Intervju za Delo (Sobotna priloga)

Ljubljana, 13.10.2012  |  intervju

Moramo se kulturno pogovarjati o vseh stvareh

Novinar: Marko Pečauer

Danilo Türk zaključuje svoj petletni mandat predsednika republike. Kot prvi kandidat je državni volilni komisiji že konec avgusta prijavil namen, da bi se potegoval za še en predsedniški mandat. V pogovoru v tem predvolilnem času predstavlja svoje poglede na različne probleme, oceni drugih kandidatov za predsedniško mesto pa se na daleč izogiba. Ocenjujejo in izbirajo volivci, pravi.


Volilna kampanja za predsedniške volitve se uradno šele začenja, a dejansko je že nekaj časa v polnem teku. Vi se doslej niste prav intenzivno posvečali kampanji. Kako to?

Kampanja se je pravkar začela in odslej se ji bom posvečal v primernem obsegu. Vedeti pa morate, da bom še naprej opravljal vse predsedniške obveznosti in da bom zato tudi moral prilagoditi dejavnosti. Predsedniške obveznosti bodo morale imeti prednost, kajti predsedniško funkcijo je treba opravljati ves čas, kampanja pa mora ostati v obsegu, ki je primeren.

Ampak vaša protikandidata – za zdaj je videti dva, Boruta Pahorja in Milana Zvera – sta že močno začela predvolilne dejavnosti. Kako ocenjujete njuno kampanjo?

Ne želim ocenjevati drugih kandidatov. Svojo kampanjo bom delal v okviru, ki bo primeren, ki bo dovolj intenziven, vendar koordiniran z opravljanjem predsedniške funkcije. Doslej sem se pač polno posvečal predsedniški funkciji in pravzaprav kampanje niti nisem imel.

Vendar pa ste zbrali podpise podpore za kandidaturo.

Tako je. Kot veste, sem kandidat volivk in volivcev. Tako sem v avgustu začel svojo kandidaturo. Po 20. avgustu, ko je bila po volilnem koledarju možnost, da zberem podpise, sem vzel dva tedna dopusta in sem v devetih delovnih dneh zbral nekaj čez 13.000 podpisov. Te podpise sem s kandidaturo 31. avgusta predložil volilni komisiji in od takrat sem uradno kandidat. Po tistem pa sem se posvečal predsedniški funkciji.

Rekli ste, da nočete ocenjevati drugih kandidatov. Zakaj pravzaprav ne?

Zato ker je to stvar volivk in volivcev. Volitve so izbira. So dejavnost, kjer kandidati povedo, kar imajo povedati o sebi, o svojih pogledih, o svojih načrtih. Ocenjujejo in izbirajo pa volivci. Edino pošteno se mi zdi, da se vsa vprašanja, ki zadevajo izbiro, prepustijo volivcem.

Ampak drugi kandidati pa imajo mnenje o vas in ga tudi glasno izražajo.

Vsak kandidat ima svoj profil. Jaz vam povem, kako sam gledam na volitve. Element izbire se mi zdi osrednjega pomena pri volitvah. To je stvar, ki je izključno v rokah volivk in volivcev.

Vašo kandidaturo sta podprli stranki Pozitivna Slovenija in Desus. Ali lahko rečemo, da ste kandidat levice?

Moja podpora je zelo raznovrstna. Podpira me šest strank; dve parlamentarni, ki ste ju omenili, in še štiri neparlamentarne stranke: LDS, Zares, Demokratična stranka dela in TRS. Poleg tega so mi podporo izrekle različne civilnodružbene skupine, tako da lahko govorimo o zelo raznovrstni, razprostranjeni podpori. Kar pa zadeva ideološke definicije, mislim, da je treba biti previden. Pri nas, v današnjem času ideološke delitve niso tako resne in relevantne, kot so bile nekoč. Zato je pri vsakem kandidatu po mojem mnenju treba gledati na dve stvari: na razpon podpore in na vsebino stališč.

Torej niste na levici?

