Intervju za Delo (Polet)

Ljubljana, 22.12.2011  |  intervju

Prihajajo nove oblike

Novinarja: Aleš Kovačič, Jaka Lucu
Fotograf: Blaž Samec

Pričujoči intervju s predsednikom Republike Slovenije Danilom Türkom je za aktualne slovenske razmere skrajno netipičen, ker ne obremenjuje s cinizmom in pesimizmom našega časa, ampak napeljuje k dejavnemu razmisleku o alternativnih poteh prihajajočega. V gospodarstvu, mednarodni politiki, ekologiji, v odnosu do starejših, mladih, naših najbližjih, konec koncev do nas samih. V pogovoru, kjer je predsednik države nanizal kar nekaj krepkih tem za miselno prebavo, se namenoma niti v enem stavku nismo ukvarjali z domačim političnim prizoriščem ter njenimi akterji. Kar je ne samo nenavadno, ampak v časih, ki jih živimo in ki se nam očitno obetajo, pravzaprav dobro in koristno. Kakor paket prve pomoči. Naj se tekst bere kot neobvezujoče izhodišče za preseganje pretirane samoanalize, ozkosti pogleda in siromašenja duha naše družbe, za razširitev njenega miselnega suknjiča, ki smo si ga Slovenci v zadnjih letih sami vse prevečkrat in po nepotrebnem na tesno ukrojili.


Gospod predsednik, kako ocenjujete aktualne razmere v svetu? Poročila so polna paničnih novic in napovedi o zlomih in divjanju finančnih trgov, v ozadju pa se vzporedno s krizo dogaja tudi veliko pozitivnih sprememb: podjetniški preboji, vstaje narodov itd. Kako lahko ta velikanska nasprotja postavimo v neki smiseln kontekst?

Svetovno dogajanje je mogoče razumeti samo v dolgoročnem kontekstu. Treba se je zavedati, da se končuje tridesetletni ciklus, ki ga je zaznamovalo nekaj zelo pomembnih dogajanj. Prvič, globalizacija je v tem času zelo napredovala in to na ekonomskem kot tudi tehnološkem področju. Bipolarni svet je razpadel, znotraj držav v razvoju so nastali novi centri moči in rasti, ki jih prej ni bilo in ki se danes kažejo na mednarodni sceni. Skratka, svet se je močno spremenil in to na način, ki bo zahteval nove forme, ki pa jih še ni. Dober primer so pogajanja o globalnih podnebnih spremembah.

Te zahtevajo veliko večje medsebojno zaupanje in kolektivno upravljanje. To dvoje pa se za zdaj ne dosega, saj je veliko odvisno od nacionalnih odločitev v največjih državah sveta: ZDA, na Kitajskem, v Indiji in državah, kot sta Brazilija in Rusija. V tem primeru se dobro vidi pomanjkanje mednarodnega okvirja, ki bi bil sposoben obvladovati to spremenjeno stvarnost. V prihodnjih petih do desetih letih bomo imeli vmesno stanje, v katerem se bodo šele začele iskati nove modalitete institucionalnih okvirov.

Spremeniti se bo moral na primer Mednarodni denarni sklad, zdaj smo šele na začetku tega procesa. Za sodelovanje na področju ekoloških problemov bo treba vzpostaviti nove mehanizme. Razmere še niso zrele za temeljite spremembe, vendar njihov čas počasi prihaja. Nikakor ni dobro, če se svetovne razmere pretirano ocenjujejo s poudarjanjem trenutnega stanja na mednarodnih finančnih trgih. To zanima predvsem nas v Evropi. Tudi velike banke se bodo morale prilagoditi in v nekem trenutku bodo prisiljene v odpis dela terjatev, ki jih imajo do zadolženih držav. To je fenomen, ki je zdaj v ospredju, ni pa glavni.

Zdi se namreč, da splošni trend sploh ni slab. To, o čemer ste govorili, so pozitivne spremembe.

