Intervju za revijo Obrazi
Ljubljana, 22.10.2009 | intervju
Danilo Türk - Predsednik Republike Slovenije
Novinarka: Agata Rakovec
Kandidat za politični obraz leta 2009: Danilo Türk, predsednik Republike Slovenije, o svojem zasebnem in javnem življenju.
Gospod Danilo Türk nas je sprejel na Uradu predsednika Republike Slovenije, na Erjavčevi cesti, v centru prestolnice. Že med uvodnim klepetom nama je s fotografom povedal, da se z revijo Obrazi zelo rad srečuje in jo tudi z veseljem prebere.
Tretji slovenski predsednik se je rodil v Mariboru. Oče, ki je učil na šolskem centru Tovarne avtomobilov Maribor, mu je zgodaj umrl, mama pa je bila po poklicu šivilja. Gospod Türk, ki ima še brata Vitoslava, pripoveduje: "Mama je nekaj časa delala tudi kot administratorka v mariborski bolnici, nekaj časa pa je bila kreatorka pri Vezenini. Imela je kreativen talent, ki ga je uporabljala tako pri šivanju kot pri oblačenju svojih otrok."
Ko ga vprašam, o katerem poklicu je sanjal kot otrok, predsednik odgovori: "Mali otroci imajo po navadi vse sorte idej, kaj bi radi bili. Sam nikoli nisem imel velikih želja, da bi bil, denimo, kapitan ladje ali pilot, rajši sem bral stvari in že na koncu osnovne šole se mi je pravosodje zdelo prava orientacija, želel sem postati sodnik."
Po osnovni šoli je Danilo Türk obiskoval Drugo gimnazijo v Mariboru, ki je pred kratkim dobila novo stavbo. "Uspela jim je obnova in tudi sam sem se udeležil svečane prireditve, ko je bila stavba predana svojemu namenu. Zelo sem bil zadovoljen, ko sem videl, kako lepo je videti gimnazija in kako je tehnološko napredovala. Imajo tudi gledališče z odrom, kjer uprizarjajo predstave in muzikale," pripoveduje predsednik, ki je zelo zadovoljen, da je njegova stara gimnazija dobila nov sijaj. Po gimnaziji se je vpisal na Pravno fakulteto v Ljubljani, leta 1978 magistriral na Pravni fakulteti v Beogradu, štiri leta pozneje pa na ljubljanski pravni fakulteti doktoriral iz mednarodnega prava. Istega leta, 1982, je na ljubljanski pravni fakulteti postal docent, pet let pozneje je bil izvoljen za izrednega profesorja, 1995 pa za rednega profesorja za mednarodno pravo.
Soprogo Barbaro Miklič Türk, s katero imata hči Heleno, je spoznal na Društvu za združene narode, kjer je bila zaposlena kot knjižničarka. 1992 je doktor Türk odpotoval v New York kot prvi slovenski veleposlanik pri Organizaciji združenih narodov. Med letoma 2000 in 2005 je bil pomočnik generalnega sekretarja OZN Kofija Annana za politične zadeve. Ko ga povprašam o vtisih o življenju v velemestu, pravi: "New York je imeniten kraj za delo, saj je na neki način center sveta, kamor vsi pridejo in kjer se vse dogaja, zelo je zanimiv, tako za delo kot za bivanje, ni pa mesto, v katerem se živi preprosto. Kakovost življenja v Sloveniji je precej boljša, tam vse dogajanje poteka na zelo majhnem prostoru, v veliki gneči. Če hočete to spoznati v hipu, greste v njihove samopostrežne trgovine na Manhattnu, kjer so prehodi med policami majhni, vse je stisnjeno. Mesto samo je tudi polno energije in zelo zanimivo, kar koli že počnete, na vsakem področju, se da pridobiti izredno zanimive in vrhunske izkušnje."
Med službovanjem v ZDA je gospod Türk spoznal tudi številne zanimive ljudi, med njimi tudi številne svetovne zvezde. Tako se je srečal tudi z igralko Angelino Jolie in seveda ga povprašam, kakšna se mu je zdela: "Gospa Jolie je bila udeležena na posvetovanju ambasadorjev dobre volje, kjer sta bila tudi Roger Moore in pokojni Peter Ustinov. Ves dan smo se pogovarjali o mirovnih operacijah Združenih narodov in o humanitarnih akcijah. Izkazalo se je, da se gospa Jolie iskreno in z zelo veliko energije posveča svojemu angažmaju za reševanje problemov beguncev, o tem veliko ve, tudi potovala je na različna območja, kjer so begunska taborišča. Zelo me je presenetila, z zelo zrelim odnosom in moralno angažiranostjo ter z dobrim poznavanjem problematike, kar pri hollywoodskih zvezdnikih ni splošna značilnost."
