archived page

Intervju za Delo (Sobotna priloga)

Ljubljana, 23.6.2012  |  intervju


Zamerijo mi tisti na desni in tisti na levi. Torej delam prav

Novinarja: Tanja Starič, Ali Žerdin

Predsednik države Danilo Türk jeseni zaključuje svoj petletni mandat in vstopa v tekmo za drugega. Že prvič se je soočil z dvema močnima tekmecema in tudi vdrugo očitno ne bo nič drugače. Nasprotno. Te dni obiskuje tudi po tri dogodke na dan, a očitke, da je že vstopil v volilno kampanjo, zavrača. "Najbrž prej niste videli mojega urnika," pravi.


Vladi Janeza Janše je uspelo nekaj, kar se je v prejšnjem mandatu zdelo skorajda nemogoče. Dosegla je sporazum z večino sindikatov. Ta sporazum se zdi v večini segmentov čvrst. Je torej Janez Janša boljši predsednik vlade, kot je bil Borut Pahor?

Pozitivno je, da je prišlo do sporazumevanja. Sam se že dolgo zavzemam za dialog, dialog in še enkrat dialog. Ocenjujem, da je dozorelo razumevanje, da dialog potrebujemo. In da je dialog nekaj drugega kot polemika. V preteklosti smo imeli veliko polemike in malo dialoga. Letos smo dobili tudi dokaz, da je sporazum možen. Razmere so dozorele pri vseh udeležencih: tako pri ministrih, ki so vodili pogajanja na vladni strani, kot pri sindikalnih voditeljih. To je pozitivno. Ni pa to edina kvaliteta, ki jo potrebujemo. Sporazum je vsebinsko precej omejen, njegovi učinki – ekonomski in družbeni – se bodo še videli. Seveda bodo potrebna nadaljnja pogajanja, zato končne ocene v tem trenutku še ni mogoče dati.

Ali ni nenavadno, da je vladi, ki jo označujemo kot desno, uspelo tisto, kar "levi" vladi ni uspelo?

Menim, da so razmere prisilile vlado in sindikate v sporazum. To je bila nujnost našega časa. Pomembna okoliščina je, da smo letos ugotovili, da imamo zelo visok proračunski primanjkljaj, 6,5 odstotka BDP. To je občutno več, kot je bilo videti pred letom dni. Razmere so torej izsilile resnejši poskus reševanja.

Hkrati pa ocenjujem, da tudi v času prejšnje vlade možnost dogovora ni bila popolnoma izključena. Aprila 2011 sem govoril s predsednikom vlade, tedanjim ministrom za delo in sindikalnimi voditelji in jih pozival, naj vendarle najdejo neki sporazum. Če pa tega ne morejo doseči, naj zakon o pokojninski reformi odložijo. To se mi je zdelo modreje kot vztrajati pri zakonu in tvegati referendum. Ampak lani spomladi razmere še niso bile takšne, da bi bili eni in drugi pripravljeni popuščati, in stvari se niso dobro končale.

Vlada je s sporazumom s sindikati tudi preprečila referendum o varčevalnem superzakonu, ki posega v 39 zakonov in klesti javne izdatke. Kakšno pa je vaše mnenje o tem zakonu?

Vprašanje je, ali je pristop optimalen. Rad bi opozoril, da je kakšen mesec dni pred sprejetjem tega zakona fiskalni svet pripravil posebno poročilo in v njem predlagal drugačen pristop k uravnoteženju javnih financ. Predlagal je zamrznitev javnih izdatkov do konca leta in celovito davčno reformo, ki bi zajela tudi porabo v proračunu. V razpravi so bile torej različne alternative.

No, izbrana je bila tista, ki zahteva odločne posege v zmanjševanje javne porabe. In ta alternativa pušča še danes nerešena nekatera vprašanja. Po mojem mnenju je problematično in tvegano poseganje v visoko šolstvo in raziskovalno sfero v takšnih razsežnostih, kot jih uvaja zakon o uravnoteženju javnih financ. To ostaja resen problem, čeprav je bil sklenjen sporazum s sindikati. Učinki ukrepov v tem trenutku še niso dokončno razvidni.

Vidni bodo ob koncu leta.

