativno. Drugo vprašanje pa je, ali smo kot družba pripravljeni na tako občutljivo razlikovanje dobrih in slabih dejanj. Mislim, da smo na začetku tega procesa, ki bo zahteval razpravo. Leta 2008 sem se ob dnevu človekovih pravic zavzel za resno raziskavo vseh izkušenj obdobja od totalitarnih povojnih let vse do osamosvojitve. O tem sem se pogovarjal s Slovensko akademijo znanosti in umetnosti (SAZU), a žal vidim, da še ni pravih pogojev za to. Še vedno pa verjamem, da bi bilo to dobro narediti. Marsikaj zanimivega se odkriva v zadnjem času na podlagi arhivov. Tine Hribar, recimo, mi je povedal, da je iz njih lahko ugotovil, da ga je Tomaž Ertl reševal pred posegi zveznega javnega tožilca in nevarnostmi aretacije. Tudi to je del te zgodbe. Bil bi za to, da se vse te arhive temeljito preuči in odkritja objavi. Seveda pa je ključno vprašanje, koliko smo sposobni te naše razlike premagovati, ustvarjati medsebojno zaupanje, občutek za skupni cilj.

Vendar je ta vaš "test" pokazal, da so delitve še bolj oživele, škodo sta, sodeč po javnomnenjskih raziskavah, utrpela tudi vaš ugled oziroma priljubljenost, saj ste prvič zdrsnili s prvega mesta na lestvici.

Upoštevajte, da sta dve politični stranki zagnali izjemno hudo kampanjo proti predsedniku republike, bilo je vse polno fabrikacij, laži ...

Toda to vašo potezo je kritiziral tudi velik del civilne družbe, ki nima nič s tema strankama?

Gotovo, toda kampanja je vendarle bila vodena na izrazito nekorekten način. Sprožiti ustavno obtožbo in obtoževati predsednika, češ da je storil nekaj, kar so, če sploh, pred mnogimi leti storili drugi, je res grdo.

Zadnja javnomnenjska raziskava, Slovenski utrip, vam je dodelila oceno minus 3, prehitela vas je Slovenska vojska, katere vrhovni poveljnik ste. Kako si to razlagate?

Te raziskave ne poznam. Tudi ne vem, po kakšnih metodah je narejena in kdo jo vodi. Vsekakor so raziskave različne in najbrž je treba na globalno oceno še počakati. Verjamem, da bo tudi v javnem mnenju spoznano, kako moralno nepoštena je bila ta ustavna obtožba.

Slovenijo je pretresla pasja oziroma garažna afera, v kateri se tudi veliko govori o morali. Vi se ob njej niste oglasili, razen da je iz vašega urada prišel demanti tega, da naj bi bili iz njega posredovali za vrnitev psov zdravniku Baričeviču. Prevladuje vtis, da je Slovenija ena sama velika garaža, v kateri se dogajajo nenavadne reči. Kaj pravite na to?

Rekel bi, da je pri nas veliko obtoževanja in zgražanja, in to ni dobro, o tem položaju doline šentflorjanske sem govoril včeraj v parlamentu. Žalostna situacija ob smrti dr. Baričeviča ...

Oprostite, ste bili tudi vi njegov pacient oziroma pacient njegove klinike Barsos?

Moja osebna zdravnica, ki je že 30 let naša družinska zdravnica, je menjala več ambulant, zdaj je pri Barsosu in jaz sem se selil z njo. Dr. Baričeviča sem srečal, nisem pa ga osebno poznal in nisem poznal te zgodbe o psih. To, kar se zdaj odkriva, je zame novo. Sicer pa je, če sem prav razumel, minister Pogačnik v svojem prvem pogovoru s premierjem po tej tragediji glede na tedanje insinuacije ponudil možnost odstopa. Kasneje so stvari krenile v drugo smer in zdaj bi bilo najbolj primerno doseči temeljito razjasnitev vseh dejstev. Upam, da bo imelo tožilstvo, organi, ki preiskujejo, dovolj miru, da primer temeljito preiščejo in o njem poročajo. Moram pa reči, da me novinarji o tem primeru niso spraševali, če bi me, bi jim odgovoril.

Pa mislite, da bi se minister Pogačnik moral umakniti?

Težko je nekomu drugemu soditi, kajti odstop je vedno zelo osebno dejanje. Vsakdo mora sam pri sebi razjasniti, ali bo lahko normalno opravljal delo še naprej, tega ne more namesto njega presoditi nihče drug. V Sloveniji pa imamo žal navado, da zelo hitro začnemo pozivati k odstopu ...

