Govor predsednika ob 50. obletnici študija prava v Mariboru

Maribor, 19.10.2010  |  govor

Govor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na slavnostni akademiji ob 50. obletnici študija prava v Mariboru
Maribor, 19. oktober 2010


Spoštovani zbor,
spoštovani gospod prof. dr. Rajko Knez, dekan Pravne fakultete v Mariboru, današnje slavljenke,
spoštovani gospod rektor, prof. dr. Ivan Rozman, rector magnificus mariborske univerze,
spoštovani drugi visoki gostje,
drage študentke, dragi študenti,
spoštovani profesorji in profesorice, gospe in gospodje,

v pravu je nekaj posebnega. Pravo je pogoj civilizacije in današnja priložnost je primerna, da se tega spomnimo in da mogoče nekoliko globlje razmislimo o tem.

Vsaka civilizacija goji zavest o nujnosti pravnega organiziranja in usmerjanja skupnosti. Najuspešnejše civilizacije so vselej imele tudi najbolj razvito pravno ureditev in pravno zavest. Študij prava in pravno raziskovanje spadata med najpomembnejša zagotovila pravne zavesti, pravne ureditve in s tem tudi civilizacije.

Letos praznujemo pol stoletnico poučevanja prava v Mariboru. To preučevanje in poučevanje se je začelo z ustanovitvijo Višje pravne šole, ki je tri desetletja kasneje prerasla v Visoko šolo in leta 1993 v Pravno fakulteto. Ko letos čestitamo Pravni fakulteti v Mariboru ob njenem zlatem jubileju, vemo, da je bila pot do tega svečanega trenutka zahtevna, morebiti še bolj kot je v povprečju zahtevno delo pri razvoju pravnega izobraževanja in raziskovanja.

V Sloveniji je - razumljivo, glede na njeno geografsko in siceršnjo majhnost - dolgo potekala razprava o tem, ali študij prava v Mariboru potrebujemo, kakšen naj bo. Danes, v retrospektivi, se nam zdi vprašanje o potrebnosti tega študija odveč in celo presenetljivo. Dolga desetletja pa, vemo, ni bilo tako. Celotno obdobje Višje pravne šole v Mariboru in njenega razvoja v Visoko šolo in naposled v fakulteto so ta razvoj spremljale razprave o kvaliteti in smotrnosti razvoja, o domnevni nelojalni konkurenci starejši - dodajmo, ne veliko starejši Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani - o specializiranosti in raziskovalnih usmeritvah. Marsikatera vprašanja so bila legitimna in pričakovana. Skrb za kvaliteto namreč pogosto zahteva tudi nekaj razprave, neke konfliktnosti. Pot do kvalitete ni vselej premočrtna in v njeni graditvi je potrebna izmenjava argumentov. Petdesetletni razvoj Pravne fakultete v Mariboru je vse to prinesel.

Danes smo lahko zadovoljni, ko vidimo, da je Pravna fakulteta v Mariboru zaokrožila svoj pedagoški in raziskovalni program, razvila raznovrstne izbirne skupine, znanstvene in magistrske programe. Prav podiplomski študij je postal ena pomembnih značilnosti te fakultete. Uspešno se je vključila v oblikovanje pravne ureditve samostojne Slovenije in v številne mednarodne povezave. Prav obdobje po osamosvojitvi je dalo pravnemu študiju v Mariboru pomembno priložnost. Prav v tem obdobju se je izrazila sposobnost učiteljev mariborske Pravne fakultete vključiti se v oblikovanje pravnega sistema, ampak ustvarjalno - z raziskovanjem, s predlogi, s kritiko in s praktičnim delom, razlago in izvajanjem prava. Vse to pa je imelo povratni učinek na študijske in raziskovalne vsebine. Ta dinamičnost se je naravno povezala z mednarodnim okoljem, z vključitvijo v program "Tempus" in z vzpostavljanjem številnih koristnih povezav s pravnimi fakultetami v tujini ter z mednarodnimi organizacijami.

Tako je danes Pravna fakulteta v Mariboru pripravljena na izzive, ki jih prinaša današnja aktualna, vendar tudi tvegana bolonjska reforma. Tveganja, ki jih prinaša razvoj, je treba kritično spremljati in ocenjevati. Ne pozabimo, poglavitni stebri pravnega študija so se razvijali stoletja. Za njihovo razumevanje si morajo učitelji in študentje vzeti dovolj študijskega časa. Eksperimente bolonjske reforme in njene rešitve je treba nenehno soočati s tistimi spoznanji o študiju prava, ki so že prestala preizkušnjo zgodovine. Želja po novem ne sme biti močnejša od spoznanja o nujnih pogojih kvalitete.

