Intervju za Izklop.com (Izklop brez cenzure #25)
Ljubljana, 11.9.2012 | intervju
Vir: Izklop.com
Darko Berlič (voditelj): A lahko menjamo ozadje? Pa ne to, to bomo uporabili prihodnje leto. To pa ja!
Predsednik države. Oče naroda. Najvišja avtoriteta. Funkcija, vredna spoštovanja, že zaradi funkcije same, kaj šele zaradi človeka, ki jo opravlja. Tokrat si je za Izklop vzel čas sam predsednik Republike Slovenije dr. Danilo Türk.
Danes smo se zbrali v parlamentu. Joj, se opravičujem, v uradu predsednika. Fotokopije sem zamenjal, prvo in zadnjo stran. Se zgodi tudi največjim, kolikor vem. Gospod predsednik, oče naroda, pred petimi leti ste postali predsednik Slovenije in takrat vas je spoznala širša javnost. Kaj pa pred tem, vaši začetki? Rodili ste se v Mariboru, kako se je nadaljevala vaša pot?
Dr. Danilo Türk: 18 let sem živel v Mariboru, do mature, potem sem šel študirat v Ljubljano. Tisti del do mature je bil prijeten, meni je Maribor ostal v lepem spominu, ampak potem nisem živel več tam. V Ljubljani sem študiral, začel tudi potovati in kasneje sem bil tudi profesor, po osamosvojitvi Slovenije veleposlanik in kasneje pomočnik generalnega sekretarja Združenih narodov v New Yorku. Potem sem prišel nazaj na profesorsko mesto in po dveh letih profesure napisal knjigo in kandidiral za predsednika republike. To je približno tako, na kratko povedano.
Darko Berlič: Pa če se dotakneva malo vašega otroštva. Ste bili priden učenec?
Dr. Danilo Türk: Da, samo nisem pa bil zelo discipliniran. Imel sem recimo problem z zvezki. Zgodilo se je – tega se dobro spomnim, v drugem razredu osnovne šole – da na koncu šolskega leta nisem imel nobenih zvezkov. Potem sem dobil kazen in sem moral zvezke pisati poleti, ker se je takrat zahtevala disciplina. Zvezke sem uporabljal malo bolj za zabavo in ko je učiteljica na koncu pogledala, kako izgleda to, kar sem naredil, je bil problem. Ampak ni bilo težav z učenjem, bile so težave z zvezkom kot takim. Dandanes so stvari seveda drugačne, ampak v tistih časih se je vztrajalo na redu.
Darko Berlič: Kaj pa kot otrok, ste ušpičili kdaj kakšno vragolijo?
Dr. Danilo Türk: Ja, enkrat sem naredil nekaj res zelo nenavadnega in ko danes gledam nazaj, to bolje razumem. Enkrat, ko smo končali šolo – mislim, da sem bil takrat star 11, 12 let – sva s prijateljem šla k njegovim starim staršem, kar tako, po šoli, in tam bila par dni. Potem si lahko predstavljate, da sta bila doma precejšnje vznemirjenje in strah. Ampak potem se je odkrilo, kje sva, in sva prišla nazaj in se je zbrala cela soseska in so se čudili, kakšno neumnost sva naredila. Ampak glejte, mulci naredijo vsakršno neumnost in tudi meni se je ena taka res velika neumnost posrečila.
Darko Berlič: Pa ste morda kdaj prepisovali, kot je to navada nekaterih velikih politikov?
Dr. Danilo Türk: Ne, prepisoval nisem, v glavnem, pač pa sem vedno uporabljal veliko fantazije. Tu je bilo recimo pri raznih spisih, literarnih stvareh vedno vprašanje, ali je šla moja fantazija malo predaleč, ali sem se preveč oddaljil od literarnega dela. Pri matematiki in pri takih rečeh pa nisem prepisoval, tam pa sem se naučil tisto, kar je bilo treba. Tako da mi prepisovanje ni bilo nobena praksa.
Darko Berlič: Tudi "švingl listek"?
