Zakon o državnem tožilstvu (uradno prečiščeno besedilo)

Zakon o državnem tožilstvu - ZDT-UPB5

Ljubljana, 16. oktober 2007
(Uradni list RS, št. 94/2007)


Na podlagi 153. člena Poslovnika državnega zbora je Državni zbor Republike Slovenije na seji dne 27. septembra 2007 potrdil uradno prečiščeno besedilo Zakona o državnem tožilstvu, ki obsega:

- Zakon o državnem tožilstvu - ZDT (Uradni list RS, št. 63/94, z dne 13.10.1994),

- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državnem tožilstvu - ZDT-A (Uradni list RS, št. 59/99 z dne 23.7.1999),

- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državnem tožilstvu - ZDT-B (Uradni list RS, št. 110/02 z dne 18.12.2002),

- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državnem tožilstvu - ZDT-C (Uradni list RS, št. 17/06 z dne 17.2.2006),

- Popravek Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državnem tožilstvu - ZDT-C (Uradni list RS, št. 20/06 z dne 24.2.2006),

- Zakon o napotitvi oseb v mednarodne civilne misije in mednarodne organizacije - ZNOMCMO (Uradni list RS, št. 20/06 z dne 24.2.2006),

- Zakon o nezdružljivosti opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo - ZNOJF-1 (Uradni list RS, št. 20/06 z dne 24.2.2006),

- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državnem tožilstvu - ZDT-D (Uradni list RS, št. 14/07 z dne 16.2.2007),

- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državnem tožilstvu - ZDT-E (Uradni list RS, št. 40/07 z dne 7.5.2007) in

- Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državnem tožilstvu - ZDT-F (Uradni list RS, št. 57/07 z dne 19.6.2007).

Številka: 700-06/90-4/36
Ljubljana, dne 27. septembra 2007
EPA 1561-IV

Predsednik
Državnega zbora
Republike Slovenije
France Cukjati, dr.med.


Pregon storilcev kaznivih dejanj in drugih kaznivih ravnanj, za katere je tako določeno z zakonom, izvajajo državne tožilke oziroma državni tožilci (v nadaljnjem besedilu: državni tožilci).

Državni tožilec opravlja svoje naloge na podlagi ustave in zakona.
Državni tožilec vlaga in zastopa kazenske obtožbe ter opravlja druga procesna dejanja tožilca v kazenskem postopku, kolikor zakon ne določa drugače.

Državni tožilec vlaga predloge za pregon in pravna sredstva v zadevah prekrškov, če tako določa zakon.

Državni tožilec vlaga procesne akte v civilnih in drugih sodnih postopkih ter v upravnih postopkih, če tako določa zakon.

Državni tožilci so dolžni brez nepotrebnega odlašanja reševati zadeve, ki so jim dodeljene v delo.
Funkcija državnega tožilca je trajna.

Državni tožilec je glede pravic, ki izhajajo iz njegovega službenega razmerja z Republiko Slovenijo, izenačen s sodnikom, kolikor ta zakon ne določa drugače.
Državni tožilec opravlja svojo funkcijo pri državnem tožilstvu, za katero je imenovan, kolikor ni s tem zakonom drugače določeno.

Funkcija državnega tožilca se na državnotožilskih mestih opravlja v državnotožilskih nazivih okrožni državni tožilec, višji državni tožilec, vrhovni državni tožilec oziroma na položajih okrožni državni tožilec svetnik, višji državni tožilec svetnik in vrhovni državni tožilec svetnik.

Funkcija pomočnice okrožnega državnega tožilca oziroma pomočnika okrožnega državnega tožilca (v nadaljnjem besedilu: pomočnik državnega tožilca) se na mestu pomočnika državnega tožilca opravlja v nazivu pomočnik državnega tožilca oziroma na položaju pomočnik državnega tožilca svetnik.

Z imenovanjem na državnotožilsko mesto pridobi državni tožilec naziv, ki ustreza temu mestu. Z imenovanjem na mesto pomočnika državnega tožilca pridobi pomočnik državnega tožilca naziv pomočnik državnega tožilca.
Organizacijo in splošne pristojnosti državnih tožilstev ureja ta zakon.

Državna tožilstva so kot del pravosodja samostojni državni organi; njihov položaj in medsebojna razmerja ureja ta zakon.

Sredstva in druge pogoje za delo državnih tožilstev zagotavlja Republika Slovenija.
Državna tožilstva poslujejo v slovenskem jeziku.

Na območjih, kjer živita avtohtoni italijanska in madžarska narodna skupnost, poslujejo državna tožilstva tudi v italijanskem oziroma madžarskem jeziku, če teče postopek pred sodiščem ali drugim državnim organom v tem jeziku ali če stranka, ki živi na tem območju, v občevanju z državnim tožilstvom uporablja ta jezik.
Z državnotožilskim redom se določa notranja ureditev državnih tožilstev, dodeljevanje in odvzem zadev državnim tožilcem, pravila pisarniškega poslovanja, vodenje vpisnikov in imenikov ter evidenc, obrazci za delo, oblika in vsebina pečatov, štampiljk in žigov, oblika in vsebina službenih izkaznic, podrobnejša pravila o obveščanju javnosti, stiki s pripadniki narodnih skupnosti, poslovanje v zadevah državnotožilske uprave, zagotavljanje varnosti oseb, dokumentacije in premoženja, obveščanje ministrstva, pristojnega za pravosodje, okvirni hišni red in standardi za prostore in opremo državnih tožilstev, pravila o vpogledih in preslikavah spisov, pravila o izvajanju in nadzoru materialnega in finančnega poslovanja, pravila o rednem opravljanju zadev in poročanju, razporeditev poslovnega časa in poslovanje s strankami, pravila o vodenju statistike in druga vprašanja v zvezi z notranjim poslovanjem državnih tožilstev.

Z državnotožilskim redom se predpišejo tudi vzorci obrazcev z navodili za vodenje vpisnikov, pomožnih knjig in evidenc, odtisi pečatov, štampiljk in žigov.

Državnotožilski red predpiše minister, pristojen za pravosodje, na predlog generalnega državnega tožilca Republike Slovenije (v nadaljevanju: generalni državni tožilec) in se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

Za uporabo državnotožilskega reda sprejema minister, pristojen za pravosodje, po predhodnem mnenju generalnega državnega tožilca, obvezna navodila in neobvezne razlage, ki se objavijo v notranjem tožilskem glasilu in pošljejo državnim tožilstvom.
Državni tožilec je v okviru temeljne funkcije vlaganja in zastopanja kazenske obtožbe pristojen opravljati vsa procesna dejanja upravičenega tožilca po zakonu o kazenskem postopku, sodelovati na narokih in sejah ter ukreniti, kar je potrebno, da se odkrijejo kazniva dejanja in njihovi storilci.

V izvrševanju funkcije pregona storilcev kaznivih dejanj in drugih ravnanj, ki so kazniva, državni tožilec sodeluje z organi odkrivanja, jih usmerja in ukrepa, kar je potrebno v zvezi z odkrivanjem dejanj oziroma storilcev, v okviru pristojnosti državnega tožilca v predhodnem postopku, ki jih določa zakon o kazenskem postopku.
V civilnih in drugih sodnih postopkih ter v upravnih postopkih državno tožilstvo vlaga procesne akte in druga pravna sredstva, za katera je pooblaščeno z zakonom.
Pri Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije (v nadaljnjem besedilu: Vrhovno državno tožilstvo) kot posebna organizacijska enota deluje Skupina državnih tožilcev za pregon organiziranega kriminala (v nadaljnjem besedilu: skupina).

Skupina je pristojna za kazniva dejanja na področju organiziranega klasičnega in gospodarskega kriminala, terorizma, korupcijskih in drugih kaznivih dejanj, katerih odkrivanje in pregon zahtevata posebno organiziranost in usposobljenost.

Skupina je krajevno pristojna na celotnem ozemlju Republike Slovenije.

V skupini se ustanovi specializirani oddelek, ki je izključno krajevno in stvarno pristojen za pregon vseh kaznivih dejanj, ki jih storijo uradne osebe, zaposlene v policiji oziroma druge uradne osebe, zaposlene na področju notranjih zadev, v z zakonom določenem pristojnem organu v ministrstvu, pristojnem za obrambo, ki ima pooblastila policije v predkazenskem postopku, in uradne osebe, ki imajo pooblastila policije v predkazenskem postopku, napotene na misijo v tujini. Državni tožilci oddelka so pristojni za pregon teh kaznivih dejanj in za usmerjanje policistov specializiranega oddelka in policije glede odkrivanja in preiskovanja teh kaznivih dejanj.

Generalni državni tožilec lahko na predlog vodje skupine ali vodje specializiranega oddelka odredi, da se zadeva, ki je bila dodeljena specializiranemu oddelku, dodeli krajevno pristojnemu okrožnemu državnemu tožilstvu, če oceni, da bi bil glede na naravo zadeve pregon storilca kaznivega dejanja in usmerjanje policije učinkovitejši, če bi ga izvrševalo okrožno državno tožilstvo.

Okrožno državno tožilstvo, ki bi bilo krajevno pristojno za obravnavanje zadeve, je dolžno sodelovati s skupino pri opravljanju njenih nalog.
Vodja krajevno pristojnega okrožnega državnega tožilstva in direktor oziroma direktorica uprave kriminalistične policije pri Generalni upravi Policije (v nadaljnjem besedilu: direktor uprave) sta dolžna nemudoma obvestiti vodjo skupine o zadevah iz prejšnjega člena.

O dodelitvi zadeve skupini odloča generalni državni tožilec s pisno odredbo, po predhodnem mnenju vodje skupine.

Vodja skupine o dodelitvi zadeve nemudoma obvesti vodjo krajevno pristojnega okrožnega državnega tožilstva in direktorja uprave, ki sta mu dolžna takoj posredovati spise zadeve z vsemi zbranimi dokazi.

Vodja skupine lahko predlaga generalnemu državnemu tožilcu, da skupini dodeli zadevo pristojnega okrožnega državnega tožilstva, če je ta vsebinsko povezana z zadevo, ki jo obravnava skupina.

Generalni državni tožilec lahko na predlog vodje skupine odredi, da se zadeva, ki je bila dodeljena skupini, dodeli krajevno pristojnemu okrožnemu državnemu tožilstvu, če ugotovi, da niso več izpolnjeni pogoji iz prejšnjega člena.
Za organiziranost, vodenje in delo skupine ter imenovanje vodje se smiselno uporabljajo določbe tega zakona o okrožnem državnem tožilstvu.

Državni tožilci se v skupino dodelijo za štiri leta z možnostjo ponovne dodelitve.

Državni tožilci se prijavijo za dodelitev v skupino na podlagi poziva, ki ga objavi generalni državni tožilec.

O dodelitvi odloča državnotožilski svet na predlog generalnega državnega tožilca, po predhodnem mnenju vodje skupine.

O prenehanju dodelitve v skupino pred iztekom mandata odloča državnotožilski svet na predlog generalnega državnega tožilca, po predhodnem mnenju vodje skupine.

V specializiranem oddelku iz četrtega odstavka 10. člena tega zakona sta najmanj dva državna tožilca in en pomočnik državnega tožilca. Generalni državni tožilec na predlog vodje skupine odredi, kateri državni tožilci oziroma pomočniki državnega tožilca iz skupine so v oddelek dodeljeni za štiri leta z možnostjo ponovne dodelitve. Vodjo specializiranega oddelka določi vodja skupine s soglasjem generalnega državnega tožilca z letnim razporedom dela, z možnostjo ponovne določitve. Vodjo specializiranega oddelka lahko predčasno razreši vodja skupine po predhodnem soglasju ali na zahtevo generalnega državnega tožilca.
Dodelitev državnega tožilca oziroma pomočnika državnega tožilca v skupino ne posega v njegov naziv in položaj.