Dosežki Pravne fakultete v Mariboru vsekakor zaslužijo spoštovanje in čestitke in današnja priložnost je priložnost za oboje. Hkrati pa so prav ti dosežki in nova tveganja, ki jih prinaša reformni čas, tudi razlog za razmislek o pravu nasploh, o pomenu prava za naš današnji čas in o izzivih, s katerimi je soočeno načelo vladavine prava, torej eno temeljnih načel sodobne države in naše družbene ureditve.

Ta vprašanja so vselej odprta in v tem trenutku pri nas tudi močno aktualna. Pravo je vselej v ambivalentnem položaju - je zaščitnik veljavnih odnosov v družbi in dejavnik potrebnih sprememb. Toda, ali smo zagotovili vse, kar je potrebno, da bo pravo v resnici ščitilo temeljne družbene vrednote in da bo na voljo kot učinkovit instrument za potrebno spreminjanje družbe? Smo storili dovolj za razumevanje temeljnega pomena človekovih pravic in legitimnosti prava in za razumevanje pomena načela zakonitosti in načela neodvisnosti sodstva kot bistvenih prvin vladavine prava in pravne države?

Pravo označuje še ena ambivalentnost. Pravo je znanost z lastno kritično metodo, ki mu omogoča visoko intelektualno avtonomijo, hkrati pa je instrument moči, ki ga nosilci moči uporabljajo za uveljavitev svojih interesov. Smo dovolj razumeli to dvojnost in ali uporabljamo pravno misel in pravno znanost dovolj dosledno in zlasti dovolj kritično, da bi na ta način določili meje uveljavljanja moči, ki si nenehno prizadeva podrediti si vse mehanizme, vključno s pravnimi mehanizmi?

To vprašanje se mi zdi ta čas posebej pomembno, kajti v naši politiki in v javnem razpravljanju nasploh pogosto zaznavamo izrazito instrumentalno pojmovanje prava – to je prava kot sredstva političnega boja. Značilen primer te prakse so številne parlamentarne preiskovalne komisije, ki kar praviloma ne opravijo svoje naloge. Nadalje, brezobzirno kritiziranje sodstva je postalo že kar značilnost našega javnega razpravljanja in naše politike. To ogroža avtoriteto sodišč, s tem pa enega temeljev vladavine prava in pravne države. Svoj vrhunec je ta cinični odnos do pravosodja doživel v primerih, ko so nosilci politične ali gospodarske moči prišli v položaj obtožencev ali obsojencev. V takih primerih slišimo napade o domnevnih "zarotah", v katerih naj bi "sodelovalo" tudi sodstvo. Take napade na sodstvo in na načelo vladavine prava je treba najodločneje zavrniti in vedno znova poudarjati in zagotavljati spoštovanje načela neodvisnosti pravosodja.

Tovrstni problemi naše politike in našega razpravljanja kažejo, kako veliko dela je potrebnega pri nas za dobro razumevanje prava. Pravno izobraževanje, delo pravnih fakultet je v tem pogledu kritičnega pomena. Kvaliteta pravnega študija in dobro razumevanje prava in njegovih temeljnih funkcij spadata med pomembnejše naloge našega časa.

Pomembnejše, a tudi zahtevnejše, kajti pouk prava se ne sme omejiti na poznavanje pravnih norm in njihovo memoriranje, ali pa na njihovo najbolj temeljno jezikovno razlago. Tak normativistični redukcionizem je sicer videti praktičen, pogosto je tudi dobičkonosen in je zato zapeljiv. Toda že od rimskega prava naprej vemo, da normativizem ne zadošča. Norma je le nekaj, kar povzema dejansko stanje in usmerja človeško ravnanje, malo pa nam pove o svojem smislu in o svoji umeščenosti v pravno ureditev, ki jo narekujejo temeljna načela prava in dobre družbe. Preprosti normativizem in pravni pozitivizem dajeta le navidezne odgovore na velika vprašanja prava. Za globlje in za bolj trajne odgovore pa je potrebno upoštevati in vedeti še veliko več. Velika naloga dobrih pravnih šol je prav v tem, da zagotovijo razumevanje prava v vseh njegovih temeljnih funkcijah.

In katere so te temeljne funkcije? Z nekaj govorniške svobode, gospe in gospodje, mi dovolite nekaj misli, vendar še vedno v okviru pravne teorije.

