Pogovor o nadaljnjih postopkih v zvezi z arbitražnim sporazumom

Ljubljana, 11.6.2010  |  intervju

Pogovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka z novinarji o nadaljevalnih aktivnostih v povezavi z arbitražnim sporazumom s Hrvaško
Ljubljana, 11. junij 2010


Svetovalec predsednika za odnose z javnostmi Boštjan Lajovic: Dober dan, gospe in gospodje novinarji. Dobrodošli na pogovoru s predsednikom republike. Kar nekaj teh pogovorov smo imeli v času pred referendumom. Zdaj je referendum za nami, so pa pred nami seveda nove aktivnosti, povezane z arbitražnim sporazumom, njegovo uveljavitvijo in odločitvijo arbitražnega tribunala. Temu je predvsem namenjen današnji pogovor z novinarji, torej vsem aktivnostim, ki sledijo uveljavitvi arbitražnega sporazuma, o tem bomo danes govorili. Kot običajno bo imel predsednik krajši uvod in kasneje bo odgovarjal na vaša morebitna vprašanja. Na mizo ste tudi dobili gradivo, Zakon o predlaganju kandidatov iz Republike Slovenije za sodnike mednarodnih sodišč. O tem bo podrobneje povedal več predsednik republike. Še na koncu, preden predam besedo predsedniku, tehnična prošnja, tehnično navodilo. Ta pogovor, kot vse pogovore, snemamo in potem magnetogram tudi objavimo. To vam, kot vem, prav pride pri vašem delu, pri vašem pisanju. Zato vas prosim, da, ko se prijavite k besedi, stisnete tipko za snemanje in poveste ime in priimek ter seveda redakcijo, od koder prihajate, tako da bo ta magnetogram čim lažje razumljiv in jasen. Toliko za uvod in prosim, gospod predsednik, za vaš uvodni nastop.

Predsednik republike dr. Danilo Türk: Hvala lepa. Hvala lepa, da ste prišli na ta pogovor. To je prvi pogovor po nedeljskem referendumu o arbitražnem sporazumu in uvodoma bi želel poudariti tri vsebinske sklope. Najprej, sam referendum je bil pomembna politična odločitev, ki je legitimna in dokončna. S to odločitvijo se je Slovenija dokončno odločila, da rešuje problem meje s Hrvaško po poti arbitraže. Ta odločitev je pomembna iz več razlogov. Prvič, ker končuje neko obdobje političnih razprav, ki smo jih imeli doslej, in drugič, ker začenja neko drugo, drugačno obdobje - obdobje, v katerem bo potrebno opustiti nekatere slabe navade, improvizacijo, domačnost, notranjepolitične argumente, in ko bo treba zagotoviti nekatere nove kvalitete, zlasti metodološko skrbnost, premišljenost, načrtovanje, zato da bi bili uspešni v našem prizadevanju za ustrezno arbitražno odločbo.

Če se vprašamo, kaj je prioritetna naloga ta čas? To je druga tema. Prioritetna naloga ta čas je priprava slovenske argumentacije in našega memoranduma. Ta priprava se mora začeti čim prej in mora biti opravljena v skladu s standardi, ki veljajo v mednarodni praksi za pripravo tovrstnih argumentov. To je mednarodna arbitraža in zato veljajo mednarodni standardi. Konkretno to pomeni, da bi bilo prav, da naše zunanje ministrstvo in vlada čim prej opravita potrebna posvetovanja s tistimi vodilnimi mednarodnimi pravniki, tujimi juristi, ki bi v kasnejših fazah tudi svetovali in delovali kot odvetniki v postopku. Kot veste, je naša vlada oziroma naše zunanje ministrstvo nekaj teh kontaktov že imelo. Tovrstnih ekspertov v svetu ni veliko. Govorimo lahko o kakšnih dvajsetih mogoče vsega skupaj. Kontakte, ki pomagajo, da se ta zadeva hitro opravi, Ministrstvo za zunanje zadeve že ima, nekaj preliminarnih posvetovanj je že bilo, se pravi to ni popolnoma nov teren, je pa ta čas prioritetnega pomena. Zato bi tudi današnjo priložnost želel izkoristiti za poziv, da se ta posvetovanja z mednarodnimi pravniki, svetovalci, opravijo čim prej in da se v teh posvetovanjih zgradi metodološki pristop k pripravi memoranduma, pa tudi organizacijski okvir. Seveda to niso nove teme. Ministrstvo za zunanje zadeve že marsikaj ve na tem področju, določeno delo je že opravljeno in jaz ne bi želel današnje priložnosti uporabljati za kakšno podrobnejše predstavljanje dela, glede česar bo moralo odločati zunanje ministrstvo, v kakšni meri in v katerem trenutku je prav, da se širše pojasni, kako to delo poteka. Tisto, kar želim posebej poudariti z moje strani je, da ta naloga ne sme čakati. Ta naloga posvetovanj z mednarodnimi pravniki, svetovalci iz tujine, ne trpi odlašanja.

In tretja tema, o kateri bi želel nekaj povedati uvodoma, je vprašanje arbitra. To vprašanje je dobilo nepričakovano veliko pozornost nepričakovano zgodaj. Zdaj še ni čas za to temo. To sem že povedal ob raznih priložnostih pretekle dni in to je bilo tudi v javnosti opaženo. Danes bi pa želel v zvezi s to temo nekaj več povedati. Najprej, kot veste, je v arbitražnem sporazumu določeno, da vsi roki začnejo teči šele po podpisu pristopne pogodbe Republike Hrvaške k Evropski uniji. Kot vemo, se ti postopki ne morejo opraviti nekje pred prihodnjim letom. To bo nekje v prvi polovici prihodnjega leta ali morebiti še kasneje, odvisno od tega, kako bodo pogajanja tekla. Šele takrat začnejo teči roki za sestavljanje arbitraže. Torej imamo dovolj časa, da skrbno izvedemo postopke, ki so potrebni za izbor tistega arbitra, ki ga določa Slovenija.

