Predavanje "Evropska unija kot globalni akter: realnost ali iluzija?"

London, 23.11.2010  |  govor

Predavanje predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na Londonski šoli za ekonomijo in politične vede: "Evropska unija kot globalni akter: realnost ali iluzija?"
London, 23. november 2010


Hvala vam, profesor Chalmers, za zelo topel sprejem in zelo prijazen uvod. Seveda ste imeli prav, ko ste govorili o Ljubljani in Sloveniji ter o kvalitetah Pravne fakultete v Ljubljani, vendar moram povedati, da dosežki v tistem času niso bili povezani z mojim delom, ker sem takrat delal v New Yorku kot slovenski veleposlanik v Združenih narodih. Vendar bom v imenu Pravne fakultete v Ljubljani z veseljem sprejel prijazne besede, ki ste ji jih namenili, saj je resnično dobra šola, in svetujem vam, da izkoristite možnosti, ki vam jih ponujajo različni programi Evropske unije, vključno s programom Erasmus/Socrates, ki mladim omogoča potovanje v druge kraje in opravljanje semestra na drugi univerzi.

Zelo sem vesel, da sem nocoj tukaj, in zadovoljen, da med vami vidim kar precej starih prijateljev. Posebej sem vesel, da vidim svojo hči, Heleno, ki je zmeraj zelo kritična poslušalka, in zagotavljam vam, da imam zaradi nje na začetku kar malo treme. Upam, da se bom postopoma sprostil, in veselim se vaših vprašanj in pripomb, ker se kot nekdanji akademik še posebej rad srečujem z ljudmi v akademskem okolju, kot je to. Prepričan sem, da se v zvezi z naslovom mojega predavanja pojavlja v mnogo vprašanj: Je pojem Evropske unije kot globalnega igralca realnost ali iluzija ali kakšna je videti prihodnost Evropske unije kot globalnega igralca?

To sta očitno zelo resni, težki vprašanji, ki nas spremljata že dalj časa, in v tridesetih minutah, ki jih imam na razpolago, lahko predstavim le omejen pogled z osnovno opredelitvijo, kako pristopiti k temu problemu. Moj pristop je naslednji: v zadnjem desetletju in še prej je Evropska unija živela v nečem, kar bi lahko imenovali "obdobje institucionalnega optimizma". Institucionalni optimizem je bil seveda zmeraj del Evropske unije, vendar je bil ta optimizem še zlasti visok v času priprave Lizbonske pogodbe. Prepričanje, da se stvari zgodijo zaradi norm in institucij, je bilo zelo močno. Razširilo se je tudi na zamisel, da bi okrepljene institucije in norme Evropske unije na nek način samodejno vzpostavile pomembno globalno vlogo te organizacije.

Po drugi strani se je prav tako izkazalo, da drug sklop dejavnosti Evropske unije, povezan s tako imenovano Lizbonsko strategijo, dokumentom, ki je bil sprejet nekaj let pred tem glede gospodarskega in družbenega razvoja, ni bil uspešen. Prišlo je do neke vrste dvojnosti ali morda celo nasprotovanja – institucionalno optimističen pristop, ki se je pojavil istočasno z ne preveč optimistično izkušnjo glede tega, kako bi Evropska unija lahko izboljšala svojo konkurenčnost, kako bi lahko zagotovila svojo socialno kohezijo in postala vodilna sila svetovnega razvoja.

Takšen je bil položaj do nedavnega. Za sedanje razmere je značilen drugačen sklop problemov, izhajajočih iz sedanje finančne krize, ki so razkrili šibkosti EU kot projekta. Prav tako so pokazali, da samo obseg gospodarstva EU in dejstvo, da je še zmeraj največja donatorka mednarodne razvojne pomoči, sama po sebi ne ustvarjata ključne vloge v mednarodnih zadevah. To je postalo posebej očitno med konferenco v Københavnu. Ranljivost Evropske unije je postala očitnejša kot prej.

To je povzročilo določeno količino pesimizma doma, v Evropski uniji in precej kritične poglede zunaj Evropske unije. Kritični pogledi včasih pripeljejo do odklonilnega odnosa, kar je zdaj prav moderno, čeprav zunaj Evropske unije ne nujno premišljeno.

