Nagovor predsednika na srečanju vrha voditeljev Procesa sodelovanja v jugovzhodni Evropi (SEECP)

Carigrad, 23.6.2010  |  govor

Nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na srečanju vrha voditeljev Procesa sodelovanja v jugovzhodni Evropi (SEECP)
Carigrad, 23. junij 2010


Hvala, gospod predsedujoči.
Spoštovani gospod predsednik,

dovolite mi, da ponovno izrazim hvaležnost za toplo dobrodošlico Sloveniji, ki je je bila Slovenija deležna danes zjutraj s sprejemom v članstvo Procesa za sodelovanje v jugovzhodni Evropi. Veselimo se plodnega in dinamičnega sodelovanja v njem. Jugovzhodna Evropa se uvršča med najbolj dinamične in obetajoče dele Evrope, naše obdobje pa je obdobje pospešenega sodelovanja.

Gospod predsednik, rad bi čestital vam in Republiki Turčiji za predsedovanje Procesu za sodelovanje v jugovzhodni Evropi ter za organizacijo tega pomembnega vrha. To so poudarili že drugi govorniki pred menoj in želel bi se pridružiti njihovemu prepričanju o simbolnosti Carigrada. Ta simbolnost naj nam pomaga razmišljati v zgodovinskem okviru, o Carigradu kot o stičišču različnih kultur, tradicij in novih priložnosti ter nam omogoči optimistični pogled v prihodnost. Carigrad je optimističen kraj, zato bodimo optimisti.

Gospod predsednik,

v uvodnem govoru ste nam predstavili več temeljnih zamisli o sodelovanju in združevanju, za katere mislim, da imajo veliko vrednost ter si zaslužijo nadaljnji razmislek in razpravo. Predstavili ste tudi nekatera vodilna načela, ki naj bi nam bila v pomoč pri razvoju sodelovanja in programov ob potrebnem smislu za podrobnosti. Naj na kratko povzamem nekaj misli o teh zamislih in vodilnih načelih.

Jugovzhodna Evropa je najprej mlad, dinamičen in obetaven del Evrope. Tega dejstva bi se morali povsem zavedati in ga v celoti obrniti v naš prid. Evropo včasih pojmujemo kot staro celino. Razmislimo tudi o tem. Toda del Evrope je tudi jugovzhodna Evropa kot mlado, dinamično in obetavno območje, ki bi po našem mnenju moralo v prihodnje pomagati preostali Evropi pri njeni dinamičnosti in prihodnjem razvoju.

Toda območje jugovzhodne Evrope so nedavno prizadeli oboroženi spopadi, kar je za seboj pustilo globoke brazgotine. Teh brazgotin ne smemo podcenjevati. Vendar – povejmo jasno – obdobje oboroženih spopadov je za nami. Zdaj prevladuje mir, miru pa ni mogoče preusmeriti nazaj. Vprašanje je le, kakšno vsebino mu bomo dali in kako ga bomo v celoti izkoristili v prid našega območja in vse Evrope.

Druga zamisel, ki ste jo omenili, gospod predsednik, je raznoličnost kot bogastvo. Evropska unija se rada vidi kot območje raznoličnosti. Toda meje Evropske unije ne pomenijo meja raznoličnosti. V Evropsko unijo je treba vgraditi še več bogastva in raznoličnosti. Izkoristimo tudi to priložnost. Opredeliti moramo priložnosti, ki obstajajo, in preseči predsodke, s katerimi smo še vedno obremenjeni. Zavedati se moramo obojega in delati na obeh frontah. Pred nami so priložnosti, pa tudi predsodki, s katerimi se moramo spoprijeti.