Seveda so. Treba se je zavedati, da je samo na Kitajskem in v Indiji iz revščine izvilo več sto milijonov ljudi. To so ogromni koraki naprej, saj je doslej veljalo, da v teh velikih državah ni pravih možnosti za razvoj. Izkazalo se je ravno obratno. Zdaj v Indiji poteka razprava, ali naj gre ta država po poti razvoja velikih trgovinskih centrov, tako kot smo šli recimo mi, ali pa naj za zdaj še ostane na ravni drobne trgovine. To kaže, da se v Indiji vzpostavlja potrošniška družba. Prodajne verige pri uresničevanju svojega poslovnega modela tu doslej niso bile uspešne. Zanimivo bo videti, kako se bo nadaljevalo, ali bo tudi Indija stopila na pot potrošniške družbe.

Kaj menite o razvojnem potencialu Afrike? Države tega kontinenta v zadnjem času dosegajo rast, ki si je mi v Evropi niti zamisliti ne moremo.

Kar je tudi prav, saj je imela Afrika doslej znatno nižje stopnje rasti. V razvitih gospodarstvih ni realno pričakovati visoke gospodarske rasti, v Afriki pa je to pričakovano, saj gre za začetek razvoja. Dobro, da ste omenili Afriko, saj je doslej zaradi vojn veljala za brezupen primer. Zdaj so se ti oboroženi spopadi večinoma umirili in Afrika postaja zanimiva partnerica zlasti za Kitajsko in tudi za Evropo.

Zdaj se postavlja vprašanje, ali ji bo uspelo postaviti lasten model razvoja. To ni nemogoče, o tem sem govoril tudi z bivšim generalnim sekretarjem Združenih narodov Kofijem Ananom, ki je v teh zadevah zelo angažiran. V zvezi z Afriko moramo spremeniti percepcijo, ker se je naš donos do nje vzpostavil v zadnjih tridesetih letih. V sedemdesetih, ko je ta kontinent doživljal razvojni zastoj, v osemdesetih, ko ga je pestila lakota, in kasneje v devetdesetih, ko so ga pretresale vojne. Njeno zdajšnje izhajanje iz tega travmatičnega obdobja je presenetljivo. Stopnje rasti so okrog šest odstotkov.

Afrika ima partnerje v Evropi, zlasti pa v Kitajski, ki jo zanimajo naravni viri in je investicijsko pripravljena pomagati. Če se pri tem navežem na vašo izhodiščno oceno, ta drži, ni vse brezupno. Zdaj vidimo zlasti akutne težave, ki nas prizadevajo, in strukturalne probleme, domače in svetovne, ki jih bo treba rešiti. A ti problemi so rešljivi in jih tudi bomo rešili.

Kaj pa Slovenija? Med ljudmi se širita pesimizem in cinizem, kar ni dober porok za soočanje z izzivi in za doseganje ciljev. Kakšna naj bo njena vloga v tem spreminjajočem se svetu in kakšni sploh so ti cilji? Po vstopu v Evropsko unijo se zdi, kot da smo obstali na mestu.

Če pogledamo položaj Slovenije v svetu, obstajata dva nivoja. Eno je tisto, kar realiziramo znotraj Evropske unije. Recimo na pogajanjih o podnebnih spremembah v Durbanu se Slovenija vključuje v skupno pogajalsko prizadevanje EU. So nekatera pomembna mednarodna vprašanja, kjer je absolutna nujnost Slovenije, da deluje v okviru EU. To je za nas velika prednost, kajti sami ne bi pomenili veliko, v okviru EU pa je to drugače. Drugi nivo pa je tisti, kjer moramo delovati sami. Tukaj so naše izbire potrebne, vendar doslej nismo bili pretirano hitri v definiranju naših pristopov.