Za čas dodelitve pripada državnemu tožilcu plača vrhovnega državnega tožilca.
Število mest državnih tožilcev v skupini določi z odredbo, na predlog generalnega državnega tožilca, minister, pristojen za pravosodje. Odredba se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

Organizacijo, obveščanje in delo skupine podrobneje ureja navodilo o delu skupine, ki ga izda generalni državni tožilec v soglasju z ministrom, pristojnim za pravosodje. Navodilo se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

Z navodilom iz prejšnjega odstavka se določi tudi način in rok za objavo poziva, način in rok za vložitev prijav, postopek oblikovanja predloga za dodelitev v skupino ter način sodelovanja okrožnega državnega tožilstva s skupino.
Generalni državni tožilec lahko določi drugo krajevno pristojno državno tožilstvo za postopanje v posamezni zadevi, če je očitno, da se bo tako lažje izvedel postopek, ali če so za to drugi tehtni razlogi, zlasti varovanje nepristranskosti, samostojnega delovanja ali ugleda državnega tožilstva.

O določitvi drugega pristojnega državnega tožilstva odloči z odločbo generalni državni tožilec na lastno pobudo ali na podlagi obrazloženega predloga pristojnega državnega tožilca, vodje okrožnega državnega tožilstva ali vodje skupine. Odločba se vroči državnemu tožilstvu, ki je bilo krajevno pristojno v posamezni zadevi ter državnemu tožilstvu, ki mu je določena krajevna pristojnost v posamezni zadevi.

Če državno tožilstvo zaradi posebnih okoliščin, ki onemogočajo izvajanje njegovih funkcij, ne more delovati na sedežu, lahko generalni državni tožilec po predhodno pridobljenem soglasju ministra, pristojnega za pravosodje, z odločbo določi začasni sedež državnega tožilstva.
Osebe s pooblastili policije v predkazenskem postopku opravljajo naloge odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj iz četrtega odstavka 10. člena tega zakona na delovnih mestih policistov v specializiranem oddelku.

Policisti specializiranega oddelka lahko izvršujejo vsa policijska pooblastila in naloge, ki jih določajo zakon, ki ureja policijo, zakon ki ureja kazenski postopek in predpisi sprejeti na njuni podlagi, za namene izvrševanja pristojnosti specializiranega oddelka iz četrtega odstavka 10. člena tega zakona.

Ne glede na določbe prvega odstavka 147. člena Zakona o javnih uslužbencih je lahko oseba s pooblastili policije ali drug javni uslužbenec začasno premeščen za dobo šestih let z možnostjo podaljšanja.

V specializirani oddelek se lahko premesti ali zaposli osebe, ki izpolnjujejo pogoje iz prvega odstavka 67. člena Zakona o policiji.

Oseba premeščena ali zaposlena v specializiranem oddelku, ki nima opravljenega izpita za izvajanje policijskih pooblastil, mora izpit opraviti v roku, določenem z aktom o sistemizaciji, v skladu z 69. členom Zakona o policiji, in do opravljenega izpita ne sme izvrševati policijskih pooblastil ali nalog. Če izpit ni opravljen v roku, določenem z aktom o sistemizaciji, premestitev preneha in se premeščeni javni uslužbenec vrne na delo v organ, iz katerega je bil premeščen, zaposlenemu javnemu uslužbencu pa preneha delovno razmerje.

Za urejanje delovno-pravnega statusa, sklenitev pogodb o zaposlitvi, za urejanje pravic in obveznosti ter za določanje plače in drugih prejemkov iz delovnega razmerja, se za osebe, ki opravljajo naloge policistov specializiranega oddelka, poleg predpisov, ki urejajo pravice, obveznosti, plače in druge prejemke iz delovnega razmerja javnih uslužbencev, uporabljajo določbe zakona in drugih predpisov, ki urejajo policijo, pri čemer se za določitev dodatka za stalnost vsako začeto leto delovne dobe v specializiranem oddelku šteje kot začeto leto delovne dobe v policiji.

Policija je dolžna policistom specializiranega oddelka brezplačno zagotavljati tehnične pogoje in pomoč za izvajanje njihovih policijskih pooblastil.

Vlada Republike Slovenije izda na predlog ministra, pristojnega za pravosodje, in na podlagi predhodnega predloga generalnega državnega tožilca, odredbo, s katero določi število policistov specializiranega oddelka.
Če državni tožilec ugotovi, da je zaradi kršitve ustave, zakona ali mednarodne pogodbe dana podlaga, da uporabi zoper izvršljivo sodno odločbo ali odločbo, izdano v upravnem ali kakšnem drugem postopku, pravno sredstvo, lahko zahteva, naj se izvršitev takšne odločbe odloži ali prekine, če bi z njeno izvršitvijo utegnile nastati nepopravljive škodljive posledice.

Zahtevo za odložitev oziroma prekinitev izvršitve odločbe iz prejšnjega odstavka vloži državni tožilec, ki je upravičen uporabiti pravno sredstvo zoper takšno odločbo, pri sodišču oziroma drugem organu, ki je pristojen za dovolitev izvršbe, če le-ta že teče, pa pri organu, ki jo opravlja.

Organ, pristojen za dovolitev izvršbe ali za izvršitev odločbe, lahko odloži dovolitev izvršbe oziroma prekine izvršbo do odločitve o pravnem sredstvu državnega tožilca.

Odločba o odložitvi oziroma prekinitvi izvršbe neha veljati, če državni tožilec v tridesetih dneh od prejema odločbe ne vloži pravnega sredstva.
Državna tožilstva si pri opravljanju zadev iz svoje pristojnosti dajejo medsebojno pravno pomoč.

Državno tožilstvo ima pravico zahtevati od državnih organov ter organov lokalne in druge samouprave in organizacij z javnimi pooblastili, naj mu pošljejo listine, spise, predmete ali obvestila, ki jih potrebuje za dejanja iz svoje pristojnosti.

Državno tožilstvo ima pri izvajanju svojih pristojnosti pravico zahtevati podatke iz drugega odstavka tega člena tudi od drugih pravnih oseb in posameznikov, za katere meni, da z njimi razpolagajo.

Državna tožilstva pošiljajo zaprosila za pravno pomoč tujim ali mednarodnim tožilstvom preko ministrstva, pristojnega za pravosodje, če ni v mednarodni pogodbi ali drugem zakonu določeno drugače.

Upravljavci zbirk osebnih podatkov so dolžni državnemu tožilstvu za izvajanje njegovih pristojnosti na njegovo pisno zahtevo iz obstoječih zbirk podatkov brezplačno posredovati osebne podatke in podatke o istovetnosti ovadenih oseb (osebno ime, enotna matična številka občana, druga uradna identifikacijska številka, datum in kraj rojstva, poklic, zaposlitev in naslov stalnega ali začasnega bivališča za fizično osebo; če je fizična oseba tujec, pa namesto enotne matične številke občana ali druge uradne identifikacijske številke osebno ime, datum in kraj rojstva, poklic, zaposlitev in naslov stalnega ali začasnega bivališča; za odgovorno osebo pravne osebe pa poleg navedenih podatkov tudi seznam del in nalog, ki jih opravlja; za pravno osebo firmo, sedež in matično številko). Državni tožilci o pridobitvi osebnih podatkov ali podatkov niso dolžni obvestiti osebe, na katero se podatki nanašajo, vse do zastaranja kazenskega pregona ali do pravnomočne sodbe.

Državno tožilstvo ima na podlagi tega zakona ali drugih zakonov, ki določajo njegove naloge in pristojnosti, zaradi obravnavanja in reševanja posamezne zadeve pravico do brezplačnega dostopa oziroma do brezplačnega neposrednega elektronskega dostopa do evidence zaprtih oseb, kazenske evidence, evidence kazenskih točk, evidence prekrškov in vseh javnih knjig, registrov in drugih uradnih evidenc, ki jih upravljajo organi javnega sektorja v informatizirani obliki. V navedene zbirke podatkov dostopa z navedbo osebnega imena in naslova prebivališča obdolženca, obtoženca ali stranke sodnega postopka, navedbo namena dostopa ter opravilne številke zadeve državnega tožilstva. Državno tožilstvo lahko v podatke iz zbirk podatkov vpogleda, jih kopira, prepiše ali izpiše ter nadalje obdeluje v postopkih, kjer izvršuje svoje zakonsko določene naloge in pristojnosti.

Pri dostopu do kazenske evidence, evidence prekrškov, evidence zaprtih oseb in drugih zbirk osebnih podatkov, evidenc ali registrov, ki vsebujejo občutljive osebne podatke, se način dostopa in sistem zavarovanja osebnih podatkov določi v državnotožilskem redu, po pridobitvi predhodnega soglasja Informacijskega pooblaščenca.

Državni tožilci imajo dostop do tajnih podatkov v skladu s pogoji iz zakona, ki ureja tajne podatke. Vodje državnih tožilstev imajo dostop do tajnih podatkov na podlagi pisne zahteve, iz katere so razvidni pristojnost, namen in pravna podlaga pridobitve podatka. Izvod zahteve se pošlje generalnemu državnemu tožilcu v vednost.
Pred sodišči s položajem okrajnih in okrožnih sodišč lahko nastopajo državni tožilci, ki imajo najmanj naziv okrožnega državnega tožilca.

Pred sodišči s položajem višjih sodišč lahko nastopajo državni tožilci, ki imajo najmanj naziv višjega državnega tožilca.

Državne tožilce iz prejšnjih odstavkov lahko nadomeščajo pomočniki državnega tožilca v okviru pooblastil, ki jih določi pristojni državni tožilec.

Pred Vrhovnim sodiščem Republike Slovenije lahko nastopajo samo vrhovni državni tožilci.

Kolikor ni s tem zakonom drugače določeno, veljajo za pomočnike državnih tožilcev določbe tega zakona, ki veljajo za državne tožilce.
V državnem tožilstvu opravlja funkcijo državnega tožilca eden ali več državnih tožilcev.

Število mest državnih tožilcev pri posameznih državnih tožilstvih določi na predlog generalnega državnega tožilca minister, pristojen za pravosodje, z odredbo v soglasju z Vlado Republike Slovenije.

V odredbi iz prejšnjega odstavka se posebej določi število mest pomočnikov državnega tožilca. Odredba se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.
Za okrožnega državnega tožilca je lahko imenovana oseba, ki izpolnjuje pogoje za izvolitev v sodniško funkcijo na položaj okrožnega sodnika ali je najmanj tri leta opravljala funkcijo pomočnika državnega tožilca.

Za višjega državnega tožilca je lahko imenovana oseba, ki izpolnjuje pogoje iz prejšnjega odstavka in je najmanj pet let uspešno opravljala funkcijo okrožnega državnega tožilca.

Za vrhovnega državnega tožilca je lahko imenovana oseba, ki izpolnjuje pogoje iz prvega odstavka tega člena in je najmanj pet let uspešno opravljala funkcijo višjega državnega tožilca ali najmanj deset let uspešno opravljala funkcijo okrožnega državnega tožilca.

Za pomočnika državnega tožilca je lahko imenovana oseba, ki izpolnjuje pogoje za izvolitev v sodniško funkcijo na položaj okrajnega sodnika.
Za višjega ali vrhovnega državnega tožilca je lahko ne glede na določbe prejšnjega člena imenovana tudi oseba, ki izpolnjuje pogoje za izvolitev oziroma imenovanje na položaj višjega ali vrhovnega sodnika.
Državne tožilce imenuje Vlada Republike Slovenije na predlog ministra, pristojnega za pravosodje.

Generalnega državnega tožilca imenuje Državni zbor Republike Slovenije na predlog Vlade Republike Slovenije, in sicer za dobo šestih let z možnostjo ponovnega imenovanja.

Vodjo okrožnega državnega tožilstva imenuje Vlada Republike Slovenije na predlog ministra, pristojnega za pravosodje, po predhodnem mnenju državnotožilskega sveta in generalnega državnega tožilca.

