Intervju za Glasilo Ljubljana

Ljubljana, 13.5.2008  |  intervju

Ljubljano opredeljuje kot glavno mesto kultura

Novinar: Nada Šumi

Pogovor s predsednikom Republike Slovenije dr. Danilom Türkom


Spoštovani gospod predsednik, ali lahko za uvod v praznični pogovor ob mestnem prazniku 9. maju obudite vtis iz časa, ko ste prišli v Ljubljano? Ste se morda udeleževali pohodov po Poti spominov in tovarištva?

Moj prvi bolj resen spomin na Ljubljano je ljubljanska jutranja megla in vonj po svežih žemljah. To je bilo iz časa, ko sem oktobra 1970 prišel v Ljubljano študirat in je iz pekarn zavel ta prijeten vonj, ki me je potem spremljal ves čas študija, pa tudi pozneje, ko sem se vračal v Ljubljano. Zdaj tega nimam več tako izrazito v spominu. Samih pohodov se nisem udeleževal, a sem od časa do časa prehodil kašen del te poti, večkrat pa sem prihajal na sklepne prireditve v centru mesta, ker je bil to poseben praznični trenutek. Pot je zelo lepo sprehajališče in zanimiva ideja, ki bi v Evropi marsikomu lahko služila za inspiracijo. Ne mislim ograjenosti Ljubljane z žico med vojno, ampak na idejo, da se okrog mesta, okoli neke urbane celote naredi tako lepa pešpot.

Pesnik Janez Menart je trdil, da Ljubljančani ne poznamo prave pripadnosti mestu in mesta ne občutimo kot dom, tukaj le delamo, ob koncih tedna pa pobegnemo domov v rojstne kraje.

Sam se s tem sploh ne strinjam. V Ljubljani se že dolgo počutim doma, čeprav sem rojen v Mariboru in sem do 18. leta živel tam. V Ljubljani sem se počutil doma tudi takrat, ko sem živel v tujini in po vrnitvi se spet počutim doma. Verjamem, da je še veliko takih ljudi. Gre pa tudi za to, da nisem navajen oditi vsak vikend iz mesta, ker takrat pogosto delam ali pišem doma. V tujini sem se navadil, da se vikend lahko preživi v mestu samem. Mogoče bi v tem pogledu lahko razvili drugačno kulturo, da bi mesto ob koncih tedna naredili bolj živahno in atraktivno. To seveda ne pomeni, da bi Ljubljančani v prostih dneh nehali hoditi iz Ljubljane, vendar bo verjetno čedalje večji del tistih, ki bodo našli nove razloge, da ostanejo tudi v tem času v mestu.

Kakšna pa je videti Ljubljana z očmi predsednika Republike Slovenije?

Moja sedanja percepcija Ljubljane se je izoblikovala po vrnitvi iz tujine, ko sem videl, da je mesto doživelo nekatere spremembe. Zagotovo je bistveno več avtomobilov in so ti tudi modernejši in boljši, kot so bili nekoč, obenem pa je Ljubljana zaostala v urejanju zunanje podobe, zlasti v centru mesta. V tem pogledu so nekatera mesta v zadnjem desetletju napravila veliko večje premike. Morda zunanje urejanje ni najpomembnejše, je pa pomenljivo zato, ker so bila v vsem socialističnem svetu mesta precej zanemarjena. Mislim, da je tu nastal neki zaostanek, ki bo zahteval nekaj časa, resnega dela, pa tudi večjega angažiranja prebivalcev samih.

Mesto je v pravkar razgrnjenem prostorskem načrtu z opredelitvijo prostora za predsedniško rezidenco že sledilo vašemu razumevanju vloge predsednika države in njenega glavnega mesta, zagotovo pa vaš pogled z najvišje državniške točke meri še na druge prostorske in protokolarne potrebe, pa tudi na premike v odnosu do glavnega mesta, še posebej, ker imate za seboj svetovljansko poklicno pot.

