Otvoritveni nagovor na panelni razpravi Unescovega Foruma za prihodnost

Pariz, 24.5.2011  |  govor

Otvoritveni nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka z naslovom "Izzivi svetovnega upravljanja: Čas za razmišljanje ali čas za ukrepanje?" na panelni razpravi Unescovega Foruma za prihodnost
Pariz, 24. maj 2011


Veseli me, da sem se lahko ponovno sestal s člani Mednarodnega kolegija. Odločili ste se, da boste razpravljali o zelenem gospodarstvu, ki je temelj razvoja in pomeni izziv za svetovno upravljanje. Prepričan sem, da bodo člani Kolegija pod energičnim vodstvom Michela Rocarda s svojo skupno modrostjo veliko prispevali k ukrepom, ki jih bo treba izvesti. V zvezi s tem je organizacija OECD, ki v teh dneh v Parizu praznuje svojo petdeseto obletnico, svoja prizadevanja osredotočila na rast in zeleno gospodarstvo. Zanimivo bo primerjati rezultate srečanj OECD z ugotovitvami Mednarodnega kolegija.

Pri tem bi rad osebno nekaj pripomnil. Že od vsega začetka spremljam delo Mednarodnega kolegija, ki sem ga podprl že takrat, ko je bil generalni sekretar OZN Kofi Annan. Kolegij s svojimi resnimi predlogi dokazuje, da zelo dobro razume naš svet, kar je vredno spoštovanja. Listina za svetovno upravljanje, ki je bila sprejeta v Sao Paulu novembra 2009, je eno od najresnejših opozoril glede stanja našega planeta, pri čemer vsebuje zelo prepričljiv poziv k oživitvi Združenih narodov, da bi se zagotovilo ustrezno reševanje izzivov našega časa.

Mednarodni kolegij nenehno opominja mednarodno skupnost, da se svet sooča z zelo resno krizo upravljanja. Neodvisne države, ki so še vedno ključni akterji upravljanja – na nacionalni in na mednarodni ravni – bi se morale tega bolj zavedati in se nujno lotiti potrebnih reform celotnega mednarodnega sistema.

Kolegij pa v teh ocenah ni edini. Če pogledamo na primer Poročilo o svetovnih globalnih tveganjih za leto 2011, ki ga je pripravil Svetovni gospodarski forum, najdemo naslednjo diagnozo:

Glede na učinke in medsebojno povezanost sta posebno pomembni dve globalni tveganji: gospodarska neenakost in neuspešno globalno upravljanje. Obe vplivata na razvoj mnogih drugih globalnih tveganj in omejujeta našo sposobnost, da bi se nanje učinkovito odzvali.

Pri tem naletimo na protislovje. Globalno upravljanje je odločilnega pomena, hkrati pa iz enakih razlogov tudi izredno težko: interesi, ki se razhajajo, nasprotujoče si pobude, različne vrednote in merila. Ena od posledic takega stanja je neuspeh trgovinskih pogajanj v Dohi in pogajanj o podnebnih spremembah v Köbenhavnu.

Upanja, ki so jih mnogi polagali v skupino G 20, ki je v prvem obdobju globalne finančne krize na začetku leta 2009 ukrepala odločno, so začela upadati. Nouriel Roubini je nedavno dejal, da se je svet skupine G 20 spremenil v svet skupine G 0. Po njegovem mnenju danes nobena država niti skupina držav nima gospodarske moči niti politične volje, da bi prevzela vodstvo.

Poleg neučinkovitosti skupine G 20 (ki je morda začasna) obstaja še problem njene legitimnosti. Logična, čeprav morda nemogoča rešitev se zdi njen prenos v sistem Organizacije združenih narodov.

OZN še naprej razpravlja o reformi Varnostnega sveta. Vendar pa se zdi, da je še daleč od novega "San Francisca", ki bi ji omogočil sprejemanje pomembnih odločitev.