Toda kako naj države jugovzhodne Evrope dosežejo dejanski napredek? Prvi pogoj za uspeh naših prizadevanj je jasno začrtana smer. Ta jasna smer pa je naša skupna usmerjenost v pridružitev celotne jugovzhodne Evrope Evropski uniji in Natu. Premagati moramo širitveno utrujenost in pri tem pomagati drugim. Mogoče nam bo ob tem lažje, če se bomo spomnili, da je pred vsakim širitvenim valom Evropske unije obstajala določena stopnja širitvene utrujenosti. In širitvena utrujenost v Evropski uniji ni nov pojav. Mogoče je tokrat močnejša in daljša, ni pa nekaj novega. Naloga premagati jo ni nova. Tudi pri tem bodimo odločni in optimistični.

Seveda mora na naši poti vsaka država premagati svoje lastne ovire. Potrebne so reforme in vsak od nas pozna prednostne naloge, povezane z njimi, v svoji državi. Veliko jih je mogoče postoriti na notranji ravni, seveda pa mora biti potreba po reformah najpomembnejša prednostna naloga v vsaki od naših držav.

Po drugi strani je reformam lahko v veliko pomoč ustrezno mednarodno sodelovanje. S tem že imamo pozitivne izkušnje. Začel se je proces vizumske liberalizacije. V tem pogledu je preteklo leto prineslo več pomembnih dosežkov. Toda proces še ni končan. Zavedajmo se predvsem tega, da odpravljanje vizumov ni projekt, ki bi bil posebej povezan le z našo regijo. O odpravljanju vizumov ne govorimo zgolj iz preproste potrebe držav jugovzhodne Evrope. O njihovem odpravljanju govorimo kot o delu širšega dnevnega reda človekovih pravic. Ne pozabimo, svoboda gibanja je temeljna človekova pravica. Če pa prebivalcem Evrope želimo zagotoviti možnosti za celovit razvoj, moramo poskrbeti za okrepitev načela svobode gibanja. Gospod predsednik, Slovenija je prepričana, da je odpravljanje vizumov pomembna strateška usmeritev za delo v Evropski uniji ter v partnerstvih med Evropsko unijo in drugimi državami, vključno z državami jugovzhodne Evrope. Pri tem pa je treba storiti še marsikaj. V mislih imam odnose med Turčijo in Evropsko unijo, odnose med Rusijo in Evropsko unijo in države vzhodnega partnerstva. Povsod na mejnih območjih z Evropsko unijo obstajajo naloge, ki se navezujejo na nadaljnje odpravljanje vizumov.

Poleg tega so še druge in dolgoročne dejavnosti na področjih sodelovanja, kot so razvoj infrastrukture, zlasti cest in železnic, razvoj na področju sodelovanja v energetiki ob upoštevanju plinovodov, kot sta Južni tok in Nabucco, ter drugi projekti. Tudi to bi moralo biti del našega dnevnega reda, pri čemer bosta potrebni potrpežljivost in vztrajnost. Kakor je v svoji izjavi pred nekaj minutami poudaril predsednik Tadić, so pred nami pomembne naloge, povezane z bojem proti organiziranemu kriminalu in pri spoprijemanju z nevarnostmi terorizma. Temeljne izkušnje pri tem imamo, vendar se zdi, da bo organizirani kriminal še naprej ostajal pomemben izziv varnosti v naši regiji in legitimnim težnjam po pridružitvi celotne regije EU. Zaradi tega mu je treba nameniti ustrezno pozornost in mu dati prednostni status.

Gospod predsednik,

ukvarjati se moramo tudi s političnimi vprašanji. Morebitne politične spore je treba reševati po mirni poti in v skladu z Ustanovno listino Združenih narodov.

Gospod predsednik, to so torej nekatere od glavnih zamisli in vodilnih načel, ki ste jih predstavili in za katera verjamem, da moramo o njih premisliti in jih še razvijati v naši današnji razpravi in pri našem delu v prihodnje.