Odstopi pa se počasi oziroma težko.

Eno je povezano z drugim, kajti pozivanje k odstopu povečuje odpor. Ljudje na položajih začutijo, kdaj ne morejo več računati na ugodne okoliščine za uspešno delo. Psihološko normalno pa je, da bolj ko nekoga potiskajo v kot, težje bo odstopil.

Ta teorija se podre pri zdaj bivšem ministru Erjavcu, ko se je stopnjevalo pozivanje, pričakovanje, da bo iz vlade odšel. Vi ste tedaj rekli, da nam dolguje marsikateri odgovor, razumelo se je, da mislite na orožarske nakupe, na koncu je odšel zaradi kant za smeti. Ali ni bila tu hitrost nenavadna?

Dobil je obtožni predlog ...

Vendar uradno ni odšel zaradi tega.

Primer ministra Erjavca je bil unikum, bil je edini minister, obtožen za kaznivo dejanje, in to je resna zadeva. Ko se je izvedelo za obtožni predlog, sem opozoril, da bi bilo prav, da nam minister nekaj stvari pojasni. Kasneje so se zgodile še druge reči, na koncu je minister Erjavec ocenil, da je prišel trenutek, ko bo sam odstopil. Če sem prav razumel, je rekel, da odstopa, da olajša položaj predsedniku vlade, ki je bil soočen z raznimi predlogi za zamenjavo ministra. Ponavljam, odstop je zelo osebna zadeva, primer ministra Erjavca to zelo jasno kaže.

Je pa tudi odgovornost premierja.

Seveda, njegova je odgovornost za vodenje in delo vlade, ampak odstopa tisti, na katerega se problem nanaša. In primer ministra Erjavca je poučen, če ga razumemo v celoti in s stališča razlogov, ki jih je sam navedel.

Najbrž pa ni dobro, če se krepi v javnosti vtis, da odstop nima kaj dosti opraviti s krivdo, s politično higieno, ampak s trenutnimi razmerji moči in z interesi v koaliciji?

Predvsem se pri nas ustvarja vtis, da je vse narobe, s tem v zvezi kar naprej doživljamo neke javne obtožbe. Opozoril bi, da ustavimo konje, saj to obtoževanje dejansko ustvarja histerijo in slabo politično klimo. Jasno, da kritika mora biti, toda povezana z dejstvi in argumenti. Opozarjam, da je nivo naše politične kulture znižan zaradi vsesplošnega obtoževanja in iluzije, da tisti, ki obtožuje, s tem izkazuje večjo moralno moč.

Se tudi vam zdi, da je Slovenija talka mrež na nezdravih osnovah?

Gotovo imamo veliko različnih lobijev, ki so zelo aktivni in v katerih sodelujejo mnogi ljudje, ki jih lahko prepoznavamo tudi v javnem nastopanju. Najpomembneje je narediti vse, da bi bila pravna država dovolj odporna, močna pri zavračanju pritiskov, kajti v družbi, ki je demokratična, kapitalistična, je te pritiske treba pričakovati. Najpomembnejše vprašanje po vseh teh aferah, tudi garažni, in razpravah je, ali se bo ta odpornost okrepila in bodo ljudje z odgovornimi funkcijami bolj razumeli, da morajo opraviti svoje delo in manj slediti želji narediti kaj tako, da bo volk sit in koza cela.

Tudi vi niste ušli medijskim ugibanjem, kateri mreži pripadate.

(Nasmeh.) Nobeni. Izhajam iz akademskega sveta, političnih kontaktov v Sloveniji imam malo.

Prebrali smo lahko, da je bil prof. Bavcon vaš mentor, da je bila prva njegova mreža, zdaj pa pletete svojo.

A tako? Zanimivo. Bavcon je res bil moj profesor, zelo spoštovan, prvič sem izraz pravna država slišal na njegovem predavanju leta 1972, bil je tudi eden prvih, ki se mi je pustil prepričati o nujnosti ustanovitve sveta za človekove pravice. V tistem času sva precej sodelovala, potem dolgo nisva imela stikov. Ne vem, ali ima kakšno mrežo...

In nimate občutka, da vas skuša kdo zaplesti v kakšno omrežje?