Dr. Danilo Türk: Ne, ni bil. V tistih časih se je to nekako štelo za nečastno. V resnici se je malo goljufalo. Tam, v mojih okoljih v Mariboru, se ne spomnim, da bi učenci in učenke na veliko goljufali. Tu in tam kakšna malenkost, ampak nekako je bilo sprejeto, da se to ne spodobi, da ni častno prepisovati ali pa goljufati. Saj je obstajal pojem "švingl ceglc", ampak to ni bilo široko v uporabi.
Darko Berlič: Omenili ste, da ste bili v New Yorku. Službovali ste tam 13 let, če se ne motim. Tam ste bili tudi usodnega 11. septembra 2001. Kako gledate vi na tisti dan?
Dr. Danilo Türk: Tisti dan je bil seveda grozen dan za vse nas, zlasti za mojo hčerko. Ona je takrat študirala na univerzi New School University, ki je blizu. Tam je kakšen kilometer zračne razdalje od dvojčkov, World Trade Centra. Ona je čisto od blizu videla, kako je drugi aeroplan priletel, kako je treščil v drugo stolpnico, tisto ogromno oranžno kroglo eksplozije. Seveda so bili ljudje popolnoma šokirani. Kmalu zatem so odpovedali mobilni telefoni, ker je bilo preveč telefoniranja, odpovedala je podzemna železnica. Vse je bil velik kaos in nismo vedeli, kako se bo ta stvar razvila, tako da sem imel srečo, da sem s hčerjo govoril še preden je vse skupaj razpadlo. Rekel sem ji, naj vsekakor ne hodi na podzemno železnico, naj gre domov peš. Peš pa pomeni tam okoli pet kilometrov po mestu in prišla je pozno popoldne, vsa izčrpana in bili smo zelo srečni, da je sploh prišla, in do takrat nismo imeli nobenega stika. Ni se vedelo, kaj bo iz tega, ker je bila to ogromna eksplozija, ogromno uničenje. Mi smo živeli severneje, tako da smo to videli od daleč, ona pa je bila čisto blizu. Tako da je bil to največji družinski šok. Po tistem času je kar precej študentov z njene šole kmalu končalo študij. Tudi moja hčerka je pohitela z izpiti in se je potem hitreje vrnila v Ljubljano, ker je bil šok te katastrofe, te hude reči tako zelo velik. To si je težko predstavljati, če niste bili tam. Za New York je bilo to uničujoče, psihološko uničujoče.
Darko Berlič: Verjetno marsikaterega Slovenca zanima, kako poteka klasičen delovni dan predsednika Slovenije.
Dr. Danilo Türk: Vstajam nekaj pred sedmo, poslušam jutranja radijska poročila, potem pregledam jutranjo elektronsko pošto, napišem kakšno sporočilo, pogledam druge stvari. Potem se tako nekako pripravim za pot v pisarno, kamor pridem ob devetih, potem preberem časopise, potem imam različne sestanke in podobno. To potem traja, odvisno od tega, kakšne so druge naloge. Včasih grem na kakšno pot po Sloveniji, imam kakšne opravke zunaj Ljubljane. To traja nekako do sedmih zvečer. Ob sedmih zvečer pridem domov, gledam večerna poročila. Po večernih poročilih gledam še kakšne tuje časopise in to traja potem tam nekje do enajstih zvečer. To je približno en tak dan.
Darko Berlič: Praktično je gospod predsednik cel dan v službi.
Dr. Danilo Türk: Cel dan, seveda. To je tako delo, ki zahteva celodnevno dejavnost. Seveda ne mislim, da je to kaj posebnega, vsi predsedniki delajo tako. Tu morate biti cel dan v akciji in seveda tudi velikokrat med vikendom, tako da je to delo, ki ima neko svojo zahtevnost, in to je treba sprejeti.
Darko Berlič: Gospod predsednik, tako kot diplomat kakor tudi predsednik Slovenije ste prepotovali dobršen del sveta. Ali se spomnite, v kolikih državah sveta ste bili?