Najprej, pravo je po svoje sociologija, je odraz družbene stvarnosti, družbenih odnosov kot tudi družbenih potreb. V dejanskem življenju pa se pravna norma včasih močno oddalji od svoje družbene zasnove in funkcije. Nastane razhajanje med normativnim in stvarnim, in to razhajanje je treba zaznati, ga razumeti in razmisliti o tem, kako naj se pravo razvija, da bo opravljalo svojo temeljno funkcijo: funkcijo zaščite temeljnih, deklariranih vrednot družbe, hkrati pa tudi funkcijo usmerjanja družbenega razvoja.

Obstaja pa še globlja vsebina prava. Pravo je filozofija, ki v svojih normah izraža pogled na svet in na temeljne etične vrednote človeka. Je izraz temeljne človeške potrebe po urejanju nasprotij po poti razuma, mirno in predvidljivo.

Seveda pri tem nastanejo zahtevne izbire. Pravo je pot k razumnemu ravnanju v življenju, pot do razumnih izbir. Pravo pove, katere poti so prave in dobre. Že od Aristotela naprej vemo, da človeške vrline, ki usmerjajo praktične izbire, ne nastanejo spontano. Človeška narava pač ni taka, da bi to že kar sama zagotavljala. Prav zato pa sta pravo in zakon tako pomembna za krepitev vrlin in etike v družbi, za usmerjanje k razumnim in dobrim izbiram in na ta način ustvarjata dobro družbo.

Vendar, po drugi strani, pravo je tudi oblast in organizirana družbena moč. Pravo se lahko sprevrže iz pravice v krivico, iz razumne ureditve v oviro družbenemu razvoju, ali celo v nasilje nad ljudmi. Pravo je namreč tudi strategija, strategija za doseganje ciljev, včasih etično spornih in družbeno škodljivih.

Vse te plasti prava nam povedo, kako pomembno je nenehno skrbeti za poglobljen študij in za dovolj celovito razumevanje prava. Vloga pravnih fakultet je nenadomestljiva, kajti samo s poglobljenim študijem in dobrim razumevanjem bomo zagotovili dovolj kakovosten razvoj prava, tako posamičnih rešitev kot tudi pravne ureditve v celoti. Dobra pravna ureditev in dobre pravne rešitve so med najpomembnejšimi pogoji za skladen in dovolj hiter družbeni razvoj. Dobro razumevanje prava je pogoj za zrelo in odgovorno razpravljanje o vseh resnih družbenih vprašanjih.

Med vsemi področji prava, ki prav vsa zaslužijo pozornost, skrbnost in poglobljenost v snovanju njihovega razvoja, ni pomembnejšega, kot so človekove pravice, ki predstavljajo temelj, smisel in cilj pravnega reda. Družbeni razvoj preteklih stoletij je vzpostavil človekove pravice kot osrednjo vsebino prava, nepovratno in temeljno. Odkar so človekove pravice kodificirane v ustavnih ureditvah in na mednarodni ravni, imamo pred sabo odgovor na dve temeljni vprašanji, ki so si ju pravniki vselej zastavljali vselej: Kaj je poreklo prava in kaj je dobra družba, ki ji pravo služi? Človekove pravice odgovarjajo na obe vprašanji. Pravo ima svoje poreklo v tistih temeljnih družbenih izbirah, ki zagotavljajo vsakomur človeka vreden položaj v družbi, s svojo vsebino pa pravo ureja vse tiste poglavitne izbire, ki naredijo družbo dobro. In človekove pravice so merilo obojega.

Seveda pa je to izhodišče v vsakokratni družbeni aktualnosti nekaj, kar odpira nadaljnja in podrobnejša vprašanja, in v pravu, utemeljenem na človekovih pravicah, najdemo tudi najboljše odgovore. To velja tudi za našo družbo - tu in zdaj. Danes so človekove pravice zaščitene in jih ne ogrožajo zgodovinsko propadle totalitarne ideologije in nasilna državna represija. Nikoli pa niso popolnoma zagotovljene. Nekatere nevarnosti so tudi danes zelo resne. V preteklih letih smo - v sicer legitimnem prizadevanju za odkrivanje in preprečevanje terorističnih dejanj - v mnogih državah, tudi v Evropski uniji, doživeli zaskrbljujoče primere krepitve državne represije in celo protipravnega državnega nasilja, na škodo pravice do osebne varnosti in do osebne svobode, torej najbolj elementarnih človekovih pravic. To nas mora skrbeti. Takemu razvoju državne prakse je treba odločno nasprotovati.