In kasneje. Opozoril bi še na politično vprašanje. Državni zbor je dal vladi pooblastila za dodatna uravnoteževanja proračuna. Omogočil je tudi, da vlada kasneje samostojno odloča o davku na dodano vrednost. S tem se je parlament odrekel svoji izključni vlogi pri določanju proračuna. To vprašanje presega tematiko tega zakona in načenja nova vprašanja: ali je prav, da parlament to svojo pristojnost začasno opusti in jo prenaša na vlado? Proračunska odločanja pripadajo parlamentu. Odmik od tega je problematičen.

Opozicija je vladi očitala, da izključuje parlament v procesu odločanja tudi v razpravi o usodi NLB.

NLB je drugačen problem. Tam se je veliko časa izgubilo za preučevanje različnih opcij. Razen ozkega kroga ljudi s finančnega ministrstva, ki sodelujejo pri tem projektu, drugi nimamo celovite informacije o dogajanjih. Na osnovi tistih, ki jih imam, pa lahko rečem, da gre za kupovanje časa. V tem trenutku še ni končne rešitve, temveč gre za začasno rešitev, ki pa daje možnost, da se v tem letu problem NLB reši.

Se strinjate s tem, da država v NLB obdrži nadzorni delež, torej 25 odstotkov in eno delnico?

Seveda bi bilo dobro, da sistemska banka ostane v slovenskih rokah. Hkrati pa se moramo zavedati, da so časi, ko se je dalo o tem bolje odločati – govorim o letu 2009 in 2010 –, minili. Dejstvo, da ta problem v času prejšnje vlade ni bil rešen, je situacijo naredilo težjo. Danes dobrih rešitev ni več na voljo. Razpravljali bomo lahko le o manj slabih rešitvah. Sam pa v tem trenutku ne vidim jasnega odgovora na vprašanje, kaj je najmanj slabo.

Zdi se, da se je evropska mantra o varčevanju, varčevanju in še enkrat varčevanju izpela. Zdaj niti tega aksioma, da je treba varčevati, ni več. Ima slovenska politika odgovore za sedanji čas?

O tem, da sta varčevanje m rast tesno povezana, do nedavnega nismo prav veliko slišali. To je razumevanje, ki so ga izsilile razmere. Pred štirimi meseci v Evropi ni bilo mogoče slišati, da je treba zagnati rast. Takrat je bila mantra: "Varčevanje!" Ali če smo še bolj precizni: "Odrekanje!" Austerity ne pomeni varčevanja. Pomeni zniževanje stroškov, odrekanje. Nikdar se ni dovolj dobro razmislilo, kakšni so ekonomski in politični učinki tega pristopa. Šele ko so razmere izsilile razmislek, se je začelo govoriti o povezovanju varčevanja in rasti. Šele danes se govori, kaj naj bi zagnalo rast. Evropa je zamudila vsaj pol leta, če ne leto dni.

Pri nas smo to razpravo vodili v času priprav na predčasne volitve. Povsem prepričljivih odgovorov pa nismo dobili. In tudi čas po volitvah jih ni dal. Ko gre za vprašanje, kako zagnati gospodarsko rast, smo v negotovem položaju. Naj spomnim, da je predsednik Pozitivne Slovenije Zoran Janković pred volitvami govoril o večjih infrastrukturnih projektih, ki naj bi zagotovili rast. Tudi danes se v Evropi govori o tem, da naj bi Evropska investicijska banka in Evropska banka za obnovo in razvoj zagotovili sredstva za infrastrukturne investicije. Te ideje so premalo artikulirane, zlasti pa v Sloveniji nismo dovolj jasno izoblikovali naših lastnih idej. Smo v precejšnjem zaostanku in to ni dobro.

Smo torej obsojeni na to, da nam bodo drugi predpisovali recepte?

Ne bodimo fatalisti! Gotovo bomo o najtežjih vprašanjih morali odločati sami. Že pri vprašanju zlatega pravila vidimo, da fiskalni pakt daje dovolj manevrskega prostora. Poglejte si ga. Tretji člen pakta ne predpisuje, da moramo spreminjati ustavo. Pušča prostor za oceno, kaj je najprimernejša pot za dosego cilja. Cilj pa je znižanje strukturnega primanjkljaja. Naša odgovornost je, da te poti poiščemo. Enako velja za vprašanje zagona gospodarske rasti. Sami moramo razmisliti o instrumentih, ki bodo vodili do tega cilja. Kot veste, je vlada znižala obdavčitev pravnih oseb. Pričakuje, da bo to pomagalo ob zagonu rasti. Mnogi ekonomisti, tudi fiskalni svet, menijo, da to pričakovanje ni realno. Alternativ nimamo dobro definiranih.

