Intervju za Delo

Ljubljana, 11.8.2010  |  intervju

»Afganistan pripada Afganistancem«

Pogovor z vrhovnim poveljnikom obrambnih sil

Novinar: Dejan Karba

Po obširnem pisanju Dela o spremenjeni vlogi Slovenske vojske v Natovi mirovni operaciji v Afganistanu smo se o pomenu, prihodnosti in smiselnosti zavezniškega udejstvovanja v deželi pod Hindukušem pogovarjali še s predsednikom Danilom Türkom, vrhovnim poveljnikom obrambnih sil Republike Slovenije. Slovenska vojska bo, tako kažejo vladne smernice, v Afganistanu najmanj do leta 2012. A Danilo Türk pravi, da to »seveda ne pomeni, da če bi se razmere radikalno spremenile, ne bi sprejeli kakšnih drugačnih odločitev«.


Ob nastopu mandata ste glede napotitev Slovenske vojske v svet dejali: »Prvo je načelo specializacije, ki govori, da pojdimo tja, kjer lahko kaj prispevamo. Drugo načelo je koncentracija, ki govori, da ne smemo biti preveč razpršeni, da ne bomo imeli preveč majhnih enot v veliko operacijah«. Danes je Slovenska vojska v Bosni, na Kosovu, v Siriji, Libanonu ... in v Afganistanu. Kako je s to vašo mislijo, če jo preveriva skozi sedanje »misijsko« stanje Slovenske vojske, danes? Smo preveč razpršeni?

Ta načela so še vedno aktualna. Strinjam se z vami, da je sedanja navzočnost slovenskih pripadnikov obrambnih sil na mirovnih operacijah razpršena. Sodelovati bi morali tam, kjer resnično lahko največ pripomoremo ter dosežemo čim višjo raven načela specializacije in koncentracije. Seveda se takih ciljev ne da doseči čez noč. Slovenija ima razmeroma kratko obdobje izkušenj na področju mirovnih operacij in drugih sorodnih operacij. Razumljivo je, da v svojem zgodnjem obdobju tudi eksperimentira in pridobiva izkušnje. Zato bo treba nekaj časa in truda, da dosežemo primerno raven in uresničimo načelo specializacije in koncentracije.

Leta 2008 je država za misije odštela dobrih 25 milijonov evrov, lani se je ta strošek povečal na 31,3 milijona evrov. Odstotek BDP, namenjen obrambi, je še vedno daleč pod pragom obljubljenega Natu, država pa je v gospodarski krizi. Kaj kot vrhovni poveljnik obrambnih sil svetujete? Imate ob tem kakšen komentar?

Ko so se lani začele aktivnosti za zmanjšanje obrambnih izdatkov, sem poudaril, da v kriznih časih velja, da moramo z manj storiti več. To načelo še velja. Še vedno smo v položaju, ko lahko z zmanjšanimi sredstvi naredimo več, vendar to ne bo moglo trajati prav dolgo. Paziti bo treba, da ne bodo ogrožene vitalne funkcije obrambnega sistema in da zaradi neustrezne opreme in nedoseganja standardov usposobljenosti in izurjenosti ne bodo ogrožena življenja naših vojakov in vojakinj. Zaradi novih oblik groženj moramo misliti tudi na ustrezno opremljenost in usposobljenost sil sistema za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami. Vsem vitalnim funkcijam obrambnega sistema bo morala letos biti namenjena osrednja pozornost in paziti bo treba, da se mehanizmi, ki so namenjeni za zadovoljivo financiranje obrambnih sil, v resnici tudi uporabijo. Ob tej priložnosti bi opozoril tudi na druge dele sistema nacionalne varnosti, ki imajo svoje predstavnike v različnih operacijah in misijah, kot so policija in visokousposobljeni strokovnjaki z različnih ministrstev in ustanov, kajti v operacijah sodeluje Republika Slovenija, in ne samo Slovenska vojska.

Vemo, da bo 14. kontingent s prekvalificirano naravo misije (lastni OMLT Slovenske vojske) odpotoval v Herat, večina pripadnikov kontingenta pa bo odšla južneje. V nemirnem Šindadu, polnem tihotapcev opija, in v kraju, kjer se čuti velik vpliv Irana, bodo urili afganistanske vojake. Je prav, da gre SV tudi v Šindad?

Kot veste, je odločitve o napotitvi slovenskih vojakov v mednarodno operacijo sil ISAF v Afganistanu v okviru lastnega OMLT sprejela vlada na podlagi posvetovanj doma in zlasti v okviru zavezništva Nato. Verjamem, da so v tem okviru tudi pretehtali potrebe po udeležbi slovenskih pripadnikov obrambnih sil kot operativnega tima za mentorstvo in povezavo, OMLT, kakor tudi območje namestitve ter usposobljenost naših vojakov in njihovo pripravljenost za te zahtevne naloge.