Drugič, v tej zvezi je treba upoštevati tudi procesna pravila in predpise, ki jih imamo v Sloveniji. Zato sem prosil, da se za današnji pogovor razmnoži zakon, ki ste ga dobili, o predlaganju kandidatov iz Republike Slovenije za sodnike mednarodnih sodišč. Ta zakon, kot boste videli, v 1. členu v tretjem odstavku govori naslednje: "Če ni z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo ali drugim predpisom določeno drugače, se ta zakon uporablja tudi za izvolitev ali imenovanje predstavnikov Republike Slovenije v druge mednarodne sodne organe ..." - in tukaj zdaj poudarjam - "in za člane mednarodne arbitraže iz Republike Slovenije." Se pravi, to je zakon, v okviru katerega morajo teči postopki za izbor arbitra, ki ga določi Republika Slovenija. In kot veste, v arbitražnem sporazumu, v 2. členu imate določbe o sestavi in v drugem odstavku je tudi določeno, da vsaka od dveh pogodbenic imenuje svojega arbitra oziroma enega arbitra, ki je po svojem imenovanju odvisen samo od države pogodbenice. To se pravi, zakon, ki ureja ta postopek, je zakon na katerega vas opozarjam. Opozoril bi vas, kako poteka ta postopek. Če pogledate 4. člen, vidite, da je treba to mesto razpisati in da to stori Ministrstvo za pravosodje. Razpis se objavi v uradnem listu. Kandidati se zberejo - o tem govori potem 5. člen - in te kandidate, te prijave se potem, ko so zbrane, posredujejo predsedniku Republike Slovenije. In potem imamo tukaj 6. člen, ki določa naslednje: "Predsednik Republike Slovenije se po pridobitvi mnenja Vlade Republike Slovenije in sodnega sveta Republike Slovenije do prijavljenih kandidatur opredeli ter posreduje predloge potrebnega števila kandidatov za izvolitev Državnemu zboru Republike Slovenije. Predsednik Republike Slovenije lahko predlaga tudi več kandidatov, kot je potrebno po pravilih mednarodnega sodišča. Predlog mora biti obrazložen." In v 7. členu tega zakona najdemo določbo, ki pravi: "Kandidata za sodnika mednarodnega sodišča izvoli Državni zbor Republike Slovenije s tajnim glasovanjem z večino glasov vseh poslancev." Še enkrat opozarjam: v povezavi s tretjim odstavkom 1. člena tega zakona to pomeni, da se ta postopek uporablja tudi za izbor arbitra v primeru te mednarodne arbitraže.

Zdelo se mi je potrebno, da te predpise nekako predstavim javnosti, česar sicer ne bi naredil, če ne bi ta tematika dobila tako široke javne pozornosti. Mislim, da je dobro, da na samem začetku teh razprav postavimo stvari v ustrezen pravni okvir. Še enkrat poudarjam: sedaj smo v pravni fazi reševanja tega spora. Improvizacije niso dopustne. Sedaj si ne moremo privoščiti domačnosti v teh postopkih ali pa kakšnega samozadovoljstva ali bližnjic. Sedaj moramo ravnati kot je treba, s potrebno metodološko neoporečnostjo. Kot vidite, zelo resno opozarjam na aspekte postopka v zvezi z izborom arbitra. Dodal bi pa še nekaj vidikov, ki se mi zdijo pomembni za razumevanje odločitve, ki bo potrebna v tej zvezi. Najprej, ta odločitev ni nujno omejena na razmišljanje o kandidatih, ki so tudi državljani Republike Slovenije. Slovenija ima vso pravico in vso možnost, da poišče kakšnega tujega državljana, če oceni, da bi ta bil primernejši. Kot veste, je nekaj podobnega predlagal poslanec Jelinčič. Mislim, da je ta predlog dober. Sicer se ne strinjam z razlogi, ki jih je navedel, ampak predlog, da bi pogledali tudi možne kandidate iz tujine, se mi zdi dober. Nadalje, vedeti moramo, da je arbiter sodnik. Se pravi, on mora ustrezati kriterijem sodne funkcije. Arbiter ni odvetnik Republike Slovenije v arbitraži, ampak je sodnik. Seveda moramo vedeti, da bo arbiter vpliven in učinkovit v okviru arbitraže, čim večja bo njegova teža kot strokovnjaka in človeka, ki je neobremenjen s kakšnimi političnimi ali drugimi vidiki, ki sicer lahko vplivajo na delo arbitrov.

V tej zvezi bi opozoril tudi na to, da se pri izbiri kandidatov postavljajo vselej tudi določene etične dileme, ki lahko vplivajo na postopek ne samo izbire, ampak tudi dela arbitraže. V tej zvezi bi posebej opozoril, da je treba poskrbeti, da kandidat ni obremenjen z nobenim konfliktom interesov. Se pravi, da mora biti v položaju, ko se mu ne more očitati, da razmišlja in sklepa na način, ki je obremenjen s kakšnimi drugimi interesi, razen interesi pravične rešitve, ki je jedro mandata arbitražne komisije oziroma arbitražnega tribunala. To je zelo resen vidik, kajti v mednarodnih arbitražnih pravilih, ki veljajo tudi za to arbitražo, obstajajo določbe o možnosti izločitve arbitra. Seveda ne želim ničesar prejudicirati ali kakorkoli napovedovati. Opozoril bi samo na pomen te etične dimenzije. Arbiter mora biti brezhiben sodnik in ugleden mednarodni pravnik brez konflikta interesov. To je en etični vidik, ki mu moramo posvetiti pozornost in zagotoviti, da bo naš postopek pripeljal do rešitve, ki bo ta kriterij uresničila. In drugi etični vidik, na katerega bi želel tudi danes že opozoriti, je vprašanje honorarjev arbitrov. Ko veste, je tudi to vprašanje že vzbudilo neko določeno pozornost v naši javnosti in, seveda, take teme so vedno atraktivne in okrog njih se potem razvija določena količina domišljije. Rad bi pa poudaril, seveda, vsi arbitri morajo biti v enakopravnem položaju, ko gre za njihov status in za njihove prejemke. Vendar, če je arbiter, ki ga določi Republika Slovenija, slovenski državljan, potem je prav, da se tak arbiter vpraša, ali ne bi bilo morda bolje etično, da se honorarju odpove, kajti delo arbitra je globoko domoljubno delo. To je delo, ki je velika čast in velika odgovornost. In zato se to etično vprašanje nujno postavlja.