Dr. Danilo Türk: Točne številke vam verjetno ne bi mogel povedati. Sigurno sem bil v kakšnih 70 državah sveta, na vseh kontinentih. Ko sem delal za Združene narode, sem seveda tudi veliko potoval. Takrat sem imel ponavadi v mesecu januarju, ko se je začelo koledarsko leto, organizirane konference po svetu, tako da sem obkrožil svet, da sem šel iz New Yorka nekam v Vzhodno Azijo, potem sem imel še kakšni dve konferenci v Aziji, na Bližnjem vzhodu, nekaj v Evropi in potem spet nazaj v New York. Bilo je precej tega globalnega diplomatskega dela. Potoval sem seveda že prej. V tistih časih, ko sem bil študent, sem tudi začel z mednarodnimi kontakti, tako da, če se vse skupaj sešteje, je bilo to kakšnih 70 držav.
Darko Berlič: Če bi vas sedaj vprašal kot turist, katero državo bi mi priporočali, da jo obiščem?
Dr. Danilo Türk: Kot turist? Jaz bi vam priporočil, da obiščete Čile. Čile je zelo zanimiva država. Ima zelo posebno geografijo. Imate visoke Ande zelo blizu morja, če greste recimo v Santiago, glavno mesto Čila, imate zanimivo klimo, ki je podobna naši, pokrajino, ki je obdarjena z vinogradi, veliko zanimivega morskega bogastva. Se pravi, dežela, ki ima veliko vsega na razmeroma majhnem območju okrog Santiaga in potem neverjetno dolžino ob obali Pacifika. To je izredno zanimiva dežela in to bi vam priporočil. Vem, da Slovenci radi potujejo in da jih je bilo veliko na Aconcagui, ki je najvišji vrh Andov in je tam blizu, vidite ga prav iz Santiaga. Tisto se mi je zdela posebno zanimiva dežela. Ampak vse dežele so zanimive. V vsaki najdete nekaj zanimivega, nekaj lepega in če greste z dobro voljo in z občutkom, da je treba upoštevati druge in se prilagoditi temu, kar tam je, potem je potovanje vedno zelo zanimiva stvar.
Darko Berlič: Če bi vas sedaj vprašal, katera je najbolj slavna in aktualna oseba, ki ste jo spoznali v svoji karieri, bi verjetno to bil ameriški predsednik Barack Obama.
Dr. Danilo Türk: Tudi, seveda.
Darko Berlič: Pa me zanima, koliko bi vi bili pripravljeni plačati za eno fotografijo z njim?
Dr. Danilo Türk: Nič. Jaz sem se s predsednikom Obamo srečal trikrat, štirikrat. To so bila zelo kratka, prisrčna srečanja. Bil sem tudi na nekaj sestankih, kjer sva oba diskutirala. To je zelo prijeten človek. Morate razumeti, v politiki je tako: odvisno je od tega, kakšne so potrebe države, ki jo predstavljate. Slovenija nima velikih potreb, da bi veliko konferirala z Združenimi državami Amerike. Mi imamo potrebe, da to delamo na ministrski ravni, da imamo veliko delovnih kontaktov in od časa do časa kakšen predsedniški kontakt. Od časa do časa. To je treba razumeti. Je pa seveda vedno, kadar se srečamo, zelo prijetno in Barack Obama je zelo inteligenten človek, zelo dober sogovornik. Imeli smo eno srečanje v Varšavi pred dvema letoma, kjer smo se obširno pogovarjali o evropskih temah. Tudi o teh zelo veliko ve, tako da je to zanimivo. Jaz sem imel seveda prej tudi stike z drugimi ameriškimi predsedniki. Z Billom Clintonom, ki je bil predsednik osem let, ko sem živel v New Yorku, tudi tam sem se z njim večkrat srečal. Odkar ni več predsednik, sva se tudi srečala v New Yorku. On je tudi prišel v Ljubljano in sva imela en sestanek. Zelo zanimiv sogovornik, ki ogromno ve o stvareh, od Kosova do Haitija. Zelo podrobno pozna vse mogoče stvari, zelo zanimiv sogovornik. Tudi seveda z Georgeom Bushem, s predsednikom, sva se srečala tu, ko je bil pri nas v Sloveniji, in tudi prej v Združenih narodih. Seveda se sreča precej ljudi. Ampak tisto, kar bi vam pa mogoče priporočil, da razmislite, je pa tako: jaz sem se pred leti srečal z Angelino Jolie na konferenci o beguncih in ona je tam diskutirala kot gospa, ki pozna begunsko problematiko. Mene je to zelo prevzelo, ker vidim, da je, prvič, ne samo marsikje bila, spoznala stvari takšne, kot so, ampak da ima zelo plemenit, topel, človeški odnos do teh problemov. Ona je zelo zanimiva osebnost.
