Intervju za Večer

Ljubljana, 23.4.2011  |  intervju

Vidim nujnost preloma

Novinarja: Dragica Korade, Boris Jaušovec

Na svoje delo gleda kot na pozitivno izkušnjo. Tega, da se je v času svojega predsedovanja naužil tudi grenkobe, ne zanika. Da brez grenkobe v politiki ne gre, stoično reče. "Kot sami veste, sem bil deležen popolnoma absurdnih in izmišljenih obtožb. To se je zgodilo nekajkrat. Bil je celo predlog za ustavno obtožbo, ki je bil popolnoma absurden. Z enim odlikovanjem naj bi bil prekršil 34 členov ustave. Ta predlog je klavrno propadel, ker je na glasovanju dobil manj glasov, kot je bilo podpisanih predlagateljev." Ampak je vseeno povzročil nekaj neprijetnega dela, doda. In tako delo najbrž ne koristi zdravju, dodamo mi. Ker so mu odkrili maligne tvorbe, se je pred nedavnim odločil za operativni poseg in zdaj upa, da bo vse v redu.


Vaša prva misel, s katero ste se v četrtek odzvali na vladno krizo, je bila namenjena vsem političnim strankam. Da naj stopijo korak nazaj, ste rekli. Zakaj nazaj? Vsem se namreč zdi, da se slovenska politika vrti v začaranem krogu in da bi morali stopiti vsaj korak naprej.

Potrebujemo korak nazaj od sedanjih neusmiljenih strankarskih bojev, da bi se posvetili referendumu o pokojninski reformi. Zahteva za referendum je bila vložena pretekli četrtek, pomen pokojninske ureditve je tako velik, da mu je treba dati prednost. Zato korak nazaj od strankarskih preigravanj, korak k resni obravnavi argumentov za in proti pokojninski reformi, korak k streznitvi, ki jo potrebujemo, da bi se bolj uspešno soočili z ekonomsko transformacijo. Napoleon je nekoč tak položaj opisal z izrazi: Recouler pour mieux sauter – stopi nazaj, da boš bolje skočil!"

Če bi imeli pristojnost, bi sami razmišljali o razpustitvi parlamenta. Kaj bi s tem rešili?

Državni zbor pri nas ta čas ne opravlja svoje zakonodajne funkcije, ki je temeljna naloga parlamenta. Vse preveč zakonov se pošilja na referendum. Hkrati pa s svojimi izrednimi sejami in razpravami prispeva k histeriji v našem političnem prostoru. To je poleg težav znotraj vladne koalicije temeljni problem naše politične situacije, ki izraža krizo našega političnega razreda. Razpustitev parlamenta in razpis volitev bi pomagala vzpostaviti drugačno politično stanje, v katerem bi lahko tudi oblikovali vlado z dovolj močnim mandatom za reševanje ekonomskih in strukturnih problemov, ki jih preprosto moramo rešiti.

Premier Borut Pahor je že povedal, da bo vztrajal na svojih pozicijah do junijskega referenduma o pokojninski reformi. Ali ga podpirate pri tej odločitvi?

V nekaj tednih ni mogoče izvesti političnih sprememb, ki jih potrebujemo. Referendum o pokojninski reformi bo v začetku junija, kar bo prav kmalu. V tem času bo že prav posvetiti se vprašanjem pokojninske reforme, politične spremembe pa opraviti kasneje, poleti in jeseni.

Tudi sami ste večkrat rekli, da je pokojninska reforma preveč pomembna, da bi njeno usodo povezovali z usodo trenutne vlade. Do zadnjega ste upali, da bo do dogovora med sprtimi stranmi vendarle prišlo in da o tem ne bomo odločali na referendumu. Na čem je slonelo to upanje?