No, glejte, jaz sem Danilo Türk, kandidat, ki ga podpira mnogo državljank in državljanov vseh nazorov, vseh pogledov na svet, vseh verskih pripadnosti – in poleg ostalega tudi šest različnih strank.

Na prejšnjih volitvah, ko ste kandidirali, so vas podprli tudi Socialni demokrati. Tokrat so podprli drugega kandidata, Boruta Pahorja. Jim to zamerite?

Ne. Vsaka stranka ima ves čas pravico, da izbira svoje kandidate. Tudi na volitvah pred petimi leti sem kandidiral s podporo državljank in državljanov, zbiral sem podpise, imel sem tudi podporo več strank. Medtem se je strankarski teren pri nas precej spremenil. Politične stranke so v predvolilnem obdobju seveda vedno zelo aktivne. V tej novi razporeditvi strank je pač nastal drugačen položaj, kar zadeva kandidate. V tem ni nič nenormalnega, nič osebnega. S tem se ne obremenjujem.

Predsednik republike je sicer samostojna institucija te države ...

Tako je.

... a s sodelovanjem z vlado se v tem mandatu ne morete ravno pohvaliti.

V svojem celotnem mandatu sem imel vedno korektne odnose z vlado in jih imam tudi sedaj. Kar se mene tiče, so ti odnosi v redu. Nimam pripomb. Vprašanje je, kako to sodelovanje in odnose vidijo drugi. Z mojega stališča je pa tako, da sem vselej bil odprt za pogovore z vlado. V mandatu prejšnje vlade sem predlagal, da bi tudi pri nas uporabili nemški sistem, ki omogoča, da je predstavnik predsednika republike zastopan na sejah vlade. Ta ideja ni bila sprejeta. Ni bila sprejeta tudi v prejšnjih obdobjih in ne verjamem, da je zdaj kaj prida razpoloženja za kako bolj tesno sodelovanje.

Kar pa zadeva tekoče delo, je tako: kadar imam kakšno vprašanje, povabim relevantnega ministra ali predsednika vlade na pogovore. In sem seveda, kadar sami dajo iniciativo, vselej pripravljen na pogovor. Tako sodelovanje funkcionira.

Kolikokrat pa sta se srečala s predsednikom vlade? Mislim, da dvakrat.

Ja, in to na mojo pobudo. Če se bo on želel še kdaj srečati z mano, sem vselej na razpolago. Moja vrata so ves čas odprta. Razumeti pa je treba, da ima predsednik vlade svoje naloge, svoje obveznosti, in če bo ocenil, da bi bilo dobro, da se sestaneva, bo to brez težav narejeno. Sam pa sem to ocenil nedavno. Kot veste, sem ga povabil na pogovore in sva se pogovarjala o političnih dejavnostih v sklepnem delu letošnjega leta.

Torej ste s tem zadovoljni? Ne mislite, da bi bilo potrebnih več stikov, usklajevanja?

Vedno se lahko reče: več stikov je bolje. Za tisto, kar je v tem trenutku potrebno, pa komunikacijo imamo. Naj naveden bolj konkreten primer. V teh mesecih sem se večkrat videl z ministrom za delo, družino in socialne zadeve Andrejem Vizjakom in pogovarjala sva se o pristopu k pokojninski reformi in reformi trga dela. To so reforme, ki so po moji oceni zelo nujne. Vseskozi sem jih podpiral, tudi v času prejšnje vlade. Podpiram tudi prizadevanja, da bi se dosegel sporazum med socialnimi partnerji o teh reformah. Všeč mi je, kako minister Vizjak vodi ta pogajanja. To sem povedal njemu in tudi javno. Mislim, da je to dober pristop, ker izkazuje resnično pripravljenost in voljo skleniti sporazum. Se pravi poslušati sogovornika in tudi modificirati lastna stališča, kjer je to potrebno. Ta pristop, ta način pogajanj bi rad zelo podprl.

Po drugi strani pa bi nekateri rekli, da vloga predsednika republike sploh ni, da daje mnenja in nasvete glede tega, kako naj vlada vodi določena pogajanja.