Podpiram prizadevanja naše vlade, da bi pomagala v razvojnih prizadevanjih Zelenortskih otokov. Podpiram napor, ki išče točke v Afriki, kjer lahko Slovenija z razmeroma majhnimi vložki pomaga. Razvojno gledano lahko pomagamo Zelenortskim otokom, humanitarno gledano nam je blizu Madagaskar, predvsem zaradi dela in dosežkov Pedra Opeke. S stališča ekonomije bo spet treba poiskati točke, kjer lahko samostojno delujemo.

Pojavljamo se tudi na Haitiju, kjer je naša humanitarna pomoč opažena. Opozoril bi tudi na akcijo pomoči otrokom v Gazi, za katero sem dal pobudo pred skoraj tremi leti, v okviru katere smo rehabilitirali devetdeset otrok, ki so ostali invalidi zaradi vojne. To je recimo primer niše, kjer lahko Slovenija pomembno pomaga. Enako pomagamo tudi invalidom, žrtvam spopadov v Libiji. Če povežete vse te pobude, počasi že dobite osnovne konture tistega dela politike Slovenije, kjer se lahko sama z izbranimi projekti pojavi kot nišna ponudnica mednarodnega sodelovanja. To moramo početi poleg našega delovanja znotraj EU.

Nišno sodelovanje kot nekakšna iztočnica?

Da, in te iztočnice ni težko definirati: razvojno, humanitarno sodelovanje in seveda tudi pomoč na izbranih točkah, kjer se bo naša pomoč čutila.

Evropi se obeta nov krog tesnejšega povezovanja. Mnogi ugotavljajo, da bo mandat prihodnje vlade eden najtežjih, vsaj kar zadeva uravnoteženo izvajanje javnofinančnih reform in ohranjanje socialne države.

Fiskalno ravnotežje je tudi v našem interesu, mi bi morali v vsakem primeru doseči uravnoteženje proračuna. Iluzija je računati na socialno državo, ki bi bila financirana s proračunskim primanjkljajem. Doseči moramo pot v smeri večjega proračunskega ravnotežja. Spomnil bi, da smo pred vstopom v evrsko območje že dosegli maastrichtske kriterije treh odstotkov proračunskega primanjkljaja. Danes je ta primanjkljaj blizu šestim odstotkom, kar je preveč in to moramo odpraviti. Zato nas ta naloga čaka, danes v okviru evropske fiskalne koordinacije. To koordinacijo so sprejele vse evropske države, razen Velike Britanije.

Menim, da ni razlogov za iskanje alternativ, saj je naša pot že določena. Znotraj te poti pa moramo najti načine za ohranitev naše visoke ravni socialne skrbi. To lahko delno naredimo z ustreznimi programi, z boljšo organizacijo, z večjim naslanjanjem na nevladne organizacije in seveda zlasti z bolj razvito politiko zaposlovanja. Mi moramo okrepiti iskanje novih tipov zaposlitev, vključno s socialnim podjetništvom, ki je pri nas razmeroma slabo razvito. Tudi z boljšim izkoriščanjem gozdnega bogastva, s pametnimi infrastrukturnimi objekti, v katere se vlaga tudi zato, da bi dosegli večjo zaposlenost. To so naloge, ki imajo svojo socialno funkcijo, a nekatere izmed njih so rešljive samo po poti ekonomskega izboljšanja.

Seveda, Slovenija ima mnoge naravne vire in danosti, ki so z ekonomskega stališča povsem neizkoriščeni.

Slovenija ima velike težave s strukturno nezaposlenostjo, mladim ljudem odpiramo pot v poklice, ki jih nismo sposobni financirati. Treba bo ugotoviti, kako bi lahko dosegli boljše razmerje med tistim, kar imamo oziroma kar je naša perspektiva, in onim, kar bi mladim ljudem ponudili. Tudi vsa ta zadnja leta kriznega obdobja so minila v znaku razprav o teh temah, vendar pravih premikov ni bilo. Socialne zaščitne mreže imamo dobre, vendar je dolgoročno potrebnega še marsikaj, da ohranimo našo socialno državo vzdržno.

