Predsednik o strategijah razvoja v povezavi s statistiko
Brdo pri Kranju, 13.6.2011 | govor
Uvodni nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na okrogli mizi Statističnega urada Republike Slovenije z naslovom "Verodostojnost strategij razvoja in zaupanje v dejstva statističnih analiz, modelov in kazalnikov"
Brdo pri Kranju, 13. junij 2011
Spoštovani! Smo v mesecu, v katerem se intenzivno spominjamo 20. obletnice nastanka naše države. V teku so številne razprave o našem današnjem političnem, gospodarskem in razvojnem trenutku. V vsem skupaj je veliko simbolizma. Veliko simbolizma, pa tudi veliko politike, včasih tudi pretiravanja in veliko čustev. V takih časih je zato še posebej dobrodošlo, kadar javnost dobi na ogled sliko, ki nam kaže objektivno in natančno podobo stanja, v katerem smo, in možnosti, ki jih imamo.
Zato se mi zdi posebej koristno, pa tudi z moje strani potrebno zahvale, da poudarim, kako velik prispevek dajete slovenska statistika in vsi, ki se v tem razpravljanju pojavljate, dojemanju naše stvarnosti, našega položaja v svetu in naših možnosti za naprej. To ni odveč poudariti vedno znova, kajti naloge, ki jih imamo, so takšne, da zahtevajo kvantitativno opredeljevanje našega današnjega stanja, zelo skrbno in natančno poznavanje teh kvantitativnih opredelitev in kvantitativno opredeljevanje poti naprej – tako v smislu določanja ciljev, ki morajo biti realistični, kot tudi metod implementacije, ki morajo biti realistične. O vsem tem potrebujemo čim bolj objektivne, čim bolj natančne, čim bolj verodostojne podatke.
In te imamo. Publikacija, ki je narejena kot darilo Sloveniji ob 20. obletnici, je narejena na tak način, da prikaže najširšemu krogu ljudi in na najbolj uporabniku prijazen način položaj in podobo naše države. Za to sem vam še posebej hvaležen. Publikacijo sem prebral z velikim zanimanjem, tako rekoč na dušek, in verjamem, da bo lahko veliko ljudi, ki jih resnično zanima usoda in stanje naše države, iz te publikacije veliko pridobilo, kajti napisana je na način, ki pritegne, ki daje statistiki tudi prijazen, vabljiv obraz in ki omogoča nekatere ključne ugotovitve z veliko natančnostjo in prepričljivostjo.
Dovolite mi, da iz te publikacije omenim samo dve značilnosti, ki sem ju sam razbral. Ni nujno, da je to moje branje najbolj kompetentno in najbolj pomembno s stališča določanja politike za naprej. Verjamem pa, da nekaj pove o povednosti publikacije, ki je podlaga in izhodišče današnjemu pogovoru.
Najprej o stanju našega razvoja, rasti bruto družbenega proizvoda in o socialnosti naše države. Iz publikacije vidimo, da smo tu dosegli veliko, da za socialne potrebe izdvajamo znatna sredstva in da smo po tem kriteriju socialna država. Na drugi strani smo lahko ta podatek primerjali z nedavno oceno, ki jo je dala Evropska komisija in v kateri je ocenila slovenski stabilizacijski program in razvojne projekcije za naprej – tiste, ki jih je vlada predložila aprila letos. Tudi iz te ocene vidimo, da je Slovenija v mednarodnih primerjavah po stopnji svojega socialnega prispevka dobro umeščena.
Če vzamemo samo en podatek iz ocene Evropske komisije – delež prebivalstva, ki ga ogroža revščina, je pri nas približno 17 odstotkov, evropsko povprečje je 23 odstotkov. Ta podatek izdvajam zaradi tega, ker se mi zdi pomembno za vse naše razpravljanje o tem, ali je naša država socialna država ali ni socialna država, bolj natančno upoštevati dejstva. Slovenija je država, ki je nastala z izrazitim občutkom za socialno kohezivnost, in smo kot taki tudi ostali država visoke socialne kohezivnosti in občutljivosti. Vprašanje pa je, ali smo našo politiko socialne kohezivnosti razvijali in ali jo danes razvijamo na način, ki ustreza današnjemu stanju našega gospodarstva, današnjemu stanju našega prebivalstva in našim projekcijam za naprej. In tu bo seveda zelo pomembno, kako se bodo razumeli podatki, kako natančni bodo in kako se bodo povezali z našo razpravo o političnih izbirah za naprej.
Na drugi strani imamo v publikaciji, ki je izhodišče današnje razprave, zelo kritično oceno naše okoljske politike, dejstva, da ne izpolnjujemo kjotskih ciljev in da se od njih oddaljujemo. To nas mora skrbeti, posebej v povezavi z energetskimi projekcijami, ki jih dobivamo tačas in ki kažejo, da bo Slovenija še dolgo odvisna od fosilnih goriv in da bo tudi v pogledu svoje energetske prihodnosti morala storiti še marsikaj, da se približa ideji vzpostavljanja nizkoogljične družbe. Tu so podatki, ki jih daje ta publikacija, in seveda tudi drugi statistični podatki, zaskrbljujoči. Slovenija ni med državami, ki so bile svoje stimulativne ukrepe v času krize sposobne usmerjati v krepitev zelenega razvoja in okoljsko vzdržne prihodnosti države. Tu nismo uspeli in seveda nas mora to skrbeti. Vprašanje je, kaj naprej.