No, vidite, zdaj ste opisali eno od zanimivih težav funkcije predsednika republike. Ampak v tem primeru mislim, da ta težava ni realna. Prvič, gre za zelo temeljne reforme, ki zanimajo vse. Predsednik republike je direktno izvoljen od vseh državljanov in ga morajo ravno te reforme zanimati in mora biti pripravljen prispevati svoje za to, da so ta pogajanja uspešna. Drugič, tehnika pogajanj – z razumevanjem, da mora biti na koncu pogajanj sporazum – je pri nas še vedno prešibka, ni dovolj sprejeta. Dostikrat se pri nas pogajanja vodijo kot dialog gluhih, kjer sogovorniki drug drugega ne poslušajo. Ali pa mislijo, da je smisel pogajanj v tem, da prevladajo njihova stališča. Moje prizadevanje je usmerjeno v to, da bi dobro razumeli prava pogajanja. Kadar vidim, da prava pogajanja potekajo, jih želim zelo jasno, odločno in tudi javno podpreti. Na drugi strani pa, če bi se kdaj pokazalo, da si udeleženci pogajanj želijo, da predsednik poseže v vsebino teh pogajanj, bi bilo tudi to možno. Meni se je to v tem mandatu zgodilo enkrat, pred dvema letoma, ko se je pripravljala zdravniška stavka v zvezi z dežurstvi. Takrat so me nekateri udeleženci teh razprav pozvali, da sodelujem s svojimi idejami. Te ideje sem posredoval neformalno, v raznih stikih, potem pa so se sami pogovarjali naprej.

V splošnem pa ni kakšne velike želje po vaših uslugah?

Ne, take želje ni. In tudi nič hudega, če je ni. Če se pogajalci sami sporazumejo, tem bolje. Ampak tisto, kar se mi zdi kot predsedniku pomembno ves čas poudarjati, je dialog, dialog in še enkrat dialog. Pogajalci se morajo poslušati, slišati drug drugega in tudi popustiti, kjer je treba, zato da se doseže sporazum. Je pa že prav, da predsednik republike ta osnovni kodeks pogajanj pogosto, dosledno in javno zagovarja in kadar vidi, da taka pogajanja potekajo, da jih podpre.

Slovenija je v finančni, gospodarski krizi. S tem se najbrž strinjate.

Se.

Različni pa so pogledi, kako globoka je ta kriza in kako odgovoriti nanjo. Kakšen je vaš pogled?

To je kriza razvojnega modela. V času tranzicije smo v Sloveniji k razvojnim vprašanjem pristopali zelo pragmatično, ne da bi imeli skupen načrt. Naša glavna prioriteta je bil vstop v Evropsko unijo. Potem pa se je pričakovalo, da bo z vstopom v EU Slovenija vključena v neki sistem, ki bo zaradi svojega delovanja odgovoril tudi na naša razvojna vprašanja. Izkazalo se je, da ni tako. Da moramo na ključna razvojna vprašanja odgovoriti sami. Recimo, kakšno socialno državo želimo? Kakšen zdravstveni sistem želimo? Kako bomo podpirali znanost, razvoj in dosegali višjo dodano vrednost in s tem večjo konkurenčnost? To so vse naša vprašanja. Evropska unija nam ne more dajati receptov. Postavlja seveda okvir, znotraj katerega je treba delovati. Za to, da bi v tem okviru dobro delovali, pa se nismo prav dobro pripravili. Od vstopa v EU naprej je bilo zamujenih precej priložnosti, da bi razvili lasten razvojni model. Ker ga nimamo, nam je zdaj v krizi toliko težje.

Če konkretiziram: ko se je kriza začela, sem govoril z avstrijskim predsednikom Heinzem Fischerjem, kako bodo pristopili k vprašanjem javne porabe. Takrat mi je odgovoril: "Za nas je to jasno. Imamo takšno razvojno vizijo, da bomo javno porabo zmanjševali, razen na dveh področjih: izobraževanje in raziskovanje. Tu ne smemo zmanjševati porabe, kajti od tega je odvisna kakovost našega človeškega prispevka v prihodnje in razvoja v celoti."