Se tudi vam zdi, da na tej stopnji družbenih sprememb manjka tudi nekaj več pobude vsakega posameznika? Je golo zanašanje na državo, ki naj tako ali drugače reši stiske in poišče odgovore, neodgovorno tudi do samega sebe?

To je sicer relativno, vendar imate prav. A po drugi strani imamo v Sloveniji zelo močno prostovoljsko gibanje, tukaj je na stotine, tisoče ljudi. To pomeni, da pri nas lastnega angažiranja ne manjka. Kar nas pesti, je pomanjkanje poslovnih modelov in projektov, ki bi dali temu polno vsebino. Če vzamemo akcijo, kot je bila Očistimo Slovenijo v enem dnevu: tu je bilo zanimivo videti, kakšna skupinska energija se je sprostila ob tej akciji. Smiselno se je vprašati, zakaj se ta energija ne sprošča še širše ali bolj raznovrstno. Na tej stični točki bo treba izumiti modele socialnega organiziranja. Tu tako kot na tehnološkem področju nujno potrebujemo inovacije. Vsi ti modeli zahtevajo znanja, ker niti niso toliko vprašanje denarja. Denar za dobre projekte in inovativne poslovne modele se najde. To inovativnost potrebujemo, uresničujemo pa jo zelo počasi.

Če se vrnemo na izhodišče, k izzivu vzpostavljanja širšega mednarodnega konteksta za učinkovito spopadanje s ključnimi vprašanji prihodnosti. Se vam zdi, da organizacija Združenih narodov tega ne omogoča?

Tudi ZN se prilagaja novim okoliščinam po volji svojih članov. Tu je bilo nekaj inovacij. Vzemimo, na primer, projekt, pri katerem sem sodeloval tudi sam: milenijski razvojni cilji. V devetdesetih letih je imel ZN celo serijo konferenc, ki so obravnavale različne vidike razvojne problematike. Začelo se je v Riu de Janeiru s konferenco o okolju, imeli smo konference o naseljih, o vprašanjih, povezanih s položajem žensk, o socialnih temah, skratka, bila je cela serija konferenc. To je bila nekakšna predstavitev razvojnih nalog tega časa in te naloge so bile naposled na kratko povzete v posebnem dokumentu, v milenijski deklaraciji.

Nekatere države, kot je na primer Kitajska, so ta dokument vzele zelo resno, kot svoj razvojni okvir, in so jim uspeli čudeži. Druge države so bile manj uspešne. Afrika se zdaj temu pridružuje. Mobilizacijski moment, ki je nastal na podlagi tega dokumenta, je bil zelo pomemben za razvojno dogajanje zadnjega desetletja. Ta inovacija ni zanemarljiva, je pa vseeno glede na potrebe po spremembah preveč skromna. Na institucionalni ravni nismo dosegli take inovacije. Pri soočanju z vprašanjem podnebnih sprememb bi recimo potrebovali veliko močnejšo navzočnost poslovnega sveta, kajti ta mora vedeti, kakšni bodo pogoji za to, da lahko razmeroma varno investira v razvoj zelenih tehnologij.

Kaj pa podjetja, ki to sosledje prehitevajo?

Seveda, podjetniški sektor tako zelo prehiteva medvladno dogajanje, da to postaja samostojen problem. Podjetja potrebujejo mednarodno usklajen pravni okvir delovanja, zato bi tu potrebovali nov model organiziranja mednarodnih konferenc z močnejšo in vplivnejšo prisotnostjo poslovnega sveta. Tega pa ni tako lahko doseči. Kako pa boste ugotovili reprezentativnost poslovnega zastopstva? Kako boste prepričali države, da upoštevajo poslovno zastopstvo, ki mu vladajo recimo določene multinacionalne korporacije, ki v neki državi delujejo kot grožnje njenega razvoja? Kako boste v to recimo vključili kitajski poslovni svet, ki je močno odvisen od odločanja kitajske države? Kitajska je tako velik in močan dejavnik, da bo imela v vsaki mednarodni multilateralni shemi svoje mesto.