Upanje vselej umre zadnje. V Sloveniji potrebujemo veliko več racionalnosti, kot je premoremo ta čas, ta pa zahteva uspešnejše dogovarjanje vseh poklicanih pri velikih temah kot je pokojninska reforma. Toda zdaj je, kar je. Vlada in sindikati sporazuma niso dosegli, predlagatelji referenduma želijo odločitev volivcev in naša ustava jim daje pravico do tega. Tudi v času pred referendumom bo priložnost za resnične argumente in za dialog, ki naj pomaga dobiti boljšo predstavo o tem, kaj pravzaprav prinaša pokojninska reforma. Upoštevajte, da je pokojninska reforma zasnovana kot postopno spreminjanje pokojninskega sistema za naslednje dolgoročno obdobje, kar daleč presega mandat sedanje vlade.

Gospod predsednik, en referendum je za nami, trije so pred nami, večina ljudi pa meni, da so vsi odveč. Kaj menite vi?

S tem mnenjem se tudi sam strinjam. Prišli smo v položaj, v katerem se referendumi sklicujejo prepogosto in se možnost referenduma uporablja za zakonodajne potrebe, kar ni dobro. Referendum bi moral biti na voljo za izbrana in resnično temeljna vprašanja.

Referendum o malem delu ne sodi med taka vprašanja?

Ne. In tudi podatki in analize tega referenduma kažejo, da se je večina ljudi na njem odločala na podlagi odnosa do vlade, ne toliko do vsebine referenduma. Tudi to je pomembno opozorilo.

To, da je referendum postal strankarsko orodje, je za mnoge problematično. Se strinjate s tistimi, ki bi radi to poslansko pravico omejili?

Gotovo bi bilo dobro omejiti nekatere možnosti referenduma in te možnosti vezati predvsem na voljo ljudi, državljank in državljanov, ne pa na presoje poslancev.

Se vam v tako pregretem političnem ozračju, kakršno vlada zdaj v Sloveniji, konsenz o katerikoli zadevi še zdi možen?

Glejte, jaz se ves čas zavzemam za dialog. Še zmeraj mislim, da ne more biti situacije, v kateri bi lahko rekli, da pogovor ni več mogoč.

Ampak v ljudi se naseljuje občutek, da se politiki tako sprti med seboj, da se ne morejo več dogovoriti o ničemer.

Ta občutek vsekakor obstaja. In ravno ta občutek pri državljanih bi moral biti pomemben razlog za to, da se politični ljudje streznijo in zavedo, kaj ljudje pričakujejo od političnih strank, sindikatov, vseh udeležencev v dialogu. Sam se ves čas zavzemam za dialog. Morda se boste spomnili mojega lanskega govora ob dnevu državnosti, katerega osrednja tema je bila dialog.

Se spomnim: dialog, dialog, dialog ...

... in še enkrat dialog. O tem sem govoril tudi z vodstvom koalicije in se zavzel za to, da bi tudi potem, ko pride zakon o pokojninski reformi v parlament, z dialogom nadaljevali in poskušali pripeljati ta zakon do tiste točke, na kateri bo imel konsenzualno podporo. Moja prizadevanja v tej smeri so kontinuirana, predlogi so ves čas bili, še pred mesecem dni, ravno v času, ko je ustavno sodišče odločilo o dopustnosti referenduma, sem tako vladni kot sindikalni strani predlagal, naj še enkrat sedejo za mizo in poskušajo najti rešitev, ki bi odpravila potrebo po referendumu. Niso me obvestili o tem, kako so komunikacije tekle. Kasneje sem razumel, da so nekaj poskušali, ampak neuspešno.

Če prav razumem, ste vi bili pripravljeni storiti vse za to, da do referenduma o pokojninski reformi ne bi prišlo?

Prav gotovo. Zdi se mi, da bo nad razumnim tehtanjem o zakonu, ki je resnično sporen samo v nekaterih točkah, prevladovalo vse drugo, odnos do vlade, sploh politike, nezadovoljstvo z ekonomskim položajem. V razpoloženju, kakršno danes vlada pri nas, bo težko doseči racionalno razmišljanje samo o tem zakonu. Verjetno bo v glavi vsakogar še veliko več stvari, ki nimajo zveze s samim zakonom.

To vse je najbrž res, ampak ljudje problematizirajo tudi samo vsebino zakona, ki podaljšuje delovno dobo.