Z drugimi besedami, Avstrija je država, ki je ima svoj razvojni model izdelan tako, da se je vedelo, kako mora odgovoriti v krizi. Mi nimamo tako izdelanega razvojnega modela, zato še zdaj doživljamo tavanja pri vprašanjih, kje zmanjševati izdatke in kje investirati, da bomo zagotovili ustrezen razvoj v prihodnje.

In kakšen bi bil vaš recept?

Gre za zelo velike teme. Če bi mene vprašali, kateri elementi se mi zdijo ključni, bi rekel tako: prvič, vlaganje v izobraževanje, znanost in razvoj. Tu je treba ohraniti vse, kar je bilo dobrega narejenega doslej, in spreminjati tisto, za kar vemo, da znamo spremeniti na bolje. Na drugo mesto bi postavil medgeneracijsko solidarnost. Razvijati jo moramo z občutkom za boljši pokojninski sistem, ki mora ustaviti padanje pokojnin in mora hkrati odpirati delovna mesta mladim. Potem pride v igro reforma trga dela, kjer je treba pogajanja voditi tako, da se bodo sukcesivno povečevali prispevki mladih in njihovih organizacij v pogajanjih, tako da bi ta sistem bil odprt za čim zgodnejše vključevanje mladih ljudi v delovni proces. To bi bile glavne prioritete.

Pogledati pa bo treba še nekatere druge razvojne vidike. Recimo, kakšne vrste uporabe evropskih sredstev so primerne za naslednjo finančno perspektivo, ki bo dolga, od 2014 do 2020. Z dosedanjimi sredstvi smo kar dobro poskrbeli za infrastrukturo. Vprašanje pa je, ali smo sposobni na ravni države usmerjati te projekte tako, da bomo dosegli najvišjo kakovost razvoja. Podeželje imamo lepo razvito, imamo dobro avtocestno omrežje, čeprav ga je ponekod treba še dopolniti. In potem moramo znati razvijati naše gospodarstvo na način, ki bo dvigal kvaliteto življenja in tudi zviševal dodano vrednost.

Je ta vaš odgovor mogoče razumeti tudi kot kritiko tega, kako se je vlada lotevala krize?

Vlada je – kot tudi prejšnja vlada – pristopila k problemom posamično. Jasno je, da je bila v veliki težavi, ker je morala dati pomembno prednost zmanjšanju proračunskega primanjkljaja. Vendar če se problemi gledajo preveč skozi prizmo uravnoteženja proračuna, potem pridete zgolj do zmanjševanja proračunskih izdatkov in do raznih napetosti, ki spremljajo tak pristop. Pravzaprav so zdaj, ta čas, ko govoriva, te napetosti še v nastajanju. Videli bomo, kako se bodo razvile. Velike reforme (pokojninska, reforma trga dela) so na dobri poti, medtem ko se je pri drugih dveh velikih temah (državno premoženje in sanacija bank) ustvarilo precejšnje nezaupanje. To pa je skrb zbujajoče.

Pokojninska reforma in reforma trga dela sta na mizi. Pravite, da sta ...

Na pravi poti. Pri vseh velikih projektih je ključno doseganje sporazuma. Kajti sporazum zagotavlja zaupanje, zaupanje zagotavlja dobro uresničevanje. Bil bi tudi za to, da bi se skušal doseči sporazum okrog državnega premoženja in glede bančnega sistema. To so velika vprašanja, ki bi zaslužila konsenzualno reševanje. Ko so se ti pogovori sredi avgusta začeli, sem upal, da bodo delovne skupine, ki so bile ustanovljene za te naloge, našle sporazum, da bi vodile pogovor v smeri konsenza. Tudi z ministrom za finance sem v začetku septembra govoril o tem in takrat mi je pripovedoval o svojem pričakovanju, da bo konsenz dosežen. Kot veste, se potem to ni zgodilo. Ta dva projekta sta prišla v državni zbor na glasovanje in zdaj se tu ustvarja določeno nezaupanje in politična napetost. Najbrž se boste strinjali: to ni idealno stanje.

