Nagovor na skupni seji svetov za visoko šolstvo ter za znanost in tehnologijo
Ljubljana, 22.12.2010 | govor
 Predsednik republike dr. Danilo Türk se je udeležil skupne seje Sveta Republike Slovenije za visoko šolstvo ter Sveta za znanost in tehnologijo Republike Slovenije, kjer sta bila obravnavana osnutka Raziskovalne in inovacijske strategije Slovenije 2011-2020 ter Nacionalnega programa visokega šolstva. Predsednik je v svojem nagovoru izrazil prepričanje, da bosta oba strateška dokumenta pomagala k formulaciji politike, ki bo vodila slovensko družbo dolgoročno in na ta način zagotovila ne samo izhod iz krize, ampak tudi prehod v novejši, bolj kompleten razvoj. |
Nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na skupni seji Sveta Republike Slovenije za visoko šolstvo in Sveta za znanost in tehnologijo Republike Slovenije
Ljubljana, 22. december 2010
Spoštovane članice in člani Sveta za znanost in tehnologijo Republike Slovenije,
spoštovane članice in člani Sveta Republike Slovenije za visoko šolstvo,
spoštovana predsednika obeh svetov,
spoštovana ministra,
gospe in gospodje,
v veliko veselje mi je, da lahko danes prisostvujem začetku razprave o dveh pomembnih nacionalnih strategijah, ki nosita breme razvoja znanosti, gospodarstva in znanja za prihodnje desetletje. Veseli me, da je to seja obeh svetov, da je združitev v tej razpravi pokazala vsebinsko povezanost področij, ki je njuna in neizogibna pri pripravi vsebinskih predpostavk in politik, vsebuje pa tudi tisto simbolično komponento sodelovanja, ki je v naši družbi bolj redko "blago", ki nam ga primanjkuje.
Trenutne gospodarske razmere seveda niso najboljše in čas je za razmislek o premiku v pravo smer. Hkrati pa je prav v teh časih še posebej jasno, da je sodelovanje teh dveh področij bistveno in da sta za izboljšanje gospodarskega stanja ter družbeni in znanstveni razvoj potrebna znanje in znanost – tista znanost, ki jo ustvarja stroga znanstvena metodologija –, pa tudi dobre ideje in dobro sodelovanje. Procesi izobraževanja, raziskovanja in gospodarske uporabnosti znanja so pomembni vsak zase. Rezultati, ki vplivajo na gospodarski in družbeni razvoj Slovenije, pa lahko nastanejo samo, če sodelujejo vsi skupaj. Skladen razvoj in ambicioznost pri postavljanju ciljev sta potrebna in to omogoča današnja razprava. Verjamem, da bo to izkazala. Dokumenta, ki sta pripravljena za razpravo, pa sta tista, ki, verjamem, bosta pomagala k formulaciji politike, ki bo vodila slovensko družbo dolgoročno in na ta način zagotovila ne samo izhod iz krize, ampak tudi prehod v novejši, bolj kompleten razvoj.
V krizi, v kateri se trenutno nahaja svet – in Slovenija kot del sveta –, je pomembno, da opravimo temeljit razmislek o tem, kaj bi radi dosegli, kam bi radi prišli in kakšne spremembe so potrebne za dosego novih ciljev. V teh kriznih časih se mi večkrat postavlja misel iz Kunderove dramatizacije Fatalista Jakoba: vsi bi radi naprej, to je jasno, vprašanje je, kam. Če hočemo na to vprašanje odgovoriti, moramo seveda vedeti, kam oziroma kakšne so izbire. Raziskovalna in razvojna politika visokega šolstva sta tukaj, v tej razpravi, povezani, povezani sta tudi z inovacijsko politiko. In to bo seveda pomagalo dati odgovor na vprašanje, kam, in tudi konkretne zaveze k implementaciji za družbeno korist in napredek.
