Govor predsednika ob 20. obletnici Kobariškega muzeja

Kobarid, 23.10.2010  |  govor

Govor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na slovesnosti Dan Kobariškega muzeja ob 20. obletnici delovanja muzeja
Kobarid, 23. oktober 2010


Spoštovani gospod Jože Šerbec, direktor Kobariškega muzeja,
spoštovani visoki gostje, gospe in gospodje,

z današnjo slovesnostjo obeležujemo dve desetletji delovanja izjemno pomembne institucije – Kobariškega muzeja, ki goji spomin na Soško fronto in na nepopisno trpljenje, ki ga je ljudem prizadejala I. svetovna vojna.

Kobariški muzej je v teh dveh desetletjih opravil izjemno zgodovinopisno, kulturno in etično poslanstvo. Obiskujejo ga množice obiskovalcev in danes spada med deset najbolj obiskanih znamenitosti Slovenije. Že ta podatek veliko pove o moči sporočila, ki ga muzej goji. Poleg rednih muzejskih dejavnosti je Kobariški muzej razvil še program gostujočih razstav – v Kobaridu in v Evropi, ki so to sporočilo ponesla v svet. Kot široko poznana in cenjena institucija opravlja dragoceno raziskovalno in povezovalno delo, kar mu daje samostojno vlogo med muzeji v Evropi. Samostojno pokriva stroške svojega rednega delovanja. Je torej v polnem pomenu ustanova sui generis. Prav je, da to razumemo in prepričan sem, da bo muzej ostal takšen tudi v prihodnje. Pomen zgodovinske resnice in sporočila, ki ga ohranja muzej to zahtevata.

Prva svetovna vojna je bila ena največjih katastrof, ki jih je kadarkoli v zgodovini povzročil človek, soška fronta pa ena najbolj brezupnih in najbolj nesmiselnih med vsemi njenimi frontami. Po oceni, ki jo je pred dvema letoma objavil britanski zgodovinar Mark Thompson v svoji izčrpni in pretresljivi študiji "Bela vojna" (The White War, 2008) je bilo v spopadih med italijansko in avstro-ogrsko vojsko ubitih okrog milijon vojakov. Ljudje, ki so bili ubiti v tej vojni, se niso prostovoljno odločili za udeležbo v moriji vojne. Bili so mobilizirani v do tedaj največji in najbolj industrijsko organizirani akciji uničevanja soljudi. Za vsakogar od njih je bila udeležba v vojni in smrt v vojni osebna tragedija. Milijoni takih osebnih tragedij so prizadeli milijone evropskih družin in Evropo v celoti. Z uničenjem, ki ga je prinesla prva svetovna vojna, je Evropa izgubila svoje prvo mesto v svetu – ne le ekonomsko in diplomatsko, ampak tudi moralno.

Prav je, da žrtve te velike morije ostanejo v našem trajnem spominu. To se zdi naravno in pravično, pa tudi moralno nujno, saj bi brez zavedanja o preteklih tragedijah še toliko lažje in neodgovorno vstopali v nove.

Pa vendar zgodovina ohranjanja spomina kaže, da ni tako preprosto. Ti kraji so v preteklih zgodovinskih obdobjih živeli v političnih razmerah, ki niso bile naklonjene zgodovinski resnici in na tej resnici temelječem spominu. V obdobju fašizma je bila zgodovina predmet nacionalistične manipulacije in žrtev potvarjanja. Po II. svetovni vojni je bil spomin na soško fronto potlačen, včasih zaradi neutemeljenega in ideološko oblikovanega strahu, da bi ta spomin utegnil zmanjšati veličino narodnoosvobodilnega boja proti fašizmu. Šele v zadnjih desetletjih so se razmere normalizirale. Zgodovinska resnica je postala naravna, zgodovinski spomin pa nesporen.

In tako smo danes tu, ob dvajseti obletnici Kobariškega muzeja, zbrani v duhu te resnice in tega spomina ter v duhu pomena novega razumevanja in prijateljstva, ki ga moramo gojiti v Evropi in svetu. Zbrani smo v duhu nove evropske zavesti, ki jo omogočata resnica in spomin, tiste zavesti, ki je omogočila, da je po dveh svetovnih vojnah Evropa stopila na pot združevanja, in da je po koncu hladne odprla pot v evropsko združevanje tudi državam njenega vzhodnega dela. Toda Evropa še ni dosegla svojega novega zenita. Veliko skupnega dela, veliko politične modrosti in veliko volje bomo v Evropi še potreboval, če bomo v resnici hoteli priti do novega zenita. Oglašali se bodo tudi skeptiki, češ, saj dobro živimo in veliko več skupne Evrope niti ne potrebujemo. Toda zavedajmo se, da bo v globaliziranem svetu Evropa preživela samo kot uspešna in dobro integrirana skupnost, ki je sposobna na najboljši način izraziti svoje velike talente.

Pri tem oblikovanju skupne volje nam bo pomagal zgodovinski spomin, tudi spomin, ki ga goji Kobariški muzej. Morali pa se bomo tudi potruditi. Spominjati se ni vedno lahko. Spomin moti površno lagodje vsakdanjika. Spomin na dogodke bližnje zgodovine je obremenjen s političnimi računi današnjega dne. Spomin na nekoliko bolj oddaljeno obdobje, kot je bilo obdobje I. svetovne vojne, pa je v tistem območju, ki ga je težko poznati in razumeti. To obdobje je brez dvoma že zgodovina, vendar v zavesti ljudi še ni utrjena in njene podobe še niso jasno izrisane. Zato se njen pomen izmika razumevanju. Zato razmišljanje o zgodovini krvavega 20. stoletja ostaja del naše usode in naša naloga.