Hkrati pa bo njeno odločanje izrazito nacionalno, bo kitajsko. Navsezadnje gre za državo, ki ima 1,3 milijarde prebivalcev. Zanimivo je, da je Kitajska sama močno investirala v razvoj zelenih tehnologij, ker ve, da ji s t. i. umazanimi tehnologijami dolgoročno ne more uspeti. Tu vidimo, da modeli, ki temeljijo na organizacijski shemi ZN, ne zadoščajo. Treba je najti nove načine za vključitev in angažiranje takih velikih nacionalnih sistemov, kot sta Kitajska in sploh skupina držav BRICS. Gre namreč za skupino držav, ki lahko stvari potegnejo v pravo smer, a le, če obstaja neka raven koordinacije z vsemi drugimi. Kitajska je tudi v položaju, ko mora sama reševati velike dileme, zlasti o tem, kako prevzemati mednarodne odgovornosti. Kar se na Kitajskem dogaja, namreč vpliva tudi na druge. Seveda bi bilo zanjo enostavno ta svoj vpliv na druge ignorirati.

A Kitajska tega ne more več početi, v njenem interesu je tudi, da se evrska kriza reši, saj je Evropska unija velik trg in je na njem veliko njenih poslovnih partnerjev. Skratka, način, kako se bo Kitajska vključevala v mednarodno shemo, še ni določen. Mislim, da bi bilo dobro Kitajsko čim prej na nov način vključiti v Mednarodni denarni sklad, saj je lastnica največjih monetarnih rezerv na svetu. Zato bi bilo zanimivo videti, kako bi močnejša navzočnost in vpliv Kitajske preoblikovala delovanje Mednarodnega denarnega sklada.

Na nemškem kanalu ZDF si je bilo moč pred kratkim ogledati prispevek o izraelskem podjetju, katerega tehnologija omogoča, da se 70 odstotkov uporabljene vode prečiščene vrne v obtok. Na drugem mestu med najbolj inovativnimi in varčnimi upravljavci z vodo je bila Španija, ki je uspe prečistiti in v obtok vrniti 12 odstotkov vode. Če torej upoštevamo, da pomanjkanje pitne vode postaja največji problem človeštva, ki lahko vodi v migracije ljudi doslej še nikoli videnih razsežnosti in celo v hude vojaške spopade, kje potem najti platformo in pravne okvire, kjer bi bil inovativni izraelski sistem na voljo vsem?

Poglejte, tehnološki napredek ni samo stvar posameznih držav. Res je sicer, da je Izrael v mnogih pogledih pred drugimi, a nikakor ni edini. V Sloveniji imamo ravno na področju čiščenja voda zelo dobra podjetja in vsakomur je odprta pot do iznajdb na tem področju. Seveda tudi zaščita intelektualne lastnine ni večna, treba je ugotoviti, kako bi rešitve, ki so že na voljo, brezplačno uporabili v dobre namene. Eden pomembnih sklepov okoljske konference v Durbanu je bil tudi vzpostavljanje tehnološkega sklada za države v razvoju in verjetno bi del odgovora na vprašanje bil ravno v tem skladu, v katerem bi se zbirala sredstva za pomoč čiščenja voda v deželah v razvoju. Znotraj tega se potem pojavi vprašanje, katere tehnologije so že na voljo. Sam seveda ne morem govoriti tudi o tehničnih vidikih te zadeve, a mislim, da se problem dobro razume in da se je v Durbanu vendarle nekaj doseglo. Durbanu vendarle nekaj doseglo.