Seveda. Večkrat sem že povedal, da smo mi starajoča se družba in da se moramo navaditi na to, da bomo delali dlje. Vedeti moramo tudi, da za veliko večino ljudi, ki so danes aktivni, to ni poseben problem. Treba pa bi bilo napraviti sistem, v katerem bi obstajali bonusi za tiste, ki opravljajo težka fizična dela. Tu bi morali najti neko formulo, po kateri bi tem ljudem – strokovnjaki ocenjujejo, da gre za približno 40.000 ljudi – omogočili zgodnejše upokojevanje.

Po vaši oceni torej reformo pokojninskega sistema potrebujemo, se pa ne bo svet podprl, če je ne dobimo v tem hipu?

Svet se ne bo v nobenem primeru podrl zaradi Slovenije. Slovenci bomo imeli težave, če ne bomo našli dobrih rešitev.

Kar nekaj sociologov opozarja, da s podaljševanjem delovne dobe ne bo mogoče reševati problemov sodobnih družb. Treba bo storiti več: družbo bo treba organizirati na novo, drugače.

Seveda bo treba družbo reorganizirati, ampak to se ne more zgoditi zlahka. In tudi za to potrebujemo večjo konsenzualnost. Vzemimo samo en vidik tega, kar prihaja od časa do časa na dnevni red, to je državljanski dohodek. To je tema, s katero se ne ukvarjamo dovolj resno, kaj šele sistematično. Po drugi strani veliko govorimo o delovnih mestih z visoko dodano vrednostjo. Razmišljajmo tudi o socialnem podjetništvu, novih storitvenih dejavnostih, ki bodo odpirale možnosti mladim ljudem. Naši pristopi so izrazito parcialni in seveda se zgodi, da naletimo na probleme, ker hočemo z njimi rešiti veliko bolj kompleksna vprašanja družbe. Žal tu ni lahkih odločitev. Posledica tega je tudi nezadovoljstvo, ampak ni težko biti nezadovoljen v časih, kot so naši. Nezadovoljstvo ni zadosti.

Nezadovoljstvo je veliko. Ne samo med ljudmi, ampak tudi med politiki. Da ne zvoni samo tej vladi, ampak zvoni političnemu razredu te države, je po zadnjem referendumu odgovoril kritikom vlade minister Gregor Golobič. Komu zvoni, gospod predsednik?

Ne zvoni državi kot taki. Politični razred v celoti pa je deležen velikega nezaupanja državljanov in državljank. To vidimo tudi iz števila ljudi, ki se strankarsko ne opredeljujejo. Narobe bi videli, če bi to videli samo kot problem vladajoče koalicije. Ta ima izrazite težave s skladnimi in pravočasnimi odzivanji na krizo. Po drugi strani se opozicija ne more ponašati s konstruktivnostjo, ampak je veliko prispevala k histerizaciji javnega mnenja z vsemi izrednimi sejami in apokaliptičnimi nastopi. Seveda v takih razmerah rezultat referenduma o malem delu pomeni alarmni zvonec za celoten politični razred. In o tem alarmu bi politični razred moral razmisliti in videti, na kateri točki lahko pokažemo alternativo.

Kako sicer gledati na delo vlade? Rekli ste že, da njeno delo ne poteka v sozvočju s kriznimi vprašanji.

Vsaka koalicija je naporna zadeva. Tako je bilo tudi v preteklosti. Dobro se spominjam obiskov predsednika vlade Janeza Drnovška, ki je prihajal v New York, kjer sem bil veleposlanik. Polovico svojega časa je uporabil za koalicijska pogajanja, polovico pa za sestanke, ki jih je imel v New Yorku. Koalicijska politika je torej zelo zahtevno delo. Sedanja koalicija se ni izkazala s sposobnostjo skladnega ukrepanja, je pa imela nekaj dobrih potez.

Recimo?