Darko Berlič: Toliko slavnih in pomembnih ljudi, ampak za nobeno fotografijo vam ni bilo treba plačati.
Dr. Danilo Türk: Ne, pa tega se ne dela, tega se ne plačuje. Jaz bi vam res rad priporočil tako: vi boste prišli v življenju, če boste to hoteli, v položaje, kjer pridete v stik z ljudmi, ki jih štejete kot slavne ljudi. Vedno boste ugotovili, da ni nikoli nič komplicirano. To izgleda komplicirano, če opazujete od daleč in če ste recimo nekako razvili fantazijo okrog tega. Ampak vse to izpade zelo normalno, v vsakem trenutku, ko pridete v ta stik, in v to pridejo mnogi ljudje. Za to ni treba, da ste predsednik, saj se ti ljudje srečujejo z mnogimi. Ko sem prvič srečal Billa Clintona na nekem sprejemu v New Yorku leta 1993, sem mu dal roko. On se je pred tem rokoval s kakšnimi 1.000 ljudmi in se z vsakim na kratko pogovoril. To je obseg te čisto osnovne dejavnosti. Videl sem, kako ima roko čisto omehčano od teh številnih stiskov. Potem, ko smo se malo pogovarjali – dobro se spomnim, takrat je bil govor o zdravstveni reformi v Ameriki, tista njegova ni uspela, Obamova pred dvema letoma pa je – človek dobi občutek, da se ti ljudje trudijo nekaj napraviti in vedno je zelo težko napraviti kaj resnega. In to potem ostane v spominu.
Darko Berlič: Tajkuni, brezposelnost, korupcija, kriza in še bi lahko naštevali probleme, ki pestijo našo družbo. Ampak kaj pravzaprav lahko predsednik države stori proti temu? Lahko na primer predsednik reši gospodarsko krizo? V predvolilnih bojih se marsikdaj zdi, da prav to lahko.
Dr. Danilo Türk: Predsednik lahko svetuje tistim, ki so pripravljeni nasvete poslušati in kaj narediti. Lahko opozarja tiste, ki jih je treba opozoriti na kakšen problem in na to, kaj je po predsednikovem mnenju prava pot. In lahko opogumlja tam, kjer je potrebno nekaj več poguma, da se kaj naredi. To izgleda nekako abstraktno. Ampak predsednik pri nas nima neposrednih oblastnih pooblastil. Ne more odločati namesto parlamenta ali vlade. Ampak lahko parlamentu in vladi svetuje in opogumlja in, kadar je treba, opozarja. In to jaz tudi počnem. Seveda pa sem poleg tega tudi v pogostih stikih z ljudmi, tudi recimo s centri za socialno delo, z raznimi prostovoljskimi organizacijami in tako dalje, ustanovil sem tudi posebno fundacijo za pomoč otrokom, ki so žrtve nasilja v družini, in tako naprej. Skratka, lahko tudi s takimi dodatnimi aktivnostmi direktno pomaga. In jaz sem tudi pomagal, v različnih primerih. Recimo, tudi ko je bila huda stiska pri delavcih Preventa pred dvema letoma, smo iz te fundacije na hitro priskočili na pomoč za nakup šolskih potrebščin in podobno. Tudi taka intervencija je včasih potrebna. Ampak seveda, tisto, kar predsednik v osnovi lahko naredi, so svetovanja, opogumljanja, opozarjanja in podobno.