Vlada torej po vaši oceni nima prave ideje?

Ne vem, kakšne ideje ima. Prepričljivih predlogov, ki bi zagotavljali pričakovanje, da bomo uspešno zagnali gospodarsko rast, pa nisem zasledil.

Pravite, da ne veste, kakšne ideje ima vlada. Je komunikacija med vami in predsednikom vlade glede teh vprašanj zastala?

Ta komunikacija ne obstaja. Imam stike z ministri, ki imajo pristojnosti, povezane s predsednikom republike. Mislim na ministra za zunanje zadeve in ministra za obrambo. O konceptualnih vprašanjih pa me predsednik vlade ni obvestil. Predvidevam, da bo to storil, ko bo ocenil, da je trenutek primeren. Sam tega procesa ne želim pospeševati, ker verjamem, da mora vlada najprej sama pri sebi definirati določene stvari. Šele potem se bo pogovarjala s predsednikom republike. Če to seveda želi.

Vlada je sprejela nekaj ukrepov, ki so globoko konceptualni. Spremenila je ustroj državne administracije. Spremenila je proračunske poudarke. Spremenila je način upravljanja gospodarskih družb, ki so v državni lasti. Vlada neki koncept očitno ima.

Tovrstne poteze vlade so pričakovane, hkrati pa nič od tega še ne zagotavlja zagona gospodarske rasti in razvoja.

Smo prav razumeli, da s predsednikom vlade sploh ne komunicirate?

Predsednik vlade me je poklical ob eni kadrovski rešitvi, sicer pa me ni klical. Sam pa sem večkrat povedal, da so moja vrata vedno odprta.

To razumete kot posledico dejstva, da gospoda Janše po volitvah niste predlagali za mandatarja?

O tem ne želim ugibati. To morate vprašati predsednika vlade.

Vrnimo se k zlatemu pravilu. Borut Pahor je bil, dokler je vodil SD, naklonjen temu, da se to pravilo zapiše v ustavo. Z novim vodstvom SD pa so se razmerja spremenila in ta sprememba nima več dvotretjinske podpore v parlamentu. Kaj to, po vašem mnenju, pomeni za Slovenijo, ki je fiskalni pakt že ratificirala?

Prebral sem fiskalni pakt in naj ponovim: 3. člen daje prostor, da države same najdejo primerno pravno rešitev. Strankarski voditelji so res sprva sprejeli pristop, da naj se to pravilo zapiše v ustavo, hkrati pa bi sprejeli še izvedbeni ustavni zakon. To se mi zdi nekoliko pretirano. O tem, kakšen pristop bi bil najbolj primeren, se je treba temeljito pogovoriti. Nismo v tako hudi časovni stiski.

Stranke so se dogovorile tudi o spremembi referendumskih pravil. Ampak tudi o tem zdaj, kot kaže, ni več soglasja. Če referendumskih pravil ne bodo spremenile bo to izgubljena priložnost? Ker so se referendumi izkazali kot ena ključnih blokad v sistemu odločanja?

Moj pogled je sledeč: na začetku leta sem povedal, da bi bilo dobro, če bi se stranke dogovorile, da gre vprašanje referendumov na dnevni red samostojno in povsem na začetku. Vendar se stranke niso sporazumele; državni zbor je sel po poti zbiranja vseh predlogov za spremembo ustave. Samo ena od teh sprememb naj bi se nanašala na referendume. Po mojem mnenju bi bil, če bi začeli z razpravo o referendumih, čas uporabljen bolj smotrno.

Zdaj smo sredi razprave in ni presenetljivo, da stranke ta problem obravnavajo "dinamično" – če se smem tako izraziti. Pogledi se ob takih razpravah tudi spremenijo. Kar se vsebine tiče, je moje mnenje takšno, da bi morali povišati prag za veljavnost referendumskega rezultata. Kvorum mora biti visok.

Tak, kot je predlagan, torej 35-odstotni?