Spomnil bi na arbitražni sporazum, kjer se je izkazala. Tudi v zgodnjih fazah krize se je izkazala z ukrepi, kot so subvencionirali skrajšani delovni čas in subvencioniranje čakanja na delo, kar je ublažilo šok, ki je nastopil leta 2009. V jamstveni shemi za podjetja pa se je že pokazalo, da je dobro zamišljena, na izvedbeni ravni pa so podjetja imela malo od nje. Te pomanjkljivosti so se pokazale, ampak iz razlogov pravičnosti moramo priznati, da ta vlada ni brez dobrih učinkov. Po drugi strani pa je v parlamentu zmanjkalo občutka, da smo v kriznih razmerah, v katerih je BDP padel za osem odstotkov. To pa so razmere, v katerih je treba nekatere stvari narediti konsenzualno. Tega občutka odgovornosti v parlamentu ni. Vedno se je vladi pripisovalo krivdo za padec BDP, čeprav je vsakomur jasno, da ta padec ni mogel biti posledica dela vlade, ki je konec leta 2008 šele prevzela oblast. Tu bi lahko bilo veliko kazanja s prstom v različne smeri, ampak vse skupaj ne bo nič pomagalo. Treba je najti pot k dialogu o kritičnih vprašanjih.

Kaj so kritična vprašanja?

Tu so številna gospodarska vprašanja. Nedavno so bili na dnevnem redu obrtniki s svojimi problemi. Sam sem pred dobrim letom dni obiskal obrtniško zbornico in se seznanil z njihovimi legitimnimi zahtevami. Nekaterim ni bilo všeč, ko sem rekel, da je tej vladi pač treba iste stvari povedati večkrat. In očitno je bilo to treba povedati večkrat, ker je šele kasneje, šele sedaj je prišlo do dogovarjanja. O tem primeru govorim, ker je aktualen, ker se dogaja ves čas in ker gre za vzorec, ki bi ga morali uporabiti tudi drugje, na drugih področjih. Lahko bi bil izhodišče za razumevanje, da morajo vsi partnerji skupaj najti rešitve. Gre za kratkoročne potrebe gospodarstva in to bi morala biti naša prvovrstna tema.

Pa ni. Politična elita se kar naprej prepira o treh rečeh: o partizanih in domobrancih, zaslugah za osamosvojitev, orožju, zdaj še o psih. Samo s tistim, s čimer bi se morala ukvarjati, se ne ukvarja. Zakaj?

Zdaj govorite o aferah, ampak pri aferah se morate vselej vprašati, kdo je s tem začel. Potem boste videli, kaj se dogaja na našem političnem prizorišču. Tudi jaz sem bil obtožen brez razloga in brez podlage. Dobro veste, kdo si je to izmislil, obtožili so predsednika republike laganja, izkazalo pa se je, da so lagali sami in da so ponarejali dokumente.

Drži, ampak karavana je šla dalje. Če se prav spomnim, ste bili edini, ki ste po velikovškem spektaklu rekli, da moramo s tako politiko nehati preprosto zato, ker ne vodi nikamor. Da moramo narediti prelom. Pa vidite kako možnost preloma?

Vidim nujnost preloma.

Kakšnega?

Slovenski narod je bil v svoji zgodovini večkrat postavljen v situacijo, ko je bil potreben prelom. Najbolj dramatično je to bilo leta 1941, ko je bilo treba prijeti za orožje in prelomiti z miselnostjo, da o slovenskem narodu odločajo drugi, veliki. To je bil najbolj prelomen dogodek v slovenski zgodovini. Drugi prelom je bil narejen v 80. letih, ko je Slovenija prelomila s tezo, da slovenski narod lahko obstaja samo znotraj Jugoslavije. Slovenija je prišla do točke, ko je rekla ne, mi lahko ustvarimo svojo državo. In smo jo ustvarili. Zdaj se je nabralo 20 let izkušenj. V teh dvajsetih letih se je nabralo tudi tisto, čemur jaz pravim tranzicijska navlaka.

Kaj je to?