Nedavno minulo 20. stoletje je mogoče opisati kot stoletje velikih vojn. Prva med njimi, še vedno ne do konca razumljena, je bila rusko-japonska vojna v letih 1904-1905. Pokazala je dimenzije uničenja in smrti, ki jo povzroči mehanizirana in množična oborožena sila. Sledile so balkanske vojne in I. svetovna vojna, največja katastrofa evropskega kontinenta do tedaj.

I. svetovna vojna ni bila le katastrofa zaradi žrtev in uničenja, ki se je zgodilo med njenim trajanjem. Posledice te vojne so v marsičem zastrupile družbo in zavest evropskih narodov. Ustvarila je razmere, v katerih je sledila nepojmljiva militarizacija družbe, oboževanje nasilja in kult smrti. Vse oblike totalitarizma 20. stoletja imajo na takšen ali drugačen način svoje korenine v I. svetovni vojni. Vse to so bile posledice, ki so opredelile duhovni svet po vojni in pripravile razmere za nadaljnja uničevanja in za II. svetovno vojno.

I. svetovna vojna je ustvarila revolucionarne razmere povsod po Evropi, tam kjer je revolucija uspela, pa je njeno nasilje ustvarilo nove oblike totalitarizma, katerih posledice še danes niso do konca odpravljene.

Posledice I. svetovne vojne so segle daleč preko svojih vojaških in političnih meja. Spremenile so zavest in ustvarile razmere za sprevrženo pojmovanje države in državne oblasti. Država je postala instrument priprave na novo vojno, na nove vojne – in zato vir ogrožanja človekove svobode in civilne družbe. In nove vojne so sledile.

Vojna je ustvarila vzorce obnašanja, ki bi bili nepredstavljivi, če bi Evropi v prvi polovici 20. stoletja uspelo ohraniti mir. Obseg uničevanja je ustvaril vzorce, ki so vodili v totalne vojne, značilne za 20. stoletje. Etnične napetosti in sovraštva so dosegle raven grozodejstev prav zaradi razsežnosti vojne in v industrializiranih vojnah 20. stoletja. Genocid, ta najbolj množična in najbolj sprevržena oblika zločinov proti človečnosti, je postal mogoč v vojni. Izgoni civilnega prebivalstva so postali značilnost vojn, ki so sledile I. svetovni vojni. Celo množični kriminal, ki se je razvil v 20. stoletju, ima svoje poreklo v vojnah – v kultu smrti in uničevanja, v ciničnem razvrednotenju človeškega življenja in v kriminalnosti črne borze in drugih oblik kriminala, ki ga prinese vojna.

Kaj nam pove zgodovinski spomin na 20. stoletje, stoletje velikega uničevanja in vojn? Prva misel je, da je treba ustaviti vojne in z vsemi silami iskati rešitve, ki bodo preprečile oborožene spopade. To pa seveda ni lahko. Spomnimo se še enkrat I. svetovne vojne. V zavesti nekaterih je bila to »velika vojna za civilizacijo«, v zavesti drugih pa »vojna, ki bo končala vse vojne«. So ta pojmovanja danes prepričljiva? Prav gotovo ne. Toda iluzija reševanja problemov z vojno je bila velika in njena dediščina še traja. Tudi v naših časih je slišati gesla, ki spominjajo na takšno pojmovanje vojne. Na srečo pa se jim je Evropa izvila. Evropa je s svojimi mehanizmi sodelovanja, kakršna sta Svet Evrope in Evropska unija, ustvarila pogoje za trajni mir in za učinkovito preprečevanje vojne. To so dragoceni mehanizmi, ki jih moramo nenehno negovati in krepiti. Tudi to zahteva od nas zgodovinski spomin na I. svetovno vojno.

Ta spomin pa zahteva še nekaj več: zahteva učinkovito delovanje Evrope na svetovnem prizorišču. Evropa danes ni več center sveta. Delež njenega prebivalstva in njene gospodarske moči v svetovnem prebivalstvu in v svetovni gospodarski moči se zmanjšuje. Evropa ne more in ne želi dominirati v svetu. Svoj pomen v svetu določa na druge načine – z ekonomskimi, diplomatskimi, kulturnimi in z informacijskimi sredstvi. V tem prizadevanju mora uspeti in to ni le njen interes. Svet kot celota potrebuje nove vzorce miroljubnega sodelovanja, skupne koristi in dolgoročnega napredka. Evropa lahko odločilno prispeva k vsemu temu.

Pred stoletjem se je končala vojna, ki je bila ena največjih katastrof v vsej človeški zgodovini. Tista vojna se je začela in vodila v Evropi, ki je zato tudi utrpela največ škode. Šele po uničenju v dveh svetovnih vojnah, ki so prinesle marsikatero gorje tudi ljudem zunaj Evrope, se je Evropa podala na novo pot sodelovanja in napredka. Danes pa ima možnost in dolžnost, da na nove načine prispeva k večji miroljubnosti in blaginji sveta. To dolžnost mora izpolniti in to možnost mora izkoristiti. Takšna bi morala biti misel ob spominu na I. svetovno vojno in njene številne žrtve. Današnje generacije pa so dolžne storiti vse, da se bo spomin na obseg in nesmiselnost trpljenja, ki ga je prinesla I. svetovna vojna živel še naprej, ne le na spominskih slovesnostih, ampak v takšnih naših dejanjih, ki bodo v resnici sposobna prispevati k izboljšanju sveta.

Hvala lepa.