Tak ali celo višji. Gre za to, da volivci nadomestimo zakonodajno funkcijo. Za to mora biti kvorum dovolj visok in prepričljiv. Tudi o zaostritvi pogojev za razpis referenduma bi veljalo razmišljati. Štirideset tisoč podpisov ni zelo veliko. Zavzemam se za to, da je ta proces čim bolj tehten. Težje vprašanje so vsebine, ki ne sodijo na referendum. Tu gre za pomembne nianse.

Ker ima vsaka odločitev lahko fiskalne posledice?

Drži. Povedati je treba bolj precizno. Nekatere ustave prepovedujejo tudi referendume o ratificiranih mednarodnih pogodbah. Osebno se mi zdi vredno razmišljati, da bi o mednarodnih pogodbah pred ratifikacijo opravili predhodni referendum. No, ne verjamem, da smo v Sloveniji dovolj pripravljeni na razpravo o teh temah.

Kako pol leta po volitvah ocenjujete delovanje opozicije?

Opozicija je v procesu artikuliranja in transformacije. Največja opozicijska stranka je nova.

Se vam zdi slabo, da oba predsednika opozicijskih strank ne sedita v parlamentu?

Ne zdi se mi nujno. Mislim, da so, ko gre za parlament, pomembnejša druga vprašanja.

Na jesenskih predsedniških volitvah ste favorit. Vendar je bil leta 2007 tudi Lojze Peterle favorit, pa ste ga premagali. Ste se ustrašili, ko je Borut Pahor napovedal kandidaturo?

Menda ne pričakujete od politika, da bo rekel, da se je prestrašil?

No, vas je zaskrbelo?

Volitve so vedno stvar izbire. Dobro je, če imajo državljani na voljo izbor. To volitvam daje težo in smisel. Predsedniške volitve so v našem sistemu zanimive, ker se na splošnih volitvah odloča o osebah. Ne gre za izbiro med strankarskimi programi ali ideološkimi orientacijami. Na letošnjih volitvah so vse osebnosti, ki nastopajo, znane. Pred petimi leti ni bilo tako. Sam sem bil malo znan širši javnosti.

Pred petimi leti ste v javnost prvič stopili v družbi Boruta Pahorja. Njegova stranka vas je podpirala. Zdaj pa vas med parlamentarnimi strankami podpira le Pozitivna Slovenija in nekaj neparlamentarnih strank.

Pred petimi leti je SD potrebovala kandidata. Zato so me prišli vprašat, ali sem pripravljen kandidirati. To kandidaturo sem sprejel. Vendar opozarjam, da sem kandidiral s podporo državljank in državljanov. Zbiral sem podpise in potem vložil kandidaturo. Stranke, ki podpirajo kandidata, niso nekaj monolitnega. Pripadniki strank glasujejo po svoji vesti, kot državljanke in državljani. Tudi letos bom kandidiral s podporo državljank in državljanov, seveda pa bom vesel podpore strank, četudi ne bom strankarski kandidat. Kar tudi pred petimi leti nisem bil.

Da se razumemo: stranke imajo svoje mesto v našem političnem sistemu. Hkrati pa – kot je dejal že Albert Camus – stranke lahko postanejo problem. To je prisotno v vseh demokracijah, tudi v našem primeru. Zato se mi zdi dobro, da na volitvah nastopi tudi kak kandidat državljank in državljanov.

Ampak tudi vaša naj resnejša tekmeca, Pahor in Zver, govorita, da bosta predsednika vseh državljanov. Očitata vam, da niste predsednik vseh državljanov. Vaše poteze, javne izjave, naj bi bile sinhronizirane zgolj s stranko, ki jo predstavlja gospod Janković, in s stališči nekdanjega predsednika gospoda Kučana.

Ta očitek nima čisto nobene podlage. Sem predsednik vseh državljank in državljanov. Tega načela se držim dosledno. Seveda, sem pa predsednik, ki je po svoji prisegi zavezan k delovanju po svoji vesti. To jemljem resno. Ker ravnam po svoji vesti, mi včasih kakšna stranka zameri kakšno stališče. Zgodi se tudi, da mi kakšna stranka zameri, ker se ne pustim podrejati. Spomnili se boste enega ključnih naukov mojega predhodnika dr. Janeza Drnovška, ki je večkrat poudaril, da mora predsednik republike zagotoviti, da se ga ne podreja. Funkcija predsednika republike v našem sistemu je zastavljena relativno šibko. Hitro se zgodi, da ga skušajo kakšne stranke instrumentalizirati za svoje potrebe. Jaz pa nisem strankarski človek.