Tako se srečujemo s psihološkim položajem, ki zahteva zelo previdno oceno. Pri takšnem ocenjevanju se moramo spomniti, da je Evropska unija grajena na zelo trdnem temelju skupnih vrednot, kot so mir, svoboda, solidarnost in tržno gospodarstvo; izjemne vrednote, ki so na evropsko celino prinesle stabilnost in ki so še naprej vir upanja in obljuba za prihodnost.

Osnova obstaja. Vendar se pri govoru o tem, da se mora Evropska unija razviti v globalnega akterja, pojavi vprašanje, katere so prednostne naloge, zaradi katerih bi Evropska unija postala takšen akter? Prepričan sem – in to je moj predlog za današnjo večerno razpravo – da obstajajo bistvene zahteve, ki jih je treba izpolniti.

Prva je potreba, da uspešno rešimo sedanjo krizo evra. Evropska unija mora pokazati svojo učinkovitost pri obvladovanju krize, če želi ohraniti in naprej razviti evropski gospodarski in družbeni model in verodostojnost, ki jo potrebuje na mednarodni ravni, da bi postala učinkovita kot mednarodni akter.

Drugo in zelo pomembno, Evropska unija mora razviti jasnejšo hierarhijo svojih geopolitičnih prednostnih nalog ter skladnejšo zunanjo in varnostno politiko. Obrisi takšne skupne zunanje in varnostne politike obstajajo. Vendar še ne predstavljajo izdelane politike in lahko bi razpravljali o tem, katere bi morale biti prednostne naloge in kako jih doseči.

Tretji, prav tako pomemben vidik, Evropska unija mora razviti realistično in pošteno politiko glede človekovih pravic, doma in tudi na mednarodnem področju. Okrepiti mora svojo socialno osnovo in svoj vpliv uveljaviti v mednarodnem okolju. Namenoma se izogibam terminologiji "mehke sile". Namesto tega govorim o moralnem vplivu, ki ga je Evropska unija uveljavljala v preteklosti, ga uveljavlja v sedanjosti in bi ga morala uveljavljati v prihodnosti. Da bi to postalo realnost, pa mora postati naprednejša politika človekovih pravic.

To so moji trije predlogi. Izbrani so precej samovoljno, kot velja za vsako hipotezo, in seveda obstajajo druge možne poti, kako se lotiti problema. Z veseljem bi prisluhnil vašemu mnenju. Najprej pa mi dovolite, da povem nekaj besed o vsakem izmed teh treh področjih, teh treh zahtevah, ki morajo biti izpolnjene, če si želi Evropska unija v svetu pridobiti pomembno vlogo.

Kot prvo, finančna kriza leta 2010 je razkrila šibkost Unije in kaže, da je monetarni in fiskalni okvir Evropske denarne unije nepopoln. Okvir fiskalne politike, temelječ na pravilih, ki je bil ustvarjen s "postopkom ugotavljanja presežnega primanjkljaja" in dolga in predvsem s "Paktom stabilnosti in rasti", ni zadostoval za preprečevanje sedanje krize dolga kljub strogim pravilom – ki zahtevajo nizke proračunske primanjkljaje in načrtovanje proračuna. Prav tako se je treba zavedati, da so ta pravila v preteklosti kršile nekatere ključne članice Evropske unije in to je seveda zmanjšalo avtoriteto teh pravil ter celotnega sistema.

Po finančni krizi v Grčiji je EU vzpostavila Evropski finančni instrument za stabilnost, ki poleg deleža, ki ga zagotavlja Mednarodni denarni sklad, skupno znaša 750 milijard evrov. Ta finančni instrument za stabilnost je zdaj na preizkušnji, saj se ukvarja s sedanjo finančno krizo na Irskem. Zagotovi lahko in menim, da bo zagotovil, potrebno likvidnost, ki je del pravkar potekajočih pogajanj. Vprašanji zunanjega dolga te države in nesolventnosti bank zahtevata širši pristop, katerega oblikovanje bo zahtevalo določen čas, vzpostaviti je treba tudi ukrepe finančne in ekonomske politike. Verjetno bodo morali vključevati Mednarodni denarni sklad, zasebne banke in druge udeležence, razprave o vprašanju preoblikovanja dolga pa bodo verjetno potekale še naprej. Več ne morem povedati o tem, ker preprosto ne vem, kako potekajo pogajanja. Vendar lahko jasno vidimo neodložljive naloge, ki so povezane z vprašanjem likvidnosti in obravnavanjem sedanjih razmer, in drugič, globljim vprašanjem obsega in narave tega dolga. Od tukaj izhaja potreba po številnih dejavnikih, ki morajo biti upoštevani, če želimo problem dokončno razrešiti.