Predsednika vprašam, kako to, da se je po zelo uspešni karieri profesorja in diplomata odločil za politično kariero: "Ne bi rekel, da je to kariera, mislim, da je izraz neprimeren in bi bil primernejši usoda. Borut Pahor me je junija 2007 poklical v trenutku, ko so nujno potrebovali kandidata za predsedniške volitve. To se mi je zdel zelo zanimiv izziv. Takrat seveda nisem vedel, ali bom izvoljen, to se ni pričakovalo, mislil pa sem, da bi lahko glede na svoje delo v preteklosti, če bom izvoljen, kaj koristnega naredil za Slovenijo," pojasni. Ko ga vprašam, če zaradi obilice dela svojo odločitev kdaj obžaluje, pravi: "Moje delo je izredno pomembno za državo, tako da mi ni žal in mi ne sme biti žal. V kandidaturo sem šel z zavestjo, da se podajam v nekaj zelo resnega, kar mi bo, če bom izvoljen, vzelo pet let časa."
Zanimalo nas je tudi, kateri je bil najboljši nasvet, ki ga je dobil v življenju: "Resnično sem dobil veliko nasvetov, mogoče pa bi izbral tistega, ki sem ga dobil kot veleposlanik v New Yorku, kamor sem prišel jeseni 1992 in sem se videl z veliko izkušenimi diplomati. Nasvet je bil ta: v diplomaciji se vse stvari izvejo, zato je izredno pomembno, da je človek najprej precizen v izražanju in potem dosleden v svojih pogledih. Iz tega izhajata zaupanje in dobra diplomatska komunikacija. To velja tudi v življenju na splošno: če svoje poglede jasno oblikujete in jih jasno poveste ter dosledno zastopate, uživate več zaupanja. To se mi zdi nasvet, ki je splošno koristen, v diplomaciji in politiki pa še posebej velja."
Predsednika smo povprašali tudi, kaj najraje počne na dopustu, kje ga preživlja in ali ima glede potovanj kakšne neizpolnjene želje: "Nisem velik pristaš dopustov. V Sloveniji se ljudje zelo veliko ukvarjajo z dopusti, v Ameriki, kjer sem živel, pa bistveno manj. Dopustov nikoli nisem posebno dobro načrtoval, niti nisem imel veliko časa zanje. Poletja sem preživljal ob pisanju ali branju knjig, za katere sicer ni bilo časa. Letos sem bil na dopustu v Posočju in si ogledoval Krn z različnih zornih kotov. Sicer sem na svojih uradnih poteh videl večji del sveta, kot profesor in diplomat, tako da zdaj kot predsednik države ne obiskujem krajev, ki jih še ne bi videl. Moja potovanja so delovna, ob tem pa vedno najdem tudi nekaj časa, da spoznam okolje, v katerem sem. Ne bi mogel reči, da si kaj posebnega želim videti, treba je delati tisto, kar čas prinese, in zraven čim več videti."
Za konec ga povprašamo še o tem, zakaj se za vstop v politiko odloča tako malo žensk in kaj bi se dalo izboljšati na tem področju: "To je v prvi vrsti odvisno od žensk samih. Pri nas so ženske na splošno zelo dobro izobražene, v povprečju dosegajo boljše izobrazbene nivoje kot moški, zelo dobro so zastopane v nekaterih poklicih, tudi na univerzi se delež žensk v profesorskem sestavu izboljšuje, čeprav še ni zadovoljiv, saj je malo več kot tretjina žensk premalo. Politika je v vsaki državi precej brutalna zadeva in verjamem, da pri mnogih ženskah ni motiva, da bi se spuščale neposredno v politiko. Verjamem pa, da najdejo druge načine vplivanja na politiko. Sem za to, da se pri volitvah vzpostavijo kvote, saj moramo doseči boljše proporce, hkrati pa razumem, če se ženske v politiko ne podajo in da svoj vpliv na javno dogajanje razvijejo na drug način."