To so slabe navade: velika grabežljivost, zaslugarstvo, potvarjanje zgodovine. To so slabe navade, ki jih je naplavil čas naše neodvisnosti. S temi slabimi navadami moramo prelomiti.

Kako? Navada, zlasti slaba, hitro postane železna srajca.

Ta prelom je manj dramatičen od prejšnjih dveh, je pa enako nujen. Mislim, da je začetek tega preloma v tem, da ljudje, ki smo na političnih funkcijah, jasno rečemo ne, to ni prava pot. Jaz sem to večkrat naredil in bom to tudi ponavljal.

Ste se pri tem ne-ju počutili osamljenega?

Seveda. In še danes nimam občutka, da ljudje znotraj političnega razreda razumejo resnični pomen potrebe po prelomu s to našo tranzicijsko navlako.

Sodi med to navlako tudi občutek, da bogati in vplivni lahko v tej državi delajo, kar hočejo? Po vsem hrupu, ki je nastal okoli "tajkunov", so nastradali samo delavci, glavnim akterjem se pa ni zgodilo nič.

To je bolj stvar pravosodja kot vlade. In tu moramo ugotoviti, da je naš pravosodni sistem prešibak. Posledice se čutijo na različne načine, tudi v tem, kar pravi varuhinja človekovih pravic, da ljudje, ki izgubijo delo, nimajo volje in sposobnosti za uporabo pravnih sredstev. To ne pomeni, da pravnih sredstev nimajo. Nimajo možnosti in nimajo volje, da bi jih uporabili. V zvezi s tem sem govoril z odvetniško zbornico in predlagal, da bi okrepili pravno pomoč ljudem, ki so se znašli v stiskah. Na tem bomo delali.

Pa nedotakljivi?

Ni nedotakljivih. Pri nas je tako, da se vsaka večja tema najprej politizira. Tukaj moram malo pokritizirati medije, ki o tem ali onem tajkunskem ali podobnem primeru vse preveč sprašujejo politike. Če je problem v protipravnosti, potem mora pravna država delovati avtomatično in se politike sploh ne sprašuje, kaj si o tem misli. Pri nas je na žalost drugače. Povečati bi morali pričakovanja glede neodvisnega funkcioniranja pravosodja. Smo v situaciji, ko je krepitev pravosodja ključnega pomena za naš nadaljnji razvoj in ta se mora pokazati tudi pri reševanju najtežjih primerov. Tu se mora pravosodje dokazati. Nič drugega ni treba, kot to, da državljani rečemo, da je to zgodovinska naloga slovenskega pravosodja.

Po dvajsetih letih s to državo ni nihče niti od spodaj niti od zgoraj zadovoljen. Kaj je šlo narobe?

Najprej bi vendarle morali postaviti splošno oceno: Slovenija je uspešna država, marsikaj je dosegla, vendar je v tem času soočena s problemi, ki so se dolgo časa kopičili. Imeli smo dolga obdobja, ko se nekateri problemi niso reševali. Strukturnih neskladij v našem gospodarstvu nismo reševali z resno politiko, ampak z zgodnjim upokojevanjem, zapiranjem tovarn. Živeli smo v prepričanju, da bomo v okviru EU deležni blaginje širšega okolja, ki nam bo pomagalo reševati probleme, ki jih sami nismo hoteli reševati. To je bilo obdobje, ki je bilo uspešno, ker smo prebrodili nekatere trenutne probleme, hkrati pa nekatere večje odložili. Zdaj je prišel čas, ko je probleme treba reševati. A to ni razlog za pesimizem. O tem, kako jih bomo reševali, se moramo sporazumeti. Če se ne moremo sporazumeti, moramo poiskati načine, kako se bomo sporazumevali bolje. Pokojninska reforma je ena od točk, na kateri se lahko učimo, kako se je treba sporazumevati bolje. Marsikaj pa je treba storiti tudi na drugih področjih. Recimo na področju prodaje državnega premoženja, o kateri se govori na načine, ki kažejo, da smo še zelo daleč od skupnega razumevanja, kaj je nacionalni interes.

Danes na nacionalni interes pljune vsak, ki da kaj nase. Vi to besedo še uporabljate?