To so sedanje krizne razmere. Evropska unija se zaveda, da potrebuje trajnejši mehanizem, zato se je, kot veste, 29. oktobra letos Evropski svet odločil, da bo vzpostavil tako imenovani "stalni krizni mehanizem za obvarovanje finančne stabilnosti evrskega območja kot celote in povabil predsednika Evropskega sveta k začetku pogajanj s članicami Evropskega sveta glede manjše spremembe pogodbe s tem učinkom".

Ne smemo podcenjevati pravnih težav tega pristopa. Lizbonska pogodba bo morala sprejeti tisto, kar je bilo odločeno z njenim sklepom, citiram, "manjšo spremembo pogodbe". Premislimo o tej terminologiji "manjša sprememba pogodbe." Kaj natančno pomeni? Ali je to še en primer pravnega prikrivanja, ki je včasih tako koristno v zadevah EU? Kako bo to vplivalo na avtoriteto Lizbonske pogodbe? Kot profesor mednarodnega prava sem zmeraj zaskrbljen, ko so pogodbe spremenjene tako kmalu po začetku veljavnosti. Neizogibno je, da ima zgodnja sprememba negativen učinek na njihovo avtoriteto.

Bistvo problema je globlje in bolj zapleteno. Kaj bo sestavljalo ta stalni krizni mehanizem? Kako bi ta sistem deloval? Kdo bi sprožil postopek: Evropska komisija, kdo drug, morda nov organ EU? Kateri organ bi naj vodil pogajanja med državo dolžnico in upniki? Ali naj Evropski finančni instrument za stabilnost, ki je zdaj vzpostavljen do leta 2013, postane stalen v okviru novega sistema. Lahko bi rekli, da naj postane stalen, da je to njegov smisel – toda kaj naj bo njegov namen? Ali je to obravnavanje vprašanj likvidnosti ali naj se ukvarja tudi z vprašanji plačilne nesposobnosti držav dolžnic? To bo treba razjasniti in sprašujem se, ali bo takšno pojasnilo podano pred koncem tega leta, ko je načrtovan še en krog pogajanj na to temo.

Še eno pomembno politično in strateško vprašanje je vloga Mednarodnega denarnega sklada v tem sistemu. Glede na njegove vire in izkušnje je Mednarodni denarni sklad v takšnih primerih koristen. Koristen je bil v zvezi z Grčijo, trenutno ga s pridom uporabljamo v zvezi z Irsko in verjetno bo moral ostati prisoten zaradi stalnega kriznega mehanizma. Kako bi ta deloval in kakšno vlogo bi imel, je nekaj, o čemer je treba še razpravljati.

Uvedba Evropskega kriznega mehanizma je bistvena, če želimo vzpostaviti potrebno stopnjo finančne stabilnosti v evrskem območju in, preko nje, potrebno verodostojnost Evropske unije. Včasih je treba pomisliti na težave, ki se rišejo na obzorju, še ne popolnoma razvite v sedanjih razpravah, vendar jim je treba nameniti nekaj pozornosti.

Zanima me, ali je kdo od vas pomislil, da bi napisal diplomsko nalogo o vprašanju spremembe Evropske monetarne unije v popolnoma razvito fiskalno unijo. Kakšne naloge bi to potegnilo za sabo v gospodarskem smislu in kakšne bi bile naloge v vezi s pravno ureditvijo? Ali je to sploh izvedljivo? V sedanjih razpravah je bila fiskalna unija seveda omenjena in mnogi bi rekli, da je to potreben korak prihodnjega razvoja. Nekateri bi celo rekli, da zneski, potrebni za vzpostavitev takšnega sistema, ne bi bili nujno zelo visoki. Vendar pa je vprašanje finančnih virov le eno izmed vprašanj. Veliko je občutljivejših vprašanj, ki ga presegajo, in ne želim razglabljati, kam bo šel razvoj.

Vendar ni dvoma, da je problem resen, ker se lahko zgodi, da če sistem ne bo celovitejši, lahko pride do razkola Evropske unije, ali celo evrskega območja, na dva dela: tiste, ki potrebujejo posojila za reševanje svojih finančnih težav, in tiste, ki so nenehno naprošeni, da priskrbijo sredstva.