Skratka, položaj je videti brez dobrih perspektiv. V trenutku, ko se zdi, da čas ni primeren za velike načrte, pa je prisoten vse močnejši občutek nujnosti in hkrati priložnosti za konkretne usmeritve, kot na primer tisto, kar smo spoznali kot "zeleno rast" ali "zeleno ekonomijo".

Velik del razmišljanja v času globalne finančne krize in njenih posledic, za katerega so značilne nizka rast, visoka stopnja brezposelnosti in potreba po novih razvojnih poteh, se je osredotočil na zeleno ekonomijo kot novo priložnost. Knjiga "Blaginja brez rasti" (2009), ki jo je napisal Tim Jackson, je posvečena priložnostim, ki jih ponuja zelena ekonomija.

Tu pa naletimo na znano težavo. Veliko je odvisno od nacionalnih držav – njihovih politik, njihovih zakonov, njihovih pobud, njihovega gospodarskega stanja itd.. Ne smemo pozabiti, da so pogledi velikega dela sveta, tj. celotne azijske celine močno "vestfalski": prevladujejo ozemeljska neodvisnost, nevmešavanje in zelo pragmatičen, minimalističen pogled na mednarodne ustanove. V takih razmerah je Kitajska sprejela usmeritev, ki se močno nagiba k novim tehnologijam, zeleni ekonomiji, varčevanju z energijo in razvoju notranjega trga. V tej usmeritvi imajo prednost omenjeni strateški preudarki Kitajske, samostojni in nepovezani s svetovnim upravljanjem.

Nemogoče je zanemariti dejstvo, da vidijo močni novi akterji na svetovni sceni, tj. Kitajska, Indija in Brazilija njihov lasten razvoj kot prvo prednostno nalogo. Malo verjetno je, da pričakujejo, da se bo njihov razvoj zanašal na spremenjeni mednarodni sistem.

Kot vidimo, je že tako, da učinkovito mednarodno upravljanje zavirajo zelo realni dejavniki kot na primer razhajajoči se nacionalni interesi, pa tudi nezadostne strukture odločanja na mednarodni in nacionalni ravni. Vse to pa temelji na še močnejšem dejavniku, tj. tehnoloških in družbenih spremembah, ki so zmanjšale sposobnost držav za obvladovanje procesov spreminjanja in izvajanje mednarodno dogovorjenih zavez, ki kratkoročno zahtevajo žrtve, da bi dolgoročno dosegli uspeh.

Zavedanje o grožnji globalnega segrevanja in njegovih posledicah pa je doseglo točko, ko so nekatere potrebne spremembe postale mogoče. Pomislite zgolj na dejstvo, da Varnostni svet Organizacije združenih narodov vse od leta 2007 v eni sami izčrpni razpravi, ki še vedno traja, obravnava vprašanja energije, varnosti in podnebnih sprememb.

Neuspeh pogajanj v Köbenhavnu je privedel do novega, skromnejšega formata pogajanj, obenem pa je okrepil dva dodatna osnovna recepta. Prvič, skupina tistih, ki si prizadevajo za spremembe, je vse večja, in drugič, število držav, ki želijo voditi z zgledom in ne s predlaganjem novih mednarodnih zavez, narašča. Pri tem je zanimivo, da je v tej skupini držav tudi Kitajska, ki je v zelene dejavnike vložila 37,8 % svojega plana spodbud (rekord ima Južna Koreja z 80,5 %).

Sklep:

Zdi se, da bi morali prihodnji ukrepi vključevati nacionalna in mednarodna prizadevanja. Treba pa je določiti globalne cilje in se o njih dogovoriti; potreben pa je tudi izboljšan mehanizem za usklajevanje, po možnosti znotraj OZN.

Določene ideje že obstajajo. O njih je treba razpravljati, jih izboljšati in izpopolniti. Enako pomembno pa je ohranjanje močnega pritiska javnosti, ki prihaja iz poslovnega sektorja, nevladnih organizacij in medijev. Mednarodno javno mnenje se ne bi smelo utruditi.

Mednarodni kolegij pa bo moral na vseh navedenih področjih odigrati svojo vlogo.