Poleg tega moramo imeti občutek za posebna prednostna politična vprašanja našega časa. Nekatera od njih se nanašajo na posebne okoliščine v naših državah. Vsi bi morali Bosni in Hercegovini pomagati pri prizadevanjih na njeni nadaljnji poti v Nato. Pomemben korak je bil storjen zgodaj letos s pristopom Bosne in Hercegovine k akcijskemu načrtu za članstvo. Upajmo, da se bo proces s tem tempom nadaljeval ter da bo Bosna in Hercegovina dosegla napredek.

Pomagati moramo tudi Makedoniji. Prepričan sem, da vsi za to mizo podpiramo proces mediacije, ki so ga vzpostavili in ga usmerjajo Združeni narodi, in da se vsi zavzemamo, naj se Makedonija in Grčija spodbudita h krepitvi dvostranskega sodelovanja v prizadevanjih za dokončno rešitev vprašanja, ki ne ovira samo njunega medsebojnega sodelovanja, temveč tudi Makedonijo na njeni poti v Evropsko unijo in Nato. Mogoče je ta konferenca ena od priložnosti, s pomočjo katere bi bilo mogoče poleg zelo koristnih prizadevanj za mediacijo, ki že potekajo, sprejeti nadaljnje dvostranske korake, ki bi pripomogli k uspehu tega procesa.

Govorniki pred menoj so omenjali vprašanje Kosova. Strinjam se, gospod predsednik, da na Kosovo ne smemo gledati kot na črno luknjo jugovzhodne Evrope. O njegovem statusu so mnenja različna, in sicer občutno različna. Vse to pa ne bi smelo preprečiti sodelovanja Kosova pri regionalnem razvoju in regionalnih prizadevanjih za krepitev jugovzhodne Evrope kot celote na njeni poti v Evropsko unijo.

Omenjena je bila tudi Moldavija, država, ki potrebuje pravo evropsko perspektivo. To perspektivo je treba okrepiti, in to ne samo z gospodarskimi ukrepi, kot je sporazum o prosti trgovini, temveč tudi s politično podporo, to je podporo pri premagovanju ustavnih vprašanj in reševanju vprašanj o statusu Pridnestrja. Tej državi bi vsi morali pomagati pri krepitvi njenega položaja in njene evropske perspektive.

Gospod predsednik,

nisem imel pomislekov o obravnavanju bolj občutljivih političnih zadev, ki so pred nami. Zavedamo se jih vsi. Vsi si po najboljših močeh prizadevamo, da bi Proces sodelovanja v jugovzhodni Evropi pripomogel k poskusu uspešnega reševanja omenjenih vprašanj. Pri tem ne mislim, da je današnje plenarno zasedanje trenutek, ko bi bilo mogoče ponuditi rešitve za vsa vprašanja. Plenarno zasedanje nam je lahko v pomoč pri nadaljnjem razvijanju naših zamisli ter lahko spodbudi dvostranske dejavnosti in nove pobude pri skupnih prizadevanjih, da jugovzhodna Evropa postane kraj političnega sodelovanja in kraj, kjer se politično zaupanje, medsebojno spoštovanje in zaupanje nenehno krepijo.

To je tudi eden od glavnih razlogov, gospod predsednik, zakaj Slovenija na sodelovanje v tej pobudi gleda s tolikšnim zaupanjem. Vedno znova ponavljamo, da jugovzhodna Evropa pripada širši Evropi, Evropski uniji in Natu. Toda tempo, ki smo ga ubrali v tej smeri, bo predvsem odvisen od tega, kar bomo postorili doma, na dvostranski in večstranski ravni, vključno s srečanji in dogodki, kot je današnji. Več ko bomo storili sami, bližje bo regija svojemu končnemu cilju.

V tem duhu, gospod predsednik, bi želel skleniti svoje razmišljanje. Ponovno se vam zahvaljujem za gostiteljstvo tega srečanja in pri tem izražam svoje najboljše želje za uspeh Črni gori, prihodnji nosilki predsedovanja Procesu za sodelovanje v jugovzhodni Evropi. V Sloveniji se veselimo dejavnega sodelovanja v njem.

Najlepša hvala.