Lahko si predstavljate, da je to izjemno občutljivo politično vprašanje za državo, kot je Slovenija. Že drugič v kratkem času se srečujemo s takšno donatorsko vlogo, kar politično gledano ni lahko. Slovenija se je evrskemu in schengenskemu območju pridružila leta 2007. Od takrat so ljudje sprejeli evro za svojo valuto; nihče ne razmišlja o alternativah. Toda ko nam pravijo, naj pokažemo solidarnost za razmere, ki izhajajo iz finančnih praks in gospodarskega ravnanja, ki bi jih lahko opisali kot problematične, potem si lahko jasno predstavljate politične težave, ki se pojavljajo. Prepričan sem, da se te razprave odvijajo povsod v Evropi. Slovenija je država, ki ne zahteva pomoči, ima kar dobre številke glede javnega dolga in proračunskega primanjkljaja ter ta vprašanja obravnava zelo resno. Težje pa je zagovarjati solidarnost v primeru težav, ki so posledica slabe prakse drugih.

Rad bi omenil, da čeprav se EU srečuje s težkim položajem, zanjo to ni popolnoma nova stvar. Evropska skupnost je že prej uspela krize spremeniti v priložnosti. "Evroskleroza iz osemdesetih let prejšnjega stoletja" je primer tega in bila je predhodnica Enotnega evropskega akta, sprejetega leta 1986. V tistem času sem bil profesor in spomnil se, kako močan mobilizacijski učinek je imela ta sprememba. Najprej je bilo veliko govora o "evrosklerozi" in evroskepticizmu. Potem so se kot posledica sprejetja Enotnega evropskega akta stvari spremenile in nenadoma sem od študentov dobival številne prošnje, da bi študirali pravo Evropske unije, ker se je verodostojnost sistema dramatično spremenila, in to praktično čez noč.

Ali bo EU danes uspela obrniti stvari na podoben način, je zanimivo vprašanje. Ne trdim, da poznam odgovor. Ne trdim, da za to sploh obstaja verjetnost, vendar v tem pogledu ostajam optimist in upam, da se bo v naslednjih mesecih zgodilo kaj pozitivnega.

Poglejmo na te stvari optimistično in se spomnimo, da so poleg obravnavanja najnujnejših vprašanj finančne stabilnosti pred Evropsko unijo še druge pomembne naloge, če želi okrepiti svojo notranjo povezanost in biti učinkovita na mednarodni ravni.

Prvič – tega ne smemo pozabiti – je dokončanje enotnega trga. Mario Monti je na začetku tega leta izdelal zanimivo poročilo, v katerem je opisal s tem povezane naloge. Enotni trg je bil vzpostavljen, vendar naloge ostajajo, med drugim gibanje ljudi znotraj Evropske unije. Takšne naloge zdaj niso prednostne, ko pa se bodo stvari premaknile naprej, se bodo v ospredje vrnila ta vprašanja. Vprašanje, kako izboljšati konkurenčnost in istočasno ohraniti ali celo izboljšati povezanost družbe, bo prav tako med njimi.

Vse to sestavlja program za okrepitev Evropske unije kot gospodarskega in socialnega sistema, gospodarskega in finančnega sistema. Moč sistema je bistvena zahteva za njeno globalno vlogo. Vidite lahko, da ta zahteva še zdaleč ni izpolnjena. Evropska unija mora urediti stvari pri sebi, če želi imeti aktivno in pomembno vlogo na svetu.

Naj na kratko spregovorim o drugi temeljni zahtevi: skladni zunanji in varnostni politiki. Obstaja hipoteza, da je skladna zunanja politika osnovni pogoj za pomembno globalno vlogo. Zavedati se moramo, da ni lahko vzpostaviti te skladnosti. Evropska unija ni nacionalna država. Tega nas je spomnilo Nemško ustavno sodišče v izreku sodbe junija lani, zelo jasno in zelo podrobno. Zavedati se moramo, da je ustvarjanje skupne politike EU nekaj, kar zahteva čas in napor.

