Nagovor predsednika na Strateškem forumu Bled 2010

Bled, 29.8.2010  |  govor

Nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na Strateškem forumu Bled 2010 – Svet v naslednjem desetletju
Bled, 29. avgust 2010


Dragi prijatelji,
spoštovani gostje,

v veliko veselje mi je, da lahko spregovorim nekaj besed ob odprtju tega pomembnega srečanja.

Strateški forum Bled je poseben dogodek v Sloveniji. To je verjetno edini dogodek pri nas, ki združuje mislece, nosilce odločanja iz Slovenije in celega sveta v razpravi o nekaterih najpomembnejših in najbolj perečih vprašanjih danes.

Naslov letošnjega foruma je Svet v naslednjem desetletju. Oblika tega naslova nakazuje, da so avtorji dvomili, da so v bistvu želeli pustiti široko odprt prostor za razpravo in vsem omogočiti, da predstavijo sveže, ustvarjalne zamisli. V tem naslovu ni ukaza, ni predlagane smeri, ampak zgolj povabilo k razmišljanju in premisleku.

Dovolite mi, da se skupaj z vami poskusim posvetiti nekaterim od tem, ki bi lahko zanimale udeležence tega foruma. Lani, ko smo se srečali konec avgusta, je bil predmet razprave Politika krize. Tedaj je bila kriza še pojav, ki ga je bilo treba preseči in so bila vprašanja politike krize, mogočih rešitev in dilem še v središču naših razprav.

Tedaj smo bili tudi polni upanja, nekako optimistični. Verjeli smo, da kriza prinaša priložnosti. Med optimističnimi mislimi tedanjega časa so bili tudi misel o bližajočem se vrhu o globalnem segrevanju v Köbenhavnu in pričakovanja sprememb in reform mednarodnega finančnega sistema.

Če pogledamo z današnjega vidika, kaj se je zgodilo od konca avgusta 2009 do danes, lahko jasno vidimo, da se številna od teh pričakovanj niso uresničila. Vrh v Köbenhavnu je bil v najboljšem primeru le delno uspešen. Finančne reforme, vključno z reformo sistema kvot Mednarodnega monetarnega sklada, še niso izvedene, napredek k tem ciljem pa je še naprej mučno počasen.

Tukaj imamo problem, nekaj, kar je pomemben del predvidevanja za naslednje desetletje. Kako se bo svet spoprijel s perečimi vprašanji našega časa? Kakšne vrste odgovorov bi bilo treba dati danes in kako zagotoviti, da bodo ti verodostojni in stvarni?

Čez tri tedne bo New York gostil enega od svojih vrhov, vrh o razvojnih ciljih za novo tisočletje in vrh o biotski raznovrstnosti. Sam še vedno upam, da bodo na obeh vrhovih doseženi sporazumi, ki bodo pripomogli k resničnemu napredku. Še vedno upam, vendar nisem prepričan, saj bi prepričanost zahtevala zelo visoko stopnjo stvarne analize in pošteno oceno položaja, v katerem je svet. Poštenost in stvarna ocena pa sta ravno tisto, kar najbolj potrebujemo. Poštenost se začne z intelektualno poštenostjo.

Tako danes, na začetku tega foruma, polagam veliko upanje v skupno moč razmišljanja ljudi, ki ste se zbrali v tej dvorani, in v vašo intelektualno poštenost, ker je to izhodišče za vsakršno razpravo o svetu v prihodnjem desetletju. Toda vašo pozornost bi želel pritegniti še k eni razsežnosti, ki je potrebna, in sicer prav zares zelo potrebna na tej točki v zgodovini; In to je domišljija.

Pri razmišljanju o rešitvah za prihodnost moramo biti ustvarjalni. Pred nekaj tedni sem prebral zanimiv članek profesorja Timothyja Williamsa iz Oxforda, ki poučuje logiko na oxfordski univerzi. Profesor Williams razlaga, kako je domišljija pomembna sestavina znanstvenega in tudi vsakršnega mišljenja. Pri tem poudarja, da domišljija ni sanjarjenje in ni tukaj samo zato, da pomaga pri ustvarjanju novih zamisli. Zelo pogosto se lahko usmeri k resničnosti in v praksi se tudi zares pogosto usmeri k resničnosti, k spreminjanju resničnosti in ohranitvi človeštva.

In prav to vrsto domišljije potrebujemo danes. Profesor Williams tudi razlaga, da je pri znanstvenem postopku domišljija potrebna ne samo za ustvarjanje zamisli o smeri spremembe, ampak tudi za preizkušanje rezultatov, za ugotavljanje, ali so obravnavane zamisli upravičene in pravilne. Tudi to zahteva domišljijo.

In končno, domišljija nam pomaga pri premiku iz sveta pretekle in sedanje resničnosti h kompleksni resničnosti prihodnosti, tiste resničnosti, ki jo opredeljujejo naša legitimna pričakovanja. To je najpomembnejše pri premišljevanju o vlogi domišljije in njenem pomenu danes ter pri našem razmišljanju o svetu v naslednjem desetletju.

Gospe in gospodje,

vem, da moje besede morda zvenijo zelo abstraktno, vendar moramo začeti prav z abstrakcijami in jih nato v nadaljevanju natančneje opredeliti. Če razmišljamo o domišljiji v diplomaciji, pa nam ni treba seči daleč, da se prepričamo o dejanskem obstoju ustvarjalnih zamisli.


