Predsednik o multikulturnosti in jezikovnem pluralizmu v današnji Evropi

Koper, 10.9.2010  |  govor

Uvodni nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na mednarodni znanstveni konferenci Slovenski jezik v stiku – Sodobne usmeritve večjezičnega in manjšinskega izobraževanja
Koper, 10. september 2010


Živimo v času, ki ga označuje globalizacija in vse večja komunikacija med ljudmi. Svet je vse manjši in bolj povezan po zaslugi novih tehnologij, kot je internet. To pa ne pomeni, da so se identitete, vključno z jezikovnimi in etičnimi identitetami, v bistvu kakorkoli spremenile ali da so njihovi medsebojni problemi, problemi njihove medsebojne interakcije kakorkoli lažji. To priznavajo zlasti tisti, ki vidijo v stikih med civilizacijami nevarnosti konfliktov. Intelektualna poštenost zahteva, da možnosti konfliktov in realnost konfliktov pošteno priznamo. Konflikti med identitetami so v veliki meri nenasilni, ampak realni. In zaradi tega je vedno primerno, da se o teh identitetah sprašujemo in da ugotavljamo, kaj jih tvori in kaj jih lahko naredi bolj odprte za vplive drugih, bolj odprte za komunikacijo in konstruktiven dialog.

Multikulturnost predpostavlja obstoj identitet in večjezičnosti. To je na praktični ravni zelo dobro vidno v okviru Evropske unije in v evropskem prostoru nasploh. V času po koncu hladne vojne, ko so padle nekatere ideološke spone, ki so tedaj definirale ta prostor, je prišlo do pomembnega napredka, ki se je izrazil celo na mednarodnopravni ravni, ki je ena od konservativnejših ravni organiziranja družbe in mednarodne skupnosti.

Regionalni dokumenti, kot sta Evropska listina o regionalnih ali manjšinskih jezikih ali Okvirna konvencija za varstvo narodnih manjšin, so izrazili to pluralistično orientacijo in priznanje sprejemanja jezikovnega pluralizma preko meja, ki so obstajale takrat, in to je dobro. Tudi Sodišče Evropskih skupnosti je priznalo, da je jezikovni pluralizem nekaj, kar pripada evropskim narodom in da so manjšinski jeziki lahko predmet in sredstvo komunikacije tudi preko meja tistega, zaradi česar so bile določene manjšinske ureditve prvotno določene. Ta razvoj je pozitiven. Vendar je še vedno razmeroma skromen, še vedno razmeroma sramežljiv in vprašanje je, ali ustreza potrebam današnje Evrope.

V Sloveniji seveda imamo še specifične razloge, da se ob tovrstnih vprašanjih zelo aktivno sprašujemo. Za slovenski narod je bil jezik vedno veliko več kot le sredstvo komunikacije. Funkcija jezika kot povezovalnega tkiva naroda je bila in je še izjemno močna. Jezik - to vemo vsi - ni zgolj sredstvo komunikacije, je tudi repozitorij kulture, vseh informacij, s katerimi ravnamo, in vsega, kar tvori naš intelektualni svet. Vsakdo, ki ustvarja v nekem jeziku, sprejema dediščino tega jezika in se mora zavedati tako možnosti, ki mu jih jezik daje, kot tudi omejitev, ki iz jezika izhajajo. Potemtakem je spraševanje o funkciji jezika, o tem, kako služimo našemu intelektualnemu napredku z dobro uporabo jezika, vselej temeljno in za narode, kakršen je slovenski narod, vselej tudi praktično pomembno.