Vzpostavitev Službe za zunanje delovanje, ki je letos zahtevala veliko energije, je potrebna, toda vprašanje je, ali je odločilna. O tem nisem prepričan. Evropska unija mora narediti dve stvari. Izboljšati mora svoj institucionalni sistem, predvsem pa mora opredeliti hierarhijo med prednostnimi nalogami svoje zunanje politike. Ti dve nalogi lahko spominjata na dilemo kokoši in jajca; kaj je bilo prej? Se lahko od institucij, kot je služba za zunanje delovanje, pričakuje dobro delovanje, če prednostne naloge niso jasno postavljene? Ali bi lahko namesto tega rekli, da bo služba za zunanje delovanje pomagala oblikovati prednostne naloge z večjo jasnostjo? Kakor koli že, menim, da je pametno imeti izboljšano službo za zunanje delovanje, vendar je še pomembneje imeti jasne prednostne naloge.

Katere bi morale biti te prednostne naloge? Naj predstavim tri predloge, za katere upam, da bodo zanimivi in vredni razprave. Prva prednostna naloga zunanje politike bi moralo biti partnerstvo in sodelovanje z državami Vzhodnega partnerstva in z Rusko federacijo. Druga prednostna naloga bi morala biti razširitev članstva EU na balkanske države in Turčijo. Tretja bi morala biti liberalizacija vizumskega režima.

Morda se zdijo malce nenavadne glede na celo paleto vprašanj, ki jih obravnava Evropska unija, in številne prednostne naloge, ki so običajno predlagane v literaturi. Obstaja zelo dober razlog, da se Evropska unija ozre na vzhod, proti Ukrajini, proti Rusiji, proti državam Vzhodnega partnerstva.

A. J. P. Taylor, slaven britanski zgodovinar, ki je napisal zelo dobro knjigo o Habsburški monarhiji, je v zadnjem poglavju knjige opisal, kakšna bi morala biti prihodnost srednje Evrope. Pravi, da je rešitev evropskega problema v selitvi industrijske moči iz zahoda v osrednji del in na vzhod. Imel je prav. Veliko tega programa je že bilo izpolnjenega. Razširitev Evropske unije na vzhod je bila velik uspeh, Evropi je prinesla dodatno moč, blagostanje in svobodo in naj se nadaljuje.

Za to obstajajo tudi dobri gospodarski razlogi. Rusija je danes precej odprta. Rusija se zanima za posodabljanje. Posodabljanje je zanjo resna zadeva. Za Evropsko unijo predstavlja resno priložnost. Posodabljanje ne pomeni le tehnoloških izboljšav. Prav tako pomeni spremembe v pravni strukturi in izboljšanje pravnega sistema, kar je potrebno za nadaljnjo krepitev gospodarskega in družbenega blagostanja v državi. Vse to se razume. Reči moram, da sem med tistimi, ki verjamejo, da je Predsednik Medvedev, ki je na čelu teh dejavnosti, resen in pošten v svojih prizadevanjih in da ima mnogo privržencev.

Seveda obstajajo gospodarski razlogi, kot so energija, potreba po vzpostavitvi boljše vezi med Evropsko unijo in Rusijo, da bi zagotovili zanesljivo preskrbo z energijo, ter varnost v ožjem smislu besede. Priča smo bili nedavnemu napredku partnerstva NATO-Rusija, kar kaže, da stopnja zaupanja raste. Ne vemo, ali bo to trajalo, ali bo prišlo do nazadovanja, toda zelo pozitivno je, da sta NATO in Rusija dosegla točko, kjer sta danes.

Prav tako je jasno, da je vse pozitivne dogodke, ki se lahko zgodijo na področju varnosti, treba podpreti z močnejšo osnovo za sodelovanje preko struktur za gospodarsko sodelovanje, ki jih lahko poda le Evropska unija. Zato mislim, da obstajajo tudi zelo dobri varnostni razlogi, ki dopolnjujejo dosežke odnosa NATO-Rusija, z odnosom med Rusijo in EU.

To je le oris prednostne naloge številka ena. Ta prednostna naloga mora vključevati Ukrajino. Ukrajina si očitno zasluži evropsko perspektivo. Treba jo je zagotoviti, pa tudi druge države Vzhodnega partnerstva je treba obravnavati na način, ki služi njihovim legitimnim interesom ter interesom Evropske unije.

Druga prednostna naloga je povezana z Zahodnim Balkanom. Program širitve je tukaj kar dobro opredeljen. Jasno je, kaj morajo te države storiti. Evropska unija mora zagotoviti, da evropska perspektiva ostane resnična. Zadevne države morajo dobro razumeti, da je izpolnjevanje meril za članstvo bistvenega pomena. Bližnjic ni. Meril za članstvo, ki vključujejo tudi zelo podrobno sodelovanje z Mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo, se ne da zaobiti. To poudarjam, ker je ta element precej zabrisan v širši razpravi, prežeti z dobro voljo in dobrimi nameni. To je v redu, vendar mora biti jasno, da mora biti polno sodelovanje z Mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo, vključno s prijetjem generala Mladića in njegovo predajo mednarodnemu kazenskemu sodišču za nekdanjo Jugoslavijo, del meril za članstvo.