Akti o imenovanjih se objavijo v Uradnem listu Republike Slovenije.
Minister, pristojen za pravosodje, poda predlog iz prvega odstavka prejšnjega člena potem, ko prejme mnenje državnotožilskega sveta.
Prosto mesto državnega tožilca razpiše ministrstvo, pristojno za pravosodje, na predlog generalnega državnega tožilca, prosto mesto slednjega pa po uradni dolžnosti. Prosto mesto vodje državnega tožilstva razpiše ministrstvo, pristojno za pravosodje, na predlog generalnega državnega tožilca, najpozneje tri mesece pred iztekom oziroma v enem mesecu po prenehanju mandata. Razpisi se objavijo v Uradnem listu Republike Slovenije. Rok za prijave ne more biti krajši kot 15 dni.

Razpisni postopek vodi ministrstvo, pristojno za pravosodje.

V postopku iz prejšnjega odstavka se smiselno uporablja določba 15. člena Zakona o sodniški službi.
Ko prejme razpisno gradivo od ministrstva, pristojnega za pravosodje, državnotožilski svet povabi na razgovor prijavljene kandidate, ki kandidirajo na prosto mesto državnega tožilca. Vodjo državnega tožilstva, v katerem je prosto mesto državnega tožilca, pa pozove, da se izjasni o kandidatih za to mesto.

Na podlagi ugotovitev, ki temeljijo na razpisnem gradivu, in na podlagi neposrednega vtisa, ki so ga kandidati napravili na razgovoru, oblikuje državnotožilski svet mnenje glede predlogov za imenovanje. V mnenju razvrsti državnotožilski svet kandidate glede na svojo oceno o primernosti za imenovanje ter utemelji razloge za sprejeto razvrstitev.

Mnenje iz prejšnjega odstavka vroči državnotožilski svet kandidatu in vodji državnega tožilstva, v katerem je razpisano prosto mesto državnega tožilca. Kandidat in vodja državnega tožilstva lahko na mnenje posredujeta obrazložene pripombe v osmih dneh od prejema mnenja.

V 30 dneh po prejemu pripomb oziroma izteku roka iz prejšnjega odstavka državnotožilski svet oblikuje dokončno mnenje in ga v osmih dneh pošlje ministru, pristojnemu za pravosodje.

Če je v mnenju državnotožilskega sveta za zasedbo prostega mesta državnega tožilca najvišje uvrščen kandidat, ki je že imenovan za državnega tožilca in se je prijavil na razpis zaradi napredovanja, je minister, pristojen za pravosodje tega kandidata dolžan predlagati v imenovanje.

Če minister, pristojen za pravosodje ne sprejme mnenja državnotožilskega sveta iz četrtega odstavka tega člena, mora v desetih dneh zahtevati, da državnotožilski svet ponovno prouči svoje mnenje in, da ga v 15 dneh pošlje ministru, pristojnem za pravosodje z dodatno obrazložitvijo. Če državnotožilski svet novo mnenje sprejme z večino dveh tretjin glasov vseh svojih članov, je tako mnenje za ministra, pristojnega za pravosodje, obvezno.
Državnotožilski svet sestavlja sedem članov. Generalni državni tožilec in njegov namestnik sta člana sveta po položaju. Enega člana sveta imenuje minister, pristojen za pravosodje, izmed vodij okrožnih državnih tožilstev. Štiri člane sveta izvolijo izmed državnih tožilcev, ki nimajo vodstvenih položajev, državni tožilci po postopku, ki ga zakon določa za volitve članov sodnega sveta, od tega dva člana izmed okrožnih državnih tožilcev, enega člana izmed višjih državnih tožilcev in enega člana izmed vrhovnih državnih tožilcev.

Volitve članov državnotožilskega sveta razpiše generalni državni tožilec.

Mandat imenovanega ter izvoljenih članov državnotožilskega sveta traja pet let in po poteku mandata ne morejo biti takoj ponovno izvoljeni oziroma imenovani.

Delo državnotožilskega sveta vodi generalni državni tožilec Republike Slovenije, v njegovi odsotnosti pa njegov namestnik.

Državnotožilski svet oblikuje mnenja z večino glasov vseh članov.

Sejo državnotožilskega sveta skliče generalni državni tožilec, v njegovi odsotnosti pa njegov namestnik. Če tako pisno zahtevajo najmanj trije člani sveta, mora sejo sklicati najpozneje v osmih dneh po prejemu zahteve.

Državnotožilski svet sprejme z večino glasov vseh članov poslovnik, s katerim natančneje uredi način dela sveta. Poslovnik se objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.

Članom državnotožilskega sveta pripada za udeležbo na sejah sveta sejnina, katere višino določi svet v soglasju z ministrom, pristojnim za pravosodje.
Državni tožilec nastopi funkcijo z dnem, ko pred predsednikom vlade, generalni državni tožilec pa pred predsednikom državnega zbora izreče naslednjo prisego: "Prisegam, da bom varoval-a pravni red Republike Slovenije in svoje delo opravljal-a vestno, po ustavi in zakonih."

Po pooblastilu predsednika vlade lahko izrečejo državni tožilci prisego pred ministrom, pristojnim za pravosodje.
Z imenovanjem na funkcijo pridobi državni tožilec pravico do napredovanja.

Napredovanje zajema napredovanje v plačnih razredih znotraj določene plačne lestvice za posamezni državnotožilski naziv, napredovanje na višje državnotožilsko mesto in napredovanje v višji državnotožilski naziv oziroma položaj.

Kolikor ta zakon ne določa drugače, se za napredovanje državnih tožilcev, za določitev kriterijev za izbiro in napredovanje in v postopku za ocenjevanje dela državnih tožilcev smiselno uporabljajo določbe zakona o sodniški službi.

Za izdelavo ocene dela za državnega tožilca je pristojen državnotožilski svet.

O napredovanju v plačnih razredih in na položaj svetnika odloča državnotožilski svet, o napredovanju na višje mesto pa organ, ki je pristojen za imenovanje državnega tožilca v skladu z določbami tega zakona.
Državni tožilec mora pri uresničevanju svojih pravic in svoboščin vselej ravnati tako, da varuje ugled in dostojanstvo svoje službe. Zaradi uveljavljanja svojih pravic ne sme ovirati delovanja državnega tožilstva.

Državni tožilec je dolžan zase ohraniti vse, kar je zvedel o strankah in njihovih pravnih in dejanskih razmerjih v okviru opravljanja službe, ter varovati tajnost vseh podatkov, do katerih javnost nima dostopa.
Državni tožilec ne sme sprejemati daril ali drugih koristi v zvezi z njegovo službo. Prav tako ne smejo sprejemati daril ali drugih koristi v zvezi z njegovo službo njegov zakonec in drugi družinski člani, sorodniki in druge osebe, ki živijo z državnim tožilcem v skupnem gospodinjstvu.
(Opomba: glej drugi odstavek 23. člena ZNOJF-1)
Če je državni tožilec izvoljen za predsednika republike, poslanca, sodnika ustavnega sodišča ali predsednika vlade, varuha človekovih pravic oziroma njegovega namestnika oziroma imenovan za ministra, mu funkcija državnega tožilca ter vse pravice in dolžnosti, ki izhajajo iz službenega razmerja, mirujejo.
Državni tožilec ne sme opravljati funkcij, ki so po določbi ustave nezdružljive s funkcijo državnega tožilca, niti ne dejavnosti ali sprejeti zaposlitve ali dela, ki jih po določbi ustave in zakona ne sme opravljati oziroma sprejeti sodnik.

O nezdružljivosti funkcije, dejavnosti sprejema zaposlitve ali dela s funkcijo državnega tožilca odloči državnotožilski svet. O odločitvi državnotožilskega sveta obvesti generalni državni tožilec ministra, pristojnega za pravosodje.
Državni tožilec je dolžan izvajati izobraževanje za funkcijo državnega tožilca, tožilsko osebje in tožilske pripravnike pod pogoji, ki so določeni v tem zakonu ali v državnotožilskem redu.
Dežurstvo je posebna oblika dela, s katero se zagotavlja, da lahko državni tožilec opravlja usmerjanje predkazenskega postopka, zagotavlja udeležbo pri procesnih dejanjih in drugih opravilih predkazenskega postopka ter druga nujna dejanja, določena v zakonu, ki ureja kazenski postopek, in v drugih zakonih. Sestavljeno je iz aktivnega dela, ko državni tožilec v času dežurstva opravlja svoja dela in naloge, in neaktivnega dela.

Aktivne ure v dežurstvu, ki jih državni tožilec opravi v okviru polnega delovnega časa, se vrednotijo kot delo v okviru polnega delovnega časa. Aktivne ure dežurstva, ki jih državni tožilec opravi prek polnega delovnega časa, se vrednotijo kot delo preko polnega delovnega časa. Neaktivne ure dežurstva, ki jih državni tožilec opravi preko polnega delovnega časa, se štejejo v delo preko polnega delovnega časa, in se vrednotijo enako kot delo v okviru polnega delovnega časa.

Aktivne in neaktivne ure iz tega člena se določijo glede na evidentirano količino dela. Merila za opredelitev aktivnih in neaktivnih ur se določijo z državnotožilskim redom.

Plačilo za dežurstvo se všteva v osnovo za pokojninsko in invalidsko zavarovanje.
Pripravljenost pomeni dosegljivost državnega tožilca po telefonu ali s pomočjo drugih sredstev za potrebe iz prvega odstavka 27.b člena tega zakona.

Ure pripravljenosti se ne štejejo v delovni čas. Če državni tožilec v času pripravljenosti prevzame opravljanje nalog iz 27.b člena tega zakona, se aktivne ure vrednotijo in evidentirajo kot aktivne ure v času dežurstva. Za čas aktivnih ur mu ne pripada dodatek za pripravljenost.
Plača državnega tožilca se določi po enakih osnovah, z enakimi dodatki ter na enak način kot plača sodnika ustreznega naziva oziroma položaja.

Plača pomočnika državnega tožilca se določi enako kot plača okrajnega sodnika.

O uvrstitvi v plačni razred odloči državnotožilski svet. Uvrstitev v plačni razred se ne objavlja v Uradnem listu Republike Slovenije.
Predpisi o pokojninskem in invalidskem ter zdravstvenem in drugem socialnem zavarovanju, ki veljajo za osebe v delovnem razmerju, se uporabljajo za državne tožilce, če ni z zakonom drugače določeno.
Državni tožilec oziroma pomočnik državnega tožilca ima poleg plače pravico do prejemkov, dodatkov, plačil, nadomestil in povračil v enakih primerih in v enaki višini, kot sodnik ustreznega naziva oziroma položaja, če ta zakon ne določa drugače.

Če ni s tem zakonom drugače določeno, se za odločanje o pravicah iz prejšnjega odstavka smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodniško službo.

Vlada Republike Slovenije z uredbo določi pogoje, merila in obseg plačila za povečan obseg dela oziroma dodatne delovne obremenitve za posamezne državne tožilce ali pomočnike državnih tožilcev.
Položajni dodatek pripada državnim tožilcem, ki opravljajo vodstveno funkcijo na sedežu državnega tožilstva ali v njegovem zunanjem oddelku, v odstotku od njihove osnovne plače, in sicer:
- vodjem oddelkov in organizacijskih enot na Vrhovnem državnem tožilstvu 10%,
- vodjem zunanjih oddelkov državnih tožilstev 6%,
- vodjem oddelkov z najmanj petimi razporejenimi državnimi tožilci 8%,
- vodjem oddelkov z najmanj tremi razporejenimi državnimi tožilci 5%.
O dodatkih in izplačilih za vodje okrožnih državnih tožilstev odloča generalni državni tožilec.

O dodatkih in izplačilih za okrožne državne tožilce in pomočnike odloča vodja državnega tožilstva, za državne tožilce na Vrhovnem državnem tožilstvu pa generalni državni tožilec.
Državni tožilec ima pravico do letnega dopusta v trajanju do štirideset delovnih dni, vendar ne manj kot trideset delovnih dni.

Državni tožilec ima pravico do izrednega plačanega dopusta do sedem delovnih dni v posameznem koledarskem letu zaradi osebnih razlogov.

Če državni tožilec kandidira za poslanca ali predsednika republike, ima od dneva potrditve kandidature pravico do izrednega plačanega dopusta za pripravo na volitve v trajanju trideset delovnih dni.