Želel bi v tem razmeroma zgodnjem obdobju priprav na arbitražo opozoriti na vse te vidike, ker verjamem, da je bolje, da jih razjasnimo sedaj, kot pa da jih pustimo ob strani in da se pojavijo kasneje ali pa da bi z nekimi improvizacijami, z nekimi domačnostnimi postopki in dogovarjanji prišli v položaj, ko na določene pomembne procesne in etične vidike priprave arbitraže ne bi mislili pravi čas. Želel sem vse to povedati uvodoma zato, da bi dal, kolikor je mogoče, kompleten pogled na ta trenutek, in še enkrat bi zaključil z mislijo, ki je čisto temeljna, smo v novi fazi in v tej novi fazi je potrebna premišljenost, načrtnost, metodološka neoporečnost. In če bomo tako delovali in če bomo znali pravilno razporejati vsa dejanja v tem procesu, bomo uspešni.

Hvala lepa.

Boštjan Lajovic: Hvala lepa, predsednik. Kot rečeno, prosim vas, da se prijavite in poveste ime, priimek in redakcijo. Verjamem pa, da bo vprašanj kar nekaj, glede na teme, ki jih je v uvodu naštel predsednik. Kdo bo začel?

Meta Roglič, Dnevnik: Zdaj zanima me, ali predsednik vlade, rekel je, da sta se pogovarjala tudi o tej temi, arbiter, ni vedel za ta postopek, konec koncev vidim, da je on podpisan pod zakon, to se pravi, je bil očitno sprejeman v času, ko je bil on predsednik državnega zbora, ker to potem stvari precej spremeni. Nekako potem ni on tukaj predlagatelj. Zdaj tukaj mi malo tudi čudno se zdi: sodni svet bo predlagatelj. Ali je to čisto, mnenje? Tukaj ne vem. Zdaj govorili ste tudi o konfliktu interesov. Zdaj ne vem, koliko boste želeli konkretno, ampak ali bi lahko pri gospodu Ernestu Petriču njegove pretekle funkcije na zunanjem ministrstvu, mogoče tudi njegovo sedanje delo kot ustavni sodnik poročevalec v tej zadevi pripeljale do tega konflikta interesov? Imam še kaj, ampak najbrž še potem v prihodnjem.

Dr. Danilo Türk: Kar zadeva razna razmišljanja o arbitrih, ki so potekala doslej, je treba reči, da je bilo vse, kar se je doslej dogajalo, čisto preliminarnega značaja. Tu ni bilo nobene razprave o kakšnem konkretnem postopku in za kaj takega tudi ni čas, ker je to še veliko prezgodaj. Pogovor o morebitnih kandidatih, o osebah, ki imajo kvalifikacije, da lahko kredibilno kandidirajo za ta položaj, taki kontakti in taki pogovori, neformalni, so seveda v preteklosti bili. Prosim, da me razumete, nimam čisto nobenega pomisleka zoper dr. Ernesta Petriča. Želim samo to, da bi pravi čas dobili celoten okvir za postopek in za odločanje o tem. Tako da vse, karkoli je bilo do sedaj rečenega na to temo, so bile preliminarne stvari, ki nimajo nobenih značilnosti odločanja. Zaradi tega tudi predstavljam ta zakon, ker se mi zdi, da je važno, da vemo, kako odločanje poteka. V dosedanjem procesu tudi ni bilo nobenih podrobnih razprav, tudi nihče ni pripravil kakšnega podrobnega predloga o postopku. Kot rečeno, leto dni imamo časa za to. Tako da od tod zdaj tudi možnost določenih nesporazumov. In jaz bi rad, da se ta možnost nesporazumov odpravi, kar je mogoče hitro.

Kar zadeva pa te etične probleme, o katerih sem govoril, so pa tudi povedani na abstrakten način. Ne bi želel zdaj karkoli ocenjevati, želim pa na abstrakten način povedati, s kakšnimi vprašanji se bomo morali soočiti v postopku in da so ta vprašanja – poleg čisto pravnih in procesnih – tudi etična. Ko bo prišel čas za postopek, bomo seveda o vsem tem morali govoriti, in ko bo prišel čas za odločitve, bodo odločujoči ljudje morali seveda vse to upoštevati.

Emil Lukančič, Tiskovna agencija Morel: Zdaj govorimo o slovenskem arbitru. Vprašanje še treh skupnih arbitrov, ali bomo ta seznam, ki naj bi ga nam predložila Evropska komisija, sprejeli kot de facto ali bomo o njem razpravljali oziroma kdo bo o teh treh dodatnih, ki mislim, da so še bolj odločilni, kakor samo slovenski arbiter, odločali?

Dr. Danilo Türk: Tisti spisek arbitrov bo omogočil, da se iz nekega določenega števila trije izberejo. Ponavadi je tako, da vlade, ki se pripravljajo na arbitražo, nastopajo po poti črtanja in potem tistih, ki niso izločeni s strani ene vlade in druge vlade, imajo možnost, da postanejo arbitri. In običajen postopek v takih primerih je, da to delo opravijo zunanja ministrstva s potrditvijo vlade. Mi lahko ta postopek kakorkoli še razširimo, naredimo takega, da bo vključeval še koga drugega, v posvetovalnem smislu. Vendar zaenkrat ni bilo nobenih, kakor je meni znano, razmišljanj o tej poti in tisti arbitri tudi niso predlagani s strani Slovenije. V tem je ta razlika. Enega arbitra mi predlagamo in določimo, drugega predlaga Evropska komisija, te tri oziroma spisek predlaga Evropska komisija in s tega spiska se trije izberejo. Seveda, to sta dve različni situaciji. Zaenkrat ni nobenega drugega postopka kot tisto, kar je v mednarodni praksi običajno in to je, kot rečeno, vlada to naredi in zunanje ministrstvo v imenu vlade opravi to delo.

Emil Lukančič: Če vas prav razumem, vlada bo tudi te tri potrdila uradno? Ali bo šlo v parlament?

Dr. Danilo Türk: Mislim, da zaenkrat ni nobenega razloga, da bi to šlo v parlament, ker to niso arbitri, ki jih mi predlagamo. Mi dobimo predlog in se potem odločamo o predlogu drugih.

Tomaž Celestina, Radio Slovenija: Gospod predsednik, govorite o potrebi, da se Slovenija nekako umakne iz tega območja samozadostnosti, zadovoljstva nad tem, kar je bilo. Zakaj se je po vašem slovenska politika nekaj minut po končanem referendumu znova ujela v tisto svojo najljubšo igro, to so kadri, preden je začela govoriti o vsebini?