Turčija že predolgo čaka na resna pogajanja. Izpolnjevanje meril za članstvo preprečujejo ovire. Ovire so tukaj, so realne, vendar ne smemo dovoliti, da služijo kot izgovor za nedelovanje ali celo kot krinka za predsodke. Razlika je pomembna, toda Evropska unija glede nje ni vedno dovolj jasna in današnjo priložnost bi nocoj želel izkoristiti, da to zelo jasno povem. Turčija je za Evropsko unijo velika strateška in gospodarska vrednost in ne obstaja noben dober, logičen razlog, zakaj ne bi napredovala naprej proti članstvu. Članstvo Turčije v EU se ne bo zgodilo čez noč. Izpolnjevanje meril se zahteva tudi tukaj, vendar ne sme biti izgovor za nedejavnost, kaj šele za kulturne ali druge predsodke.

Nazadnje še o liberalizaciji vizumskega režima. Menim, da moramo o liberalizaciji vizumskega sistema razmišljati na nove načine. Države Evropske unije imajo različne vrste izkušenj. Ena od njih, ki zadeva Slovenijo, je vstop v schengensko območje. Reči moram, da je ljudem včasih zelo neprijetno potovati v države schengenskega območja. V času, ko je bil v Sloveniji uveden Schengen, sem bil profesor in takrat sem se dogovoril za sestanek z doktorsko kandidatko iz Makedonije, s katero sem bil v stiku preko elektronske pošte. Na neki točki sem jo želel povabiti v Ljubljano na posvetovanje. Ravno takrat, avgusta 2006, je bil uveden schengenski režim. Tisti mesec sem imel dovolj časa, zato sem se osredotočil na schengenske postopke in končno zbral dosje, ki je po obsegu skoraj spominjal na "mirovno pogodbo", in vse to je bilo potrebno, samo da je mlada dama lahko prišla v Ljubljano na posvetovanje. Pretiravam, a le malo.

Svoboda gibanja je človekova pravica. Ta svoboda vključuje pravico zapusti svojo državo in vrniti se v svojo državo, ne vključuje pa pravice do vstopa v tujo državo. Vendar je liberalizacija gibanja v interesu človekovih pravic in je nanjo treba gledati v tej luči. Očitno obstajajo težave, vendar je treba te težave obravnavati ciljno in ne s splošnim režimom, ki preprečuje komunikacijo med ljudmi. Obstaja na tisoče študentov, novinarjev, običajnih ljudi, ki si želijo svobodneje potovati. Evropa mora storiti več, da bo to uresničila. Potrebujemo širšo človeško osnovo za sodelovanje z Vzhodno Evropo, ki ostaja zunaj meja Evropske unije. Ne smemo se bati. To moramo uresničiti, ker nam bo ta človeška osnova pomagala razviti tiste vrste sodelovanje, potrebno za prihodnjo okrepitev Evropske unije.

Začel sem že govoriti o človekovih pravicah. Svoboda gibanja je človekova pravica. Vendar naj zaključim z nekaj pripombami o človekovih pravicah kot o temeljni vrednoti Evropske unije in temeljnem elementu njene politike in globalne vloge. Jasno je, da Evropska unija temelji na načelu človekovih pravic in je opredeljena kot sistem, ki spodbuja človekove pravice in temeljne svoboščine. Veliko je bilo doseženega in Evropska unija se zdaj pripravlja, da bo postala podpisnica Evropske konvencije o človekovih pravicah, nekaj, kar bi tisti izmed vas, ki študirate pravo in človekove pravice, lahko uporabno analizirali in videli, kako pride do izvedbe take zamisli.

K programu za človekove pravice doma je treba pristopiti z veliko občutljivostjo. Politiki Evropske unije in ostale javne osebe včasih zavzemajo stališče, da so človekove pravice že zajamčene, da se veliko več ne da storiti, da se ukvarjamo le s političnimi vprašanji, ki omogočajo višjo raven diskrecijskega odločanja, in da so stvari na splošno dobre. Vendar mislim, da je celotno vprašanje priseljevanja, obravnavanja skupnosti priseljencev in posameznih priseljencev mnogo bolj kompleksno, mnogo bolj občutljivo in potrebuje mnogo bolj izdelan politični pristop.