Najprej bi rad pojasnil, da rezidenca ni moja ideja in tudi ne moja prioriteta. Rezidenca je vprašanje, ki se postavlja s tem, ko ima država predsednika, in pri nas to vprašanje ni rešeno, prav pa bi bilo, da se reši. Kdaj to bo, ne vem, vem pa, da v tem trenutku ni pravih pogojev za to. Ljubljana videz prestolnice vsekakor že ima, verjetno pa bi bilo to podobo treba dopolnjevati, poskrbeti za združevanje prostorov vladnih organov, pri čemer bi bil potreben bolj dolgoročen, bolj vizionarski pristop. Nekateri taki pristopi so že bili. Z veseljem si bom ogledal tudi rešitve v novem ljubljanskem prostorskem načrtu. Postavlja se mi vprašanje, kje je pravzaprav središče Ljubljane. Ali je središče to, da je pred parlamentom in Cankarjevim domom parkirišče? To je problem, ker ta podoba ne daje vtisa, da gre za center mesta. Seveda ima mesto svoj stari center v Stari Ljubljani, a ko se je Ljubljana razširila, se je center preselil na Trg republike in tu bi se morale zgostiti funkcije, ki sodijo v center države. Glede odnosa do glavnega mesta pa je treba razumeti, da ima Slovenija tradicijo policentričnega razvoja. S tega stališča Ljubljana ni v primerljivem položaju z drugimi evropskimi prestolnicami: Ljubljana za Slovenijo ni to, kar je Budimpešta za Madžarsko ali Pariz za Francijo. Je središče v kulturnem, univerzitetnem, upravnem smislu, ampak njena tradicija ni centralistična.

Pa lahko še danes, v samostojni državi, pristajamo na Ljubljano kot mesto znotraj policentrične tradicije?

Ta tradicija ima pomembne prednosti. Slovenija je doživela bolj ali manj enakomeren razvoj po celotnem svojem ozemlju in zato Ljubljana ni bila obremenjena z nekaterimi problemi, ki jih prinaša izredno intenzivna, hitra ali celo divja urbanizacija. Ni postala velemesto s kriminalom, z drogami, s težkimi obremenitvami bivalnega okolja, s proletarizacijo mest. Ceniti moramo, da tega nismo imeli. Razvijala se je postopoma, ni pretirano rasla in je zato ostala mesto, ki je prijetno za bivanje. To lahko rečem, ker sem živel v drugih mestih. Zdaj moramo izkoristiti ravno to okoliščino, in če jo bomo razvili inteligentno, z dobrim urbanizmom, z dobro arhitekturo, z inteligentno uporabo prostora, z dobrimi storitvenimi funkcijami, potem bo Ljubljana izredno zanimivo glavno mesto Slovenije. Ni pa treba, da ima to glavno mesto vizijo, biti podobno tistim glavnim mestom, ki so značilna za centralistično urejene države.

Ali ni Ljubljana prav zaradi načelne policentričnosti, očitkov, da se vanjo steka ves denar, in odvzetih znatnih proračunskih sredstev zdaj bistveno prikrajšana? Ali ji politika s tem ne odreka tudi središčne nacionalne vloge?

Mislim, da so ti občutki bolj posledica ekonomskega in poslovnega razvoja v Sloveniji kot pa političnih odnosov. Verjamem, da je bila v Ljubljani večja gospodarska dinamika, da je bilo v zadnjem desetletju na voljo več delovnih mest in je zato nastala ta napetost, občutek, da je Ljubljana imela več bogastva, drugi pa malo manj. Ampak to je bolj prehodnega značaja. Mislim, da je v zavesti slovenskih ljudi Ljubljana glavno mesto in da se to vzdržuje predvsem z visoko ravnijo kulturnega življenja. Tu ostaja glavni kapital Ljubljane. Ljubljano opredeljuje kot glavno mesto kultura. Cankarjev dom se mi zdi pomembna institucija prav s tega stališča, ker je nacionalna institucija, ki je locirana v Ljubljani. Čeprav je bilo sporno, ali naj se sploh zgradi ali ne, ker se je štelo, da je predrag, se je pokazal koristen prav s tega stališča, da je Ljubljana upravičena in dolžna imeti tako institucijo. Mislim, da je tukaj glavna in prava strateška vizija. V postindustrijski razvojni fazi je kultura nekaj, kar pridobiva na teži. Ljudje bodo živeli čedalje bolj s storitvami in z zahtevo po bolj kultiviranem življenju. In ravno kulturna ponudba definira naše življenje in s tem tudi glavno mesto naše države.

Kako pa v svoji vlogi predsednika in s pogledom izkušenega diplomata vidite možnost dialoga med mestom in vlado, ki naj bi ga formaliziral tudi dogovor o sodelovanju na podlagi Zakona o glavnem mestu?