Ko smo pred malo manj kot dvajsetimi leti vzpostavili svojo državo, je bil bruto domači proizvod na prebivalca pri nas okrog 66 odstotkov povprečja takratne Evropske skupnosti. Danes smo napredovali do skoraj 90 odstotkov, kar je seveda lep napredek. Kljub temu pa v zaostrenih pogojih vedno težje vzdržujemo socialno državo, saj v proračunih praktično nimamo manevrskega prostora. Osnovni družbeni dogovor o demokratični državi, ki je pred dvajsetimi leti zadoščal, sedaj med skoraj dvesto formalno neodvisnimi državami sveta ni več dovolj. Vedeti moramo tudi to, da so nekatere izjemno tehnološko in ekonomsko uspešne države dosegle ta skokovit razvoj tudi brez demokracije. To seveda v Evropi niti ni mogoče niti ni zaželeno in mi moramo naše demokratične instrumente uporabiti za to, da bomo naš razvoj okrepili in ga naredili svetovno primerljivega in svetovno uspešnega. Sedaj ni pomembno le, da smo demokratični, temveč da v teh zaostrenih pogojih, ob izjemno veliki konkurenci ter ob okoljskih, energetskih in demografskih izzivih postanemo dobri, boljši, da se bomo primerjali z najboljšimi.
Demokracijo razumem kot nujni temelj za ustvarjalnost. Vendar je treba doseči tudi učinkovitost in gospodarnost za blagostanje državljanov, kar nam v veliki meri manjka. Zato je nujno popeljati in preoblikovati Slovenijo v smeri še bolj konkurenčne države, s sposobno in odzivno upravo, visoko konkurenčnim gospodarstvom, z bistveno večjo dodano vrednostjo na zaposlenega in primernimi socialnimi mehanizmi za pomoč tistim, ki pomoč potrebujejo.
Vsak od omenjenih segmentov ima svoj obseg in predstavlja prispevek k temu skupnemu cilju. Na tej točki bi želel povedati, da se konkurenčnost pri nas še vedno tolmači pogosto preveč poenostavljeno, včasih celo vulgarno. Včasih se izenačuje s potrebo po nizki ceni delovne sile, kot se temu reče, oziroma se jo razume v primerjavi med ceno delovne sile pri nas in v različnih drugih konkurenčnih okoljih, pretežno zunaj Evrope. To seveda ni dobro in ni prav, ampak pravi odgovor in prava alternativa sta nekaj, kar zahteva veliko več napora, kot smo ga bili pripravljeni doslej vložiti. V tem naporu ima seveda vsak svoje naloge, ki jih mora izvesti, da bomo potem kot celota med najuspešnejšimi in konkurenčno sposobnimi državami. Veliko nalog je razvidnih iz tega, kar objavlja Svetovni ekonomski forum v svojem poročilu Global Competitiveness. Tam je identificiranih tudi nekaj slabosti Slovenije. Brez njihovega odpravljanja ne bomo mogli biti med najuspešnejšimi in najkonkurenčnejšimi. Prav tako nam bosta postavila ogledalo tudi pregleda nacionalnega sistema inovacij s strani strokovnjakov Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) in Evropske komisije ter držav članic Evropske unije. Verjamem, da bomo tudi na tej seji dobili poročilo o tem.
Zanimivo je to, da tudi mednarodni strokovnjaki opažajo in priznavajo, da imamo dobro znanost, vendar da nismo posebno uspešni pri izpolnjevanju enega izmed ciljev, to je cilj družbene odgovornosti. Znanost in vse naše védenje moramo bolje vključiti v ustvarjanje novega bogastva naše družbe. Ko govorim o novem bogastvu, ne mislim samo na bruto domači proizvod, ne mislim samo na materialno bogastvo, ampak tudi na naše duhovno bogastvo, kajti odgovornost je del duhovnega bogastva, in to moramo krepiti. Seveda bomo ob tem morali biti ves čas pripravljeni, da se primerjamo z drugimi, in se truditi, da bi bili v teh primerjavah čim boljši. Slovenija je odprta v svet, je zelo odvisna od sveta, vendar še vedno potrebujemo mednarodni prepih. Potrebujemo ga zlasti v slovenskem raziskovalnem in izobraževalnem sistemu in bi ob primerni utežitvi slovenskega jezika zagotovil večjo primerljivost, zlasti v izobraževalnem sistemu, kar je nujno potrebno s stališča krepitve konkurenčnosti.