Zanimivo je, da sem simetričnih očitkov deležen iz dveh ideološko nasprotujočih si strank. Torej delam prav. Če ena stranka ugotavlja, da ne delam, kot bi oni želeli, in če enako meni druga stranka, to pomeni, da delam v interesu vseh državljank in državljanov.

Torej ni naloga predsednika republike, da vztraja pri drži, s katero se nikomur ne zameri?

Ne. To ni mogoče. To, da se ne zamerite nikomur, lahko dosežete zgolj tako, da nimate stališča. Vendar se s tem, da nimate stališča, zamerite vsem, ki upravičeno pričakujejo predsednikovo stališče. Zaradi mojih stališč so zamere nastajale tako na eni kot na drugi strani ideološkega in političnega spektra. Za ilustracijo: ko sem v času prejšnje poudaril, da mora vlada določiti prioritete, to moje stališče ni bilo dobro sprejeto.

Na levem političnem spektru vam očitajo, da ste posredno sodelovali pri rušenju Pahorjeve vlade, na desnem pa, da niste v drugem krogu predlagali Janeza Janše za mandatarja. Kako jim odgovarjate?

Glede prvega vprašanja bi rekel takole. Naloga predsednika republike je, da svetuje, svari in opogumlja. V mandatu prejšnje vlade sem počel vse to. Opogumljal sem jo pri arbitražnem sporazumu, čeprav nekaterim to ni bilo všeč. Tudi svetoval sem ji na podlagi svojega znanja mednarodnega prava, poznavanja diplomacije in tega, kako se takšnim rečem streže. Opozarjal sem, kadar je bilo to potrebno. Ko je, denimo, prišlo do težav v koaliciji ali pri referendumu o pokojninski reformi. Opozarjal sem, ko so nastali zastoji v projektu Južni tok. In končno – vlado sem tudi opogumljal. Vse to moje delo je bilo zasnovano na vestnem in poštenem razumevanju vloge predsednika republike. Absolutno nič protivladnega ni bilo v tem.

In seveda, če so nekateri politiki razumeli to kot ogrožanje vlade, mi je žal. To je napačno razumevanje, za katero v mojem delovanju ni bilo čisto nobene osnove.

Drugo vprašanje zadeva predlaganje mandatarja. Ustava določa, da predsednik republike predlaga mandatarja in se pred tem posvetuje z vodji poslanskih skupin. Seveda sem vse to naredil in sem na podlagi posvetovanj za mandatarja predlagal zmagovalca volitev, Zorana Jankovića, ki potem ni dobil večine v parlamentu. Tako je prišlo do drugega kroga.

V tem procesu posvetovanj so mi razne stranke predlagale, naj poskusim dobiti nekega tretjega, nevtralnega kandidata. To je bil nasvet strank, to je bil njihov predlog.

Ampak Marka Voljča potem stranke niso podprle.

No, bodimo realni. Saj ne pričakujem, da bodo vse stranke govorile tisto, kar v resnici mislijo. Jasno, da so bili ti predlogi motivirani s pričakovanjem, da pač ne bom našel tega tretjega kandidata. No, jaz sem seveda našel človeka, ki bi bil pripravljen kandidirati, če bi se pokazalo, da ima podporo strank. Navsezadnje one v parlamentu odločajo o predsedniku vlade.

Takrat se je pokazala dvoličnost strank in predlog ni bil uspešen. V naslednjem krogu je skupina strank, kot dovoljuje ustava, predlagala Janeza Janšo za kandidata za mandatarja. Jaz pa sem pojasnil, da ga ne bom predlagal, ker po moji oceni, pri kateri vztrajam še danes, za to nima polne legitimnosti. Ker je obtožen v kazenskem postopku, kot veste, potekajo kazenski postopki v zadevi Patria v treh državah. V teh razmerah odločitve o mandatarju niso bile lahke, a tudi takšne mora sprejemati predsednik države. To ni lahka funkcija, in kadar je treba pokazati določeno doslednost, je prav, da jo predsednik države pokaže s svojimi potezami.