Med svetovnim prvenstvom ste slovensko nogometno reprezentanco obiskali v Johannesburgu; to omenjam zato, ker se mi vprašanje uporabe tehnoloških rešitev za čiščenje voda zdi na simbolični ravni podobno, kot je vprašanje iskanja ravnovesja v blaginji Johannesburga. Mesto izjemnih možnosti v eni najlepših držav na svetu je, a premožni prebivalci živijo v strahu, njihova domovanja so trdnjave, vsaka soba posebej varovana kot predsedniška palača. Če bi po Johannesburgu hodilo več zadovoljnih ljudi, ki se vsak dan znova ne bi lotili boja za preživetje, bi lahko prevladalo idilično ozračje in bi tudi premožnejši lahko zares uživali v dosežkih in pridobitvah vseh vrst. Lahko nespametno vodena politika upravljanja s pitno vodo in sebična distribucija tehnoloških rešitev pripeljeta do točke, ko bi svet simbolično postal Johannesburg, ko bi se peščica delala, da je vse v redu, in bi bila ravno zaradi te ignorance izjemno ogrožena?

Johannesburg je skrajni primer, saj ima mesto zelo posebno politično zgodovino. V Južni Afriki lahko človek najde veliko »trdnjavske« mentalitete, saj je ravno ta občutek ogroženosti, obkoljenosti, ki ga je najti še kje drugje, ne le v Johannesburgu, ostal še iz časov apartheida. A problemi velike nepravičnosti in napetosti so tudi drugje. Na primer v Caracasu je zelo bogat center mesta v dolini, po pobočjih stojijo večinoma favele, katerih prebivalcev se ljudje v centru bojijo.

V Caracasu imajo nasprotno od Johannesburga še dodaten problem, saj imajo ljudje v centru občutek, da dozdevno nevarni ljudje živijo više na pobočjih, torej nad njimi. To so problemi velikih urbanih aglomeracij, ki zahtevajo poseben pristop. Dostop do vodnih virov je morda najpomembnejši, a nikakor ne edini problem. Nujnosti pravičnejše distribucije osnovnih dobrin, ki zagotavljajo človeka vredno življenje, v našem konkretnem primeru dostop do pitne vode, ni tako preprosto doseči. Venezuelski predsednik Hugo Chavez je poskušal z večjim investiranjem v socialno skrb za ljudi v favelah, za »ranchose«, kot jih imenujejo v Caracasu, a mu ni uspelo. Z metodami državnega socializma se danes ne rešujejo problemi.

Če smo že ustavili v Johannesburgu, koliko je nastop slovenske nogometne reprezentance na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki, kjer je šlo za svetovni shod ljudskega in gospodarskega potenciala, dvigoval prebojni ugled Slovenije, saj je bila dinamika zelo posebna in tudi srečanja državnikov na najvišji ravni, pogosto celo na tribunah, nekaj običajnega?

Tu se je še enkrat treba zahvaliti našim nogometašem, saj so za Slovenijo opravili izjemno in veliko delo. To je treba povedati odkrito in zelo jasno, saj so prišli tako daleč, da je bil ves svet pozoren in presenečen. Če bi jim uspelo premagati še Združene države Amerike ali celo Anglijo, bi bil slovenski nastop še bolj opažen. Poglejte, športno-medijski dosežki so v današnjem času močne svetovne komunikacijske povezanosti zelo pomembni.

Svetovno prvenstvo spremlja ves svet, veliko ljudi ima dober odnos do velikih športnih dogodkov ... Sloveniji dosežki, kot je bil nastop na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki, pomagajo, Slovenija je tudi sicer dežela, kjer je šport izjemno močan. Zelo dobro mi je v spominu ostal pogovor, ki sva ga s takratnim generalnim sekretarjem Združenih narodov Kofijem Ananom imela med olimpijskimi igrami v Sydneyju leta 2000. Takrat je bila Slovenija ena od držav z največjim številom osvojenih kolajn na število prebivalcev in o tem je svetovni tisk poročal. Na letalu sva pregledovala časnike in za marsikoga presenetljivi podatek je bilo mogoče prebrati tudi v londonskem Timesu in še kje.