V drugih izjemnih primerih se lahko državnemu tožilcu odobri izredni neplačani dopust do trideset dni v koledarskem letu.

Primere in pogoje iz prejšnjih odstavkov določi državnotožilski svet.
Za strokovno izpopolnjevanje ter usposabljanje državnih tožilcev in pomočnikov državnih tožilcev, tožilskega osebja ter pripravnikov za delo na državnih tožilstvih se smiselno uporabljajo določbe glede sodnikov, sodnega osebja in sodniških pripravnikov o izobraževanju iz zakona, ki ureja sodišča, zakona, ki ureja sodniško službo ter zakona, ki ureja pravniški državni izpit.

Izobraževanje na podlagi nadzorstvenih pregledov pripravlja in izvaja notranja organizacijska enota Vrhovnega državnega tožilstva iz 58.b člena tega zakona. Oblike in načini izobraževanja s strani strokovnega centra se podrobneje predpišejo z državnotožilskim redom.

Za štipendiranje državnih tožilcev in pomočnikov državnih tožilcev se smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja sodniško službo.

Državnotožilski svet odloči, katerim najboljšim kandidatom iz prejšnjega odstavka se, glede na letna razpoložljiva sredstva za štipendije državnih tožilcev in pomočnikov državnih tožilcev, dodelijo štipendije.
Državni tožilec nastopa pred sodiščem v službenem oblačilu, katerega obliko in način nošenja predpiše minister, pristojen za pravosodje.
Za potrebe izvajanja tega zakona ministrstvo vodi osebno evidenco državnih tožilcev ter kadrovsko evidenco osebja, ki je zaposleno v državnem tožilstvu, ki vsebuje enake podatke kot osebna evidenca sodnikov oziroma sodnega osebja.

Z osebnimi podatki iz prejšnjega odstavka je treba ravnati na enak način kot z osebnimi podatki iz osebne evidence sodnikov.
Državni tožilec je lahko premeščen na mesto v drugo državno tožilstvo:

če se odpravi državno tožilstvo, v katerem opravlja funkcijo;

če se bistveno za daljši čas zmanjša obseg dela državnega tožilstva, v katerem državni tožilec opravlja funkcijo;

če se spremeni organizacija tožilstev;

v drugih primerih, ki jih določa zakon.

O premestitvi po prejšnjem odstavku odloči generalni državni tožilec.
Če to narekujejo okoliščine, v katerih bi sicer bilo ogroženo ali onemogočeno pravočasno izvajanje funkcij državnega tožilstva, zlasti izredno povečane delovne obremenitve ali odprava večjih zaostankov pri delu, sme generalni državni tožilec odrediti, da se državni tožilec premesti na opravljanje funkcije (v nadaljnjem besedilu: začasna premestitev), in sicer: okrožni državni tožilec k drugemu okrožnemu državnemu tožilstvu ali v skupino iz 10. člena tega zakona, vrhovni ali višji državni tožilec pa k okrožnemu državnemu tožilstvu ali v skupino iz 10. člena tega zakona.

Začasno premestitev sme generalni državni tožilec odrediti za čas največ šestih mesecev. Na predlog generalnega državnega tožilca lahko državnotožilski svet pod pogoji iz prejšnjega odstavka začasno premestitev podaljša za dobo največ šestih mesecev.

Kadar razlogi iz prvega odstavka tega člena tudi z začasno premestitvijo po prejšnjem odstavku niso odpravljeni, lahko državnotožilski svet na predlog generalnega državnega tožilca in po pridobitvi pisnega mnenja začasno premeščenega državnega tožilca podaljša začasno premestitev najdalj še za eno leto.
Za premestitev po 35. členu tega zakona in za začasno premestitev ni potrebna privolitev državnega tožilca.

Premestitev in začasna premestitev ne vplivata na položaj, plačo in druge pravice, ki jih je imel državni tožilec pred premestitvijo.
Državni tožilec je lahko dodeljen za opravljanje zahtevnejših strokovnih nalog ministrstvu, pristojnemu za pravosodje, največ za šest let.

Državni tožilec iz prejšnjega odstavka obdrži pravico uporabljati naziv državni tožilec, vendar hkrati ne more opravljati funkcije državnega tožilca in mu vse druge pravice in dolžnosti iz službenega razmerja mirujejo.

Državnemu tožilcu iz prvega odstavka tega člena pripada najmanj takšna plača, kot bi jo prejemal, če bi opravljal službo državnega tožilca, varovane pa so tudi vse njegove pravice do napredovanja po izteku dela v ministrstvu.

O dodelitvi odloči minister, pristojen za pravosodje, po predhodnem mnenju državnotožilskega sveta in po pisni privolitvi državnega tožilca.
Okrožni državni tožilec ali pomočnik državnega tožilca je lahko na podlagi pisne privolitve dodeljen za opravljanje zahtevnejših strokovnih nalog na Vrhovno državno tožilstvo. Dodelitev lahko traja največ tri leta in se lahko s pisno privolitvijo enkrat ponovi.

O dodelitvi po prejšnjem odstavku odloči generalni državni tožilec po predhodnem mnenju državnotožilskega sveta.
Državnemu tožilcu preneha funkcija:

z upokojitvijo, vendar najkasneje, ko dopolni 70 let starosti;

če izgubi državljanstvo Republike Slovenije;

če izgubi poslovno sposobnost ali zdravstveno zmožnost za opravljanje službe;

če se odpove službi državnega tožilca;

če se odpravi državno tožilstvo in državnemu tožilcu ni mogoče zagotoviti, da nadaljuje z delom v drugem državnem tožilstvu;

če državni tožilec sprejme funkcijo, začne opravljati dejavnost ali sklene delovno razmerje oziroma kljub prepovedi opravlja dejavnost ali delo, ki ni združljivo s funkcijo državnega tožilca;

če iz ocene njegove službe dvakrat zaporedoma izhaja, da ne ustreza državnotožilski službi.

Šteje se, da je razlog iz 1. točke prejšnjega odstavka nastopil z iztekom leta, v katerem je državni tožilec dosegel starostno mejo za upokojitev, razlog iz 2. in 3. točke prejšnjega odstavka z dnem pravnomočnosti odločbe pristojnega organa, razlog iz 5. točke prejšnjega odstavka z dnem prenehanja dela državnega tožilstva, razlog iz 7. točke pa z dnem, ko državnotožilski svet sprejme drugo negativno oceno.
Državni tožilec se razreši, če je obsojen za kaznivo dejanje, storjeno z zlorabo svoje funkcije, ali za drugo kaznivo dejanje na zaporno kazen, daljšo od šestih mesecev, ali na krajšo zaporno ali neprostostno kazen, če gre za kaznivo dejanje, zaradi katerega je osebnostno neprimeren za opravljanje funkcije državnega tožilca.

Sodišče mora v primerih iz prejšnjega odstavka poslati pravnomočno sodbo ministru, pristojnemu za pravosodje, in generalnemu državnemu tožilcu.

O razrešitvi državnega tožilca v primerih iz prvega odstavka tega člena odloči vlada na predlog ministra, pristojnega za pravosodje, o razrešitvi generalnega državnega tožilca pa državni zbor na predlog vlade.
Vodji ali namestniku državnega tožilstva preneha funkcija smiselno iz razlogov iz 63. člena zakona o sodiščih ali če svoje funkcije ne opravlja po predpisih in pravočasno ali če s svojim ukrepanjem in ravnanjem izkaže, da ni sposoben ali primeren za opravljanje vodstvene funkcije. Vodja ali namestnik državnega tožilstva, ki mu je ta funkcija prenehala zaradi razlogov iz tega odstavka, razen iz razlogov po 63. členu zakona o sodiščih, tri leta od dneva prenehanja funkcije ne more biti dodeljen na delo v drug državni organ, na Vrhovno državno tožilstvo, v skupino ali imenovan za vodjo ali namestnika vodje državnega tožilstva ali skupine.

Za postopek razrešitve se smiselno uporabljajo določbe zakona o sodiščih, o razrešitvi pa odloča organ, ki je pristojen za imenovanje vodje ali namestnika državnega tožilstva.

Določbe prvega in drugega odstavka tega člena se uporabljajo tudi za generalnega državnega tožilca ali njegovega namestnika.
Državni tožilec disciplinsko odgovarja, če je kršil dolžnosti državnega tožilca ali ugled in dostojanstvo funkcije državnega tožilca.

Državnega tožilca ni mogoče klicati na disciplinsko odgovornost za mnenja, ki jih je dal pri delu v zadevi, ki jo je obravnaval.

Uvedbo disciplinskega postopka zoper državnega tožilca ima pravico zahtevati generalni državni tožilec in minister, pristojen za pravosodje.

Na podlagi pisno vložene zahteve iz prejšnjega odstavka je disciplinski tožilec dolžan zahtevati uvedbo disciplinskega postopka.

Določbe tega zakona o disciplinski odgovornosti se ne uporabljajo za generalnega državnega tožilca.
Disciplinske sankcije po tem zakonu so:

razrešitev funkcije državnega tožilca;

ustavitev napredovanja;

zmanjšanje plače.

Ustavitev napredovanja se izreče za dobo treh let. Državni tožilec, ki mu je bila izrečena disciplinska sankcija ustavitve napredovanja, tri leta od dneva izreka sankcije ne more biti dodeljen na delo v drug državni organ, na Vrhovno državno tožilstvo, v skupino ali imenovan za vodjo ali namestnika vodje državnega tožilstva ali skupine.

Zmanjšanje plače se izreče do višine 20% za čas do enega leta.
Disciplinska sankcija iz 1. točke prvega odstavka prejšnjega člena se lahko izreče samo za naslednje kršitve dolžnosti:

nevestno, nepravočasno ali malomarno opravljanje službenih dolžnosti;

neizpolnjevanje službenih dolžnosti, neupravičena odklonitev službene dolžnosti oziroma neizpolnjevanje navodil, ki so dana po določbah tega zakona;

kršitev predpisov o varovanju državne in uradne tajnosti;

hujša kršitev predpisov o varnosti in zdravju pri delu, o varstvu pred požarom ali eksplozijo;

nedostojno in žaljivo obnašanje do posameznikov, državnih organov ter pravnih oseb v zvezi z opravljanjem funkcije državnega tožilca in zunaj nje;

zloraba položaja ali hujša prekoračitev uradnih pooblastil.

Disciplinskega postopka zoper državnega tožilca ni mogoče uvesti, ko pretečeta dve leti od dneva kršitve.

Izvršitev izrečene disciplinske sankcije zastara v enem letu.
V disciplinskem postopku odloča na prvi stopnji disciplinsko sodišče, ki ga sestavljajo predsednik in dva člana prvostopnega disciplinskega sodišča za sodnike ter državni tožilci, člani državnotožilskega sveta, izvoljeni izmed državnih tožilcev, na drugi stopnji pa disciplinsko sodišče, ki ga sestavljajo štirje sodniki, člani drugostopnega disciplinskega sodišča za sodnike, in trije vrhovni državni tožilci, določeni z letnim razporedom dela vrhovnega državnega tožilstva za dobo dveh let.

Funkcijo disciplinskega tožilca v postopku proti državnemu tožilcu opravlja z letnim razporedom dela določeni vrhovni državni tožilec.
V disciplinskem postopku zoper državnega tožilca se smiselno uporabljajo določbe, ki veljajo v disciplinskem postopku zoper sodnika.
V primeru lažje oblike disciplinske kršitve iz prvega odstavka 42. člena tega zakona se lahko disciplinski postopek zoper državnega tožilca ustavi.

V primeru disciplinske kršitve iz 44. člena tega zakona se državnemu tožilcu izreče glede na težo kršitve eden od disciplinskih ukrepov, če so podane posebne olajševalne okoliščine, pa se lahko disciplinski postopek ustavi.

Če je zoper državnega tožilca, zoper katerega je bil disciplinski postopek ustavljen, uveden nov disciplinski postopek, ta postopek ne more biti ustavljen na način iz prejšnjih odstavkov.
Če je zoper državnega tožilca uveden kazenski postopek zaradi utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja iz prvega odstavka 40. člena tega zakona, generalni državni tožilec odloči, da se državni tožilec začasno odstrani z opravljanja funkcije (suspenz).