Ta dva primera, ki sem ju dal – razmeroma dobra stopnja socialne občutljivosti, skupaj z vprašanjem, ali imamo dovolj dobre politike, ki nas bodo v tem pogledu vodile naprej, in na drugi strani naša izrazito zaskrbljujoča situacija na področju varstva okolja in skrbi za prehod v nizkoogljično družbo – kažeta, kako pomembne teme odpira statistika in kako pomembno je, da bi te teme resnično dobro razumeli in da bi se o njih kompetentno pogovarjali. Vem, da publikacije Statističnega urada Republike Slovenije niso edino analitično sredstvo, ki ga imamo na voljo. Sam sem nedavno prebral tudi poročilo Urada za makroekonomske analize in razvoj (UMAR) o razvoju v letu 2011, ki se v veliki meri ujema s tem, kar preberemo na drugih mestih. Vprašanje je, ali smo v našem vsakodnevnem političnem razpravljanju in v našem snovanju razvoja dovolj občutljivi, dovolj usposobljeni, da bi lahko uporabili podatke, ki jih že imamo, da bi lahko razvili podatke, ki jih potrebujemo, vse skupaj zato, da bi natančneje določali naše razvojne cilje in potem tudi sredstva implementacije teh ciljev.
Rad bi povedal še dve zadevi. Najprej, v letu 2010 smo dobili v Sloveniji dve strategiji razvoja, dve viziji razvoja, ki sta nastali zunaj vladnega kroga. To sta "Kam po krizi?"
* in "Vizija 20+20"
*, ki je bila zasnovana nekoliko bolj liberalno. Oba dokumenta, ki poskušata vsak na svoj način, vsak izhajajoč iz svojih pogledov na družbo razviti model razvoja za naprej, zahtevata nadaljnjo razpravo. Večkrat sem povedal, da ta dva prva koraka ne pomenita zadnje postaje v našem razpravljanju o dolgoročni viziji razvoja. Dobro bi bilo, če bi znali vse to, kar imamo – vizije, ki so že bile predložene v razpravo, in naše sistematsko delo na področju statistike – povezati, da bi prišli do tistega, o čemer ves čas govorimo – jasno definiranih ciljev in dobro premišljenih metod implementacije.
Seveda pa moramo pri tem upoštevati še nekaj. Slovenija ni izoliran otok in to seveda v si, ki delate na statistiki, najbolje veste, kajti vse, kar statistično nastaja, je možno in je treba primerjati. Naša mednarodna primerljivost je nekaj, kar mora biti vseskozi v središču naše razprave. Ni vedno tako. Velikokrat je razprava zaradi naših političnih potreb omejena ali preusmerjena tako, da se mednarodne primerjave ne vidijo in da se lažje uveljavijo kritike, tudi čustveno obarvani kritični toni, ki ne pomagajo pri odločanju o razvoju. Zato je mednarodna primerljivost vseskozi potrebna in zato moramo razviti kulturo vključevanja mednarodnih primerjav v vse naše razprave. Nočem reči, da smo na začetku. Nekaj smo že storili, vendar lahko storimo še več.
Ko bomo poskušali storiti več, nam bodo pri tem pomagala sredstva, ki so se razvila na mednarodni ravni. Dovolite mi, da sem na tej točki nekoliko bolj oseben. Pred 23 leti sem imel priložnost, da kot strokovnjak Združenih narodov sodelujem pri oblikovanju stališč in analitičnih podlag za sklepe, ki so naposled privedli do nečesa, kar vsi dobro poznate – "human development index", indeks človekovega razvoja.
Ko se je ta indeks pripravljal, je bila pred ustvarjalci zelo temeljna in zelo zahtevna dilema. Vedeli smo – in to so vedeli toliko bolje vrhunski ekonomisti, vrhunski statistiki, ki so v tem procesu sodelovali – da na svetovni ravni ni vedno možno računati z zadovoljivo dostopnostjo podatkov, kadar pa so podatki dostopni, pa ni vedno možno računati z zadovoljivo zanesljivostjo podatkov. Vse to se je takrat vedelo in vse to se je upoštevalo. Pa vendar je v tehtanju, kako naprej, prevladalo spoznanje, da je potrebno razvijati kompleksne sisteme indikatorjev razvoja, zato da bi se lahko o razvoju sploh kompetentno pogovarjali. Kajti če teh ne bomo imeli, bo razprava obsojena na razmeroma arbitrarne politične izbire, na ideološke formule in na pojmovanje razvoja, ki bo oddaljeno od realnih potreb ljudi. To se je takrat vedelo in zaradi tega, zaradi te zavesti se je potem sprejelo tudi pristop, ki je naposled dal indeks človekovega razvoja, iz katerega je potem sledila obsežna, zdaj že dve leti trajajoča razprava, ki je po splošnem vtisu, po splošni oceni koristna razprava.