V tem pa vidim že nekaj preganjavice. In to je slabo, to šentflorjansko značilnost bi bilo dobro premagati, ker ne bomo (post)moderna družba, če bomo kar naprej živeli v prepričanju, da so odločilne nekakšne vaške mreže, sosedje, prijatelji, sprti ljudje. Te determinante nekdanjih časov, o katerih je briljantno pisal Ivan Cankar, ne bi smele prevladati in mislim, da tudi ne prevladujejo.

Mislite, da majhnost ni ovira?

Seveda je. Sam sem morda iz tega vidika netipičen, za slovenske razmere imam malo sošolcev in znancev, ki bi bili nekakšni naravni člani nekakšne mreže. Nekaj časa sem živel v tujini, izhajam iz zelo skromne družine, ki ni pripadala nobeni mreži, tako da so mi takšne razlage tuje. Zelo me veseli odprtost v svet, mednarodno povezovanje strokovnjakov, študentov, če podpiramo socialno mreženje, ki je naravno, prek meja naše domovine, je to samo dobro.

Pravite, da imate v Sloveniji malo političnih stikov. Se z bivšim predsednikom Kučanom srečujete?

Tu in tam se vidiva, včasih ga vprašam za kakšno mnenje, včasih se malo pošaliva, kot veste, ima izreden smisel za humor. Skratka, imava normalne stike, in mislim, da je prav, da Slovenija kot mlada država spoštuje prvega predsednika, ki jo je vodil v izjemno zahtevnih okoliščinah in naredil veliko dobrega. To zahteva tudi prijazen odnos aktualnega predsednika do prvega predsednika države.

Ste se posvetovali z njim tudi o Ertlovem odlikovanju?

Pred odlikovanjem o tem nisva govorila. Kasneje pa sem ga vprašal o raznih zadevah iz tistih časov, v katerih je imel tudi sam pomembne odgovornosti. Rekel mi je, kar je že prej povedal tudi javno, da je treba razumeti, da so ljudje, ki so bili takrat na odgovornih funkcijah, izredno močno čutili realnost pritiska in nevarnosti, da bi bilo v Sloveniji uvedeno izredno stanje, da bi se izsililo nerede s provokacijami. S tega stališča se mi je zdela ta njegova perspektiva zanimiva.

Vendar predsednik Kučan Ertla ni odlikoval, ste ga pa vi, tudi včeraj smo v parlamentu lahko poslušali, da je v ozadju gotovo kaj drugega. Se ne bojite, da se bo Ertlova senca še dolgo vlekla za vami?

Ne, že v mladih letih sem si zapomnil slovenski pregovor, da je strah znotraj votel, zunaj pa ga nič ni. Svet ni zarota, Slovenija ni zarota, tu se godijo stvari v glavnem brez ozadij in zarot. 20. obletnica akcije Sever, ki je bila lani, predlog organizacije Sever za odlikovanje in občutek izključenosti, o katerem so mi povedali ljudje na Severjevi proslavi v Portorožu leto poprej, to so "ozadja" ...

Niti 65 let po koncu druge svetovne vojne še nismo pokopali svojih mrtvih.

Seveda je na Slovenskem precej grobišč, ki se še odkrivajo, kjer je treba narediti vse za pieteten odnos do mrtvih in opraviti tudi kakšno preiskavo. Ampak prvo vodilo naj bi bilo, da bi se o tem pogovarjali z občutkom za mero, treznost, spravo. Včeraj sem opozoril na vidik, ki se mi zdi zelo pomemben in ga zelo pogrešam v naših razpravah, to je odpuščanje. Brez njega ni sprave.

Bi lahko kot predsednik republike - in tudi vaša predhodnika na funkciji, ki predstavlja najvišjo moralno avtoriteto - za to naredili več?

Gotovo se da vedno narediti več. Leta 2008 sem poskušal, kot rečeno, k temu prispevati prav s tem, da bi v Sloveniji uvedli resno širšo raziskavo o minulem obdobju. Izkazalo se je, da ni dovolj podpore, da se zelo hitro prebudi instinkt, da je treba vsako takšno stvar, vsak tak spomin zelo hitro uporabiti za politično akcijo. Skratka, sam sem še vedno za to, da z resnejšo razpravo dosežemo kak napredek, in čeprav se je pri SAZU ta čas ustavilo, to ni nemogoče. Morda se da najti kakšna druga pot, da se o teh rečeh pogovarjamo strpno, razumno, z idejo odpuščanja v naših mislih, pripravljeni na ločevanje dobrih in slabih potez.

Anketa Slovenski utrip je pokazala, da ljudje pogrešajo močnega, učinkovitega voditelja. Bi nas moralo to skrbeti?