Torej mislite, da bi morala vlada počakati, da se doseže širše družbeno soglasje?

Vlada bi se morala potruditi za tak konsenz, saj je vedno močnejši sogovornik v pogajanjih z opozicijo. Ena od modrosti vlade bi bila ravno v tem, da svoje premoči ne izkoristi za preglasovanje, ampak da omogoči način pogajanj, ki pripeljejo do sporazuma. To, kot rečeno, velja za velike projekte. Niso vsi projekti taki, da bi se to moralo pričakovati. A ko gre za projekte te velikosti, o katerih govoriva, pa se mi zdi, da bi bilo že prav.

Po drugi strani pa čas pritiska.

Čas nikoli ne pritiska tako, da bi se morale sprejeti odločitve, ki se potem izkažejo za problematične. Tukaj gre lahko za nekaj tednov zamika. In gre za odnos. Ne gre za čas kot kategorijo, ki je ni mogoče spreminjati. Čas je vedno na voljo. Vprašanje je, ali je volja za sporazum na voljo.

Konkretno o pokojninski reformi: je prav, da se starostna meja dviga na 65 let?

Po mojem mnenju da. Že lani sem podpiral takratni predlog reforme. Kot izhodišče je vedno treba jemati staranje prebivalstva. Imamo demografsko sliko, ki preprosto zahteva – glede na to, da smo država starajočega se prebivalstva –, da je tudi upokojitvena starost višja. To je trend povsod po Evropi in tudi nas ne bo obšel. Vprašanje je, kako priti do primerne rešitve. Kot veste, so že lani sindikati predlagali, da bi kot izhodišče vzeli 40 let delovne dobe. Meni se je to zdelo pametno, ker lahko pripelje do podobnega rezultata. Prejšnja vlada tega izhodišča ni bila pripravljena sprejeti. Letos je nova vlada to storila in to je dobro. Podpiram tak pristop, ker omogoča, da se tudi druga vprašanja rešujejo konsenzualno. Pokojninska reforma je projekt, ki zahteva široko podporo.

Kar zadeva trg dela: je potrebna večja prožnost pri zaposlovanju?

Po mojem mnenju da. O tem sem se pogovarjal tudi z ministri, s predstavniki sindikatov, delodajalcev, imel sem širok krog konzultacij. Te so pokazale, da se razumemo v tem smislu, da bi postopki pri zaposlovanju in odpuščanju morali biti bolj enostavni, bolj učinkoviti, bolj preprosti od teh, ki jih imamo sedaj. Tukaj je možno iskati prostor za fleksibilnost. Vprašanje je, kako uporabiti sredstva, ki so na voljo za primer brezposelnosti. Tam se mora zagotavljati varnost. Nisem prepričan, da smo blizu kakšnih dobrih idej, kako točno to organizirati. Glede fleksibilnosti pa se mi zdi, da bi sporazum moral biti mogoč.

Je ustanovitev Slovenskega državnega holdinga prava pot? Ali je bila ukinitev AUKN potrebna?

Strinjam se z dr. Petrom Kraljičem, ki je večkrat pojasnil, da imamo v Sloveniji problem, da prepogosto menjavamo sisteme. AUKN je razmeroma nova institucija. Svoje prvo kompletno letno poročilo je oddal šele letos. Ideja holdinga je prišla poleti kot radikalno drugačna rešitev. To načenja številna vprašanja, ne samo pri nas, tudi v OECD. Ta vprašanja so večinoma ostala neodgovorjena. Čemu je holding pravzaprav namenjen, prodaji premoženja ali upravljanju s premoženjem? Načeloma je možno eno in drugo – v neki kombinaciji. A glede na to, da je bil ta zakon sprejet s preglasovanjem ob močnem odporu opozicije, je seveda nastalo precejšnje nezaupanje v to institucijo že na začetku. In to ni dobro.