Dr. Danilo Türk: Analiza tega vprašanja bi sigurno lahko bila zanimiva, ampak pri nas je že tako, da so določene teme, ki delujejo bolj atraktivno, bolj hitro v razpravi kot druge, ki zahtevajo bolj študijski pristop. To je navsezadnje tudi človeško. In kadrovska vprašanja so vedno med bolj zanimivimi vprašanji, zato tudi ni presenetljivo, da imajo večjo javno odmevnost. Ampak preko tega ne bi želel špekulirati, ali je še kaj več ali je še kaj drugega ob tem razvoju, ki smo ga videli v preteklih dneh. Bi pa ponovil naslednje: tu imamo situacijo, v kateri bo potrebno opraviti tudi nekaj dela znotraj vlade, znotraj ministrstva in dajmo temu delu na voljo dovolj časa.

Polona Fijavž, TV Slovenija: Glede 6. člena, da se predsednik Republike Slovenije opredeli do objavljenih kandidatur. Ali to pomeni v bistvu, da vi lahko kandidata zavrnete, tako kot je to pri veleposlanikih, z obrazloženim predlogom? Kako to tehnično poteka v primeru, da je predlog samo, ne vem, dr. Ernesta Petriča ali pa kogarkoli že? Kaj to pomeni tehnično? In drugo vprašanje, kaj so po vaše prednosti tujega strokovnjaka in kaj prednosti domačega arbitra?

Dr. Danilo Türk: Kot vidite, takoj za besedama, da se predsednik do kandidatur opredeli, najdete besede "ter posreduje predloge potrebnega števila kandidatov". Recimo da so kandidati trije, potrebno število kandidatov je eden, potem se jaz do teh treh kandidatov opredelim in enega predlagam v odločitev. Četudi v nadaljevanju vidite, da lahko predlagam tudi več kandidatov kot je potrebno. Se pravi, v tem primeru bi lahko predlagal dva ali celo vse tri. Iz te dikcije ocenjujem, da je tako, da ima predsednik tu na voljo izbiro, da predlaga bodisi točno tisto število kandidatov, za katero gre, ali pa tudi več in prepusti končno izbiro državnemu zboru, kajti državni zbor je tisti, ki v končni fazi odloča. Te prakse mi nimamo v Sloveniji, zaradi tega tudi vam ne morem kaj več povedati. Mi nismo bili še v položaju, ko bi izbirali arbitre za neko arbitražo, ki bo dejansko odločala o sporu. Zaradi tega vam lahko dam samo neko logično razlago, ki je taka, kot sem jo ravnokar dal. Bi pa rekel v zvezi z izkušnjami, ki jih imam, tudi to, da, kot veste, je podoben postopek predviden tudi za izbor sodnikov ustavnega sodišča. Tudi tam je razpis, tudi tam sam iščem kandidate in potem predlagam v odločitev državnemu zboru, doslej vselej tisto število kandidatov, kolikor je izpraznjenih mest. Nikoli nisem predlagal več in prepuščal izbire državnemu zboru. Skratka, jaz verjamem, da je dober razlog za to, da se predsednik opredeli tako, da pomaga državnemu zboru s svojim lastnim izborom, da sam pove, recimo če so trije, katerega od treh želi predlagati. To je moje razmišljanje v tem trenutku, ampak seveda ne bi rad se zavezoval nekemu togemu pravilu v tej zvezi, ker bo seveda marsikaj odvisno tudi od tega, kakšni kandidati bodo prišli.

In drugo vprašanje, kaj so prednosti domačega in prednosti tujega arbitra. Rekel bi, da je dejstvo, če se razširi krog iskanja, se lahko pridobi tudi kandidate, ki imajo večjo avtoriteto kot mednarodni pravniki, kot osebe z izkušnjami, kot ljudje, ki so sodelovali in bili uspešni pri reševanju različnih sporov v preteklosti. Mi nimamo take prakse, da bi reševali kakšne svoje spore ali kakšne tuje spore z arbitražo. Jaz sem sam pisal memorandum za Badinterjevo arbitražno komisijo novembra 1991, vendar je tisto bil drugačen postopek. Tisto je bil postopek posvetovalnega značaja, ki je dal mnenje. To mnenje je bilo potem podlaga za priznanje Slovenije in za druga dejanja. Ni pa tisti postopek imel značilnosti reševanja spora med dvema državama. To je drugačen postopek. Kot rečeno, ker je izkušenost po svetu bolj raznovrstna in večja, potem lahko tudi na ta način pridemo do arbitra, ki je bolj izkušen, bolj vpliven in ki bo nič manj razumevajoč za legitimne interese Republike Slovenije in za pravičnost, za katero se Republika Slovenija zavzema. To je glavni razlog.

Katja Šeruga, POP TV: Gospod predsednik, glede interpretacije 6. člena mogoče to vprašanje: v primeru, da vam torej vlada pošlje - glede na to, da Slovenija potrebuje enega arbitra - eno ime, s katerim se vi ne strinjate, recimo, kaj lahko potem kot predsednik republike naredite? Da dobite torej samo en predlog na mizo. Ga lahko zavrnete ali lahko tudi sami predlagate koga drugega državnemu zboru, ne da vam je tega drugega predlagala vlada recimo in mnenje dal sodni svet?

Dr. Danilo Türk: To je zanimivo vprašanje. Moram odkrito reči, da jaz o tem vprašanju nisem razmišljal, in domnevam, da se bo postopek vodil na tak način, da v tak položaj ne pridemo. To bi bil izrazito neprijeten položaj, če bi se postopki vodili na način, ki bi pripeljal predsednika republike do točke, v kateri bi moral reči, da po svoji vesti ne more predlagati nekega kandidata. Verjamem, da se bo dalo to celotno proceduro voditi na način, ki nas v tak položaj ne bo pripeljal. Ne bi pa želel ugibati, kakšne opcije bi bile na voljo, če v tak neprijeten in nezaželen položaj pridemo. In spet smo pri tistem prvem načelu, ki ga tako vztrajno ponavljam - metodološka dognanost, metodološka neoporečnost. To je tisto, kar potrebujemo v tem trenutku, in časa imamo dovolj. Čez jesen se dela na teh rečeh in verjamem, da lahko pridemo do zelo dobre rešitve, in jaz bi plediral za to. Vaše vprašanje pa razumem kot opozorilo, da je treba pravzaprav biti zelo resen in skrben, da ne bi prišli v tak položaj.