Ta odnos je pri Slovencih vedno ambivalenten. Ustava je napisana tako, da ne bi imeli pretirano močnih voditeljev, in verjetno ta ustavna ureditev ustreza našemu nacionalnemu karakterju. To pa verjetno ne pomeni, da si občasno podzavestno ne želimo kakšnega drugačnega vodenja. Toda če bi ga imeli, sem prepričan, da bi se hitro vrnili k ustavnemu konceptu, da hočemo biti demokracija državljanov, imeti delitev oblasti, in nočemo, da se oblast uzurpira.

Kaj pravite o delu sedanje vlade? Ste tudi vi vzeli besede Nika Kavčiča tako resno kot mediji?

Od sredine lanskega leta ponavljam, da bi vlada morala nastopati bolj odločno in vzeti vajeti v roke zlasti na ekonomskem področju, kjer je treba premagati recesijo. Kar zadeva Kavčičev nastop: moramo se zavedati, da smo država, kjer vlada svoboda izražanja. Popolnoma normalno je, da človek, ki je v življenju marsikaj doživel in naredil, izraža mnenje na svoj način, torej na način vodenja in odločnega jemanja stvari v roke. Ni me presenetilo in je tudi zanimivo, kako je do te pobude, da se vpraša za mnenje, prišlo.

Pa veste kako?

Tega ne vem, zdi pa se mi zanimivo, da je bil poiskan.

In pri tem, da je bil Niko Kavčič poiskan, ne vidite nobenega ozadja?

Ne. Vidim sprejemljivo radovednost. Sam nikomur od novinarjev ne zamerim, če je radoveden, kajti novinarska radovednost je povezana s svobodo izražanja in intervjuvančeva izbira besed, izrazov, idej je rezultat te iste pravice, velikega načela svobode izražanja.

Pravijo, da je kriza Slovenijo udarila bolj, kot bi jo lahko.

Prihodnji teden bom potoval na Finsko. Finska je doživela enako velik padec bruto družbenega proizvoda kot Slovenija. Ko se je kriza začela, je imela boljšo javnofinančno situacijo. Imela je proračunski presežek. Gotovo je v lažjem položaju kot mi, ko gre za izhod iz krize. Verjamem, da nam bodo Finci lahko veliko zanimivega povedali. Veselim se tega obiska. Pomembno pa je, kaj primerjamo. Slovenijo je recesija prizadela, ker je nenadoma upadlo povpraševanje po naših proizvodih. To je imelo zelo velik učinek. In bili smo v slabšem gospodarskem položaju, kot bi bilo prav spričo konjunkture v letih pred tem. Ukrepanje vlade je bilo prepočasno, morda ni našla pravih odgovorov v pravem trenutku. V parlamentu smo se zapletali v razprave o jamstveni shemi, to je vse skupaj zelo podaljšalo in zapletlo. Sam sem bil v preteklosti kritičen. Zdaj smo v letu 2010, vlada je prišla z izhodno strategijo ...

Kaj mislite o njej?

Mislim, da je koherenten dokument, ki daje dovolj resno strukturo za ukrepanje. Prebral sem ga, kakor tudi različne osnutke še v pripravah. S končnim dokumentom sem zadovoljen. Zdaj pa gre za to, kako se bodo posamezni ukrepi uresničevali. Nekateri so kratkoročni. Zelo me recimo skrbi plačilna disciplina. Vlada ne najde pravega načina, da bi jo popravila.

Se strinjate z obrtniki, malimi podjetniki, ki so tu zelo kritični do vlade?

Strinjam se. Tisti na koncu dobaviteljskih verig so v šibkem, podrejenem položaju, pomanjkanje plačilne discipline jih najbolj prizadene. Mislim, da vlada to mora slišati. Skrbi me, ko vidim, da ne najde pravih odgovorov. Ta problem ni nov, recesija ga je samo zaostrila. Predsednik republike težko vladi sugerira specifične ukrepe. Lahko pa se pridruži legitimnemu mnenju o resnem ekonomskem problemu. Rad bi izkoristil to priložnost, da javno pozovem vlado, naj nekaj naredi za rešitev plačilne nediscipline. Naj najde najboljšo rešitev, ki bo pomagala tem ljudem.

S premierjem se kaj pogovarjata o tem, vas kaj vpraša?