Nihče ne trdi, da imamo opravka z idealnim stanjem, z nečim, kar nam popolnoma jasno ustvarja predstavo o vseh vidikih razvoja. Vendar smo v veliko boljšem položaju od tistega, v katerem smo bili konec 80. let, in smo v veliko boljšem položaju, kot bi bili danes, če takih sredstev ne bi imeli. To nas mora spodbujati k temu, da razvijamo inovativne metode kompleksnega zbiranja indikatorjev razvoja, povezovanje indikatorjev v sestavljene kompozicije in uporabo teh indikatorjev na način, ki je seveda vselej nekako eksperimentalen, ampak ki je vselej boljši od tistega, kar je obstajalo prej.
Če pogledamo današnjo svetovno sceno na tem področju, vidimo, da je bil napredek zelo dober. Pred nekaj tedni smo imeli priložnost ob 50. obletnici Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) v Parizu predstaviti nov sistem indikatorjev, indikatorje boljšega življenja, "better life index". Verjetno vas večina ta indeks že pozna in ga je lahko tudi že preizkusila. Verjamem, da bo danes nekaj razprave o tem.
Rad bi poudaril priložnost, ki jo ta indeks daje. Ta indeks je za razliko od indeksa človekovega razvoja bolj razvit, bolj uporaben, ima za sabo boljše podatkovne baze, je bolj celovit in je predvsem narejen tako, da ga je možno uporabljati glede na želene prioritete in da je možno podatke na podlagi teh želenih prioritet dobiti razmeroma hitro in brez zapletenih postopkov.
Zato bi predlagal, da bi v naši nadaljnji razpravi vključili indeks boljšega življenja čimbolj integralno, tako da bi postal del našega razpravljanja o razvoju. Mislim, da bi bilo zelo zanimivo, če bi dokument "Kam po krizi?" opremili z nadaljevanji, z drugo fazo, v kateri bi cilje, ki so zastavljeni v tistem dokumentu, primerjali s kvantitativnimi kazalci, ki jih daje indeks boljšega življenja, na tej podlagi izbrali prioritete, na katerih prioritetnih področjih želimo našo družbo razvijati in kam moramo vlagati sicer omejena sredstva, in potem ugotovili, kakšen končen rezultat lahko v nekem določenem obdobju pričakujemo. Mislim, da bi bilo tako delo zelo zanimivo in da bi bilo dobro za vse razvojne vizije, ki se pojavljajo v naši družbi, napraviti povezavo med razvojnimi projekcijami kot generalno opredelitvijo ciljev in statističnim preciziranjem ciljev, pa tudi metod za implementacijo.
Verjamem, da je na podlagi današnje tehnologije in današnjih metod, ki so izražene v indeksu boljšega življenja, to že mogoče. Mislim, da bi lahko iz tega naredili tudi zelo dostopno in uporabnikom prijazno razpravo. To potrebujemo in v to razpravo bi bilo dobro vključiti čim širši krog ljudi. Zato bi bilo zelo koristno, če bi današnji posvet povedal, kakšne so možnosti na tem področju, kaj lahko naredimo za to, da bi tovrstne priložnosti, ki nam jih daje mednarodni razvoj, uporabili za oplemenitenje, za izboljšanje kakovosti našega javnega razpravljanja o naših razvojnih problemih.
Ob 20. obletnici Republike Slovenije bi bilo prav, da si to vprašanje postavimo zelo osrednje v naše razmišljanje o prihodnosti. Dobro bi bilo, če bi se v to razpravo vključevalo čim več novinarjev, čim več ljudi, ki lahko prenesejo sporočila čim širšemu krogu ljudi, če bi znali najti v našem izobraževalnem sistemu načine, kako naše razpravljanje o razvojnih potrebah in ciljih dvigniti na višjo raven, in ugotoviti, kaj lahko naša zelo dobra statistična stroka naredi, da bi takim procesom pomagala.
To je nekaj misli, ki bi jih želel prispevati za začetek današnje razprave. Vem, da bo v tej razpravi bolj natančno predstavljena publikacija, ki je njeno izhodišče, delo, ki je bilo opravljeno doslej, in da bo na okrogli mizi, ki bo sledila v drugem delu te razprave, tudi priložnost za kritično obravnavo vsega, kar se je doslej razpravljalo, in za kritično opredelitev nalog, ki nas čakajo. Želim vam veliko uspeha pri današnjem delu. Hvala lepa za vašo pozornost in veselim se vaših rezultatov.
* Strategiji razvoja:
"Kam po krizi?" (.pdf, 198 KB)
"Vizija 20+20" (.pdf, 330 KB)