Vitomir Petrovič, Info TV: V Sloveniji smo v zadnjem času bili priča pogostim napadom na kandidate, recimo specifično za ministrska mesta, zaradi česar se je marsikdo odločil, da ne bo kandidiral. Ali obstaja tudi v tem primeru ta nevarnost, da se zaradi političnih igric zares dobri kandidati odločijo, da ne bodo sodelovali v tem postopku?

Dr. Danilo Türk: Ta nevarnost vselej obstaja in seveda je nevšečno to, da smo pri nas razvili kulturo zelo ostre in včasih tudi precej neutemeljene kritičnosti. Včasih se pojavljajo tudi mnenja, ki niso trezna kritika, ampak so že blizu nekim drugim pojmom, že imajo elemente diskvalifikacije in podobno. Seveda se je treba temu izogibati. Verjamem, da bi ravno pri izboru slovenskega arbitra lahko vsi zbrali dovolj moralne moči, da se v teh postopkih odrečemo tovrstnim značilnostim. Nevarnost, kot rečeno, je, absolutno, kot pri vsakem drugem. Je pa tudi tu poseben razlog, da se naredi en napor in da se potem odrečemo, da se v slovenski praksi nekako preseže ta manira neupravičenih in včasih celo diskvalifikatorskih kritik.

Mihael Šuštaršič, Slovenska tiskovna agencija: Jaz bi imel še nekaj o tem postopku. 4. in 5. člen govorita o v bistvu razpisu pravosodnega ministrstva in da se morajo kandidatu tudi na ta razpis javiti. Torej, mi smo prej že kar govorili: vlada bo nekaj predlagala predsedniku in tako naprej. Iz tega sodeč, vsaj jaz tako razumem, če se prijavi deset kandidatov in vsi izpolnjujejo določene pogoje, vseh deset gre potem k predsedniku republike in potem se on opredeli, koga bo dal naprej. Druga stvar pa je, ali to omogoča imenovanje pravzaprav, oziroma prijavo sploh tujega državljana?

Dr. Danilo Türk: Nobenega zadržka ni, da se ne bi kak tuj državljan javil na razpis. Ta razpis je javen in javnost pomeni danes odprtost do celotnega sveta. Tako da razpis ne omejuje kandidatur na državljane Republike Slovenije, v tem primeru. So kakšni drugi primeri, kjer je seveda pogoj za kandidaturo državljanstvo. V tem primeru tega ni in razpis je po mojem prepričanju, po moji razlagi, treba razumeti kot nekaj, kar je odprto vsem. Veste, v strokovnih krogih se za razpise razve. Tudi ni tako, da je treba iti pogledati na oglasno desko na sodišče, če je kakšen razpis slučajno kje objavljen. To se bo razvedelo dovolj dobro, da teh praktičnih problemov ne pričakujem. Je pa seveda načelno vprašanje, ali smo kot družba odprti do možnosti, da kandidira nek kvalificiran tujec, če bi se recimo za kaj takega opredelili. Jaz mislim, da bi morali biti odprti do tega. Tukaj imamo izrazito primer, ko iščemo najprimernejšega arbitra, in to seveda ne pomeni, da bomo takoj na nek način diskriminirali domače diplomate, ampak moramo vsem dati enako priložnost.

Mihael Šuštaršič: Sem hotel v bistvu reči to, da vlada oziroma pravosodno ministrstvo tukaj pravzaprav niti nima neke velike vloge razen posredovalne in da je tista vloga pri vas. Če pride k vam deset kandidatov, od tega devet domačih in en tuj, imate vi precejšnjo diskrecijsko pravico, ali se pač jaz motim?

Dr. Danilo Türk: Glejte, moram vam povedati, da moja domišljija ni tako zelo bujna. Resnično. Jaz pri vseh stvareh, ki jih delam, raje grem korak za korakom. Človek si lahko zamisli, da bo imel zelo veliko število kandidatov, potem je pa manjše število kandidatov. Imam tudi izkušnje iz priprav predlogov za ustavne sodnike. In veste, lahko vam povem - tu se vračam na vprašanje, ki je bilo prej postavljeno - ni se tako lahko odločati za to, da si kandidat, ker ljudje, ki so v položaju, ki imajo znanje in sposobnosti za take vrste delo, imajo tudi kakšno zanimivo zaposlitev, imajo svoj notranji mir in ni nujno, da se bodo z veliko vnemo izkazali kot kandidati. Skratka, tudi to je treba upoštevati, tako da ne pričakujem, da bi tukaj nastala neka množičnost, čeprav, seveda, v dosedanjih razpravah, ki so se začele prav na način, ki izrazito spodbuja domišljijo, je bilo že kar nekaj imen omenjenih. Tudi takih, za katera pravzaprav ne vem, če ustrezajo pojmu iz drugega člena arbitražnega sporazuma, ki govori o tem, da morajo to biti priznani strokovnjaki za mednarodno pravo. Več imen, vseh vrst. Verjamem, da bo nastala v primeru nekega resnejšega postopka seveda tudi neka samorefleksija, neka samokritičnost, nek resen razmislek, kajti gre za odgovorno delo in seveda tudi kandidaturo, ki ni brez tveganja, da pride do kakšnih razprav v času kandidature, tako da verjamem, da bo v takem primeru že sama metodološka zrelost postopka omejila delovanje domišljije in preveliko število kandidatov.

Mirko Mayer, Svet na Kanalu A: En tak sosedski paket, če rečemo temu, mogoče najprej, spet je odprto vprašanje hrvaških varčevalcev NLB. Na eni strani Hrvaška govori o tem, da bo imel NLB težave z vstopom na trg, če se ne odpravijo neke stare krivice, na drugi, nekateri pri nas že govorijo o novi blokadi poglavja o konkurenčnosti, mogoče eno vaše stališče. Druga stvar, Italija in plinski terminali. Po eni strani je italijanska ministrica zelo jasna, da so za njih pogajanja končana, na drugi strani premier pravi, da še vidi prostor za diplomacijo. Pa zadnje, en vaš komentar aktualnega trenutka, kar se tiče izpolnjevanja 7. člena Avstrijske državne pogodbe.