Slovenija je že osem let članica Evropske unije. Ali je našla svoje pravo mesto v tej povezavi?

Še ne. Veliko let smo delali tako, da bi bili "dober študent". Ko smo postali polnopravna članica EU, bi morali bolje razumeti pomen strogega spoštovanja nekaterih temeljnih načel, kot je denimo načelo vladavine prava. Tukaj nismo dobro zgradili našega sistema. To je problem, ker bi za resnično dobro umestitev v okviru EU morali biti na višji ravni. Ravno ta kriterij nam dela silne težave pri urejanju gospodarskih odnosov, pri celi vrsti vprašanj, zaradi katerih Slovenija danes nima takega ugleda, kot ga je imela pred nekaj leti in kakršnega bi lahko imela, če bi se tem nalogam bolj posvetili.

Rekli ste, da ugled Slovenije v mednarodnem okolju pada.

Ni več tisto, kar je bil nekoč. Saj ni treba drugega kot brati časopise. Eden od simptomov, ki so najvidnejši in zato tudi najbolj opaženi v medijih, je finančna kriza in stanje našega gospodarstva. Tu imamo paradoks, da imamo dobro industrijo, dobre izvozne rezultate, smo v tem pogledu industrializirana država, ki ustreza povprečju EU. Po drugi strani nismo rešili problemov z našim bančnim sistemom, nismo znali napraviti proračunskega ravnotežja, ni nam uspelo izdelati pokojninske reforme. Zato poleg gospodarskih posledic čutimo tudi padec ugleda v EU. O tem ni dvoma.

Ste vi osebno, v funkciji predsednika republike, to kako doživeli?

Pravzaprav niti ne. Veste, v EU imajo mnogi probleme. Ko se pogovarjam z avstrijskim ali italijanskim predsednikom, oba dobro razumeta naše probleme. Italijanski problemi so tudi zelo podobni našim. S predsednikom Giorgiem Napolitanom sva se recimo julija, ko je bil v Sloveniji na uradnem obisku, pogovarjala o vprašanju znanosti. On je sam potem tudi pisal relevantnemu ministru v Italiji opozorilno pismo, da je treba pri zmanjševanju sredstev javne porabe paziti, da se ohrani poraba za znanost. Tukaj imamo kar precej podobne izkušnje.

Državniki vam ne bodo direktno govorili o padanju ugleda. Tudi zato, ker so mnogi problemi, ki jih moramo rešiti, isti. Seveda pa gre tudi za splošno javno mnenje, gre za gospodarske kroge, za bančne kroge, kjer naša podjetja težje dobivajo kredite itd. Vse to je treba videti kot celoto. Na ravni stikov, ki jih vodijo predsedniki držav, je seveda veliko obzirnosti, veliko razumevajočega odnosa. Ne bi bilo dobro, če bi nas ta razumevajoč odnos zavedel in potem ne bi videli, da pa v resnici moramo napraviti veliko več, kot smo doslej.

Ob letošnji državni proslavi ob dnevu državnosti se je razvil obsežen spor zaradi udeležbe praporščakov z zvezdami. Vi ste se v tem sporu postavili na njihovo stran ...

Seveda. To je edino prav. Namreč, praporščaki so bili na proslavo povabljeni, tako kot vsako leto doslej. Potem pa so bili "odpovabljeni", kar je samo po sebi precej nekulturno dejanje. Tega nekulturnega ravnanja so bili deležni praporščaki Zveze društev general Maister, organizacije Tigr in zveze borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja. Te organizacije so dobile sporočilo, da niso več zaželene. Mislim, da je to slabo in da taka praksa ne bi smela prevladati. Vse prispevke, ki so bili v 20. stoletju dani za to, da se z oboroženim bojem vzpostavijo temelji slovenske državnosti in na koncu polna suverenost z osamosvojitveno vojno leta 1991, je treba spoštovati. Prav je, da se ob dnevu državnosti simbolično to tudi stori.