Naj izberem le en primer: pobudo Brazilije in Turčije za obravnavo iranskega jedrskega vprašanja. Ta pobuda, ki je bila predstavljena v začetku junija letos, je vzbudila upanje. Toda upanje je bilo soočeno tudi z realističnimi in dobronamernimi vprašanji in dvomi. Toda upanje in domišljija še vedno ostajata. Upam, da imamo glede jedrskega orožja in pri specifičnem vprašanju iranskega jedrskega programa še vedno dovolj diplomatske domišljije, da bomo našli pot naprej, pot, ki bo presegla sankcije in zlasti groženje miru.

To je samo en primer. Lahko bi se spomnili številnih drugih, nekateri od njih bodo zahtevali skupna prizadevanja, prizadevanja številnih držav in mislecev. Vzemimo si trenutek ali dva časa za razmislek o Afganistanu, kriznem položaju, ki verjetno danes priteguje več pozornosti kot katera koli kriza drugje po svetu.

Vsak vojaški analitik vam bo povedal, da kadar se vojaška sila namešča v oddaljeno državo, postane jasno – že pred premestitvijo – da ni strategije brez izhoda, da mora strateg imeti zamisel, vizijo o tem, kako v situacijo vstopiti in kako iz nje izstopiti. Toda proti koncu take situacije vam bo vsak diplomat povedal, da brez strategije ni resničnega izhoda. Zapustiti deželo ali situacijo v ruševinah, zapustiti jo v kaosu, ni izhod in vsekakor ni strategija.

Kako se torej spoprijeti s situacijo, kakršna je ta? Kako torej uporabiti dovolj intelektualne energije in zadosti domišljije, da se najde ustrezen odgovor? Menim, da je danes skrajni čas, da resno razmislimo o izhodni strategiji glede Afganistana.

Izhod seveda ne pomeni takojšnjega konca vse vojaške prisotnosti. Izhod pomeni skrbno premišljen sistem ukrepov, ki bi jih mednarodna skupnost lahko uporabila za pomoč političnim silam Afganistana in državam v regiji, tako da bi zagotovili stabilen in trajen končni rezultat. To je izziv, s katerim se srečujemo danes.

In kako naj se ga lotimo? Vsekakor je del odgovora znotraj meja Afganistana. Potreben je notranji proces in prizadevati si je treba, da bo pri bližajočih se parlamentarnih volitvah zagotovljena pomoč. Še pomembnejše pa je razumeti, da brez učinkovitega regionalnega sporazuma mir in stabilnost v Afganistanu ne moreta biti zagotovljena. Nujen je učinkovit regionalni sporazum, ki bo vključeval sosednje države in nekatere druge akterje.
Ali smo prepričani, da je bilo narejeno že dovolj, da bi bil tak sporazum mogoč v predvidljivi prihodnosti? Tu je izziv, izziv za intelektualce, kot ste vi, oblikovalce politik, kot ste vi, in za vse nas, ki bi želeli dati svoj prispevek v tem dolgem in napornem iskanju rešitve za razmere v Afganistanu. Nedvomno bodo legitimna pričakovanja o zapleteni prihodnosti zahtevala domiselne rešitve, med katerimi bo najpomembnejši regionalni sporazum za Afganistan.

Gospe in gospodje,

lahko bi še razpravljal o teh vprašanjih, pri katerih je potrebno, da združeno delujejo poštena analiza, realistična ocena in domišljija. So pa še številni drugi izzivi, ki zahtevajo točno tako kombinacijo lastnosti. Po drugi strani pa se čas izteka in prav gotovo ne pričakujete od mene, da bom preostali del dneva premleval svoje zamisli o teh zadevah.

Tako bom omenil samo še en nadaljnji primer, in to je izziv Evropski uniji kot svetovnemu akterju, nekaj, o čemer bo ta forum podrobneje razpravljal v nadaljevanju. Tudi tu bo potrebna domišlja. Predlagal bi, da bi bila ta osredotočena na en sam pojem, na pojem partnerstva.
Če si Evropska unija želi biti učinkovit, pomemben svetovni akter, mora pravilno razviti svoje partnerstvo z drugimi akterji – z Indijo, Kitajsko, zelo pomembno z Združenimi državami Amerike kot partnerjem, s katerim Evropska unija sodeluje že dolgo, kjer pa so potrebne nove, sveže zamisli, ter mogoče najpomembneje, z Rusijo, pomembnim akterjem evrazijskega območja in svetovnih zadev, ki je danes bolj odprta, kot je bila kadar koli v zgodovini, razen morda v obdobju Petra Velikega.

Rusija je razglasila svojo politiko modernizacije. Ta politika ni oblikovana do vseh podrobnosti in potreba po partnerstvu obstaja pri obojem, pri oblikovanje te politike in pri razvoju sodelovanja Evropske unije in Rusije v tem smislu. Nekatere od teh razprav bodo zahtevale obravnavo povsem temeljnih, zelo resnih vprašanj, kot sta varnost ali energija, ter tudi zelo praktičnih zadev, kot sta vizumska ureditev in postopno odpravljanje vizumov, ki sta potrebna za razširitev stikov med ljudmi ter za zagotovitev dovolj široke in dovolj številčne baze za oblikovanje politike v prihodnje. Brez tega to partnerstvo ne bo popolno in učinkovito.

Gospe in gospodje,

to je nekaj misli, ki sem vam jih želel predstaviti na začetku tega srečanja. Ponovno pa bi želel poudariti, kako zelo veliko jaz in številni drugi pričakujemo od skupne razumske moči v tej dvorani. Svoje razmišljanje sem končal z Evropsko unijo, ker je s tem danes v Sloveniji povezano veliko našega razmišljanja, in upam, da bo ta peti strateški forum na Bledu dal svoj prispevek.

Pravzaprav ne samo da upam, o tem ne dvomim.

Hvala.