O suspenzu generalnega državnega tožilca odloči Vlada na predlog ministra, pristojnega za pravosodje.

Če je zoper državnega tožilca uveden disciplinski postopek zaradi disciplinske kršitve iz 44. člena tega zakona, lahko generalni državni tožilec zoper državnega tožilca odredi suspenz.

Zoper odločbo o suspenzu ni pritožbe.

V ostalem se glede suspenza državnega tožilca smiselno uporabljajo določbe 4. oddelka VII. poglavja zakona o sodniški službi.
Državni tožilec ne sme biti priprt v kazenskem postopku, ki je uveden proti njemu in zaradi suma kaznivega dejanja, storjenega pri opravljanju funkcije državnega tožilca, brez poprejšnjega dovoljenja senata treh sodnikov pristojnega višjega sodišča.
V Republiki Sloveniji so:

Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije;

Okrožna državna tožilstva:

a) Okrožno državno tožilstvo v Celju;
b) Okrožno državno tožilstvo v Kopru;
c) Okrožno državno tožilstvo v Kranju;
č) Okrožno državno tožilstvo v Krškem;
d) Okrožno državno tožilstvo v Ljubljani;
e) Okrožno državno tožilstvo v Mariboru;
f) Okrožno državno tožilstvo v Murski Soboti;
g) Okrožno državno tožilstvo v Novi Gorici;
h) Okrožno državno tožilstvo v Novem mestu;
i) Okrožno državno tožilstvo na Ptuju;
j) Okrožno državno tožilstvo v Slovenj Gradcu.

Sedež Vrhovnega državnega tožilstva je v Ljubljani.
Vrhovno državno tožilstvo in skupina delujeta za celotno območje Republike Slovenije.

Svoje funkcije pred višjimi sodišči splošne pristojnosti ter opravljanje svojih nadzorstvenih in izobraževalnih pristojnosti izvaja Vrhovno državno tožilstvo s svojega sedeža ali z zunanjega oddelka. Zunanje oddelke ustanovi oziroma ukine minister, pristojen za pravosodje, na predlog generalnega državnega tožilca praviloma za območje enega ali več višjih sodišč.

Vodje zunanjih oddelkov imenuje generalni državni tožilec z letnim razporedom za dobo enega leta s soglasjem ministra, pristojnega za pravosodje, po predhodno pridobljenem mnenju kolegija Vrhovnega državnega tožilstva. V zunanje oddelke generalni državni tožilec praviloma dodeli višje državne tožilce.

Okrožno državno tožilstvo deluje za območje okrožnega sodišča s splošno pristojnostjo in okrajnih sodišč z območja tega okrožnega sodišča.

Svoje funkcije pred okrajnimi sodišči izvaja okrožno državno tožilstvo s sedeža okrožnega državnega tožilstva ali z zunanjega oddelka.
Zunanji oddelek iz zadnjega odstavka prejšnjega člena je organizacijska enota državnega tožilstva, ki opravlja funkcije okrožnega državnega tožilstva pred enim ali več okrajnimi sodišči.

Zunanji oddelek ustanovi ali ukine minister, pristojen za pravosodje, na predlog generalnega državnega tožilca.

V upravnem in nadzornem pogledu je zunanji oddelek neposredno podrejen vodji okrožnega državnega tožilstva.
Kadar so za to pooblaščeni po zakonu, nastopajo državni tožilci v izvrševanju svojih funkcij pred drugimi državnimi organi ali njihovimi izpostavami, ki imajo sedež na območju državnega tožilstva, v katerem opravljajo funkcijo.
Pri državnih tožilstvih z večjim obsegom istovrstnih zadev se lahko oblikujejo oddelki kot notranje organizacijske enote, namenjene specializaciji in boljši učinkovitosti delovanja državnega tožilstva na posameznem ožjem področju njegovih pristojnosti. Delo oddelka vodi namestnik vodje državnega tožilstva ali drug državni tožilec, ki ga z razporedom dela določi vodja državnega tožilstva.

Zadeve iz pristojnosti državnega tožilstva razporeja med državne tožilce vodja državnega tožilstva, vodja oddelka, vodja zunanjega oddelka ali drug državni tožilec, ki ga vodja za to pooblasti. Delo mora biti razporejeno tako, da so državni tožilci čim enakomerneje obremenjeni.
Generalni državni tožilec, vodja zunanjega oddelka Vrhovnega državnega tožilstva, vodja skupine, vodja okrožnega državnega tožilstva ali vodja zunanjega oddelka okrožnega državnega tožilstva lahko odločijo, da se posamezne zadeve ali pravni problemi obravnavajo v obliki kolegijskega dela.

Sestavo, sklepčnost, udeležbo, način priprave in sprejemanja stališč in pravnih mnenj, postopek predlaganja dnevnega reda, obveščanje in objavo sprejetih stališč ter druga vprašanja kolegijskega dela ureja državnotožilski red.
Minister, pristojen za pravosodje, lahko zahteva, da se na kolegijih državnih tožilstev obravnavajo načelna vprašanja državnotožilske uprave ali njenega nadzora. O sprejetih stališčih generalni državni tožilec obvesti ministra, pristojnega za pravosodje.
Upravne in nadzorstvene pristojnosti v zvezi z delovanjem državnega tožilstva ima vodja državnega tožilstva.

Za generalnega državnega tožilca je lahko imenovan državni tožilec, ki izpolnjuje pogoje za vrhovnega državnega tožilca. Za vodjo okrožnega državnega tožilstva je lahko imenovan državni tožilec, ki izpolnjuje pogoje za okrožnega državnega tožilca.

Vodja državnega tožilstva ima poleg pristojnosti, določenih s tem ali drugim zakonom, tudi druge pristojnosti, ki gredo predstojniku državnega organa po splošnih predpisih.

Vodja državnega tožilstva ima namestnika, ki ga na predlog generalnega državnega tožilca imenuje minister, pristojen za pravosodje.

Namestnik vodje državnega tožilstva opravlja funkcije in naloge iz pristojnosti vodje državnega tožilstva, če je ta odsoten ali zadržan.

Če nihče ni imenovan na funkcijo vodje državnega tožilstva, če je vodja državnega tožilstva dalj časa odsoten oziroma zadržan, suspendiran, ali iz drugih razlogov ne more opravljati svojih funkcij in nalog, imenuje generalni državni tožilec z odločbo začasnega vodjo.

Generalni državni tožilec lahko odloči z odločbo, da okrožno državno tožilstvo v primeru iz prejšnjega odstavka za dobo šestih mesecev začasno vodi državni tožilec z drugega državnega tožilstva (začasno vodenje). Začasno vodenje lahko po predhodnem soglasju Državnotožilskega sveta in ministra, pristojnega za pravosodje, podaljša za največ šest mesecev, če je to potrebno zaradi učinkovitega delovanja okrožnega državnega tožilstva.

Če nihče ni imenovan na mesto generalnega državnega tožilca, če je generalni državni tožilec odsoten, zadržan, iz drugih razlogov ne more opravljati svojih funkcij in nalog opravlja funkcije in naloge iz pristojnosti generalnega državnega tožilca kot začasni vodja namestnik generalnega državnega tožilca.

Začasno vodenje ne vpliva na položaj, plačo in druge pravice, ki jih je imel državni tožilec, preden je bil imenovan za začasnega vodjo.

Vodje in namestniki okrožnih državnih tožilstev se imenujejo za dobo šestih let z možnostjo ponovnega imenovanja.
Vodja Vrhovnega državnega tožilstva je generalni državni tožilec.

Državni tožilci, imenovani pri Vrhovnem državnem tožilstvu, imajo naziv vrhovni državni tožilec oziroma višji državni tožilec.

Državni tožilci, imenovani pri okrožnem državnem tožilstvu, imajo naziv okrožni državni tožilec.
O zahtevi za izločitev generalnega državnega tožilca in njegovega namestnika pri odločanju v zvezi z razlogi po zakonu, ki ureja kazenski postopek, poda predhodno mnenje kolegij Vrhovnega državnega tožilstva.

Kolegij je sklepčen, če sta na seji prisotni vsaj dve tretjini vrhovnih državnih tožilcev. Mnenje je sprejeto, če zanj na tajnem glasovanju glasuje večina vseh vrhovnih državnih tožilcev. Generalni državni tožilec oziroma njegov namestnik ne smeta voditi seje kolegija niti glasovati o zahtevi za svojo izločitev, lahko pa pisno ali ustno predstavita svoje stališče do zahteve za izločitev.

Mnenje o izločitvi se skupaj s stališčem generalnega državnega tožilca ali njegovega namestnika pošlje ministru, pristojnemu za pravosodje, ki odloči o izločitvi.
Tožilsko osebje opravlja pravna in druga dela, predpisana z zakoni in drugimi predpisi. Med tožilsko osebje sodijo generalni sekretar Vrhovnega državnega tožilstva, sekretar državnega tožilstva, strokovni sodelavci, strokovnjaki, administrativni delavci in drugi delavci.

Pri vsakem državnem tožilstvu je potrebno število strokovnih sodelavcev za opravljanje pravnih del in potrebno število administrativnih in drugih delavcev. Vsako državno tožilstvo ima lahko tudi sekretarja, ki pod pogoji iz 66.a člena tega zakona izvaja zadeve državnotožilske uprave.

Pri okrožnih državnih tožilstvih je potrebno število pripravniških mest za univerzitetne diplomirane pravnike, ki se v skladu z zakonom, ki ureja pravniški državni izpit, usposabljajo za delo pri državnih tožilstvih.

Število pripravniških mest iz prejšnjega odstavka določi minister, pristojen za pravosodje, na predlog generalnega državnega tožilca in po predhodnem mnenju državnotožilskega sveta.
Pri Vrhovnem državnem tožilstvu deluje Pravnoinformacijski center kot notranja organizacijska enota Vrhovnega državnega tožilstva.

Pravnoinformacijski center je pristojen za razvoj, enotnost ter delovanje informacijske podpore poslovanja državnih tožilstev in njeno usklajevanje z drugimi informacijskimi sistemi na kazenskem področju.

Pravnoinformacijski center vodi državni tožilec, katerega z letnim razporedom imenuje generalni državni tožilec.

Naloge iz pristojnosti centra opravljajo razporejeni in dodeljeni državni tožilci, uradniki, strokovno-tehnični javni uslužbenci in zunanji strokovnjaki računalniške stroke.

Sredstva za delovanje centra se zagotavljajo iz proračuna Republike Slovenije.
Pri Vrhovnem državnem tožilstvu deluje Strokovni center kot notranja organizacijska enota Vrhovnega državnega tožilstva.

Strokovni center državnim tožilstvom in državnim tožilcem:
- zagotavlja potrebno strokovno pomoč s področja davčne, finančne, računovodske in drugih strok, ki so potrebne za strokovno in učinkovito delovanje,
- pripravlja in izvaja izobraževanje državnih tožilcev in pomočnikov državnih tožilcev, tožilskega osebja ter pripravnikov za delo na državnih tožilstvih,
- zagotavlja strokovne podlage za mednarodno državnotožilsko sodelovanje.

Strokovni center vodi vrhovni državni tožilec, katerega z letnim razporedom imenuje generalni državni tožilec.

Naloge iz pristojnosti centra opravljajo razporejeni in dodeljeni državni tožilci, uradniki, zaposleni ali zunanji strokovnjaki.

Sredstva za delovanje centra se zagotavljajo iz proračuna Republike Slovenije.
Vrhovno državno tožilstvo lahko izdaja notranje tožilsko glasilo in strokovno literaturo.

Vrhovno državno tožilstvo in okrožna državna tožilstva lahko urejajo spletne strani, s katerimi obveščajo javnost o njihovem delovanju in dajejo določene pravne informacije. Vrhovno državno tožilstvo ima izključno pravico do sekundarne domene v domenskem prostoru Slovenije (.si), ki nedvoumno izkazuje njegov naziv, položaj in pristojnost. Izvajanje te pravice omogoči upravljavec domenskega prostora Slovenije.