Dr. Danilo Türk: Najprej glede Nove ljubljanske banke oziroma varčevalcev in razprav, ki smo jih v zadnjem času opazili. Rekel bi, da je sedanji trenutek kar dober za to, da državi resno obravnavata to vprašanje. Morebiti pa so rešitve, saj v bistvu že od leta 2001 obstaja okvir v sporazumu o sukcesiji, ki doslej ni bil uporabljen in ki bi lahko bil sedaj uporabljen in ki bi lahko bil mogoče uporabljen v paketu rešitev, ki bi zajel več vprašanj. Tukaj se ponavadi pozabi na vprašanje slovenskih terjatev do raznih podjetij na Hrvaškem in podobno. Kot predsednik republike seveda nisem v položaju, v katerem bi spremljal podrobnosti pogajanj. Imam pa nek splošen pregled nad položajem in moja ocena je, da je ta trenutek primeren, da se ta tematika obravnava, mogoče tudi preko tega poletja, da se pogledajo razne variante, vključno z možnostjo kakšnega paketa, ki bi rešil več vprašanj hkrati, in da se rešitve ne odlaga, če ni nujno potrebno. Skratka, zavzel bi se za tak proces zdajle, na začetku junija, ko se mi zdi, da je še dovolj časa, da se tako napreduje.

Drugič, kar zadeva odnose z Italijo, tu moram reči, da nisem bil natančno seznanjen s potekom in vsemi dogodki v okviru teh pogovorov. Moram reči, da me situacija skrbi, da smo tu zašli, da smo prišli v napetosti, ki so zaskrbljujoče. Vlada, kot vem, je to tematiko obravnavala, sam nisem dobil zaenkrat nobene podrobne informacije o tem, kakšna so razmišljanja v vladi o tem, bi pa želel vlado podpreti v njenem naporu, da do konca izkoristi vse pogajalske možnosti, tudi če jih morda italijanska stran v tem trenutku ne vidi več. Tukaj je še vprašanje, kakšno vlogo lahko igra Evropska komisija, in mislim, da je to dovolj resno vprašanje, da je prav, da se Evropska komisija temeljito seznani z vprašanjem in razmisli o svoji vlogi, in da se tudi ta vidik upošteva preden bi se odločili za kakšen sodni ali podoben postopek, ki je tudi ena od opcij za naprej.

In končno, glede 7. člena Avstrijske državne pogodbe bi opozoril, da sem o tem dal intervju za Die Presse na Dunaju pretekli teden, če vas ta tematika podrobneje zanima, bi vam svetoval, da si ta intervju najdete. To je Die Presse, ki je izšel v soboto, če se ne motim, to se pravi 6. junija, pa na naši spletni strani je tudi intervju objavljen. Kar zadeva dinamiko razprave o tem starem vprašanju, je moj poudarek v tem trenutku bil na tem, da avstrijski javnosti in avstrijskim političnim voditeljem povem, da smo v Sloveniji zelo globoko užaloščeni zaradi tega dolgoletnega neizpolnjevanja 7. člena in da resnično pričakujemo, da bi v letu 55. obletnice Avstrijske državne pogodbe oni sami napravili kakšen odločilnejši premik. Ta bi zahteval verjetno nek resnejši pogovor z vodstvom na Koroškem in sam sem se tudi za to zavzel. Ko so me iz časopisa Die Presse vprašali, če bi tudi sam bil pripravljen pomagati pri tem, sem odgovoril, da so tu naši avstrijski prijatelji v boljšem položaju, da ta pogovor opravijo in da nek resnejši premik dosežejo. Seveda, če bi se kasneje izkazalo, da je moja udeležba v kakšnem takem procesu potrebna, se je ne bi branil, ampak mislim, da v tem trenutku ni razlogov, da bi jo ponujal. Kot ste lahko opazili, v tem trenutku nisem govoril o pravnih vprašanjih, nisem izpostavljal vprašanja notifikacije sukcesije s strani Slovenije, ker se mi je zdelo, da je treba imeti en sam močno osredotočen poudarek. In ta poudarek je: zelo se zamuja, velik dolg je nastal pri vprašanju uresničitve 7. člena in poskusite, prijatelji v Avstriji, zbrati to politično voljo, da naredite premik. To sem povedal prve dni junija 2010 in k temu se bom vračal na način in po potrebi, glede na to, kako se bo situacija razvijala.

Saša Senica, Radio Hit: Mene pa zanima, ali pričakujete poenotenost politike in stroke pri pripravi memoranduma in kakšna bo vaša vloga.

Dr. Danilo Türk: Najprej bi rekel, da se je v predreferendumskem obdobju močno pretiravalo s tezo o razdeljenosti stroke. Relevantna mednarodnopravna stroka ni bila razdeljena. Jasno je, da se je v razpravo vključevalo veliko drugih ljudi, tudi pravnikov, in izkazalo se je, tudi zelo konkretno, da so v tem sodelovali ljudje, ki bodisi niso dobro poznali problema ali mednarodnega prava, ali pa ki so predvsem govorili o metaforah, o primerjavah arbitražnega sporazuma z rešeti in podobnimi zadevami, ali pa so govorili o nekih ustavnopravnih vidikih, ki so čisto hipotetičnega značaja. Tukaj mislim, da te nevarnosti, da bi arbitražna odločba se oddaljila od naše ustavne ureditve, praktično ni. Bodi kakorkoli že, opozarjam na to, da ta razdeljenost, o kateri se je tako veliko govorilo, je bolj navidezna kot resnična. Zato se mi zdi, da ne bo težko doseči resne metodološke priprave memoranduma. Ampak kriterija, na podlagi katerih se bo to doseglo, sta mednarodno pravo in resnost pravnega argumenta. Na tem moramo vztrajati in verjamem, da se bo potem hitro pokazalo, kako naprej. Mislim, da je razprava pred referendumom tudi pokazala, kdo so pri nas ljudje, ki imajo znanje na tem področju, in kdo so tisti, ki sodelujejo v razpravi, pa takega znanja nimajo. Tudi to se mi zdi, da je pomagalo in bo verjetno pomagalo tudi zunanjemu ministrstvu, da dobro organizira delo v pripravi memoranduma.

Kar zadeva mojo lastno vlogo, je tako, da sem vselej pripravljen svetovati, če je za to interes. Vedno sem pripravljen povedati tudi svoje mnenje, seveda pa tega mnenja ne ponujam kot nekaj nujnega. Imam zelo dober kontakt s predsednikom vlade in zunanjim ministrom in verjamem, da se bo dalo pogovarjati o tem, kje bi lahko kakšen moj nasvet koristil. Ampak tega ne bom vsiljeval in tudi ne ponujal preko meja potrebnega. Delo, ki ga bo tu treba opraviti, bodo morali opraviti drugi. Sam se seveda leta 1991 bil v položaju, ko sem pisal stvari za takratno arbitražo in tisto mi je ostalo v spominu kot zelo zanimiva in v bistvu lepa izkušnja. Za pravnika je to zelo zanimivo delo, zelo zanimiv izziv, ki redko kdaj pride, in treba ga je vzeti resnično z največjo resnostjo.