Gotovo veste, da so ta vprašanja v Sloveniji pomembna in da delijo javnost. Je primerno, da se predsednik republike tako odločno postavi na eno stran v tem sporu?

Seveda. Ker je bila deležna nekulturnega obravnavanja. To pa ni lepo. Moram še to povedati: nihče ni izzval te odločitve. Imeli smo tradicijo, ki se je izoblikovala z leti. Potem pa je bila z nekulturnim posegom kratko malo ukinjena. Kot predsednik republike moram gledati na resnost in dostojanstvo naših državnih ritualov. Mi nimamo dolge tradicije in teh ritualov tudi nimamo veliko. Tiste, ki jih imamo, bi morali spoštovati. Ne bi smeli sprejemati takih odločitev. Reagiral sem na nekaj, kar je resnično nekulturno.

Pa res mislite, da gre samo za slabe manire? Ne vidite v tem kakega globljega, ideološkega spora?

Seveda gre tudi za ideološke razloge. Ampak tisto, kar bi morali vsi spoštovati, je minimum kulture. Moramo se kulturno pogovarjati o vseh stvareh. Moramo biti predvsem kulturna nacija. Znotraj tega bomo potem že našli odgovore na različne ideološke spore in napetosti.

Ena od vaših potez, ki je v tem mandatu dvignila veliko prahu, je bilo odlikovanje Tomažu Ertlu, nekdanjemu prvemu policistu, še prej pa šefu SDV, službe državne varnosti. Je prav, da tak človek dobi visoko državno odlikovanje?

To je bilo specializirano odlikovanje, ki se daje za zasluge pri varnostnih vprašanjih. Naj vam odgovorim s protivprašanjem. Če bi Tomaž Ertl rešil otroka iz goreče hiše, pa bi dobil odlikovanje predsednika republike in bi okrog tega nastalo politično razburjenje, ali bi bilo prav, da mu predsednik republike to odlikovanje da ali pa zaradi strahu pred političnim razburjenjem tega ne stori?

Vi torej mislite, da je to, da se je v času osamosvajanja postavil na stran osamosvojitve, odtehta njegov angažma v času prejšnjega režima?

On je dobil odlikovanje za konkretno dejanje, ki je imelo velik obrambni pomen. To odlikovanje, srebrni red za zasluge, se podeljuje izključno za dejanja na obrambnem in varnostnem področju. Popolnoma jasno je, za kaj ga je dobil. Ni ga dobil za življenjsko delo, ampak za konkretno obrambno dejanje. To odlikovanje je dobil na predlog organizacije Sever. To je veteranska organizacija slovenske policije, ki je ponosna na to akcijo. In končno, ni ga dobil sam, ampak skupaj s še dvema drugima odlikovancema, Tomažem Časom in Leopoldom Jesenkom. Vsi trije skupaj so namreč vodili akcijo Sever in so bili na predlog organizacije Sever odlikovani. To je celotna slika. In če gledamo to sliko v celoti, potem bomo razumeli, da to odlikovanje ni bilo tako neprimerno, kot so nekateri iz političnih razlogov kasneje trdili. Prispevke, ki so bili dani, je treba primerno spoštovati.

Nedavno se je izvedelo, da je vaša hči dobila službo kot vodja projektov Ljubljanskega gradu, kar je bilo razumljeno, kot da ste vi prek svojih političnih zvez, konkretno prek Zorana Jankovića, svoji hčeri priskrbeli službo.

Ne. Moja hči se je prijavila na razpis. Ima pet let delovnih izkušenj na področju organizacije kulturnih dogodkov. Ima dva magisterija na tem področju. Enega je pridobila na inštitutu Studia Humanitatis v Ljubljani iz kulturnega marketinga in drugega, ki ga je pridobila v Londonu na univerzi King's College, s področja kreativnih industrij, se pravi kulturne produkcije in kulturnega marketinga. Ona je torej eminentno kvalificirana za to področje. Verjamem, da je njena kandidatura bila ne samo močna, ampak tudi resno vzeta. Sam pa nisem posredoval.