Darko Berlič: Pravzaprav potemtakem predsednik ne more rešiti gospodarske krize in so predvolilne obljube nekaterih kandidatov …
Dr. Danilo Türk: To morate jemati z veliko rezervo. Predsednik nima te oblasti, da bi lahko recimo določil državni proračun ali da bi lahko spremenil zakon. Zdaj se pripravlja nov zakon o delovnih razmerjih in tu bo postavljeno vprašanje, kako zagotoviti boljši sistem za zaposlovanje mladih. Jaz bom prihodnji teden naredil posvet z mladinskimi organizacijami, z mladinskim svetom in ljudmi, ki že nekaj let delajo na teh problemih, in se bomo tu potrudili predlagati pametne rešitve. Seveda jaz teh rešitev ne morem vsiliti, ne morem jih sprejeti sam, lahko pa jih priporočim vladi in parlamentu. In da bi to lahko naredil, se posvetujem z mladimi in s temi, ki so tu najbolj ne samo prizadeti, ampak tudi poklicani. Moj princip je: "nič o mladih brez mladih". Mi imamo slabo navado, da se pri nas ti zakoni sprejemajo, ne da bi se dovolj temeljito pogovorili o tem, kaj pravzaprav mladi hočejo. Tu bi rad pomagal stvari spremeniti.
Darko Berlič: Gospod predsednik, po petih letih vašega službovanja, na kaj ste najbolj ponosni? Kaj je tisto, kar bi izpostavili?
Dr. Danilo Türk: Mislim, da smo precej naredili v odnosih s sosedi, in če hočete en viden simbolni vidik tega, je bila to naša lanska proslava 20. obletnice slovenske države. Mi smo lani, leta 2011, praznovali 20. obletnico in ob tej priliki so prišli k nam predsedniki vseh štirih sosednih držav izrazit spoštovanje slovenski državi. Primerov, ko pridejo vsi sosedje na obisk ob taki priložnosti, ni veliko. To je lep dosežek in to kaže, da je Slovenija v teh 20 letih dosegla dobro raven spoštovanja. Ampak seveda razumem tudi, da je konec koncev največ odvisno od nas, ali bomo znali naše probleme dobro reševati. Nas od zunaj spoštujejo, ampak nas seveda tudi opazujejo z določeno zaskrbljenostjo zdaj, ko vidijo, kako imamo velike težave pri tem, da bi našli pot do reform. Tako da sem ponosen na to, ampak hkrati vem, da to niso končne rešitve. To je en del slike.
Darko Berlič: Preko medijev sem dobil vtis, da ste zelo "kul" predsednik.
Dr. Danilo Türk: No, to me veseli.
Darko Berlič: Če se samo spomnim vaših sproščenih nagovorov učencem ob začetku šolskega leta, podpirate glasbo za mlade, DJ Umeka. Ampak dovolite mi, da vas vprašam, ali poznate morda kakšen njegov komad?
Dr. Danilo Türk: Carbon occasions. Jaz vam bom povedal, kaj je zgodovina tega. Ne se čuditi. Jaz imam hčer, ki je danes stara 30 let. Pred kakšnimi 15 leti je poslušala po radiu neko tehno glasbo. Jaz sem prišel v njeno sobo in sem tisto slišal, pa sem rekel: kako je, ali si kupila pralni stroj ali kaj je zdaj to, kar se sliši? Ona je bila zgrožena nad mojim neobveščenim komentarjem in je rekla: pa ti nič ne veš, kakšno glasbo se dandanes posluša. In iz tega tehno obdobja tam nekje iz sredine 90. let sem začel potem malo spremljati te reči in ona me je potem seznanila tudi s house glasbo, ki je takrat prišla iz Chicaga, in