V Sloveniji izdamo letno 5.000 knjig, pretežno v slovenskem jeziku, kar je zelo lep rezultat za dvomilijonski narod. Izposodimo si 25 milijonov knjig na leto, kar je še lepši rezultat in kar pomeni, da ljudje pri nas berejo. Bilo pa bi preveč površno in preveč poceni, če bi verjeli, da so tovrstni podatki že zagotovilo dovolj kvalitetnega razumevanja jezika, njegove kvalitetne uporabe in dovolj velike intelektualne moči. Kajti vprašanje, katere knjige beremo, kaj se v resnici iz jezika naučimo, kako beremo, je vselej odprto. Mislim, da je prav, da razumemo ta problem v njegovi prvinski obliki. Zaradi tega se moramo v narodu, kakršen je slovenski, spraševati o naši pismenosti, o naši funkcionalni pismenosti, o tem, kako jezik razumemo in uporabljamo, in spreminjati naše bralne in druge jezikovne prakse povsod tam, kjer so spremembe potrebne.

To sem želel poudariti na začetku, ker ne bi želel, da se vprašanje slovenskega jezika v stiku kakorkoli omejuje, da se omejuje na nek poseben, četudi zelo pomemben vidik - na primer, da bi se omejevalo samo na vprašanje ureditev uporabe slovenščine v krajih, kjer živijo deli slovenskega naroda kot narodne manjšine, kjer so zaščiteni z mednarodnimi pogodbami in kjer je uporaba jezika predmet mednarodnopravnega urejanja. To so pomembni vidiki jezikovne eksistence naroda, niso pa edini in niso nujno najbolj temeljni. In morebiti v ureditvah, kakršne nam je zapustila preteklost, tudi ni pravih odgovorov za prihodnost. Prav zaradi tega je posvetovanje, kakršno je današnje, posebno pomembno in posebno potrebno.

Vprašanje etničnega pluralizma v Evropi se danes pojavlja na nove načine. Nekoč smo v Evropi verjeli, da je najpomembnejše manjšinsko vprašanje tisto, ki je posledica političnega preurejanja državnih meja in pravic avtohtonih manjšin, manjšin, ki živijo na določenih ozemljih in so zgodovinsko utemeljene. Danes seveda vprašanja, ki so povezana s temi fenomeni, obstajajo še naprej in z njimi se je treba ukvarjati. Vendar obstajajo v novem kontekstu, ki ga čedalje bolj izrazito formirajo migracijske manjšine, manjšine, ki so posledica novejših migracij in ki prinašajo s sabo nova vprašanja multikulturnosti in tudi jezikovnega pluralizma.

V Sloveniji nimamo ravno velike hrabrosti za soočanje s temi vprašanji. Imamo velike in pomembne izkušnje in dobro ureditev, ko gre za položaj avtohtonih manjšin na našem ozemlju, veliko manj hrabrosti in veliko manj inovacije pa na področjih, ki jih zahtevajo nove migracije. Morebiti bo današnji posvet tudi priložnost, da se o teh različnih situacijah spregovori in da se najdejo kakšne nove in zanimive ideje.

Ko to govorim, nikakor ne želim podcenjevati problemov, ki jih prinaša položaj avtohtonih manjšin, in če govorimo o slovenskem jeziku in o slovenskih manjšinah, seveda govorimo o Slovencih, ki živijo v Italiji, Avstriji in na Madžarskem kot avtohtone manjšine. V vseh teh treh državah lahko opažamo, da imamo izobraževalne ustanove, ki so vzpostavljene zgodovinsko, ki pa zahtevajo prilagajanje času in zahtevajo napredek.

Vprašanja didaktike in šolske metodologije so vselej odprta in zahtevajo pozornost. Zaskrbljujoče pa je to, da so ravno na teh področjih napredki najmanj očitni in najtežje dosegljivi. V Sloveniji smo se, po drugi strani, navadili z velikim spoštovanjem govoriti o funkcionalni dvojezičnosti in o tem, da smo tam, kjer nam je to mednarodno pravo dovoljevalo, v preteklosti razvili zelo zanimiv model dvojezičnosti - dvojezičnosti, v kateri se pouk vrši paralelno, v slovenščini in madžarščini. Vprašanje, ki ostaja, je, na kakšne načine naj se jezik manjšine kot jezik poučevanja uporablja v raznovrstnih jezikovnih situacijah. Tu ne bi smeli verjeti, da so situacije, ki smo jih podedovali iz preteklosti, edine in da ni potrebe, da bi funkcionalne dvojezičnosti aplicirali na nove, drugačne situacije, ki nastajajo v našem času.