Ne gre tu za prejudic? Saj predsednik Janša ni pravnomočno obsojen.

Seveda. Ampak za politike na vodilnih položajih, sploh za predsednika vlade, ki je v našem sistemu daleč najmočnejša funkcija, morajo veljati strožja merila. V tem času sta v svetu samo dva predsednika vlad, ki sta obtožena kaznivih dejanj. Eden je v Pakistanu, drugi v Sloveniji.

No, naj v zagovor predsedniku vlade dodamo, da je pravnomočno obtožen tudi obrambni minister ...

Tudi tu imamo problem. Ampak predsednik države predlaga samo mandatarja. Ne vpliva na izbiro članov vlade, ne sodeluje pri izbiri županov, ki so izvoljeni neposredno. Tam, kjer predsednik republike sodeluje, pa mora biti dosleden.

Če bi bil pravnomočno obtožen tudi Zoran Janković, ki ste ga predlagali za mandatarja – bi to vplivalo na vašo presojo?

Seveda bi.

Janez Janša je zdaj predsednik vlade. Kaj ta, recimo temu, "napet" odnos med vama pomeni za delovanje države?

S predsednikom vlade sva se po tem, ko je sestavil vlado, dogovorila, da bova sodelovala v okviru ustavnih dolžnosti, ki jih imava. Te so dovolj jasno definirane in v tem smislu sodelujeva. Ne vidim, da bi nastajali kakršnikoli problemi v delovanju države. Vedeti moramo, kakšno kvaliteto države in demokracije želimo, in mislim, da ima predsednik republike pri definiranju teh kriterijev pomembno vlogo.

Hkrati pa seveda delujemo v razmerah, kakršne so, zato je še bolj pomembno, da vsak opravlja svoje z ustavo določene obveznosti tako, kot je treba.

Kakšno pa je vaše mnenje o vaših najresnejših tekmecih, Borutu Pahorju in Milanu Zveru?

Res ne bi bilo primerno, da bi govoril o tem. Vsak kandidat predstavi sebe, potem pa je stvar volivk in volivcev, da izberejo.

Kakšno kampanjo pričakujete? Burno, ostro, umazano?

Vsaka volilna kampanja pokaže naravo politike v državi in kvaliteto demokracije. Upam, da bo kampanja korektna, ne morem pa tega zagotoviti. Trudil se bom za to. Ampak do takrat je še daleč.

Omenili ste, da volivci izbirajo predvsem osebnosti. Ali ni v tem past, da bo prevelik poudarek v kampanji dan formi in ne vsebini?

Ta problem obstaja v vseh demokracijah. Vprašanje, koliko v današnjem medijsko zelo razvitem svetu lahko v ospredje pridejo vsebina in kvalitete, ki so potrebne za odločanje, ali pa odločajo zunanji učinki, piarovske strategije in podobno.

Ampak, glejte, treba je zaupati volivkam in volivcem. Mislim, da imamo v Sloveniji tradicijo razmeroma racionalnega odločanja. Ne bi mogli reči, da se volivci prepuščajo zelo izrazitim čustvom. Zato moramo zaupati v njihovo presojo.

V enem od intervjujev ste rekli, da je ključni problem Slovenije, ker v tem trenutku nima dovolj kvalitetnih elit, "niti tiste, ki sprejema odgovornost oblasti, niti tiste, ki bi bila sposobna s kvalitetno kritiko držati oblast na pravem kurzu". Kaj ste imeli pri tem v mislih? Predvsem politične elite?

Slovenska nacija ni velika, formiranje elit je drugačno kot v velikih nacijah z dolgo kulturno, politično in ekonomsko tradicijo. Tako da ni presenetljivo, da smo še vedno v procesu formiranja političnih elit.

Enako velja za ekonomske. Imeli smo težko zgodovino, v kateri se naše lastne ekonomske elite niso zgodaj vzpostavile. Nimamo družin z dolgo podjetniško zgodovino. Bolje je v kulturi, kjer smo dosegli razmeroma visoko raven. Kulturne se mi v tem trenutku ne zdijo tako artikulirane in iniciativne, kot so v nekaterih obdobjih že bile. Poleg tega politika odrekanja ustvarja zaskrbljenost kulturnih elit in to hromi njihovo ustvarjalnost.