mi je tudi malo razložila te reči. Seveda morate razumeti še eno stvar: od starih časov naprej je vedno tako, da se mladi ljudje hočejo zabavati in da starejši ljudje pravzaprav ne razumejo, kaj se dogaja. To je bilo vedno tako. Ko sem jaz bil vaših let, smo nosili suknjiče v stilu Sergeanta Pepperja, to je bilo obdobje Beatlov. Nosili smo dolge lase in starejša generacija naših staršev so rekli, da smo vsi dolgolasci. Oni niso razumeli glasbe Beatlov in tudi niso razumeli, zakaj je treba imeti dolge lase, ampak so mislili, da je to nekaj neprimernega, in so bili okrog tega spori. Vsaka generacija ima to. Seveda ni nujno, da so te svari ne vem kakšen konflikt, ampak morate vedeti, da mladi vedno iščejo nove načine izražanja samega sebe, in v ta okvir sodi tudi iskanje novih načinov zabave. In kadar se recimo iz nekega okolja prenese neka zanimiva stvar, kot je recimo house glasba, ki je mnoge mlade ljudi pritegnila, je treba nekako poskušati to razumeti. Jaz ne trdim, da to razumem, ampak razumem problem, ki je v tem, da ima mlada generacija to, naša generacija pa v glavnem ne ve čisto dobro, kaj to je. Tu se potem začenjajo moja sodelovanja z DJ Umekom. Jaz sem bil na njegovem koncertu, malo sva govorila o tem. Potem sem ga obiskal, ker me je zanimalo, kakšno produkcijo ima tu, v Ljubljani, v Šiški. Iz tega je on naredil kratek filmček, ga dal na youtube in je dobil veliko zabavnih komentarjev iz celega sveta, ker je on svetovno znan. Jaz DJ Umeka cenim. On je, prvič, človek, ki je veliko naredil. Prebiti se v sto najboljših DJ-ev na svetu – ne vem, kako se bo končalo sedanje tekmovanje – ni lahko in on je znan povsod, od Japonske do Čila, Od Južne Afrike do Švedske, povsod ga poznajo. To je dosežek in človek, ki je to dosegel, je moral veliko delati. To ni čista zabava. To je veliko dela na nekem področju, tako da ga mladi ljudje povsod po svetu sprejemajo. Skupaj sva enkrat naredila eno produkcijo priporočanja mladim udeležencem četvorke, naj pazijo, naj ne uživajo alkohola prekomerno. Jaz razumem, da se mladi ljudje hočejo zabavati in da nekaj spijejo, ampak pri nas prihaja do velikih pretiravanj, pretirava se s tem. Midva sva rekla, dajte to malo zmanjšati, in sva naredila en kratek filmček. Od časa do časa narediva kaj skupaj in kot rečeno, jaz DJ Umeka seveda zelo cenim.
(videonagovor predsednika republike dr. Danila Türka in DJ Umeka:)
DJ Umek: Dragi maturantje, prebili ste se čez vse kontrolke, napovedana in nenapovedana spraševanja, opravičene in neopravičene ure, srečne in nesrečne srednješolske ljubezni. Pred vami je eden zadnjih nepozabnih žurov s sošolci. Poskrbite, da vam bo ostal v dobrem spominu, zato ga žurajte odgovorno in brez pretiravanj. Bo kul?
Predsednik republike dr. Danilo Türk: To je pravo sporočilo.
DJ Umek: Odlično. Na zdravje!
Predsednik republike dr. Danilo Türk: Na zdravje!
Darko Berlič: Danes mladi preživljajo prosti čas na facebooku, izklopu, youtube-u, spletnih igrah in še bi lahko naštevali. Kako pa je to izgledalo včasih?