Seveda danes, v tem uvodnem razmišljanju nikakor ne želim dajati nobenih predlogov. Opozoriti pa želim na to, da se razmere spreminjajo in razvijajo in da je potrebno iskati rešitve, ki so primerne času, v katerem živimo. Te niso nujno takšne, da bi zahtevale velike posege v administracijo ali šolsko ureditev. Morebiti so take, da zahtevajo nekaj več inovacije v ekstrakurikularnih aktivnostih, vsaj za začetek. Mogoče potrebujemo nekaj več eksperimentiranja v didaktičnem in metodološkem smislu. Mogoče potrebujemo nekaj več inovacije. In spet, zaradi potreb, kakršne opisujem, so posvetovanja, kakršno je vaše, dobrodošle.

In naposled, vprašanja, ki se tičejo jezika, so vselej občutljiva vprašanja. Občutljiva so družbeno, občutljiva so v medčloveški komunikaciji in občutljiva so tudi na politični ravni. Zaradi tega mislim, da razprave o jezikih, o jeziku v stiku ali o interkulturnosti ne morejo biti osvobojene potrebe, da se jih obravnava skupaj z nekaterimi temeljnimi političnimi vidiki. Eden od takih vidikov je vprašanje, kako se zagotavlja participacija pripadnikov manjšin samih v političnih procesih. Kaj je treba storiti, da so ti politični procesi dovolj inkluzivni, dovolj vključujoči, da bi se glas manjšine resnično slišal? Kako pogosto, s kakšno intenziteto je treba preverjati, ali so institucije, ki jih imamo, še zadostne in še prave? Tudi to je vidik jezikovne interakcije, ki ga ne smemo izgubiti izpred oči. Vprašanje je, ali lahko na današnjem posvetu poglobljeno razpravljamo o teh političnih, institucionalnih in pravnih vidikih. Morebiti bo za kaj takega potrebno napraviti kakšen poseben pogovor, vsekakor pa se mi zdi prav, da tega vidika ne spregledamo.

V Sloveniji imamo tudi na tem področju nekatere zanimive rešitve. Imamo zagotovljeno mesto za pripadnike italijanske in madžarske narodnosti v državnem zboru, našem parlamentu. To je prav gotovo zelo dobro in na to ureditev smo ponosni. Vprašanje pa je, ali smo storili dovolj za to, da bi razvili ustrezne posvetovalne organe, ki jih potrebujemo za učinkovitejše, za bolj primerno vključevanje pripadnikov vseh različnih identitet in vseh različnih etnično in jezikovno definiranih skupnosti, ki pri nas živijo. Na tem področju bo morda potrebno storiti še kaj. Kajti tudi na ta način lahko odpremo in razvijamo razpravo o jeziku tako, da bo interkulturnost živela v svojem polnem smislu. Brez participacije, brez udeležbe v političnih procesih ne more biti polne interkulturnosti.

Politični predstavniki, kot sem sam, seveda lahko hitro pridemo do tega zaključka. Vprašanja, katere oblike so najprimernejše in kaj je v resnici potrebno in kaj jezikovna interakcija v resnici zahteva, so nekaj, o čemer nas boste morali poučiti vi. In zaradi tega gledam na ta današnji posvet in na vaše razprave z velikim pričakovanjem. Upam, da bo vaša konferenca dala odgovore na nekaj vprašanj, ki sem jih nanizal v tem svojem uvodu. Upam, da boste pri tem uspešni, in upam, da vas bomo v politiki slišali, ne samo v Sloveniji, ampak tudi v našem okolju in v Evropi kot celoti. Želim vam veliko uspeha in se vam zahvaljujem za pozornost.