Seveda. Pri nas je nacionalni interes skoraj prepovedana beseda. Ima konotacije, ki v nacionalni interes sploh ne sodijo. In mislim, da bi nam prav prišel prelom tudi s to navlako, da je nacionalni interes obramba vsakega podjetja. Priti moramo do resnega razumevanja, do prioritet, glede katerih smo se sposobni sporazumeti. Nacionalni interes ni le vprašanje lastnine, ampak tudi delovnih mest in odgovornega ravnanja delničarjev. Ti vidiki problema se ta čas dobro vidijo v primeru Mercator.

Pa sploh imamo kakšne prioritete?

Nimamo jih še. Zato potrebujemo prelom, da pridemo do skupnih definicij. Enako kot za podjetja velja za vprašanje tujih investicij. Tudi tu smo ohranili slabe navade iz tranzicijskega obdobja, v katerem se problemi niso reševali, ampak so se odlagali.

Vi torej poskušate reafirmirati nacionalni in interes?

Veste, vsaka država ima nacionalni interes. To je vitalna potreba nacije. To ni nekaj, kar lahko zavrnemo kot nepotrebno. Nacionalni interes je nekaj, o čemer se nacija sporazume. Pri nas smo ga razvili na eni strani ekstremno v smislu zaščite prav vse domače lastnine, na drugi strani pa je kritika uničujoča. Nobena stran nima prav. Če bomo sposobni sporazumeti se o nacionalnem interesu, nam bo šlo dobro.

Pa smo se sposobni?

Ta trenutek očitno nismo, ampak moramo biti sposobni.

Kdo lahko za to največ stori?

Vlada bi morala opraviti svoj del posla, politične stranke svoj del, gospodarska zbornica svoj in tako dalje. Nacionalni interes je proceduralna zadeva. Sposobni moramo biti, da ga kar naprej definiramo. Ne obstaja nekaj, kar se znanstveno ugotovi in reče, to je nacionalni interes. Nacionalni interes je nekaj, kar skupaj ustvarjamo ljudje.

Je nacionalni interes to, da znamo množicam, ki ta čas izgubljajo zaposlitev, odgovoriti na vprašanje, od česa bomo živeli?

Zagotovo. Odgovor na to vprašanje bi moral biti del nacionalnega interesa.

Ampak tega odgovora nimamo.

Ne, nimamo. Imamo pojasnila, zakaj smo prišli v tak položaj. Drugi, zahtevnejši del odgovora pa je treba šele poiskati.

Je to, da se v tej državi vsi dobro počutimo, ne glede na to, ali živimo v Murski Soboti ali Ljubljani, del nacionalnega interesa?

Zagotovo. Del nacionalnega interesa je tudi Medicinska fakulteta v Mariboru.

Ki kljub temu nikakor ne more nastati.

Ne, zdaj se stvari premikajo. Ko sem bil pred dnevi v Mariboru, sem imel poseben pogovor, na katerem sem zelo jasno povedal, da živimo v obdobju, ko nam manjka investicij, ki Sloveniji odpirajo prihodnost. Ena takih investicij je Medicinska fakulteta v Mariboru, ki je del našega nacionalnega interesa. Zanjo se moramo potruditi in izpeljati vse postopke tako, da bomo maja lahko položili temeljni kamen. To bo v Maribor pripeljalo nekaj kapitala, prineslo bo nekaj delovnih mest, predvsem pa bo Maribor kot univerzitetno mesto dobil kompletnost. In tu ne pomagamo samo Mariboru, ampak tudi Sloveniji, ki take investicije nujno potrebuje. Takih investicij potrebujemo več. Vidite, to je nacionalni interes.

Pametna politika je najbrž tudi nacionalni interes. Ideja, da se bodo z vstopom v EU naši demokratični standardi zvišali, se je pokazala za iluzorno.

Imamo torej izkušnjo več.

Zakaj se to ni zgodilo?

Ker je to bila iluzija. Ker se to ni moglo zgoditi. Mi smo idealizirali EU.