V zvezi s to nalogo se nekateri vidiki zdijo precej jasni. Spet moramo imeti jasno opredeljeno hierarhijo za obravnavanje raznih vrst etnične raznolikosti, ki so posledica nedavnega priseljevanja. Očitno je to v Evropi izziv. Hierarhija bi morala biti takšna, da nič, kar se naredi ali uzakoni, ne sme biti v nasprotju z osnovnimi načeli človekovih pravic. Spoštovanje človekovih pravic, spoštovanje pravic posameznika je temeljna zahteva.

Spoštovanje kulturne raznolikosti pa ima po drugi strani svoje meje. Kulturne identitete, kulturne tradicije se morajo podrediti zahtevam človekovih pravic. Mislim, da moramo biti glede tega zelo jasni in to hierarhijo moramo jasno prikazati v praksi. Kulture ne moremo uporabiti kot opravičila za kakršno koli kršenje človekovih pravic. V tem smislu moramo razmisliti o pojmu "kršitve človekovih pravic". Kot sem že povedal, mora obstajati hierarhija med človekovimi pravicami posameznikov in normami tradicionalne kulture in v takšnih primerih morajo prevladati človekove pravice. Pravni red države je treba spoštovati, navade različnih etničnih, verskih in ostalih skupnosti ali priseljenskih skupin pa se mu morajo prilagoditi.

Seveda je v tem stališču izražen le občutek hierarhije, ne pa še politika. Kateri bi torej morali biti elementi politike, ki bi naslavljali vprašanja etnične raznolikosti, rezultat nedavnega ali sedanjega priseljevanja? Naj na precej abstrakten način predlagam nekaj ključnih elementov. Po mojem mnenju je prva zahteva, kjer to ustreza, da je jezikovno vključevanje priseljencev kritično pomembna osnova za uspešno vključevanje v družbo na splošno. Mislim, da nismo dovolj pozorni na to vprašanje, njegovo jezikovno stran. Storiti moramo več.

Drugič, dostop do zdravstvenega varstva in zlasti do kakovostnega izobraževanja je še en ključni sestavni del, bistven za spodbujanje socialne mobilnosti; omogočanje socialne mobilnosti je edini način za obravnavanje vprašanj etnične raznolikosti, ki je posledica nedavnega ali trenutnega priseljevanja. Seveda je to lahko reči. Zveni lahko. Mnogo težje je razviti takšne preproste predloge v celostno in smiselno politiko. Jasni moramo biti glede osnovnih zamisli, med drugim glede osnovne zamisli o pomenu jezikovnega vključevanja, pomenu realnih priložnosti za visoko kakovostno izobraževanje in posledično priložnosti za spodbujanje družbene mobilnosti. To so sestavni deli, ki jih moramo razviti v popolno izdelano politiko.

Toliko o programu domačih dejavnosti ali dejavnosti znotraj Evropske unije na področju človekovih pravic, kar je danes absolutna prednostna naloga. Naj povem besedo ali dve o mednarodnem področju ali svetovnem programu. Mislim, da potrebujemo resen premislek in da moramo graditi na uspehih prejšnjih desetletij. Tukaj je prisotnih nekaj mojih prijateljev s področja človekovih pravic, s katerimi sem razpravljal o težavah v zvezi s človekovimi pravicami v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega tisočletja. Spomnimo se, kakšno podobo je imel svet v tistih časih: diktature v Latinski Ameriki, komunistični režim v Vzhodni Evropi, diktature v Aziji in Afriki.

Stvari so se spremenile, svet se je izboljšal. Seveda še vedno obstajajo razmere, ki razkrivajo dosledne vzorce hudih kršitev človekovih pravic. Da, obstajajo; vendar jih je mnogo manj kot v preteklosti. Svet je dosegel bistveno izboljšanje. Mislim, da se moramo naučiti graditi na teh uspehih in se zavedati kompleksnosti izvajanja človekovih pravic v razmerah, kjer je razvoj, tj. spraviti ljudi iz skrajne revščine, najpomembnejša prednostna naloga številnih vlad. Evropska unija mora najti dobro uravnan politični pristop, da bodo njeni predlogi postali sprejemljivi in pomembni na mednarodni ravni.