Mihael Šuštaršič: Jaz bi še eno, mogoče čisto konkretno o mednarodnih pravnikih v Sloveniji, ki so sposobni, ki bi bili sposobni biti arbitri. Govori se o štirih, petih kandidatih. Lahko mogoče vi kaj konkretno poveste o imenih?

Dr. Danilo Türk: To bi bilo zelo neprimerno. Sem predsednik republike, utegnem biti v položaju, ko bom moral delati izbor oziroma sodelovati pri izboru, in mislim, da bi bilo zelo neprimerno, če bi se zdaj opredeljeval do imen. Lahko pa samo to rečem, kot sem povedal že prej, v enem drugačnem kontekstu, namreč, nikogar ne izključujem, da se razumemo. Mi imamo dobre mednarodne pravnike in dobre mednarodne pravnice in lahko najdemo dobrega kandidata ali kandidatko med našimi državljankami in državljani ali pa iščemo tudi med tujci. Skratka, nikogar ne bi želel kakorkoli izključevati, niti implicitno, s tem, da bi sedaj improviziral spisek štirih, petih, šestih ali več imen, na katerem potem seveda nekaj ljudi ni in potem, ker jih ni, izpade, kot da so izključeni. Tega ne želim. Vključeni so zaenkrat vsi in, seveda, nadaljnji postopek bo pokazal, koga to delo zanima, kako se profilirajo interesi, in verjamem, da se bo dalo iz tega narediti dobro odločitev na koncu.

Mirko Mayer: Sem prihranil tole za konec, ker je malo vstran od današnje teme, pa če je možno vseeno. Pred dnevi ste prejeli protestno noto, po mojih informacijah invalidskih društev v zvezi z netransparentno porabo denarja, oziroma razdelitvijo. Kako boste odgovorili, imate že kakšno okvirno stališče glede tega?

Dr. Danilo Türk: Moj svetovalec, ki spremlja to tematiko podrobneje, mag. Franc Hočevar, proučuje ta dokument, jaz ga še nisem prebral. Prosil sem ga, naj mi da svoje mnenje, da bom prebral tako dokument kot mnenje. Vem za te kritike, ki niso nove, in vem za to, da je v svetu invalidskih organizacij in tudi sicer občutek, da smo z načinom zbiranja in distribucije sredstev doslej imeli dobre rezultate. Seveda ne rezultate, ki bi bili vsem v vseh pogledih všeč, ampak v osnovi dobre rezultate, zato je moj prvi pristop oziroma prva reakcija na to previdnost. Rad bi resnično dobro razumel vsebino in specifičnost kritike v tem trenutku in zato sem prosil, da mi moj svetovalec mag. Franc Hočevar to mnenje naredi.

Saša Senica: Še ena pomembna tema, nogomet. Kaj napovedujete naši reprezentanci, kje si boste ogledali tekme? Boste šli mogoče v JAR tudi kaj?

Dr. Danilo Türk: Jaz sem se od reprezentance poslovil tako bolj diskretno, preden so odšli iz Slovenije. Nismo delali nobene posebne zgodbe, ampak meni so ti fantje všeč in imam občutek, da je to ena čvrsta ekipa. Predvsem mi je všeč kohezivnost, ki jo izkazujejo s svojim ravnanjem in s svojo igro, tako da računam, da bodo zelo uspešni. Sam pa veliko premalo vem o nogometu, da bi si upal napovedovati rezultate posameznih tekem. Važen je začetek, če bo ta začetek uspešen, v kar močno upam, bo veljal tisti slovenski pregovor, ki pravi: "Dober začetek je polovica uspeha."

Tomaž Celestina: Še enkrat Celestina z Radia Slovenija. Se bom malo vrnil še k tej arbitraži.

Dr. Danilo Türk: Torej ne boste o nogometu?

Tomaž Celestina: Ne, ne, ne ... ne bo o nogometu, ne.

Dr. Danilo Türk: Sem mislil, da smo že prišli ... ker danes so prve tekme in od jutri naprej bo nogomet točka številka ena.

Tomaž Celestina: Zato izkoriščamo še zadnji trenutek zatišja. Ali boste, če vas bo predsednik vlade za to sploh vprašal, mu boste svetovali, naj vendarle počaka s tem iskanjem političnega konsenza? Sam napoveduje sestanke s predsedniki in predsednico vseh strank pravzaprav še pred poletjem, da bi se nekako poenotili okrog edinem kandidatu, ki pa je očitno več kot pripravljen to funkcijo prevzeti?

Dr. Danilo Türk: Če ste spremljali vse, kar sem povedal, je to, kar sem danes povedal, tudi opozorilo, da poskušajmo najprej določiti pravni okvir, ugotoviti zaporedje dejanj in seveda spotoma graditi tudi čim širši konsenz. To je moje sporočilo in mislim, da se ne naredi nič dobrega, če se hiti in improvizira, zato bi odsvetoval vsako politično improviziranje v zvezi z arbitražnim sporazumom, z našo pripravo nanj. Edini tak nasvet, ki ga lahko dam, je ta: sedaj nismo več na terenu čiste politike, kjer je določena mera improvizacije lahko celo dobra. Zdaj smo na terenu resnih pravnih priprav, kjer je potrebna metodološka premišljenost. To bi želel, da se upošteva, in mislim, da če se bo to upoštevalo, bomo lahko paralelno z vsemi potrebnimi pripravami zgradili tudi potrebno raven političnega konsenza.

Meta Roglič: Samo še to. Kako pa na široko iti, recimo gospod Šturm je predlagal, da se celo v parlamentu še potrdi z dvotretjinsko večino neko vsebinsko zasnovo pri memorandumu? Tudi gospod Pahor je včeraj rekel, da bo k memorandumu povabil k sodelovanju vse možne stranke, strokovnjake in tako naprej. Kako široko tukaj iti, da to vendarle ne bomo mi delali preveč javno za ...