Če še enkrat omenim odgovornost, pri tem ne mislim na nekaj, kar se pravno definira, ampak nekaj, kar se povezuje z našimi ambicijami in kar je v bistvu ena temeljnih nalog v naši družbi nasploh. Ima seveda številne izrazne oblike, na različnih področjih se izraža različno. Tudi kadar govorimo o pravni državi, ne govorimo samo o neodvisnosti in učinkovitosti pravosodja. Govorimo tudi o odgovornosti celotne državne strukture, o odgovornem ravnanju, ravnanju, ki je odgovorno za naš razvoj.
Pri vsem tem potrebujemo tudi večjo operativnost. Pri nas smo v preteklosti že napisali razne strategije in mnoge po svoji vsebini niso slabo napisane. Kar je slabo, je to, da jih, tako kot mnogo druge literature, ki jo proizvajamo, ne izvajamo, ker nimamo ustreznega družbenega dogovora in skupne volje za to. Na ta način smo spet pri vprašanju odgovornosti, kajti skupna volja nastane hitreje in bolj učinkovito iz skupnega občutka odgovornosti. Značilni individualizem in težave pri oblikovanju skupne volje za reševanje skupnih problemov se pri nas izražajo na mnoge načine in se kažejo po svoje tudi na področju znanstveno-raziskovalnega dela. Seveda potrebujemo več te odgovornosti za skupen nastop, jasno določitev prioritet in zavest, da je bolje, da se vsaj o nekaterih točkah resnično dogovorimo, tako dogovorimo, da bo držalo in da to izvedemo, in da je to pomembneje od tega, da imamo odlično napisano strategijo, ki pa potem operativno ni izvedena.
Danes si ne moremo več privoščiti strategij, ki jih ne bi bili pripravljeni tudi izvesti. Čas je resen in prav je, da najdemo družbeni dogovor o nekaj skupnih prioritetah. Verjamem, da je današnji sestanek temu namenjen in da predstavlja zelo dobro, mogoče idealno priložnost za tak dogovor. Priprava Raziskovalno-inovacijske strategije in Nacionalnega programa visokega šolstva s svojo kvaliteto, s svojo dosedanjo razpravo kažeta, da imamo razloge za dobro upanje, da bomo danes napravili pomemben korak v smeri takega dogovora in te okrepljene odgovornosti za našo prihodnost.
V Sloveniji so vedno živeli pridni in ustvarjalni ljudje in prav na to je seveda treba staviti tudi pri naših željah po dosegi potrebnih sprememb. Vendar ko govorimo o pridnosti in ustvarjalnosti, se mi zdi, da je v vsaki priložnosti, kjer se ti dve pomembni kvaliteti omenjata, treba dati poudarek na ustvarjalnosti, kajti ustvarjalnost je tisto, kar omogoča vse druge dosežke. Tukaj ste zbrani ljudje, ki veste, kaj to je in kako nam manjka razumevanja in predvsem spoštovanja ustvarjalnega dela, ustvarjalnosti pri nas.
Zato bi rad končal s tem, da izrečem tudi hvaležnost vsem, ki ste že prispevali k oblikovanju obeh dokumentov, da povem, da tudi resorno ministrstvo, ki je pripravilo današnje srečanje, opravlja izjemno pomembno funkcijo v tej družbi. To se v naši sedanji razpravi, ki je politično pregreta in tako nervozna zaradi trenutnih gospodarskih razmer, ne opaža dovolj dobro. Navzlic temu pa je prav, da vidimo današnje razmere kot priložnost za kvalitativni napredek. In če bo današnja razprava k temu napredku prispevala, bomo lahko vsi zadovoljni.