Generalni državni tožilec izda vodjem okrožnih državnih tožilstev pooblastilo za urejanje spletnih strani. Urednika spletne strani Vrhovnega državnega tožilstva določi generalni državni tožilec.
Okrožna državna tožilstva so dolžna skrbeti, da so državni tožilci po razporedu dela dosegljivi za nujno izvajanje funkcij po določbah zakona o kazenskem postopku in zakona o prekrških zunaj delovnega časa ter ob dela prostih dnevih (dežurna služba).

Dežurna služba na državnih tožilstvih se izvaja kot dežurstvo in pripravljenost (v nadaljnjem besedilu: način izvajanja dežurne službe).

Merila za določitev načina izvajanja dežurne službe se podrobneje določijo v državnotožilskem redu.

Vodja državnega tožilstva odloči o načinu izvajanja dežurne službe državnega tožilstva po predhodnem soglasju generalnega državnega tožilca.
O kazenskih zadevah, ki so širšega javnega pomena ali v katerih niso jasna temeljna pravna vprašanja kazenskega pregona, so dolžna okrožna državna tožilstva nemudoma obvestiti Vrhovno državno tožilstvo.

Minister, pristojen za pravosodje, lahko v zvezi z izvrševanjem svojih pristojnosti zahteva, da mu državna tožilstva poročajo o zadevah, ki jih obravnavajo.
Državna tožilstva pošiljajo letna poročila o delu državnim tožilstvom višjih stopenj in ministrstvu, pristojnemu za pravosodje, Vrhovno državno tožilstvo pošlje skupno letno poročilo o delu državnih tožilstev tudi državnemu zboru.
Generalni državni tožilec o delu državnih tožilstev obvesti Državni zbor Republike Slovenije z letnim poročilom, ki ga posreduje najkasneje do 31. maja za preteklo leto.

Generalni državni tožilec ali po njegovem pooblastilu drug državni tožilec posreduje obvestila o delu državnih tožilcev sredstvom javnega obveščanja s pošiljanjem pisnih sporočil ali sklicevanjem tiskovnih konferenc oziroma na drug primeren način, ki ga določi generalni državni tožilec.

Generalni državni tožilec ali po njegovem pisnem pooblastilu vrhovni državni tožilec, generalni sekretar Vrhovnega državnega tožilstva ali vodja državnega tožilstva v skladu z določili zakona, ki ureja medije, lahko obvesti javnost o stanju posamezne zadeve, katero obravnava državno tožilstvo, če to ne škoduje interesom postopka, tajnosti postopka ali zasebnosti oseb.

Generalni državni tožilec lahko na lastno pobudo ali na predlog vodje državnega tožilstva poda izjavo za javnost, v kateri opozori, da določeni podatki ali komentarji objavljeni v medijih huje ogrožajo ali kršijo ustavno pravico do domneve nedolžnosti osumljenca v predkazenskem postopku, ustavno pravico do domneve nedolžnosti osebe, ki je obravnavana v kazenskem postopku, samostojnost državnih tožilstev ali delovanje državnih tožilcev na podlagi ustave in zakona.
Generalni državni tožilec daje splošna navodila za ravnanje državnih tožilcev, ki se nanašajo na enotno uporabo zakona pri državnih tožilstvih in na izenačevanje politike pregona.

Vodja okrožnega državnega tožilstva lahko v zadevah iz svoje pristojnosti daje obvezna splošna navodila za ravnanje državnih tožilcev in državnega tožilstva.

Preden izda državni tožilec navodilo iz prvega ali drugega odstavka tega člena, je treba predlog navodila obravnavati na sestanku z okrožnimi in višjimi državnimi tožilci.

Navodila iz prvega in drugega odstavka tega člena morajo biti dana v pisni obliki.
Če državni tožilec meni, da bo upoštevanje navodila privedlo do odločitve, ki bo v nasprotju z ustavo ali zakonom, ali če ima v zvezi z navodilom druge tehtne pomisleke, obvesti o tem (v pisni obliki) nadrejenega vodilnega državnega tožilca in izdajatelja navodila. Obvestilo pošlje, preden opravi procesno dejanje ali uporabi ukrep, na katerega se navodilo nanaša, razen če bi odlašanje s procesnim aktom ali ukrepom povzročilo nepopravljive pravne ali dejanske posledice.

Če je državni tožilec prepričan, da se od njega zahteva protipravno ali škodljivo ravnanje, ga nadrejeni državni tožilec odveže nadaljnjega dela na zadevi, razen če je nevarno, da bi zaradi tega prišlo do nepopravljive zakasnitve nujnega procesnega akta ali ukrepa.

V primeru iz drugega odstavka tega člena nadrejeni državni tožilec sam odloči o zadevi ali jo dodeli drugemu državnemu tožilcu, če se ta s tem strinja.
Nadrejeni državni tožilec ali državni tožilec z višjim položajem sme prevzeti posamezno zadevo ali opravilo iz pristojnosti nižjega državnega tožilca. Odredba o prevzemu določene zadeve ali opravila mora biti v pisni obliki in obrazložena. Izvod odredbe se pošlje generalnemu državnemu tožilcu.

Nadrejeni državni tožilec ali državni tožilec z višjim položajem lahko zadevo ali opravilo sam prevzame v reševanje ali dodeli drugemu državnemu tožilcu. Izvod odredbe o dodelitvi zadeve ali opravila drugemu državnemu tožilcu se pošlje generalnemu državnemu tožilcu.
Državnotožilska uprava obsega odločanje in druga opravila, s katerimi so na podlagi zakona, državnotožilskega reda in drugih podzakonskih aktov zagotovljeni pogoji za redno, pravilno, vestno in učinkovito delovanje državnega tožilstva.

Zadeve državnotožilske uprave obsegajo zlasti: notranjo organizacijo in organizacijo poslovanja državnih tožilstev, udeležbo na glavnih obravnavah, narokih in drugih dejanjih, zagotavljanje in nadzor nad zakonitostjo, strokovno pravilnostjo in pravočasnostjo dela, izpolnjevanje obveznih navodil, obravnavanje nadzorstvenih pritožb, nadzor nad izvajanjem predpisov o zaposlovanju ter varnosti in zdravju pri delu, uveljavljanje pravic, obveznosti in odgovornosti državnih tožilcev, pomočnikov državnih tožilcev in tožilskega osebja, poročanje o problematiki dela državnega tožilstva, izobraževanje, spremljanje sodne prakse, statistično-evidenčno službo, pisarniško-tehnično poslovanje, kadrovsko-personalne zadeve, finančno in materialno poslovanje, upravljanje z zgradbo oziroma prostori, ki so dodeljeni v uporabo državnemu tožilstvu, skrb in ukrepe za varnost oseb, dokumentacije in premoženja na državnem tožilstvu in druge zadeve, ki so določene v predpisih iz prejšnjega odstavka.

Zadeve državnotožilske uprave opravlja vodja državnega tožilstva. Na podlagi pooblastila, ki ga izda vodja državnega tožilstva, jih lahko pod njegovim nadzorom opravlja tudi sekretar državnega tožilstva, na podlagi pooblastila, ki ga izda generalni državni tožilec, pa jih pod njegovim nadzorom lahko opravlja tudi generalni sekretar Vrhovnega državnega tožilstva.

Kadar je treba v zadevi državnotožilske uprave odločiti o pravici, obveznosti ali pravni koristi osebe, se v postopku odločanja smiselno uporabljajo določbe zakona, ki ureja splošni upravni postopek, če ni s tem zakonom drugače določeno.
Državnotožilski nadzor državnotožilske uprave izvaja generalni državni tožilec.

Za nadzor iz prejšnjega odstavka lahko generalni državni tožilec pooblasti vrhovnega ali višjega državnega tožilca ali generalnega sekretarja Vrhovnega državnega tožilstva.
Zadeve pravosodne uprave s področja državnega tožilstva opravlja ministrstvo, pristojno za pravosodje.

V zadeve pravosodne uprave sodijo zagotavljanje splošnih pogojev za uspešno izvajanje državnotožilske funkcije, zlasti priprava zakonov in drugih predpisov s področja organizacije in poslovanja državnih tožilstev, položaja, pravic in obveznosti državnih tožilcev, pomočnikov in tožilskega osebja, skrb za izobraževanje in strokovno usposabljanje, zagotavljanje kadrovskih, materialnih, tehničnih in prostorskih pogojev, vključno z zagotavljanjem sredstev za najemnine za najete prostore državnih tožilstev, obravnavanje nadzorstvenih pritožb, zbiranje statističnih in drugih podatkov o delovanju državnih tožilstev, nadzor nad opravljanjem zadev državnotožilske uprave (v nadaljevanju: pravosodni nadzor) in opravljanje drugih upravnih nalog, kadar tako določa zakon.

Pri pravosodnem nadzoru ni dopustno posegati v zakonitost in strokovno pravilnost dela državnih tožilstev v zvezi s predkazenskim postopkom, sodnimi postopki ter upravnimi postopki pred drugimi državnimi organi.

Ministrstvo, pristojno za pravosodje, izvaja pravosodni nadzor preko vodij državnih tožilstev ali Vrhovnega državnega tožilstva, glede Vrhovnega državnega tožilstva pa preko generalnega državnega tožilca, lahko pa tudi neposredno, v skladu s prvim odstavkom 66.č člena tega zakona.

Državni tožilec ali vodja državnega tožilstva lahko zavrne izvajanje pravosodnega nadzora po tem členu, če meni, da gre za nedovoljen poseg v samostojnost državnega tožilca. O tem mora takoj obvestiti generalnega državnega tožilca in Vlado Republike Slovenije. Vlada Republike Slovenije odloči, ali naj se pravosodni nadzor izvrši, po predhodno pridobljenem mnenju generalnega državnega tožilca.

Minister, pristojen za pravosodje, s podzakonskim aktom podrobneje določi način in oblike pravosodnega nadzora, pooblastila za opravljanje nadzora in ostala vprašanja, ki so pomembna za učinkovito opravljanje nadzora.

Minister, pristojen za pravosodje, izda navodila in obrazce za statistična raziskovanja o delu državnih tožilstev. Ministrstvo, pristojno za pravosodje, objavlja statistična raziskovanja o delu državnih tožilstev.
Pri opravljanju pravosodnega nadzora lahko izvršujejo vpogled v spise, vpisnike in drugo dokumentacijo državnega tožilstva uradniki ministrstva, pristojnega za pravosodje, na podlagi pooblastila, ki jim ga izda minister, v navzočnosti vodje državnega tožilstva oziroma skupine ali državnega tožilca, ki ga vodja za to pooblasti. Pri opravljanju tega dela so uradniki ministrstva dolžni varovati tajnost vseh pridobljenih podatkov. Posredujejo jih lahko le ministrstvu ali drugim državnim organom, ki imajo z zakonom določeno pristojnost za njihovo uporabo.

Minister, pristojen za pravosodje, s podzakonskim aktom iz prejšnjega člena tudi podrobneje določi način in oblike vpogleda iz prejšnjega odstavka tega člena.

Sodišče oziroma Državni zbor Republike Slovenije lahko zahteva listine iz prvega odstavka na vpogled, kolikor se nanašajo na predmet kazenskega postopka oziroma na parlamentarno preiskavo.
Ministrstvo, pristojno za pravosodje, lahko zahteva od državnih tožilstev podatke in poročila o stanju reševanja posamezne zadeve ali vrste zadev, ki jih potrebuje za obveščanje javnosti ali za odgovore na vprašanja Državnega zbora Republike Slovenije, Državnega sveta Republike Slovenije, Vlade Republike Slovenije in Predsednika Republike Slovenije v zvezi z delom državnega tožilstva.