Pri nas, v Sloveniji pa moramo biti še posebej občutljivi na probleme človekovih pravic, ki so posledica sedanje gospodarske krize. V letošnjem poročilu varuhinje človekovih pravic lahko preberemo, da socialno razslojevanje in stiska, v kateri se nahaja čedalje večje število ljudi, ustvarjata številne primere ogrožanja človekovih pravic - mobing na delovnem mestu, onesposabljanje ljudi za uporabo pravnih sredstev, družbeno izključenost in tudi materialno pomanjkanje, ki je posledica izgube delovnih mest. Gre za probleme, ki presegajo temeljno, najbolj preprosto pojmovanje človekovih pravic, ki pa prizadenejo ljudi z učinkom, zelo podobnim učinku ravnanja represivne države: potlačenost in izključenost, pa tudi krivično materialno prikrajšanje so moralno nesprejemljivi pojavi in kršitev človekovih pravic, ne glede na njihovo poreklo.

Kako torej razvijati pravni sistem in zlasti, kako ukrepati da bi se zaščitilo ljudi in njihove pravice, in da bi bili vzpostavljeni pogoji za napredovanje družbe?

Odgovore bomo našli samo na podlagi načela vladavine prava, ki ga moramo razumeti v temeljnem pomenu tega načela, pa tudi v njegovi praktični aktualnosti. Prav z načelom vladavine prava se zagotavlja tista raven zaupanja v družbi, medsebojnega zaupanja in zaupanja v institucije, ki omogoča resno razpravo o spremembah in o boljših rešitvah za probleme, ki jih prinaša čas in ki jih je ustvarila ekonomska kriza.

Te rešitve pa bodo morale poseči na različna področja pravnega urejanja. In danes, gospe in gospodje, želim izpostaviti tri naloge, ki so po moji oceni prednostnega pomena.

Najprej, krepitev institucij nadzora in krepitev pravosodja. Družbena kriza, ki jo doživljamo, je v veliki meri tudi kriza avtoritete institucij, ki jih naša država potrebuje, zato da bi lahko resnično služila svojim državljanom. Državne institucije je treba spoštovati, od njih samih pa zahtevati pošteno in zakonito delo. Vendar, eno brez drugega ne gre. Spoštovanje in resno obravnavanje institucij države je nujen pogoj za njihovo učinkovitost. Institucije nadzora moramo tudi okrepiti. Kvalitetno delo novo ustanovljenega nacionalnega preiskovalnega urada, tožilstev, poudarjam, zlasti tožilstev in vseh drugih institucij nadzora in pregona protipravnih dejanj je izjemno pomembno za dobro delovanje, ugled in avtoriteto pravne države v celoti.

Vladavino prava je mogoče zagotoviti samo s primernimi institucijami. Seveda so med njimi sodišča najpomembnejša. Krepitev pravosodja zahteva večje spoštovanje pravosodne funkcije, pa tudi nekatere spremembe v našem ustavnem sistemu. Pred več kot dvema letoma sem državnemu zboru predlagal, da s potrebnim ustavnim dopolnilom razbremeni ustavno sodišče pretiranega bremena, ki ga prinašajo konkretni, med njimi tudi zelo trivialni primeri, ki so predloženi sodišču v obravnavo. Na ta način, s to razbremenitvijo, bi se ustavno sodišče lahko bolj posvetilo najpomembnejšim pravnim vprašanjem naše pravne ureditve in s svojimi odločbami bolj učinkovito usmerjalo razvoj celotnega pravnega sistema in vseh njegovih institucij. Zaskrbljujoče je, da danes, po dveh letih in pol odkar sem predložil to rešitev v državnem zboru, in potem, ko so bila opravljena vsa strokovna posvetovanja, ki so neizpodbitno potrdila predlagani pristop, še vedno ni videti pravega napredka v smeri ustavne reforme. Nasprotno se povsem političnega značaja pojavljajo nasprotja in ponovno izkazujejo tisto značilno politično neodgovornost, ki hromi našo pravno državo in ki škoduje našemu razvoju.

Zato danes, s te svečane prireditve, posvečene vladavini prava in pravni državi, pozivam državni zbor, da se odloči in da izvede predlagano reformo, s tem okrepi ustavno sodišče in na ta način dokaže, da resno jemlje pravno državo - in to v resnici, ne le v besedah.

