Intervju za Primorski dnevnik

Ljubljana, 16.1.2011  |  intervju

Sosedska politika je v Evropi pomembna, bolj kot kdajkoli doslej

Novinar: Dušan Udovič

Jutri se bo v Rimu začel tridnevni uradni državniški obisk predsednika Republike Slovenije Danila Türka v Italiji. Gre za prvi tovrstni obisk, odkar obstaja samostojna slovenska država, kar daje dogodku poseben pomen. Pred odhodom v Rim je predsednik prijazno privolil v pogovor za Primorski dnevnik.


Gospod predsednik, zadnjič ste se s predsednikom Napolitanom videli na srečanju julija lani v Trstu, srečanju, ki smo ga opredelili kot zgodovinsko. Vtis je, daje ta priložnost ne le na simbolni, temveč tudi na človeški ravni pomenila bistveno otoplitev v odnosih. Sta od tedaj s predsednikom Napolitanom ostala v stiku?

Osebno se sicer nisva srečala, imela pa sva druge stike, tudi pisne, izmenjala sva si nekaj informacij, posebno o Evropski uniji, o čemer se večkrat pogovarjava. Ob novem letu sva si izmenjala tudi voščili, s pomočjo mladih prijateljev spletne strani Slomedia v Trstu, ki so prosili za novoletno voščilo najprej mene, potem pa še predsednika Napolitana. Ta komunikacija zelo dobro poteka in s tega stališča se tudi veselim bližnjih pogovorov, ki jih bova imela v Rimu.

Odhajate na uradni obisk v sosednjo republiko. Kakšni so ob tem dogodku Vaši občutki in pričakovanja? Po napovedih, ki so doslej prišle v javnost, pripisuje slovenska država temu obisku velik pomen.

To je prvič, da bomo imeli srečanje na ravni državnega obiska, ki bo omogočil sestanke z vsemi vodilnimi ljudmi republike Italije, trajal bo 3 dni in bo poleg Rima vključeval tudi Milan. Program je po vsebini zelo bogat in zaradi tega mislim, da je prav, da imamo tudi pričakovanja v zvezi z njim. Bistvo tega programa je utrditi partnerstvo Slovenije in Italije kot dveh držav članic Evropske unije. To sta dve državi, sosedi, ki sta tako rekoč neizbežno povezani v sodelovanju, se zavzemata za krepitev EU in ki seveda gledata tudi na zgodovino, njene tragedije in težke trenutke s stališča skupne želje krepiti skupno evropsko prihodnost. Seveda bo v okviru obiska priložnost za razpravo o številnih temah, od potrebnih sprememb v praksi EU do raznih praktičnih vprašanj, kot so infrastrukturni, energetski, ekološki in drugi problemi in pa seveda zelo pomembno vprašanje manjšin in njihove vloge v prihodnje.

Povedali ste, da gre za prvi tovrsten državniški obisk. Po dvajsetih letih obstoja slovenske države se to zdi nekoliko pozno. Kako to, da ni bilo take priložnosti mogoče ustvariti prej?

Ne bi govoril o zamudi, taki obiski se zgodijo redko, verjamem pa, da so odnosi med državama prav v tem času dozoreli do stopnje, ko je prav, da se tudi izrazijo na tej, najvišji ravni formalnosti in pozornosti. Obenem sem prepričan, da je bilo tudi srečanje v Trstu 13. julija lani pomembna postaja na tej poti. Verjamem, da smo sedaj prišli v položaj, ko je treba resnično zbrati vse sile za dobro sodelovanje v prihodnosti.

Ocenjujete, da je dvostransko sodelovanje med državama v zadnjem letu doseglo viden napredek. Na kaj se konkretno nanašate?