Ministrstvo, pristojno za pravosodje, pošlje zahtevo z navedbo razloga iz prejšnjega odstavka državnemu tožilstvu, ki mora ministrstvu, pristojnemu za pravosodje, odgovoriti najpozneje v osmih dneh.
Strokovni nadzor nad delom okrožnih državnih tožilstev in skupine izvaja Vrhovno državno tožilstvo s pregledovanjem spisov, ki jih zahteva na vpogled, s pregledom vpisnikov in druge dokumentacije in na drug primeren način.

Najmanj enkrat na tri leta opravi Vrhovno državno tožilstvo splošni nadzorstveni pregled poslovanja okrožnih državnih tožilstev in skupine z neposrednim pregledom spisov, vpisnikov in druge dokumentacije pri okrožnem državnem tožilstvu.

Spise lahko pregledujejo le vrhovni ali višji državni tožilci, vpisnike in drugo dokumentacijo pa tožilsko osebje Vrhovnega državnega tožilstva, po pisnem pooblastilu generalnega državnega tožilca.

Poročila o nadzorstvenih pregledih se pošljejo generalnemu državnemu tožilcu, ki jih posreduje ministru, pristojnemu za pravosodje.

Državni tožilci, pomočniki državnih tožilcev in tožilsko osebje pri okrožnem državnem tožilstvu in skupini, katerih poslovanje je bilo pregledano, morajo biti seznanjeni z ugotovitvami pregleda in imajo pravico posredovati pojasnila Vrhovnemu državnemu tožilstvu v petnajstih dneh od prejema poročila.

Dokončno poročilo o splošnem nadzorstvenem pregledu se izdela po obravnavanju ugotovitev pregleda in morebitnih pojasnil na skupnem sestanku tožilcev, ki so opravili pregled, s tožilci državnega tožilstva ali skupine, pri katerem je bil pregled opravljen.
Nadzorstvene pritožbe v zvezi z neutemeljeno dolgim trajanjem reševanja zadev, ki so dodeljene državnemu tožilcu, se pošljejo pristojnemu vodji državnega tožilstva, če gre za zadeve, ki so dodeljene v reševanje višjim in vrhovnim državnim tožilcem, pa generalnemu državnemu tožilcu. Nadzorstveno pritožbo lahko vloži le stranka, ki s potrebnimi podatki izkaže pravni interes v zadevi.

Če nadzorstvena pritožba ni očitno neutemeljena, vodja državnega tožilstva ali generalni državni tožilec z njeno vsebino seznani državnega tožilca, na katerega se pritožba nanaša, in zahteva od njega pojasnilo oziroma poročilo o zadevi in možnih ukrepih za njeno hitrejše reševanje, lahko pa tudi zahteva spis na vpogled. Pojasnilo oziroma poročilo državnega tožilca ali lastno pojasnilo oziroma poročilo pošlje vodja državnega tožilstva ali generalni državni tožilec stranki, en izvod lastnega pojasnila ali poročila pa tudi državnemu tožilcu.

Če je nadzorstvena pritožba vložena pri ministrstvu, pristojnem za pravosodje, jo minister odstopi vodji pristojnega državnega tožilstva ali generalnemu državnemu tožilcu in zahteva od njega, da ravna po določilu drugega odstavka tega člena ter da obvesti o ugotovitvah ter ukrepih v zvezi z nadzorstveno pritožbo stranko in ministrstvo, pristojno za pravosodje.
Državna tožilstva vodijo v vpisnikih, imenikih in evidencah tudi osebne in druge podatke, ki so po zakonu, ki ureja kazenski postopek, po zakonu, ki ureja postopek pred organi za prekrške in po tem zakonu potrebni za odkrivanje ali pregon kaznivih dejanj in prekrškov ter osebne in druge podatke, ki omogočajo delovanje državnega tožilca kot stranke v postopku pred sodišči ali upravnimi organi, kadar je določeno v drugih zakonih, da ima ta položaj.

Dostop do osebnih podatkov iz vpisnikov, imenikov in evidenc, ki se nanašajo na njih, pridobijo osebe šele po zastaranju kazenskega pregona ali pravnomočnosti sodbe.

Vpisniki, imeniki in evidence se trajno hranijo na državnih tožilstvih.

Podrobnejša oblika in vsebina posameznih vpisnikov, imenikov in evidenc se predpiše z državnotožilskim redom.
Generalni državni tožilec lahko dovoli vpogled, prepis, kopiranje ali izpis iz vpisnikov, imenikov, evidenc in spisov državnega tožilstva posamezniku, ki izkaže, da podatke iz njih potrebuje za znanstvenoraziskovalno delo. Dovoljenje se lahko nanaša le na vpisnike, imenike, evidence in spise, ki so arhivirani. Posameznik lahko podatke iz vpisnikov, imenikov, evidenc in spisov državnega tožilstva vpogleda ali prepiše brezplačno, kopira ali izpiše pa na svoje stroške. Vpogled, prepis, kopiranje ali izpis se opravi pod nadzorom državnega tožilca, pomočnika državnega tožilca ali javnega uslužbenca državnega tožilstva, ki je za to pisno pooblaščen.

Pravico do vpogleda v osebne ali druge podatke iz vpisnikov, imenikov, evidenc in spisov državnega tožilstva ima tudi vsaka pravna ali fizična oseba, ki za to izkaže pravni interes, če to ne škoduje interesom postopka, tajnosti postopka ali zasebnosti oseb. Vpogled dovoli vodja pristojnega državnega tožilstva.

Odredba iz drugega, četrtega in petega odstavka 10.a člena tega zakona je dostopna fizičnim in pravnim osebam po pravnomočnosti obtožnega akta ali najpozneje dve leti pred zastaranjem kazenskega pregona. Fizične ali pravne osebe jo lahko brezplačno vpogledajo ali prepišejo, kopirajo pa na lastne stroške. Uporabljajo jo lahko le v postopkih pred sodišči ali drugimi državnimi organi ali za namene iz prvega odstavka tega člena.



Zakon o državnem tožilstvu - ZDT (Uradni list RS, št. 64/94) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:
Državna tožilstva, ustanovljena s tem zakonom, začnejo z delom 1. januarja 1995. S tem dnem prevzamejo zadeve, dokumentacijo, sredstva, prostore in delavce iz 44. člena zakona o javnem tožilstvu (Uradni list SRS, št. 10/77, 7/86, 41/87 in Uradni list RS, št 8/90):
- državno tožilstvo Republike Slovenije od dotedanjega javnega tožilstva Republike Slovenije,
- višje državno tožilstvo od dotedanjega višjega javnega tožilstva,
- okrožno državno tožilstvo od dotedanjega temeljnega javnega tožilstva.
Do imenovanja v trajno tožilsko funkcijo oziroma do izteka mandata, nadaljujejo javni tožilci z delom kot vodje državnih tožilstev, namestniki javnih tožilcev pa kot državni tožilci ustreznega položaja.
Javni tožilci in njihovi namestniki, ki ob uveljavitvi tega zakona opravljajo funkcije javnega tožilstva, imajo pravico pred iztekom svojega mandata prijaviti kandidaturo za imenovanje v funkcijo državnega tožilca po določbah tega zakona za mesto državnega tožilca, ki ga zasedajo. Kandidaturo prijavijo ministrstvu za pravosodje.

V primeru iz prejšnjega odstavka se šteje, da se javni tožilec oziroma namestnik javnega tožilca odpove svojemu mandatu, zaradi česar se njegovo tožilsko mesto šteje za prosto in ga mora ministrstvo za pravosodje razpisati v petnajstih dneh po prejemu kandidature javnega tožilca oziroma namestnika javnega tožilca. Kandidatura mora vsebovati vse sestavine, ki se po določbah tega zakona zahtevajo za prijavo na prosto mesto državnega tožilca oziroma pomočnika državnega tožilca.

Javnemu tožilcu ali njegovemu namestniku iz prvega odstavka tega člena preneha mandat z dnem, ko je na podlagi razpisnega postopka imenovan državni tožilec. Če po razpisnem postopku ni imenovan državni tožilec, se javni razpis ponovi.

Osebe iz prvega odstavka tega člena, ki ne izpolnjujejo pogoja za imenovanje na mesto okrožnega državnega tožilca, imajo pravico kandidirati na mesto pomočnika državnega tožilca.
Prosta mesta državnih tožilcev iz tretjega odstavka 8. člena ustavnega zakona za izvedbo ustave Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 33/91) in državnih tožilcev, ki po določbi prvega in drugega odstavka 8. člena citiranega ustavnega zakona nadaljujejo mandat, se razpišejo tri mesece pred iztekom njihovega mandata.
Za javne tožilce in njihove namestnike oziroma državne tožilce iz prvega odstavka 72. člena tega zakona in prejšnjega člena, ki prijavijo kandidaturo za prosto mesto državnega tožilca, se izdela strokovna ocena dela državnega tožilca. Strokovno oceno izdela neposredno višji javni tožilec, za namestnike javnega tožilca Republike Slovenije javni tožilec Republike Slovenije.

Določba prejšnjega odstavka se ne uporablja za javnega tožilca Republike Slovenije.
Javni tožilci in njihovi namestniki, ki so na funkciji ob uveljavitvi tega zakona, pa do izteka mandata niso imenovani za državne tožilce po določbah tega zakona, imajo po prenehanju mandata pravice, ki so jih po določbi 30. člena zakona o javnem tožilstvu imeli pred uveljavitvijo tega zakona javni tožilci, ki po izteku mandata niso bili ponovno imenovani.
Število državnih tožilcev pri državnih tožilstvih, ustanovljenih s tem zakonom, mora biti določeno v tridesetih dneh po uveljavitvi tega zakona.
Prve volitve članov personalne komisije morajo biti razpisane petnajst dni po uveljavitvi tega zakona.

Volitve se izvedejo po določbi prvega odstavka 21. člena tega zakona s tem, da imajo pravico voliti in biti voljeni za člana personalne komisije javni tožilci in njihovi namestniki oziroma državni tožilci in pomočniki državnih tožilcev, ki na dan volitev opravljajo javno tožilsko oziroma državno tožilsko funkcijo in so vpisani v začasni volilni imenik, ki ga sestavi ministrstvo za pravosodje.

Do konstituiranja personalne komisije dajejo mnenja v razpisnih postopkih za mesto državnega tožilca neposredno višja tožilstva in javni tožilec Republike Slovenije.

Postopek po določbi 72. člena tega zakona se lahko izvede, ko je konstituirana personalna komisija.
Navodila o notranjem poslovanju državnih tožilstev (7. člen) morajo biti izdana v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona. Do izdaje se smiselno uporabljajo pravila o poslovanju in vodenju vpisnikov in drugih pomožnih knjig, izdana po določbi 54. člena zakona o javnem tožilstvu, kolikor niso v nasprotju z določbami tega zakona.
S 1. januarjem 1995 preneha veljati zakon o javnem tožilstvu.

Ne glede na določbo prejšnjega odstavka se za državne tožilce iz 73. člena tega zakona do imenovanja za državnega tožilca po določbah tega zakona uporabljajo določbe zakona o javnem tožilstvu, ki se nanašajo na razrešitev javnega tožilca in njegovih namestnikov.
Določbe tega zakona o plačah državnih tožilcev se pričnejo uporabljati s 1. julijem 1994.
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.



Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o državnem tožilstvu - ZDT-A (Uradni list RS, št. 59/99) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:
Podrobnejše navodilo za organizacijo in delo skupine iz drugega odstavka 10.a člena zakona in določitev potrebnega števila mest državnih tožilcev v skupini iz prvega odstavka 10.b člena zakona je treba izdati v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona.
Do ustanovitve skupine po določbah tega zakona deluje obstoječa skupina tožilcev za posebne zadeve pri Državnem tožilstvu Republike Slovenije.

Skupina po tem zakonu se ustanovi in prične z delovanjem najkasneje v štirih mesecih po uveljavitvi tega zakona.
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.



Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o državnem tožilstvu - ZDT-B (Uradni list RS, št. 110/2002) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:
S 1. julijem 2003 prenehajo delovati višja državna tožilstva. Vse pristojnosti, ki jih imajo višja državna tožilstva na podlagi zakona ali podzakonskih aktov, prevzame Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije.