Obrambna ministrica Ljubica Jelušič strokovnjakom ljubljanske fakultete za družbene vede, ki menijo, da slovenska obrambna in politična garnitura ne vesta, v kaj se z lastnim OMLT v Afganistanu pravzaprav spuščamo, odgovarja, da se tega tako obrambni kot politični vrh zelo dobro zavedata. Kaj menite vi?

Verjamem, da je vlada sprejela svojo odločitev po tehtnem premisleku. Pri tem pa opozarjam, da moramo upoštevati tudi obveznosti in zagotovila, ki smo jih sprejeli in dali zavezništvu. Slovenija je že leta 2004 in pred tem, v času kandidature in sprejetja v Nato, vedela, da bodo njeni pripadniki obrambnih sil sodelovali v različnih operacijah, ne samo v operacijah za vzdrževanje in ohranjanje miru. Že takrat se je vedelo tudi, da bodo s tem povezane nevarnosti. Danes imamo pred seboj del naših zagotovil in tudi obveznosti, ki izhajajo iz političnih odločitev, ki so bile sprejete že prej. Konkretni operativni vidiki pa so bili in so še stvar vojske, ministrstva za obrambo in vlade.

Zakaj, menite, tako državni kot politični vrh doslej nista govorila o Šindadu? Da naši vojaki res odhajajo v Šindad, je ugotovilo Delo.

Ministrstvo za obrambo ima občasne tematske brifinge in redno komunicira z javnostjo. Verjamem, da je bilo v tem okviru povedano vse, kar je bilo možno in potrebno.

Za odpoklic Slovenske vojske iz Afganistana je po lanskih vladnih smernicah, potrjenih na vladi, prepozno. Kaj storiti po vaše? Vojaki se urijo in bodo najverjetneje za misijo res zelo dobro pripravljeni, tudi štiri svarune bodo peljali s seboj (res da ne stoodstotno izpopolnjene, ker pač ni denarja), vendar marsikateri poznavalec razmer v Šindadu opozarja, da naše vojake pošiljamo v »pekel«.

Odločitve, ki jih je vlada že sprejela in ki so bile sprejete v skladu z mednarodnimi obveznostmi Slovenije, s predpisi in postopki, ki veljajo pri nas, je treba izvesti s potrebno vojaško usposobljenostjo. Zaupam pripadnikom naših obrambnih sil in verjamem, da so dobro pripravljeni za izvedbo naloge, ki je pred njimi.

Slovenci, če upoštevamo raziskave FDV, vojaške misije v Afganistanu ne podpiramo. Stroka opozarja, da je obrambni vrh odpovedal. Ali kot vrhovni poveljnik obrambnih sil pred jesenskim odhodom lahko skličete kakšen posvet, na katerem bi se ta mnenja soočila, poenotila?

Razmere v Afganistanu zahtevajo stalno politično spremljanje in najširši politični konsenz v naši državi. Ustavna vloga predsednika republike in vrhovnega poveljnika obrambnih sil je na področju obrambe zelo omejena. Zato je v ospredju vloga državnega zbora in vseh strank, ki so v državnem zboru zastopane. To vlogo je treba povečati in tudi v prihodnjih mesecih izvesti potrebna posvetovanja. Iskati je treba čim širše politično razumevanje in po možnosti konsenz za odločitve, ki bodo sledile. Za prihodnje pa, kot veste, sem že podprl predlog sprememb zakona, tako da bi odločitve o novih namestitvah ali o bistvenih spremembah, bodisi zmanjšanju bodisi povečanju števila pripadnikov mirovne operacije, ali pa o bistvenih spremembah mandatov potrebovali odločitev državnega zbora kot celote. To seveda vključuje tudi odpoklic oziroma prenehanje udeležbe v določeni operaciji. Prepričan sem, da bi bila taka nova ureditev primerna, ker nas v prihodnje - in to ne samo v Afganistanu - čakajo resne politične in operativne odločitve, te pa bodo zahtevale čim širšo politično podlago. To lahko dosežemo samo z ustreznim angažiranjem parlamenta.

Kaj mislite o tri desetletja trajajoči afganistanski vojni? Kako ocenjujete, da se bo končala? Se sploh bo? Vladne smernice določajo, da bo naša vojska pod Hindukušem do leta 2012. Bi vi vojake odpoklicali že prej?

Kot se spominjate, sem večkrat poudaril in bi rad danes ponovil, da Afganistan pripada Afganistancem. Rešitve bodo lahko dosegle samo politične sile Afganistana. Seveda moramo upoštevati, da je Afganistan že vsa ta desetletja žrtev zunanjega vmešavanja iz soseščine in v zvezi s tem bo mednarodna skupnost morala povečati prizadevanje, da se ta destruktivni vpliv zmanjša. Vendar pa je odločilnega pomena dogovarjanje znotraj Afganistana. Mirovna skupščina (»mirovna jirga«) letos spomladi je prvi korak v to smer in uresničevanje njenih političnih zamisli je treba okrepiti. Kar pa zadeva konkreten odhod naše vojske, mislim, da je treba spoštovati odločitve vlade, kar pa seveda ne pomeni, da če bi se razmere radikalno spremenile, ne bi sprejeli kakšnih drugačnih odločitev.