Dr. Danilo Türk: Jaz sem v zaostanku s temi rečmi. Pripadam generaciji, ki se vedno znova nauči nečesa, kar mladi že zdavnaj vejo, in naučim se toliko, kolikor potrebujem. Jaz ne obvladujem teh modernih medijev tako zelo dobro, da bi rekli, da sem popolnoma notri v tem. V mojih mladih letih seveda tega ni bilo. Mi smo imeli v tistem času vinilne plošče. To je bilo takrat velika stvar in potem je bilo treba priti skupaj in poslušati vinilne plošče. Vsak je imel nekaj, pa smo prinesli skupaj in potem smo to poslušali in se nam je zdelo grozno imenitno. In seveda tisti, ki so imeli več teh plošč, so bili večji "frajerji". To je bila takrat velika stvar, imeti veliko plošč. Jaz nisem bil posebno dober v tem pogledu, ampak to je bila ta komunikacija. Potem se recimo spomnim, da je bila po maturi velika moda takrat v Mariboru poiskati si kakšno počitniško delo v Londonu – takrat, v poznih 60. letih, v začetku 70. let. Jaz sem tako šel v London po maturi in sem tam živel dobre tri mesece in tisto mi je dalo veliko vpogleda v način življenja mladih. London je bil takrat meka kulture mladih ljudi. To je bilo še vedno obdobje Beatlov, Rolling Stonesov. Bil sem tudi na enem koncertu Rolling Stonesov v Hyde Parku in tako naprej. To je za vašo generacijo klasika, to je nekaj takega kot Mozart ali pa mogoče kakšen starejši čas. V vsakem primeru, mi smo takrat imeli ta svet glasbe, ki je pomenila kulturno revolucijo, ki je popolnoma spremenila glasbeni svet, glasbeni okus, in mi smo bili del tega. Dobro se spomnim, ko smo se vračali iz Londona ob koncu počitnic, šli smo nazaj. Tja sem letel z letalom iz Dunaja, nazaj pa smo se vračali z vlakom. Tisto z vlakom je bilo veliko bolj zanimivo, ker smo na Victoria Stationu v Londonu na tisti vlak nenadoma prišli v velikem številu razni Mariborčani, ker iz Maribora se je veliko hodilo v London. In potem vem, da smo tam zasedli dva kupeja in smo si pripovedovali zgodbe. Vsak je bil nekje drugje. Vem, da je eno dekle imelo nov dežni plašč, takšen lakast, in potem, ko smo bili vsi zaspani, je ona tisti dežni plašč položila na tla in potem smo tam spali na tistem dežnem plašču. Bilo je tako, zelo kolektivno ozračje. Fajn nam je bilo takrat, ko smo se vračali. Vsak je imel kaj za povedati. Skratka, to je bilo to življenje. Seveda je jasno, da takrat niti približno nismo slutili, da bo nekoč internet. Televizija je seveda bila, ampak tisto ni tako dobra komunikacija.
Darko Berlič: Ampak kaj bi danes vi svetovali mladim, glede na današnji čas?
Dr. Danilo Türk: Rekel bi tako: začnite planirati svoje življenje zgodaj in potujte po svetu. Danes je priložnosti več, kot jih je bilo nekoč. Vzemimo za primer generacijo maturantov – seveda je za vsako starostno skupino situacija drugačna, tega ne morem posploševati – tiste, ki končujejo srednjo šolo in gredo na študij na univerzo. Mislim, da je za vsakogar zelo pomembno, da si od samega začetka, ko gre študirat, ko razmišlja, kaj hoče početi v življenju, prvič, poskuša narediti plan. Ugotovili boste nekaj, ko boste veliko starejši: da je planiranje pravzaprav najvažnejše v mladih letih. Ko pridete potem nekje v srednja leta, takrat vas življenje že pelje po svoji poti in takrat ne morete več veliko narediti. Ampak važno je, da si določite cilje, da si določite plan, kako boste do teh ciljev prišli, in da izkoristite mednarodne kontakte. Slovenija je majhna in Slovenci potrebujemo čim več odprtosti. Vem, da ni vsem enako lahko. Vem, da tudi vsi ne morejo iti študirat. Vem tudi, da vsi ne morejo študirati stvari, ki so take, da olajšajo mednarodno potovanje. Ampak mislim, da lahko vsak mlad človek nekako najde pot do primerjav z okoljem – najprej našim bližnjim, sosedskim, evropskim. Čim širše, tem bolje. Mislim, da je v tem naša prihodnost, ker ljudje bodo iskali svoje priložnosti tudi v tujini, ampak pomembno je, da hkrati vejo, da se je treba vračati. Če me sprašujete za nasvet, bi bil to moj nasvet. Če boste vprašali koga drugega za nasvet, vam bo verjetno dal kakšen drug nasvet. Vem, da so tudi različni nasveti.
Darko Berlič: Prav. Ker so letos predsedniške volitve in ker se vsak dan pojavi kakšen nov kandidat, me zanima, ali bi me vi podprli, če bi jaz danes najavil svojo kandidaturo?