Občasno se pogovarjava, v splošnih okvirjih mu povem svoje mnenje. Verjamem pa, da premier v prvi vrsti vpraša ministre. Nazadnje sem z njim o tem govoril pred kakšnim tednom. Omenil sem mu, da bi bilo dobro, da ministra za finance in za gospodarstvo pogledata problem plačilne nediscipline. Predsednik vlade je načeloma sprejel to mojo pobudo. Vsekakor ni tako, da iz svojega položaja predsednika republike ne bi opažal problemov ali da ne bi bil občutljiv in ne bi sugeriral, naj se jih reši. Vse to počnem.

Dve vladi sta se prekrili z vašo predsedniško dobo. Ko se je globalna finančna kriza nakazovala, ste tedanjega finančnega ministra Andreja Bajuka vprašali, ali je kaj zaskrbljen, in ni bil, nakar vas je v resnici zaskrbelo. Ali je zdajšnji finančni minister dovolj zaskrbljen?

Vsekakor je Franc Križanič dovolj zaskrbljen. Pogovor s takratnim finančnim ministrom Bajukom maja ali junija 2008 pa sem omenil ne zato, ker bi hotel kritizirati, ampak da bi prikazal stanje. Proračunski prilivi so bili v tistem času zelo močni in seveda je finančni minister lahko vedno zadovoljen, če se mu proračun lepo polni. Takrat je še bila konjunktura, v Sloveniji nismo doživljali nobene izkušnje, ki bi nas napotila v kakšno posebno zaskrbljenost. Hkrati pa je v finančni literaturi že bila velika zaskrbljenost. Nemški predsednik Horst Köhler je recimo pisal zelo zaskrbljene komentarje, ki sem jih bral v Financial Timesu. Z nemškim predsednikom sva se tudi videla, bil sem pri njem v Ludwigsburgu na neki prireditvi in sva imela daljši pogovor. Spomladi 2008 je bil izjemno zaskrbljen. Ne kot človek, ki vidi samo trenutni položaj, ampak kot finančnik, ki spremlja razvoj situacije. V Združenih državah Amerike so takrat že reševali nekatere velike banke. Videlo se je, da utegne iz tega nastati nova eksplozivna situacija, ko bo država morala svoje vire prenesti v reševanje bank. Nam se je to zdelo zelo oddaljeno. Dolgo je vladala iluzija, da smo varni pred recesijo, ker je naš bančni sistem razmeroma ločen od teh toksičnih instrumentov. Nismo imeli veliko tako imenovanih slabih posojil. Pri nas tega ni bilo in upalo se je, da nas kriza ne bo tako močno prizadela. Šele kasneje, s hudim upadanjem naročil proti koncu leta 2008, smo krizo začutili. Prav bi bilo, da bi že prej razumeli, kam gredo stvari.

Ste kaj zaskrbljeni zaradi sprememb, ki se pripravljajo v zdravstveni reformi? Pravice se, kaže, zmanjšujejo.

Ne vem, ali se spominjate, da sem lansko leto pripravil nekaj posvetov o tem. Želeli smo v središče pozornosti postaviti interese bolnika. Moram povedati, da me je kasnejši razvoj razprave nekoliko zaskrbel. Mislim, da ne bi bilo prav, če bi v tem trenutku, zaradi zdravstvenega stanja ministra za zdravje, dajal kakšne dokončne sodbe. Minister Miklavčič je začel razpravo o zdravstveni reformi z izrazitim poudarkom, da reorganizacija v zdravstvu ne sme prizadeti obsega pravic. Ne vem, ali sedanja faza razprave pelje v napovedano smer ali ne.

Ni se vas veliko slišalo, ko se je pojavila peticija Ukinimo vojsko.

Sem se oglasil.

Vrhovni poveljnik ste, hočejo vam ukiniti, zmanjšati vojsko.

Povedal sem, da nasprotujem predlogu za ukinitev vojske. Mednarodne razmere in naš varnostni položaj nam tega ne omogočajo. Upoštevajte, da smo se v Sloveniji šele pred nekaj leti in referendumsko odločili za določen tip vojske in mednarodnih obveznosti. Peticijo razumem v dveh razsežnostih. Prva je ta, ki jo svetuje naslov: ukinitev vojske. Druga razsežnost pa je povabilo k razpravi, kakšno vojsko hočemo. Sem za takšno razpravo.

Pa naša vojska v Afganistanu? Ali je prav, da smo tam? Da smo še tam.