Skrbeti bi nas moralo dejstvo, da danes v ZN več kot 60 % članic ZN redno glasuje proti predlogom Evropske unije o človekovih pravicah. To je problem in predlagal bi razmislek, začenši z dejstvom, da je bilo mnogo doseženega, vendar posledično danes obravnavamo kompleksnejši in zahtevnejši program. Ta program je tesno povezan z razvojem in mora vključevati priznavanje napredka, kjer je napredek resničen.

Naj podam preprost primer. V poznih devetdesetih letih prejšnjega stoletja je Indonezija dajala vtis države, kjer bo en vojaški režim zamenjal drugega. To se ni zgodilo. Namesto tega so se v državi zamenjali številni predsedniki in vsak je prinesel nekaj novega in nekaj pozitivnega. Ne trdim, da je položaj v tej veliki, kompleksni državi idealen, vendar je gotovo mnogo boljši, kot je bil pred petnajstimi leti, in to je obetavno. Kako torej Evropska unija sodeluje s takšno veliko in uspešno državo? Kako uporablja pozitivne izkušnje iz preteklosti v korist te države in ostalih držav za prihodnost. Lahko bi navedel ostale primere. Ne želim biti preveč optimističen, vendar je treba poudariti, da EU v tem pogledu potrebuje finejši, bolj dodelan pristop. Evropska unija se bo v nasprotnem primeru srečala z nepotrebnimi in neproduktivnimi razhajanji mnenj in navzkrižji stališč.

Evropska unija se mora prav tako znebiti nekaterih slabih navad, ki jih je pridobila s časom. Izogibati se mora pridiganju ali moraliziranju, kritikam in poskusom vsiljevanja rešitev. Ne trdim, da EU vse to počenja, toda včasih dobimo takšen vtis in, kot veste, so vtisi v politiki mnogokrat pomembnejši od dejstev. EU mora na tem področju še marsikaj postoriti in pomena tega ne gre podcenjevati. V celoti je treba priznati razsežnost, pomen te naloge za Evropsko unijo, ker Evropska unija ne bo dosegla učinkovite globalne vloge z vojaškimi sredstvi ali z uveljavljanjem ostalih elementov moči. Vendar lahko veliko stori s svojo gospodarsko močjo, s svojih zgledom uspeha, z vodenjem, na primer s predlaganjem dodelanih, smiselnih političnih odzivov na izzive razvoja, ki so danes značilni za skoraj ves svet.

Imamo nekaj mehanizmov, ki so še zmeraj zelo šibki in ki jih ne smemo precenjevati, vendar so tukaj. Univerzalni periodični pregled Sveta Združenih narodov za človekove pravice je koristen mehanizem. Vem, da je pogosto tarča kritik in da so mnogi ljudje nad njim razočarani, vendar je koristen začetek, nekaj, na čem lahko gradimo. V prihodnosti bomo morali razviti nove instrumente. Vi ste generacija, ki bo imela čast razviti te nove instrumente. Mnogo dela smo opravili v zvezi z mednarodnimi pogodbami in mehanizmi izvajanja, ki so dosegli dobre rezultate. Vendar gre le za delni dosežek. Še veliko več je treba storiti. Oblikovati bo treba politiko, ki bo okrepila človekove pravice v procesu razvoja in zmanjševanja revščine.

Naj zaključim. Najprej mora Evropska unija urediti stvari pri sebi, potem mora postaviti prednostne naloge svoje zunanje politike, kjer je potrebna boljša in močnejša hierarhija, prav tako mora bolj dodelati ključna področja svoje politike, kot so človekove pravice.

To je na kratko zaključek mojega govora. Obljuba globalne vloge gotovo obstaja. Ta obljuba ni iluzija. Gre za zelo resnično priložnost. Vendar mora Evropska unija pokazati svojo sposobnost, da krizo spremeni v priložnost. Potrebno bo vodenje. Vodenje bo moralo priti iz institucij v Bruslju in, kar je še pomembneje, iz nacionalnih držav. Evropska unija ni država in potrebuje vodstvo nacionalnih držav. Razprave o prihodnosti Evropske unije bi morale vključevati izraze upanja, da bo takšno vodenje nastopilo in da se bo posledično kriza spremenjena v priložnost ter da bo Evropska unija napredovala. Najlepša hvala.