Seštevek vseh teh problemov kaže, da oblikovanje elit pri nas ni zelo preprosto in bomo potrebovali čas.

Elite niso homogeni blok, vedno eden od elementov želi prevladati. Kateri segment prevladuje v Sloveniji?

Izrazito močno prisotna je politika, veliko se ukvarjamo z njo. Smo politično razgibana nacija, res pa je, da nismo edini. Če berete kritična razmišljanja profesorja Bučarja, boste videli, da je to problem. Če se definiramo preveč s čisto politiko, potem to že samo po sebi zmanjšuje prostor ekonomskih in kulturnih elit.

Se strinjate z ukinitvijo samostojnega kulturnega ministrstva?

Mislim, da je to zelo problematičen ukrep, ki najbrž ni prinesel velikih prihrankov, vprašanje pa je tudi, ali so to tisti prihranki, h katerim je treba težiti. Mislim, da se je naredila določena škoda, da se je prizadelo številne ljudi, s tem ko se je na simbolični ravni zgodilo nekaj, kar doslej nismo poznali.

Upoštevajmo, da se je slovenska nacija formirala kot kulturna nacija veliko prej, kot smo postali politična. V takšnih okoliščinah je simbolika ravnanja s kulturo izredno pomembna za nacijo kot celoto, in ne le za tiste, ki so neposredno v kulturni produkciji. Tudi to, kar se dogaja z Agencijo za knjigo, je po mojem mnenju problem. Ukrepi, ki jih je vlada sprejela, so načeli številna vprašanja, in v tem trenutku ni mogoče reči, da se bodo dobro rešila.

Obstajajo strahovi, da v senci varčevalnih ukrepov poteka ideološko prevzemanje podsistemov, zasedanje položajev, zlasti v podjetjih v državni lasti. Se s tem strinjate?

Odgovoril vam bom z omembo nasveta, ki mi ga je dal Thomas Hammarberg, do nedavnega komisar za človekove pravice v Svetu Evrope. Pred koncem svoje funkcije je prišel na obisk v Slovenijo in srečala sva se kot stara prijatelja. Poznava se 35 let, iz mladih let, ko sva delala za Amnesty International ...

Old boys network?

Old boys human rights network, ja, seveda (smeh). No, on me je opozoril, da je v marsikateri evropski državi opazil, da se ukinjajo organi na področju človekovih pravic z argumentom, da je treba varčevati. S tem se ustvarja prostor za ideologije, ki človekovim pravicam niso prijazne. To je problem Evrope danes. Človekove pravice niso nikoli v celoti zagotovljene in ne smemo sprejemati ideološke konstrukcije, da so bile v nekem političnem sistemu zanikane, kar pomeni, da so kar same po sebi, avtomatično v nekem drugem sistemu že zagotovljene. To ne drži. Zato je po mojem mnenju, denimo, ukinitev urada za enake možnosti pri nas problem, čeprav to ni nekaj, kar bi pretreslo ljudi, ni zelo vidno.

Kar zadeva državno lastnino v podjetjih, je situacija specifična. Določeno stopnjo inovacije potrebujemo, vprašanje pa je, ali smo na pravi poti. OECD je od Slovenije zahteval, da se odločanje o državnem premoženju oddalji od politike. Vlada pa seveda je politika.

No, OECD je v drobnem tisku sporočil, da z detajli ni zadovoljen, vlada pa je odgovorila, da gre za začasne rešitve.

To razpravo bosta vlada in OECD vodila še naprej. A vsi vemo, da je problem korporativnega upravljanja v Sloveniji resen in da ga je treba rešiti. Vsi tudi vemo, da dobrih rešitev še nimamo. Ne bi želel zapirati razprave v nobeno smer, mogoče bomo sami v parlamentu imeti bolj zrelo razpravo, mogoče jih bo našla vlada v dogovoru z OECD. Ampak zdaj jih še nimamo.

Z Auknom torej nismo bili zadovoljni, s spremembami, ki jih uvaja vlada, pa tudi ne?

Aukn je razmeroma nov organ, ki je šel čez različne faze, v nekaterih je bil kritiziran, v nekaterih primerih pa je dal tudi upravičena opozorila. Težko je dati definitivno oceno po dveh letih.