Afganistan pripada Afgancem. Politiko je nujno voditi tako, da bo Afganistan čimprej, v nekaj letih, toliko stabilen, da se bo lahko vojska umaknila in tuja vojaška prisotnost ne bo več potrebna. Ko se je o tem začelo razpravljati, takšno mnenje ni bilo prevladujoče, zdaj pa se je zelo široko prijelo. V Davosu sem se o tem nedavno pogovarjal z enim od voditeljev afganistanske opozicije, Abdullahom Abdullahom, ki je bil dolga leta zunanji minister in na zadnjih predsedniških volitvah 2008 protikandidat predsednika Karzaja. V Afganistanu se zelo bojijo hitrega umika vojakov, ki bi destabiliziral stanje. Razumejo pa, da je umik nujen. Plemensko organizirani Afganistan mora bolj decentralizirati oblast. To so nujni politični pogoji, da se začne situacija normalizirati in da se odmaknejo od oborožene sile. Če se država politično stabilizira, bo možen dovolj časten umik tujih vojakov. Še nekaj je zelo pomembno: regionalno sodelovanje sosednjih držav z Afganistanom. Svetovna diplomacija je tukaj prešibka, prepočasna, stvari bo treba pospešiti. Prav bi bilo, da Slovenija razume svoje obveznosti in da jih izpolni na način, ki nam bo omogočil umik v primernem času. Ne mislim, da je za Slovenijo dobra opcija, da bi se hipno umaknila iz Afganistana.

Vrstijo se kritike na račun stanja v Slovenski vojski, obrambna ministrica naj bi nepregledno kupovala vojaško opremo in bila v prevelikem sozvočju z generalštabom. Tu pa niste nič zaskrbljeni?

Večkrat sem poudaril pomen človeškega faktorja v Slovenski vojski. V letu 2008 je bilo videti, da je največji problem odhajanje iz vojske. Zdaj se pojavljajo nekatera nezadovoljstva z upravljanjem vojske. Pred koncem marca bom imel pogovor z ministrico in z vodstvom oboroženih sil, to bo del rednega letnega poročanja o vojski. Ta trenutek ne bi rad česarkoli prejudiciral. Že zdaj pa lahko rečem, da je človeški faktor odločilen. Videti moramo, kam se bo naša vojska razvijala, kako naj se razvija naša obrambna doktrina. S profesionalno vojsko smo nekaj pomembnega izgubili. Tudi o tem se moramo pogovarjati. Prav bi bilo, da mladi ljudje, fantje in tudi dekleta, dobijo možnost, da se prostovoljno samoobrambno usposobijo.

Od mladih k družini. Kakšen je vaš pogled na istospolne družine in posvojitev otrok?

Moramo razumeti, da tu ne gre za posebno podporo tej praksi, ampak za dopuščanje primerov, ko je v najboljšem interesu otroka posvojitev pod določenimi pogoji. Predlog družinskega zakonika v tej točki razumem na ta način in se mi zdi ta rešitev sprejemljiva. Ni pa to usmerjeno proti tradicionalni družini. Gre za dopustno izjemo v korist otroka.

Hrvaška ima novega predsednika, zgodila se je menjava političnih generacij. Se vam zdi obetavno, da novi predsednik ni obremenjen s starojugoslovansko politiko in zamerami?

Mislim, da je Hrvaška v zadnjih mesecih doživela zelo pozitiven razvoj z novo predsednico vlade. Zdaj ima tudi novega predsednika, ki, verjamem, lahko zelo skladno deluje s premierko. Pravičnost, ekonomski razvoj, borba proti korupciji, urejanje odnosov s sosedi, kar daje v ospredje, so zelo dobrodošle prioritete. Verjamem, da se bova lahko s predsednikom Josipovićem dobro pogovarjala. Najina strokovna bližina to olajšuje. Po drugi strani pa sva seveda predsednika vsak svoje države. Branila bova nacionalne interese svojih držav. Pogovarjamo se, da bi hrvaški predsednik kmalu prišel na obisk v Slovenijo. Takrat bom rade volje povedal več. (Pogleda na uro.) Zdaj pa bi, po eni uri in desetih minutah pogovora, če mi dovolite, res šel na naslednji sestanek.

Seveda. Pa še nogometno tekmo morate zvečer ujeti v Mariboru. V Južno Afriko boste tudi šli?

Nisem se še odločil. Tekme bom seveda spremljal, če ne drugače, po televiziji.

Če boste šli, pa najbrž ne s falconom?

(Že na odhodu.) Nobenih informacij o falconu nimam.