V razpravi imamo kar nekaj pomembnih projektov. Začnimo na primer z nečim, kar je geografsko možno opredeliti z Jadransko-jonsko pobudo. Nujno potrebujemo multilateralni okvir za tesno sodelovanje med Italijo, Slovenijo in državami vzhodnega Jadrana pri ekoloških, prometnih in drugih pomembnih vprašanjih v tem prostoru. Okrepiti moramo napore, da do tega pride, zato je prav, da se Slovenija in Italija dogovorita, kako bosta te aktivnosti vodili na visoki ravni, z namenom, da se letos, v okviru Evropskega sveta ta pobuda spremeni v sklep Evropske unije. Vzemimo nek drug primer: ta čas imamo dokaj dobro situacijo kar zadeva položaj manjšin. Dobro v tem smislu, da so pravočasno rešena finančna vprašanja, kar je v teh kriznih časih treba ceniti, tako na slovenski strani kot tudi na italijanski. In seveda je vprašanje, katere skupne projekte bomo razvijali za naprej. Gre seveda za izpolnjevanje veljavnih, a še ne povsem uresničenih obveznosti, dobro pa bi bilo, če bi ta obisk dal tudi spodbudo za konkretne skupne projekte preko meje, ki naj dajo manjšinam primerno vlogo. Nekateri taki projekti že potekajo, kot na primer projekt Jezik – Lingua. Rad bi, da bi se razvili še drugi, da bi se utrdila ustvarjalna načela sodelovanja na tem področju. Eno od njih naj bo, da se raven finančne podpore manjšinam ne sme zmanjševati, da jo moramo okrepiti in vsebinsko usmerjati v prave prioritete. Skratka, imamo nekaj pomembnih tem, za katere je potreben dogovor.

Poleg tega mislim, da je prav, da se spomnimo tudi nekaterih dogodkov iz nekoliko bolj oddaljene zgodovine. Bliža se 100-letnica začetka 1. svetovne vojne in Soške fronte in predlagal bom predsedniku Napolitanu, da bi skupaj podprla idejo Evropske poti miru na celotnem poteku Soške fronte, od Devina do Rombona. Na mnogih od teh odsekov že obstajajo urejene mirovne poti, obstajajo razni drugi spominski objekti, dobro pa bi bilo, če bi se celo to območje razglasilo za območje miru in da ga bi afirmirali v evropskem prostoru. To je v interesu Slovenije in Italije, je v interesu tudi drugih srednjeevropskih držav, ki se zanimajo za ta del zgodovine. Ta projekt ima seveda veliko sporočilo: za sabo imamo tragično zgodovino, njene nauke pa uporabljamo za dobro in produktivno prihodnost.

Kar zadeva politiko do sosedov, včasih obstaja vtis, da je v globaliziranem svetu politika do sosednjih držav manj pomembna, kot je bila morda včasih. Se strinjate s tako oceno?

S to oceno se ne strinjam. Mislim, da je pravzaprav treba sprejeti nasprotno oceno. V časih, v kakršnih živimo, je sosedska politika pomembnejša kot kdajkoli doslej in to ne samo za posamične države, kot sta Slovenija in Italija. Slovenija je to spoznanje nedavno močno afirmirala s sklenitvijo arbitražnega sporazuma o reševanju odprtih mejnih vprašanj s Hrvaško. Tudi to, kar se trudimo narediti v zvezi z Italijo, je rezultat istega pogleda: sosedje moramo živeti skupaj in urejati odnose z veliko skrbnostjo. Želel bi, da bi se to spoznanje razumelo kot pomembno za Evropsko unijo in Evropo kot celoto. Evropska unija potrebuje močnejšo sosedsko politiko, to bi morala biti njena prva zunanjepolitična prioriteta. EU potrebuje ustvarjalno politiko do sosedov od Baltika do Jadrana. Na celem tem območju mora okrepiti sosedsko sodelovanje. EU mora razumeti, da je njen glavni uspeh zadnjega desetletja njega razširitev na vzhod. To je dalo novo energijo in ekonomsko moč EU, to je bil zelo velik uspeh. Zdaj pa je treba iz tega uspeha zgraditi dobro in, rekel bi, dosledno skupno zunanjo in varnostno politiko. Prva prioriteta te politike mora po mojem mnenju biti vzhod, razvoj odnosov z državami vzhodnega partnerstva, z Rusijo, Balkanom in s Turčijo. To je naše skupno sosedstvo in tu vidim velike prioritete za Evropsko unijo. Če jih bomo dobro opredelili in učinkovito uresničevali, bomo tudi globalno igrali močnejšo vlogo. Evropska unija je najmočnejša v svojem sosedstvu, tu mora črpati dodatno moč, da bo lahko globalno uspešna.