Mogoče je reforma Aukna boljša pot kot ukinitev. Ampak to je stvar, o kateri se bo treba še veliko pogovarjati. Ne pričakujte, da bo predsednik republike v intervjuju ponudil učinkovito formulo. Tudi če bi jo imel, ne bi delovala, kajti formula lahko deluje samo, če se dovolj širok krog odločujočih ljudi o tem sporazume. In spet smo pri elitah – vprašanje je, ali imamo dovolj zrelo politično in ekonomsko elito, ki je sposobna artikulirati tak dogovor. To pa ni dogovorna ekonomija, veste, ampak dogovor o postopkih, kako upravljati z državnim premoženjem in kako naj se sprejemajo odločitve. Tu pač nismo prav daleč.

Kako pa ocenjujete odločitev, da na osrednjo državno proslavo niso povabili krovne borčevske organizacije Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije?

To ni pametna odločitev. Moramo se naučiti razumeti in spoštovati lastno preteklost. Imamo bogato svobodoljubno tradicijo, na katero smo lahko upravičeno ponosni. Izločitev Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije je neodgovorno ravnanje, ki nas znova in brez potrebe deli. Za zaplet sem izvedel iz medijev, odboru za državne proslave pa sem izrazil pričakovanje, da na proslavo povabijo praporščake vseh članic Koordinacije domoljubnih in veteranskih organizacij.

Pravite, da so največji problem Slovenije elite. Mi bi k temu dodali splošen pesimizem, zlasti med mladimi. Kaj boste kot kandidat za predsednika države lahko sporočili ljudem? Kaj jim sploh lahko obljubite?

Svoje sporočilo bi opisal z eno besedo. To je solidarnost. Pomembna družbena vrednota, ki ima pri nas bogato tradicijo. Solidarnost lahko navežemo na vsa naša duhovna izročila, od krščanske ljubezni do udarniškega zanosa in osamosvojitvenega napora. Solidarnost lahko in moramo gojiti med generacijami – in to je tisto, kar odpira možnosti mladim ljudem.

Če sem nekoliko bolj konkreten: prejšnji teden sem bil v Posočju in tam nastaja gospodarstvo, ki je zelo perspektivno. Če bomo vztrajali pri teh izhodiščih, s pridnostjo in zlasti z znanjem in ustvarjalnostjo, lahko dosežemo ekološko in tehnološko visoko razvito, delavcem prijazno industrijo, da bodo ti kraji živeli polno življenje naprej. Temu je treba dodajati vse druge vidike razvoja. Na državni ravni pa bo treba spremeniti delovnopravno zakonodajo in mladim omogočiti zaposlovanje za nedoločen čas. Tudi to je solidarnost.
Imamo izhodišča in moramo razvijati solidarnost tako, da povezujemo vse pozitivne elemente zgodbe o Sloveniji za naprej. To sposobnost imamo. Seveda se to v naših političnih polemikah ne vidi, ampak zato moramo iti tja, kjer se življenje v resnici dogaja. In lahko vidimo, da nismo brez možnosti. Ne sprejmite te vulgarne ekonomistične teorije, da solidarnost ni nič drugega kot prerazporejanje kapitala. To ni res, to je veliko globlja vrednota, ki nas povezuje. In nas tudi oddaljuje od politične parole o povezovalnosti, ki je ponavadi prazna.

Pogledali smo vaš urnik, ki je objavljen na spletu. V zadnjem času obiskujete tudi po tri dogodke na dan, po vsej Sloveniji. Se ne bojite očitka, da izkoriščate svoj položaj za zgodnjo kampanjo?

Očitno niste pogledali mojega urnika od začetka mandata. Dobivam po sto vabil na mesec in mislim, da je naloga predsednika republike, ki predstavlja državo, da je prisoten, da gre med ljudi in se z njimi pogovarja. Samo tako je v resnici lahko predsednik vseh državljank in državljanov.

Vstopate v naporno obdobje volilne kampanje in se potegujete za nov petletni mandat. Zato vas sprašujemo tudi, kako je z vašim zdravjem.

Hvala, zelo dobro. (smeh)
© 2008 Urad predsednika Republike Slovenije  |  Pravna obvestila in avtorstvo  |  Načrt strani  načrt strani