Druga prednostna naloga zahteva spremembo zakonov, ki zadevajo delovno pravo in položaj delavcev. O tem že dolgo razpravljamo in podanih je bilo veliko predlogov, vključno s predlogi vlade. Pričakujem, da bo razprava o vladnih predlogih izkazala zrelost udeležencev socialnega dialoga in dala rešitve, rešitve ki bodo zaščitile varnost in dostojanstvo človeškega dela in človekove pravice delavcev. Delo ni blago, je pomembna družbena vrednota in človekova pravica. Zato mora biti pravna ureditev dela premišljena, človeku pa mora biti omogočen dostop do dostojnega dela in delovnih pogojev. To je velika in v sedanjih časih težka, zahtevna naloga, toda njena uresničitev je nujna, če želimo ohraniti kohezijo v družbi in napredovanje naše družbe. Vključenost delavcev je tudi integralni del dobrega managementa in pot do tiste konkurenčnosti na tisti ravni kvalitete, ki jo moramo razviti v prihodnje.

Hkrati s temeljnimi rešitvami v delovnopravni zakonodaji bo treba posvetiti nekaterim akutnim problemom še posebno pozornost. V časih ekonomske krize so zelo pogosti primeri prisilnih poravnav in stečajev, v obdobjih agonije podjetij, ki se zaradi svoje insolventnosti znajdejo pred stečajem, pa spet najbolj trpijo delavci - tako zaradi splošne negotovosti kot še posebej zaradi neizplačevanja vsaj minimalnih osebnih dohodkov. Ta stanja ogrožajo človekove pravice in zahtevajo spremembo tudi dopolnitve, spremembo pravne ureditve. Zato danes ponavljam podporo resni preučitvi predloga, da bi v takih primerih in pod ustreznimi pravnimi pogoji delavci dobili možnost izplačila plač iz jamstvenega in preživninskega sklada, država pa bi vstopila v njihovo terjatev nasproti delodajalcu. Vem, da je ta predlog ambiciozen in pričakujem, da bo ta predlog, ki so ga v zasnovi izoblikovali sindikati, izdelan z ustrezno pravno natančnostjo in z verodostojnimi finančnimi ocenami pričakovanih učinkov. Tako bo lahko obravnavan in tako bi bilo prav, da bi bil obravnavan kot eden nujnih ukrepov v okviru prestrukturiranja gospodarstva.

In naposled še tretja naloga. Ta je po svoji naravi drugačna in terja vztrajno prizadevanje za utrjevanje spoznanja, da je vladavina prava nujen pogoj družbene stabilnosti in razvoja. Ta naloga zahteva kompetentno obravnavo prava, kritično presojo pravne prakse, zavračanje napadov na pravosodje in odločen boj proti cinizmu kakršnega opažamo v trditvah, češ da je pravni postopek zoper nosilce moči že kar nekakšna zarota, politična zarota.

V tej obrambi prava lahko računamo, in to se mi zdi izjemno pomembno, na zdravo pamet in poštenost naših državljank in državljanov, ki v trenutkih opredelitve in odločanja vselej izkazujejo visoko racionalnost. Ni dvoma, da je tako sedaj, in ni dvoma, da bo tako v prihodnje. Toda zlasti potrebno je resno angažiranje pravne stroke. Brez resnega in poglobljenega razumevanja prava, brez resne privrženosti pravu in pravičnosti, tisti pravičnosti, ki jo zagotavlja samo pravo, obramba načela vladavine prava in dobre družbe ne bo učinkovita.

In tako smo ponovno pri pomenu pravnega izobraževanja, pravnega študija in pravnega raziskovanja. Danes slavimo polstoletni jubilej pravnega študija v Mariboru. Veselimo se dosedanjih dosežkov in prihodnost zremo z zaupanjem, ki nam ga ne zamegljujejo težave, ki jih vidimo, in ki nam daje, ki ga imamo v dejstvu, da je Pravna fakulteta v Mariboru soustvarila razmeroma visoko raven pravne zavesti in kulture v svojem dosedanjem delu. To pravno zavest in kulturo naj pomaga ustvarjati Pravna fakulteta v Mariboru še naprej. Zato danes, verjamem, vsi, ki smo se zbrali na tej slovesnosti in vsi, ki v Sloveniji želimo pravičnost, kvalitetni pravni razvoj in resničen družbeni napredek, izrekamo Pravni fakulteti v Mariboru zahvalo, zahvalo za dosedanji prispevek in željo, da bi se v prihodnje ta prispevek še krepil. Torej, čestitke in še na mnoga leta! Hvala lepa.