Dr. Danilo Türk: To vaše opozorilo je popolnoma na mestu. Jaz verjamem, da morajo biti vsa potrebna posvetovanja opravljena, ampak spet smo pri metodološki premišljenosti. Tukaj ne delamo, ne pišemo knjige o nekem vprašanju, ki naj bo napisana tako, da je zanimiva za slovensko ali kakšno širšo splošno javnost. Tukaj bomo pisali dokumente, ki morajo uspeti pred mednarodno arbitražo, zato moramo najprej izdelati metodološki okvir. Mi moramo vedeti, kako se taki memorandumi pišejo, da bodo uspešni, in zato tako zgodaj potrebujemo vrhunske, svetovno vrhunske pravne svetovalce. Zato sem se zavzel, da bi začeli s tem. Saj bomo potem že našli način, da se opravijo vsa potrebna posvetovanja, ampak s tem je treba začeti. Kajti če ne bomo na pravi način začeli, se nam lahko zgodi, da bomo imeli zelo veliko količino informacij in papirja, od katerega pa ne bo pravega pravnega učinka. Treba je vedeti, to je podobno kot če greste na sodišče. Saj takrat tudi ne konzultirate najširše rodbine o vseh vidikih zadeve, za katero gre, ampak se najprej posvetujete z odvetnikom in potem naredite pristop in ko imate to izdelano, potem seveda vse te argumente, ki pridejo prav, prediskutirate, poskrbite za to, da so opremljeni z vsemi dejanskimi informacijami, da so v svojih pravnih izvedbah čim bolj kompletni in tako dalje. Zaporedje dejanj se mi zdi izredno važno in tu ne smemo narediti napake.

Katja Šeruga: Gospod predsednik, glede na to, da se je koalicija že ta torek pogovarjala o možnem kandidatu za slovenskega arbitra in glede na to, da naj bi predsednik vlade želel še v začetku tega tedna, torej včeraj, na vladi nekako potrditi kandidata za arbitra, kaj bi rekli glede na zakon, na katerega ste opozorili, ali bi to bil neveljaven postopek potem?

Dr. Danilo Türk: Glejte, vse to, kar se je doslej dogajalo, je bilo preliminarnega značaja. To so bila posvetovanja, če hočemo, z neko določeno politično vsebino, ki pa niso imela značaja posvetovanj z določenim pravnim učinkom. Tako da, dejstvo, da so se koalicijske stranke dogovorile, da ne gredo z nobenim predlogom na sejo vlade, kaže, da so razumele, da ni trenutek primeren, da stvari še niso dovolj daleč, da bi se lahko kakorkoli začelo kaj formalnega. To so vse neformalna posvetovanja in nobenih pravnih učinkov ta neformalna posvetovanja niso mogla imeti in jih nimajo. Zato se mi zdi, da je bila odločitev, da se ne hiti s predložitvijo česarkoli sami vladi, da je bila ta odločitev modra. In zdaj, seveda, kako se bo naprej odločalo, pa je stvar nadaljnjih posvetovanj, kjer, kot rečeno, nismo v časovni stiski in zato tudi ni treba, da bi hiteli.

Martin Petrovčič, Multimedijski center RTV SLO: Samo še eno vprašanje, kratko. Komentar v zvezi z arbitražnim sporazumom in morebitno blokado poglavij, ki niso povezana z našim meddržavnim sporom. Namreč, ali dopuščate možnost, da bi se drugi odstavek 9. člena tolmačil tudi v tem smislu, da ne bi bilo prav, da bi mi blokirali katero koli drugo poglavje, na primer poglavje o konkurenčnosti, v zvezi z NLB-jem?

Dr. Danilo Türk: Glejte, kakšne so opcije glede posameznih poglavij, težko ocenjujem. Verjamem, da je v javnem razpravljanju precej pripravljenosti govoriti o blokadi in podobno, ampak mislim, da nismo pri tem. Mislim, da če dobro pogledamo potek pogajanj, je to tako, da nekatera poglavja so odprta in tam je potrebno probleme rešiti, druga poglavja še niti niso odprta. Tako da bi odsvetoval terminologijo blokade, ta enostavno ne vidim, da bi bila na dnevnem redu in za podrobnejši odgovor bi resnično priporočil, da se obrnete k ljudem, ki ta pogajanja vodijo. Sam nisem v tej meri vključen v ta proces, da bi lahko presojal, ali lahko pričakujemo hiter napredek v pogajanjih ali pričakujemo potrebo po kakšnih daljših razjasnjevanjih, rešitvah in podobno. O vsem tem je treba govoriti z ljudmi, ki delajo na teh projektih.

Uroš Esih, Večer: Posredno je tudi z vprašanjem arbitražnega sporazuma povezano vprašanje rafitikacije hrvaške pristopne pogodbe. Največja opozicijska stranka je napovedala, da ne bo podprla ratifikacije v primeru, da razsodba arbitražnega sodišča ne bo znana, in v delu pravniške stroke se je že razvila debata okrog tega, kakšna večina je potrebna za ratifikacijo tovrstne pogodbe. Pa me zanima, kakšno je vaše mnenje, je potrebna, tako kot se je praksa razvila, dvotretjinska večina ali zadostuje večina vseh poslancev, ker argument bi naj bil, da s to pogodbo ne prenašamo suverenih pravic na mednarodno organizacijo?

Dr. Danilo Türk: Moj odgovor na to vprašanje bi bil, da ne želim posegati v to razpravo. V tem trenutku ta razprava ni potrebna in ne bo ničemur koristila, tako da ne želim posegati vanjo in bi jo tudi vsem drugim odsvetoval. Predlagal bi samo, da pravniki, ki poznajo podrobnosti teh postopkov, analizirajo stvari tako, da ne bo nobenih nejasnosti, in pustimo jim čas in prostor, da to naredijo. Politične razprave o teh temah v tem času ne koristijo, niso potrebne in nam tudi ne bodo dale nobenega dokončnega odgovora.

Boštjan Lajovic: Še kakšno vprašanje? Hvala lepa.

Dr. Danilo Türk: Mislim, da smo izčrpali ... Dobro. Želim vam lepo in prijetno nogometno prvenstvo. Ne vem, če se bomo srečevali v tem sestavu. Če bo kakšen razlog, seveda, bom to naredil, vas bom povabil. Upam pa, da vam bo nogometno prvenstvo pustilo še kakšne moči za kakšno drugo temo. Hvala lepa.