Primer dajem kot ilustracijo dejstva, da so slovenski športniki naredili zelo veliko za prepoznavnost Slovenije v svetu, saj se razume, da športni uspehi na nastanejo sami od sebe. Šport je del splošne kulture in odnosa družbe do športa. Dejstvo, da je majhen narod sposoben ustvarjati dosežke svetovnega ugleda, pomeni, da gre za državo s spodobno ekonomsko bazo, brez katere seveda ne gre, da v njej poteka veliko prostovoljnega dela in da gre tudi za mobilizacijo mladih ljudi za športne cilje. Zato lahko govorimo tudi o kulturnem duhu privrženosti športu. Na športnem področju je Slovenija gotovo upoštevanja vredna sila in to se v svetu opaža.

Pri mladih smo, kako bi po protestih na Filozofski fakulteti lahko ocenili njihov položaj? Se vam zdi, da se je to zgodilo, ker mladi čutijo, da se od njih veliko pričakuje, po drugi strani pa jih ne znamo ali niti nočemo vključiti v politični diskurz?

Na splošno gledano je položaj mladih najhujši in najpomembnejši dolgoročni problem Slovenije. Pred seboj imamo seveda tudi veliko drugih dolgoročnih vprašanj, kot so skrb za upokojence, tehnološko transformacijo, politično se moramo spremeniti, odpreti in povezati se moramo s svetom. A pri tem je odločilno za vse rešitve prav vprašanje mladih in njihovega produktivnega vključevanja v razvoj. Protestna gibanja razumem kot izraz stiske mladih, ki razumejo pričakovanja, a ne vidijo perspektive. Naš trg dela je izrazito negativno organiziran, mladim daje malo priložnosti. Vse preveč je odvisnosti od prekarnih zaposlitev. To ustvarja nemogoč pritisk na mlade, saj v letih, ko bi si človek moral ustvariti življenjsko trdnost, samostojnost in svojo družino, postaja popolnoma negotov.

To je osnovni strateški problem te družbe in tu moramo najti rešitve. Kako? Z boljšimi možnostmi zaposlovanja, z boljšo povezanostjo med zaposlovanjem in izobraževanjem, z odpiranjem novih perspektiv na področju novega, nevladnega organiziranja, podjetništva, tudi socialnega podjetništva. Gre torej za cel spekter nalog. Zadeva ima tudi politično razsežnost, kajti naš predstavniški politični sistem ni posebej naklonjen mladim, saj daje prednost tistim, ki so bolje informirani, imajo za politiko več časa in več sredstev. Zato je povsem razumljivo, da se mladi ljudje počutijo tudi odrinjene od političnega odločanja, pri katerem imajo prednost starejši, saj imajo več izkušenj, več denarja, več načinov, kako se lahko artikulirajo in uveljavijo v predstavniškem sistemu.

Parlament bi ravnal modro, če bi se čim bolj posvetil komunikaciji z mladimi. Ni presenetljivo, da so mladi šli protestirat pred parlament, kajti pomanjkanje komunikacije močno občutijo. Potrebnih bo veliko pogovorov. Tudi vse tisto, kar je bilo moč videti ob zasedbi filozofske fakultete, je treba proučiti s stališča, kaj je treba narediti bolje. Kajti tudi ta gibanja še niso artikulirala konkretnih in uporabnih rešitev, to še mora nastati. Veseli pa me, da je Univerza sprejela to razpravo, da je rektor ljubljanske univerze profesor Stane Pejovnik to razpravo sprejel, in verjamem, da bodo iz tega nastale ideje o tem, kaj je treba spreminjati v okviru univerze. A bilo bi dobro, da bi se tudi zunaj univerze razumelo, da je zaradi stisk mladih ljudi treba odpirati nov prostor dialoga in reševanja problemov. Gre za stisko, ki traja že dolgo in se je izrazila zelo vidno, a se bo izrazila še na nove načine. Še zlasti, če ne bomo našli poti do dialoga in pametnejših rešitev.