Ampak to je vendar še eden v nizu primerov, ko hčere in sinovi funkcionarjev, pa znanci in prijatelji hitro dobijo redno zaposlitev. Se vam ne zdi, da to negativno vpliva na odnos javnosti do politikov, češ, "za svoje poskrbijo, za druge pa jim ni mar"?

Te reči so vse urejene s postopki. Kot sem povedal v primeru moje hčere: ona je eminentno kvalificirana in ima praktične izkušnje na področju, za katero je kandidirala. Se pravi, da je kandidirala po postopku, ki je za to predviden. Postopke, ki so predvideni za odločanje o zaposlitvah, je treba spoštovati. Če je kaj narobe, je treba uporabiti pravna sredstva, ki so za take primere na voljo. Mislim pa, da ne bi bilo dobro, če bi skušali vse te teme obravnavati in jih razsojati v javnem razpravljanju. Situacije so lahko zelo različne. Hitro se lahko zgodi krivica. Ljudje morajo imeti neko varnost, ki jo zagotavlja zakon. V nasprotnem primeru bomo imeli precej več nervoz in konfliktov.

Veste, da je služba, sploh stalno delovno mesto in še zlasti za mlade danes prav redka dobrina …

Gotovo. In popolnoma razumem, zakaj nastajajo ugibanja, govorice, tudi nekatere problematične prakse. Ampak glejte: rešitev za vse te primere je upoštevanje pravnega okvira, ki ga imamo za to. Ne bomo veliko dosegli s spodbujanjem razprav, ki niso namenjene rešitvi teh problemov in jih tudi ne morejo rešiti.

Zaključujete predsedniški mandat, zato gotovo lahko poveste iz svojih izkušenj: ali ima predsednik republike v našem sistemu dovolj pooblastil? Bi jih po vašem potreboval več?

To vprašanje pravzaprav ni za predsednika republike. Predsednik republike mora delovati v okviru pooblastil, ki jih ima. Jaz delujem v tem okviru. Po mojih izkušnjah se da opravljati predsedniško funkcijo v okviru pristojnosti, kot jih je določila ustava. Vprašanje, ali naj bi bile te pristojnosti drugačne ali širše, je vprašanje za državni zbor in za javnost, kakšno vrsto funkcij želijo poveriti predsedniku republike. Bi pa izpostavil, da se je v zadnjih letih dodalo še nekaj novih zakonov, na podlagi katerih predsednik republike predlaga različne kandidate v odločitev državnemu zboru. Ta praksa je že bila ocenjena kot vprašljiva. Ne bi bilo dobro, da se brez poštenega premisleka pretirano širi vloga predsednika kot predlagatelja. Zdi se mi, da je o tem vredno razmisliti. Spet pa je to tema za državni zbor. Sam sem, kadar mi je državni zbor tako nalogo z zakonom poveril, to vedno tudi naredil in se pri tem potrudil, kolikor sem le mogel, da bi našel dobre kandidate.

Torej mislite, da ima predsednik republike celo preveč pristojnosti?

Ne, ne (smeh). Tukaj gre za naloge, ne toliko za pristojnosti. Gre za vprašanje, kako državni zbor vidi procese imenovanj in volitev. O vsem tem je že treba pošteno razmisliti. Osnovna ugotovitev pa je ta: predsednik republike v našem sistemu lahko deluje v okviru pristojnosti, kakršne ima.

Pred vami so volitve. Če ne boste izvoljeni, kaj boste počeli po koncu mandata?

To je vprašanje, s katerim se sploh še ne ukvarjam.

Tega vam pa res ne verjamem.

Morate mi verjeti (smeh). Že v mladih letih sem se navadil, da se je treba popolnoma posvetiti nalogi, ki je pred tabo. In to sem kot oče povedal tudi svoji hčeri: nikoli ni dobro, če se človek ukvarja s preveč fantazijami. Posvetiti se morate predvsem nalogi, ki je zdaj pred vami. In moja naloga zdaj je ponovna izvolitev.