Ker smo že pri Evropski uniji, ne moremo mimo dejstva, da je Unija v tem trenutku v veliki krizi identitete, da so težave z mnogimi državami članicami, vključno z novimi, ki so v glavnem vzhodne. Govor je o državah različne kategorije, o "Evropi dveh hitrosti" in podobno. Največji pesimisti govorijo celo o razpadanju Evropske unije in vidijo črnogledo njeno prihodnost. Dodaten razlog so hudi gospodarski problemi, ki jih imajo nekatere države. Ima lahko takšna Evropa perspektivo?

Evropska perspektiva je lahko dobra, če bomo delali prave stvari in če jih bomo delali dovolj hitro in dovolj energično. Ravnokar sem govoril o skupni zunanji in varnostni politiki, ki je pomemben del skupnega političnega prizadevanja Evropske unije, kajti če bomo imeli dobro politiko do sosedstva, bomo močnejši tudi navznoter. Seveda pa je prva naloga v tem trenutku reševanje problemov, ki jih je prinesla svetovna finančna kriza in tu je najbolj na udaru evroskupina, ki je del EU. Evropska unija seveda ni popolnoma homogena, ker so nekatere države sprejele evro, druge pa ne, ampak usoda evrskega območja odloča o usodi Evropske unije kot celote. V Rim grem z velikim zanimanjem, da o tem slišim tudi ocene in analizo italijanskih sogovornikov, zlasti predsednika Napolitana, ki je velik Evropejec in predsednika vlade Berlusconija, ki je bil nedavno tudi na pogovorih v Berlinu in ima prav gotovo zelo izdelano stališče do raznih ekonomskih in finančnih vprašanj. Zdi se mi, da bi v Evropski uniji morali narediti večji napredek v smeri krepitve institucij in krepitve evra. Verjamem, da bi tudi bilo dobro, da se posvetimo projektu evroobveznice, ki sta ga v začetku decembra lani predlagala luksemburški premier Juncker in italijanski finančni minister Tremonti. To je pomemben predlog in rad bi videl s svojimi italijanskimi sogovorniki, na kakšen način bi se ga dalo razvijati naprej. Zdi se mi, da bo potreben zaradi reševanja finančnih problemov, ki so v veliki meri posledica posojilne politike bank in jih ni mogoče reševati z zategovanjem pasu in s pomočjo javnih finančnih prihrankov. Potrebni bodo posegi v strukturo dolgov, ki so jih ustvarila posojila velikih bank in glede tega imam vtis, da je razprava šele na začetku.

Hude gospodarske težave in socialne stiske doživlja tudi Slovenija, hkrati prihaja do zaostrenih tonov tudi v politiki. Ocenjujete, da je bil pravilno izkoriščen kapital dvajsetih let samostojnosti slovenske države ali je bila zapravljena marsikatera priložnost, da je stanje danes takšno, kakršno je?

V dvajsetletnem razvoju smo imeli tudi mnoge pomanjkljivosti, ki se jim nismo dovolj posvečali. Rekel bi, da je bilo to obdobje velikega pragmatizma, tudi oportunizma. Nekaterih načelnih vprašanj nismo načenjali, dovolili smo, da se določeni problemi kopičijo in imamo sedaj seveda marsikatero vprašanje, ki ga moramo rešiti. Tako, na primer, ni bilo dobrega nadzora nad izvrševanjem denacionalizacije in privatizacije. Iz tega je izšla določena koncentracija kapitala in moči v obliki tajkunstva, ki je doseglo svojo kulminacijo v zadnjih letih. Šele zdaj, ko smo doživeli izrazito ekscesne pojave, se stvari okrog tega razčiščujejo. Nadalje, imeli smo dolgo obdobje kopičenja medgeneracijskih problemov, ki jih moramo danes reševati, zlasti v razmerju do mlade generacije, kateri nismo odprli dovolj poti k zgodnji, polni in stalni zaposlitvi. V preteklosti to ni bilo videti kot velika prioriteta in praktična nujnost, ampak sedaj so se stvari zaostrile in problem se bolj vidi. Spreminjati moramo delovnopravno zakonodajo in odpreti razvojne perspektive, ki so potrebne zato, da bo mlada generacija dobivala priložnosti.