Smo jo res idealizirali? Ali pa je tudi iz EU nastalo nekaj drugega, kot naj bi nastalo?

Nekaj gre tudi na račun poslabšanja razmer v EU. Če smo bili kritični, smo lahko videli, da prva lizbonska strategija ne daje rezultatov, ampak tega nismo hoteli videti in narediti ustreznih zaključkov. EU je velika organizacija, ki prinaša mnogo dobrega, na nekaterih ključnih področjih pa se morajo države članice znajti same. Ne morejo se zanašati na to, da bodo od EU dobile nekakšen paket za Miklavža, nekaj morajo napraviti tudi same. Nekatera druga področja, recimo zunanja politika, so pokazala, da gre tudi sami EU veliko težje. Tu imate prav, EU ni tako napredovala, kot se je pričakovalo. Celo nazadovala je, ampak naš temeljni problem je naša iluzija. Tudi če bi EU bila drugačna, bi nekatere probleme še vedno morali rešiti sami. To, kaj hočemo narediti z našo državo, moramo sami ugotoviti, artikulirati moramo naš nacionalni interes in potem bomo lažje postavljali zahteve tudi v okviru EU.

Slovenija spet kandidira za nestalno članico Varnostnega sveta ZN. To ste pozdravili. Zakaj?

Slovenija je svojo kandidaturo prvič prijavila leta 2000, pred enajstimi leti. Naše takratno članstvo (1998-99) je bilo uspešno, afirmirali smo se kot resna država. Takrat sem bil prvi veleposlanik v ZN in sem zastopal Slovenijo v VS, nato pa sem bil povabljen s strani generalnega sekretarja, da se mu pridružim kot njegov pomočnik za politične zadeve. Pokazalo se je, da Slovenija v VS zmore kreativno in odgovorno delo. Po desetih letih je ponovno prišel čas, da Slovenija prijavi kandidaturo. Podprl sem jo, ker je prav, da se Slovenija pojavlja tudi na svetovni sceni in ne samo na Balkanu in ne samo v Evropi.

Nedavno je Slovenijo obiskal ruski premier Vladimir Putin. Večkrat pravite, da bi moralo slovensko, pa tudi širše evropsko gospodarstvo izkoristiti rusko željo po modernizaciji. Ampak tudi pri Rusiji kritiki opozarjajo na kršitve človekovih pravic, od vojne v Čečeniji do preganjanja opozicije in umorov neposlušnih novinarjev. Je moralno trgovati s takimi režimi? Je to mogoče razdvojiti, da ne zamižite na eno oko? Ali pa so posli z Rusijo tudi priložnost za navajanje na standarde demokracije in človekovih pravic, kot jih menda poznamo v Evropi?

Prav modernizacija Rusije je najboljši odgovor na vaše vprašanje. Modernizacija ni samo tehnološka, je tudi pravna, in naj rusko gospodarstvo ter pravni sistem približa standardom, ki veljajo v zahodnem svetu. Takšna modernizacija nujno pripelje tudi do drugačnega tretmaja človekovih pravic. Se pravi, angažma Rusije v kontekstu modernizacije, in to ne kakršnikoli angažma, temveč modernizacijski, je pot do rešitev. Ne verjamem, da bi zunanji svet lahko naredil karkoli dobrega za človekove pravice z izolacijo Rusije ali z odrekanjem sodelovanja z njo. Poleg tega pa Slovenija v primerjavi z drugimi zahodnimi državami ni zelo velik dejavnik v tem sodelovanju. Nemčija se pogovarja o čisto drugačnih milijardah, Francija se pogovarja tudi o orožarskih poslih itd. Tudi to moramo videti, ko govorimo o državah, ki so tradicionalne in zelo glasne zagovornice človekovih pravic. Verjamem, da ruski predsednik Dmitrij Medvedjev z modernizacijo misli resno. To ni lahek proces in njegov uspeh ni zagotovljen. Najboljša možnost, ki jo Evropa ima, pa je povezana z modernizacijo Rusije.