Višji državni tožilci so s 1. julijem 2003 premeščeni na delo na Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije.
Generalni državni tožilec v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona izda navodilo, s katerim uredi način prevzema zadev in arhivov višjih državnih tožilstev.

Generalni državni tožilec v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona izda navodilo o ustanovitvi, organizaciji in delu pravno informacijskega centra Vrhovnega državnega tožilstva in dodeli državnega tožilca na mesto vodje centra.

Minister, pristojen za pravosodje, izda predpis iz 7. člena zakona v enem letu po uveljavitvi tega zakona. Do njegove izdaje se uporablja pravilnik o notranji organizaciji in poslovanju državnih tožilstev v Republiki Sloveniji (Uradni list RS, št. 78/98, 83/98 - popravek, 7/99, 33/2000 in 101/2001).

Generalni državni tožilec v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona uskladi podzakonske akte, za katere je pristojen, z določbami tega zakona.
Minister, pristojen za pravosodje, izda podzakonski akt iz 66.c člena zakona v treh mesecih po uveljavitvi tega zakona.
Personalna komisija državnega tožilstva do izteka mandata njenih članov nadaljuje z delom kot državnotožilski svet.
S 1. julijem 2003 prevzamejo Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije in okrožna državna tožilstva v delovno razmerje tožilsko osebje višjih državnih tožilstev.

Prevzem tožilskega osebja državnega tožilstva iz prejšnjega odstavka se opravi po navodilu, ki ga v treh mesecih po objavi tega zakona izda generalni državni tožilec.
S 1. julijem 2003 prevzame Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije prostore, premoženjske pravice in obveznosti višjih državnih tožilstev.

Prevzem iz prejšnjega odstavka se opravi po navodilu, ki ga v treh mesecih po objavi tega zakona izda generalni državni tožilec.
Kjer drug zakon ali podzakonski predpis uporablja izraze "Državno tožilstvo Republike Slovenije" oziroma "državno tožilstvo", če se nanašata na Državno tožilstvo Republike Slovenije, pomenita Vrhovno državno tožilstvo Republike Slovenije.
Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati določba tretje točke prvega odstavka 203. člena zakona o javnih uslužbencih (Uradni list RS, št. 56/2002).
Ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.



Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državnem tožilstvu - ZDT-C (Uradni list RS, št. 17/06) vsebuje naslednje prehodne in končno določbo:
Državni tožilec, ki je uvrščen v plačilni razred na podlagi določb Zakona o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 14/03 – uradno prečiščeno besedilo), se uvrsti v plačni razred v skladu s tem zakonom in zakonom, ki ureja sistem plač v javnem sektorju, tako da vrednost plačnega razreda, v katerega je uvrščen, ustreza njegovi osnovni plači, ki zajema doseženi koeficient plačilnega razreda in tožilski dodatek zaradi nezdružljivosti funkcije državnega tožilca, pri generalnem državnem tožilcu, namestniku generalnega državnega tožilca, vodjih in namestnikih vodij državnih tožilstev pa zajema še dodatek za vodstveno funkcijo.

Pomočnik državnega tožilca, ki je uvrščen v plačilni razred na podlagi določb Zakona o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 14/03 – uradno prečiščeno besedilo), se uvrsti v plačni razred v skladu s tem zakonom in zakonom, ki ureja sistem plač v javnem sektorju, tako da vrednost plačnega razreda, v katerega je uvrščen, ustreza njegovi osnovni plači, ki zajema doseženi koeficient plačilnega razreda.

Odločbe o uvrstitvi državnih tožilcev in pomočnikov državnih tožilcev v nove plačne razrede, ki jih izda Državnotožilski svet, začnejo veljati z začetkom uporabe tega zakona.

Izdaja odločbe o uvrstitvi državnega tožilca in pomočnika državnega tožilca v plačni razred ne sme poslabšati položaja državnega tožilca ali pomočnika državnega tožilca v zvezi z njegovim napredovanjem.
Do uveljavitve kolektivne pogodbe za javni sektor se začasno uporablja višina dodatkov, do katerih so upravičeni državni tožilci in pomočniki državnih tožilcev, in sicer:
- dodatek za delovno dobo v višini 0,3% od osnovne plače za vsako zaključeno leto delovne dobe;
- dodatek za mentorstvo za največ 20 ur mesečno, pri čemer je dodatek za mentorstvo določen v višini 15% urne postavke osnovne plače mentorja in se obračunava le za čas, ko državni tožilec ali pomočnik državnega tožilca dela v pogojih, zaradi katerih mu dodatek pripada;
- dodatek za specializacijo, magisterij in doktorat, pri čemer je dodatek določen v nominalnem znesku, in sicer dodatek za specializacijo znaša 10.000,00 SIT bruto, za magisterij 15.000,00 SIT bruto in za doktorat 25.000,00 SIT bruto;
- dodatek za manj ugodne delovne pogoje v višini 5% urne postavke osnovne plače;
- dodatek za izmensko delo v popoldanski in nočni izmeni v višini 5% urne postavke osnovne plače in se obračunava le za čas, ko državni tožilec dela v pogojih, zaradi katerih mu dodatek pripada;
- dodatek za delo v deljenem delovnem času v višini 3% urne postavke osnovne plače, če prekinitev delovnega časa traja več kot 3 ure, in se obračuna le za čas, ko državni tožilec ali pomočnik državnega tožilca dela v deljenem delovnem času;
- dodatek za delo ponoči v višini 10% urne postavke osnovne plače, za delo v nedeljo ali delo na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan ali praznik, pa v višini 20% urne postavke osnovne plače, in se obračuna le za čas, ko državni tožilec ali pomočnik državnega tožilca dela ponoči, v nedeljo in na dan, ki je z zakonom določen kot dela prost dan ali praznik;
- dodatek za delo preko polnega delovnega časa v višini 10% urne postavke osnovne plače in se obračuna le za čas, ko državni tožilec ali pomočnik državnega tožilca dela preko polnega delovnega časa;
- za ure pripravljenosti v primeru opravljanja stalne pripravljenosti zaradi zagotavljanja možnosti prihoda na delovno mesto v višini 10% urne postavke osnovne plače, pri čemer se čas stalne pripravljenosti ne šteje v delovni čas; za ure dejanskega opravljanja dela v tem času državnemu tožilcu ali pomočniku državnega tožilca pripada 100% urna postavka osnovne plače;
- za ure dežurstva, ki niso bile razporejene v polni delovni čas, pripada državnemu tožilcu ali pomočniku državnega tožilca 100% urna postavka osnovne plače.
Minister, pristojen za pravosodje, uskladi Državnotožilski red (Uradni list RS, št. 109/04) in Pravilnik o določitvi števila mest državnih tožilcev na Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije, na okrožnih državnih tožilstvih in v Skupini državnih tožilcev za posebne zadeve ter o določitvi števila mest pomočnikov državnega tožilca (Uradni list RS, št. 81/03) z določbami tega zakona v enem mesecu po njegovi uveljavitvi.

Generalni državni tožilec v soglasju z ministrom, pristojnim za pravosodje, uskladi navodilo o delu skupine iz 6. člena tega zakona z določbami tega zakona v enem mesecu po njegovi uveljavitvi.
Skupina, ustanovljena na podlagi dosedanjih določb 10. člena zakona, nadaljuje z delom kot skupina po tem zakonu. Vodja skupine, imenovan po dosedanjih določbah 10.b člena zakona, nadaljuje delo kot vodja skupine po določbah tega zakona do izteka mandata.

Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati dodelitev državnim tožilcem, ki so bili dodeljeni v skupino po določbah Zakona o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 14/03 – uradno prečiščeno besedilo).

Ne glede na določbo prejšnjega odstavka tega člena državni tožilci nadaljujejo z delom v skupini z dosedanjimi pooblastili, do dodelitve novih državnih tožilcev v skupino po določbah tega zakona.
Vodji Pravnoinformacijskega centra in Strokovnega centra pri Vrhovnem državnem tožilstvu Republike Slovenije po prvem in drugem odstavku 59. člena Zakona o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 14/03 – uradno prečiščeno besedilo) opravljata svoje naloge do imenovanja novih vodij centrov po določbah tega zakona.
Generalni državni tožilec objavi poziv za dodelitev državnih tožilcev v skupino po določbah tega zakona najpozneje v petnajstih dneh po začetku veljavnosti navodila iz drugega odstavka 27. člena tega zakona in uskladitvi pravilnika iz prvega odstavka 27. člena tega zakona.

Državnotožilski svet dodeli državne tožilce v skupino po določbah tega zakona najpozneje v dveh mesecih po začetku veljavnosti navodila iz drugega odstavka 27. člena tega zakona in začetku veljavnosti odredbe iz 9. člena v zvezi s prvim odstavkom 27. člena tega zakona.
Določba 22. člena tega zakona se začne uporabljati 1. januarja 2007 za obveznosti, ki so dospele od 1. januarja 2007 dalje, obveznosti zagotavljanja in plačevanja sredstev najemnin za najete prostore državnih tožilstev, ki so dospele pred 1. januarjem 2007, pa gredo v breme državnih tožilstev, ki imajo najete prostore.
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije, uporabljati pa se začne z dnem začetka uporabe Odloka o plačah funkcionarjev, razen določb 2., 3., 4., 5., 6., 7., 9., 15., 16., 17., 18., 19., 21., 22., 23., 24., 27., 28., 29., 30. in 31. člena tega zakona, ki se začnejo uporabljati petnajsti dan po začetku veljavnosti zakona.



Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državnem tožilstvu - ZDT-D (Uradni list RS, št. 14/07) vsebuje naslednji prehodno in končno določbo:
Generalni državni tožilec ustanovi oddelek iz četrtega odstavka 10. člena zakona v roku šestdesetih dni od uveljavitve tega zakona. Do takrat izvršujejo pregon kaznivih dejanj in usmerjanje policije krajevno pristojna državna tožilstva po dosedanjih predpisih.

Minister, pristojen za pravosodje, uskladi Odredbo o številu mest državnih tožilcev in pomočnikov državnega tožilca (Uradni list RS, št. 64/06) z določbami šestega odstavka 10.b člena zakona v tridesetih dneh po uveljavitvi tega zakona.
Ta zakon začne veljati trideseti dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.



Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državnem tožilstvu - ZDT-E (Uradni list RS, št. 40/07) vsebuje naslednje prehodne in končne določbe:
Z dnem uveljavitve tega zakona preneha veljati prvi odstavek 6. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 14/07).

Generalni državni tožilec ustanovi oddelek iz četrtega odstavka 10. člena zakona do 31. oktobra 2007. Oddelek začne izvrševati svoje pristojnosti oziroma pooblastila ter naloge po določbah zakona 1. novembra 2007.

Za izvrševanje pregona kaznivih dejanj in usmerjanje policije po kazenskih ovadbah, prejetih do 31. oktobra 2007, so pristojna krajevno pristojna državna tožilstva po določbah zakona, ki ureja državno tožilstvo, in zakona, ki ureja kazenski postopek. Ne glede na določbe 4. člena Zakona o spremembi in dopolnitvi Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 14/07) se 158.a člen Zakona o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/07 - uradno prečiščeno besedilo) začne uporabljati 1. novembra 2007.

Do začetka izplačila plač po zakonu, ki ureja sistem plač v javnem sektorju, lahko Vlada Republike Slovenije na predlog generalnega državnega tožilca Republike Slovenije določi plače za delovna mesta policistov specializiranega oddelka po določbi tretjega odstavka 39. člena Zakona o izvrševanju proračunov Republike Slovenije za leti 2007 in 2008 (Uradni list RS, št. 126/06).
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.



Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o državnem tožilstvu - ZDT-F (Uradni list RS, št. 57/07) vsebuje naslednjo prehodno in končno določbo:
V Zakonu o spremembah in dopolnitvah Zakona o državnem tožilstvu (Uradni list RS, št. 17/06) v 32. členu preneha veljati besedilo ", uporabljati pa se začne z dnem začetka uporabe Odloka o plačah funkcionarjev".
Ta zakon začne veljati naslednji dan po objavi v Uradnem listu Republike Slovenije.