Da se vrnemo še k vašemu obisku v sosednji državi. Obstajajo po vaši oceni med Italijo in Slovenijo še kakšna nerešena odprta vprašanja?

Seveda bomo vedno imeli kakšne teme, kjer so potrebne izboljšave. Pri nekaterih vsebinah bilateralnih odnosov bi lahko napredovali hitreje, recimo v pripravi programov kulturnega sodelovanja. Tu prihaja do zastojev, ki so nepotrebni. Pri vračanju kulturnih dobrin se mi zdi, da bi lahko našli bolj sveže, bolj imaginativne rešitve. Glede tega smo v neki blokadi, ki ni razumna in verjamem, da bi z nekim dodatnim naporom lahko našli rešitve. Ko gre za okoljsko tematiko, imamo razpravo, za katero bi želel, da jo razvijamo čim bolj produktivno, z dobrim razumevanjem okoljskih problemov in nevarnosti, in da najdemo skupne rešitve, ki jih potrebujemo. Severni Jadran je plitvo in občutljivo morje in moramo paziti, da ne bomo postali žrtve projektov, ki bodo škodovali skupnemu okolju, ki je naša skupna obveznost. Govorim o temah, ki zahtevajo intenzivnejše reševanje, vse to so odprta vprašanja, nobeno od teh pa ni nerešljivo.

Vsa vprašanja so z dobro voljo in močnejšim angažmajem rešljiva, v tem istem duhu se moramo seveda pogovarjati tudi o preteklosti. Lani smo 13. julija pokazali, da smo sposobni stopiti skupaj, položiti venec v Narodnem domu v Trstu in na ta način svečano, simbolično obeležiti spomin na vse žrtve fašizma. Šli smo tudi položit venec na spomenik beguncem iz Istre in Dalmacije. Pokazali smo, da se spominjamo tudi tega trpljenja. Z dobro voljo in z dobrim občutkom se da obravnavati tudi nekatere težje probleme, ki nam jih je pustila zgodovina. Pri tem pa seveda razumemo, da je tako, kot je bilo to rečeno na Pomorski postaji leta 2009, na velikem posvetu, ki ste ga naredili skupaj s časopisom Piccolo, da živimo na območju, kjer imajo ljudje s sabo veliko bolečih spominov. Vsakdo ima pravico do svojega spomina, politika pa mora paziti, da ne ustvarja političnih problemov tam, kjer pieteta zahteva spoštljivost in spoštovanje bolečih spominov. Nerešena vprašanja so pravzaprav naloge, ki zahtevajo odgovorno in spoštljivo ravnanje. Medsebojno spoštovanje je zagotovilo zaupanja, to pa za reševanje nalog. Tako vidim naše odnose in verjamem, da se medsebojno razumevanje krepi na eni in drugi strani, in ker je tako, bomo lahko tudi dobro napredovali.

Gospod predsednik, štejemo si v čast, da ste reden in pozoren bralec Primorskega dnevnika. Kaj bi ob Vašem obisku v Italiji sporočili našim bralcem?

Želim, da bi bralci Primorskega dnevnika razumeli Slovenijo kot državo, ki se zanima za primorske Slovence, ki se včasih mogoče ne zanima dovolj, ampak je vsekakor pozorna. Kot predsednik sledim vsem razpravam, ki potekajo med Slovenci v Italiji in si želim, da bi nam v tem obdobju uspelo sedanji pozitivni trend obdržati in da bi tudi iz razprav organizacij Slovencev v Italiji izšle kreativne, konkretne pobude za prihodnost, na področju kulture, izobraževanja, jezika, na področju ekonomije. Skratka, potrebujemo aktivno in kreativno manjšino, to je moje glavno sporočilo.

Gospod predsednik, hvala za pogovor. V imenu vseh na Primorskem dnevniku Vam želim prijetno potovanje v Italijo in veliko uspeha pri vseh gostiteljih, s katerimi se boste srečali.