Mislim, da te možnosti obstajajo, vendar je treba upoštevati, da smo zdaj v času predsedovanja Svetu Evropske unije in v letu vsenacionalnih volitev. V takem času je težko pričakovati, da bo ostajala energija za te vrste spravno dejavnost. Se pravi, da zdaj pogoji niso najboljši. Seveda bi bilo prav, da se v Sloveniji bolj pošteno in vsestransko razmisli o glavnem mestu, ampak za kaj takega je potreben tudi bolj sistematičen napor. Dvom o Ljubljani kot prestolnici ni nov, ni posledica današnjih političnih odnosov, ampak se je to pojavljalo na razne načine že zelo dolgo glede na to, da Slovenija ni bila država in je Ljubljana postala glavno mesto države po Dunaju in Beogradu. Zavest o glavnem mestu in občutek odgovornosti, ki iz te zavesti izhaja, ne nastane hitro, zato je treba v tej smeri delovati bolj dolgoročno. Upam, da bi po volitvah lahko prišli do resnejše razprave o tem vprašanju.

Se boste tudi osebno zavzeli za to?

Pripravljen bi se bil zavzeti za to debato. V tem času se prav gotovo da napraviti vizionarske prostorske vizije mesta, kar zadeva politično razumevanje, kako je to važno za Slovenijo kot celoto, pa dvomim, da se bo to mogoče do jeseni, ker bo volilna kampanja ljudi angažirala na čisto specifičen način. Če bo imela pozneje Ljubljana dobro ponudbo in energijo za to, potem nisem pesimist. V takih razmerah sem se pripravljen angažirati za neko resno razpravo.

Ob mestnem prazniku bo letos potekala tudi konferenca županov prestolnic držav članic Evropske unije in prestolnic držav kandidatk, ki jih boste nagovorili tudi vi. Lahko že zdaj poveste, kaj jim boste sporočili?

Tam bi rad dal nekaj sporočil, med njimi tudi eno, ki se mi zdi izjemno važno. Prestolnice, velika mesta pa sploh, lahko same veliko naredijo za boljše ekološke razmere sodobnega sveta. Ekološka vprašanja namreč niso samo nacionalna vprašanja, vprašanja države, ampak so v veliki meri tudi vprašanja velikih mest. Velika mesta so poreklo največjega dela globalnega segrevanja zaradi prometa, industrijske proizvodnje itd. in prav je, da ta mesta samostojno razmislijo o svoji vlogi v ekološko kvalitetnejšem svetu prihodnosti. Za kaj takega potrebujejo tudi neposredno medsebojno sodelovanje, izmenjave izkušenj, razpravo o dobrih praksah, presajanje dobrih primerov iz enega kraja v drugega. Ni treba čakati na meddržavno sodelovanje. Mislim, da 21. stoletje pričakuje aktivnejše angažiranje velikih mest, ki lahko dajo zelo močno spodbudo. To bi bilo eno od sporočil, ki se mi zdi važno, ki niti ni posebno politično, niti ni posebno vezano na Evropsko unijo, ker velja povsod po svetu, a je aktualno glede na to, da ima Evropska unija zelo ambiciozne vizije glede ekologije.

Velik praznični dogodek je poleg podelitev nagrad zaslužnim meščankam in meščanom, tudi podelitev naslovov častnih meščanov, ki sta je letos deležni znameniti osebnosti svetovnega ugleda: umetnica prof. Irena Grafenauer in nevrokirurg prof. Vinko Dolenc. Želite ob tej počastitvi kaj dodati?

Vesel sem, da je do takega izbora prišlo, ker spoštujem njuno delo. Izbor je značilen: gre za kulturo in intelektualno ustvarjalnost, ki je za Ljubljano značilna. To je glavna industrija Ljubljane, glavno področje ljubljanske odličnosti in s tega stališča se mi zdi izbor posrečen in dober. To je še en dokaz za mojo trditev, da je bistvena vizija Ljubljane njena kulturna funkcija v slovenski naciji.

Kaj bi za praznik sporočili Ljubljančankam in Ljubljančanom?

Preživite čim več časa v Ljubljani, ker je zelo prijetno mesto. Sam preživim veliko časa v mestu, grem seveda na kakšno pot, vendar ne zato, ker bi hotel iz Ljubljane pobegniti. Malo mest na svetu ima tako imeniten prostor, kot je Rožnik, neko tako kvalitetno rekreacijsko območje v samem centru mesta. Central park v New Yorku, kamor sem hodil, je veliko manj zanimiv, kot sta Tivoli in Rožnik. Ljubljana je bistveno manjši kraj od Manhattna s tremi milijoni prebivalcev, pa ima nekajkrat boljši položaj. To je treba ceniti in sam to cenim, ker sem živel v tujini. Treba je svoje življenje v tem mestu razvijati tako, da nam to nekaj pomeni.