Dr. Danilo Türk: Seveda ne. Jaz sem sam kandidat, jaz moram sebe podpirati. Vi bi bili moj protikandidat in potem bi bila midva v konkurenci. Potem vas ne morem podpreti. Recimo, čez pet let, če bom ponovno izvoljen – vi boste takrat pet let starejši – boste seveda čedalje bolj primeren kandidat, in če se boste takrat odločili za kandidaturo, se lahko mogoče kaj zmeniva.
Darko Berlič: Brez skrbi. Letos definitivno ne bom najavil svoje kandidature.
Dr. Danilo Türk: No, sem si malo oddahnil. Konkurenca je tu in konkurenca bo še in to je čisto v redu. Če imate predsedniške načrte, če boste želeli, da vam kdaj kaj svetujem, kar pridite.
Darko Berlič: Svoje kandidature ne bom najavil zaradi tega, ker ste vi prav kul predsednik.
Dr. Danilo Türk: Dobro, hvala lepa.
Darko Berlič: Me veseli. Poleg tega pa proti vam tako ali tako nihče nima šans.
Dr. Danilo Türk: Tega ne vem. Ampak mislim, da je tako: volitve so vedno izbira, gre za to, da ljudje izberejo. Okusi so seveda različni in upoštevati moram to, da je treba ljudem predstaviti svoje poglede čim boljše in to rad delam. Povem stvari, kako jih vidim, kaj lahko naredim, kaj lahko naredijo drugi, in to bom poskušal delati v najboljši veri. Seveda pa je tako, da se tudi rad pogovarjam z mladimi ljudmi in tudi razumem tegobe. Današnji mladi generaciji je precej težje, kot je bilo nam. Mi smo imeli v tistem času seveda neko stabilnost, kakorkoli so bile tudi omejitve svobode. Ampak zdaj je tu velika negotovost. Službe so nekako nesigurne, šolanje je, prvič, drago, drugič, se ne ve, kam mladega človeka pripelje. Mislim, da bi bilo dobro tu, v tem medgeneracijskem smislu, narediti več za to, da bi mladi ljudje dobili boljšo, bolj stabilno podlago za svoje življenje. Tu, verjamem, se moramo še precej potruditi.
Darko Berlič: Gospod predsednik, bilo nam je v čast, da ste si vzeli čas za Izklopovke in Izklopovce. Ob tej priložnosti bi vam izročil eno majhno simbolično darilce naše spletne skupnosti. Izvolite.
Dr. Danilo Türk: Ali lahko pogledam, kaj je to?
Darko Berlič: Seveda.
Dr. Danilo Türk: Tale majica bi bila dovolj velika zame. To ste pogledali, to je XXL.
Darko Berlič: Ne, XL samo. Pa še nekaj za …
Dr. Danilo Türk: Bom tudi to pogledal. Tu imate pa svoj emblem. Krasno.
Darko Berlič: Želimo vam še veliko uspehov ob nadaljnjem vodenju – petih let – naše države.
Dr. Danilo Türk: Hvala lepa. Lepo, da ste se spomnili. Lepo, da ste prišli, in lepo se imejte.
Darko Berlič: Hvala.
Kaj naj rečem? Res je kul ta naš predsednik. V veliko čast nam je lahko, da si je predsednik naše države odtrgal nekaj trenutkov za Izklop in nam posvetil pol ure, lahko rečem, modrega pogovora. Tako kot imamo le enega očeta in le eno mater, tako imamo le enega predsednika. Ne glede na to, kdo je, kdo bo in kdo je bil. Ponosni bodimo na najvišjo avtoriteto v Sloveniji in jo spoštujmo, saj s tem spoštujemo našo majhno, a prelepo deželico, Slovenijo. Gospodu predsedniku pa želimo veliko uspehov v naslednjih petih letih predsedovanja.
To je to. Bodimo še naprej izklopljeni, Izklopovke in Izklopovci. Pa kot že veste, komentirajte, pišite in rišite. Izražajte svoja mnenja. Tako je pravilno. Mi pa se kmalu vidimo znova, z zelo vročo temo tega leta. Ciao.