Predsednik ob 40. obletnici organiziranega delovanja civilnih invalidov vojn

Ljubljana, 22.12.2010  |  govor

Nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na slavnostni akademiji ob 40. obletnici organiziranega delovanja civilnih invalidov vojn Slovenije
Ljubljana, 22. december 2010


Spoštovane članice in člani Zveze društev civilnih invalidov vojn Slovenije,

hvala za priložnost, da vam spregovorim ob 40. obletnici vaše zveze in da vam tudi ob tej priložnosti izrečem priznanje za vztrajno skrb in odgovorno delo v korist in dobrobit invalidov, žrtev vojnih spopadov. Civilne žrtve vojne so najbolj tragične žrtve vojne. Civilni invalidi vojne zaslužijo vse razumevanje in vso podporo. Ravno za to odgovorno in humano delo v minulih štirih desetletjih ste včeraj prejeli visoko državno odlikovanje, Red za zasluge, in danes bi rad ponovno izkoristil priložnost, vam izrekel čestitke in se vam zahvalil.

Pomembna obletnica, kar zagotovo 40 let uspešnega dela Zveze društev civilnih invalidov vojn Slovenije je, je tudi priložnost in pokazatelj visoke stopnje skrbi za civilne invalide vojn v različnih obdobjih od II. svetovne vojne do danes. Ta skrb je tu, vendar se mora nenehno izboljševati in pri tem je, kot na drugih področjih, bistven dialog – dialog med samimi invalidi v okviru vaših društev in organizacij, kakor tudi dialog med vašo zvezo ter vlado in ostalimi organi te države. Pomemben pokazatelj tega sporazumevanja in dialoga je tudi to, da se nikoli nič ne odloča brez invalidov in brez njihovega glasu, in to je vključeno v sedanjo invalidsko politiko. Rad bi posebej ponovil in poudaril, kar sem povedal že ob različnih priložnostih in kar mora biti vselej temeljno načelo odločanja o vprašanjih, ki zadevajo invalide pri nas: "Nič o invalidih brez invalidov!" Le to je zagotovilo za vključitev invalidov in invalidskih organizacij, za dobro razumevanje resničnih problemov in za kvalitetne rešitve.

Ob tej priložnosti pa bi želel nekaj več povedati o civilnih žrtvah vojne. 25 let po II. svetovni vojni, leta 1970, v času, ko se je že nekoliko pozabilo na II. svetovno vojno in zlasti na to, da so nekateri mladi ljudje, tako rekoč otroci, mladeniči, postali nekakšna "kolateralna škoda", kot se to reče v sedanjem, ciničnem žargonu, ki opisuje vojne, je prišlo do pobude za ustanovitev posebne zveze. Zavedanje je bilo, da so še mnogo let po končani vojni umirali ljudje, med njimi tudi veliko otrok, ki so bili žrtve vojnega materiala, ki je bil zapuščen ob odhodu vojaških enot ali pa celo namerno postavljen zato, da bi prizadel civilno prebivalstvo. Veliko ljudi je dobilo trajne anatomske in funkcionalne okvare organizma, pa tudi različne bolezni so jih bolj prizadele.

Danes je ravno zaradi takih tragičnih primerov treba povedati nekaj tudi o vojnah samih, predvsem zaradi velikih sprememb v kategoriji žrtev minulih in današnjih vojn.

V I. svetovni vojni je na različnih bojiščih za zmeraj ostalo več kot 9 milijonov vojakov, h katerim je treba prišteti še 7 milijonov pogrešanih ter 21 milijonov fizično in psihično ranjenih. To je bila še vojna, v kateri so bile pretežno prizadete oborožene sile, in tudi pripadniki oboroženih sil so bili njene glavne žrtve. Druga svetovna vojna pa je že bila "totalna vojna" – vojna, v kateri je bilo mrtvih več civilistov kot vojakov. V času vietnamske vojne je umrlo 3 milijone ljudi, od tega več kot polovica civilnega prebivalstva. V balkanskih vojnah v devetdesetih letih je ta trend dosegel neslutene razsežnosti s tem, ko so prav civilni prebivalci, zlasti v Bosni in Hercegovini, postali tarče vojaških napadov – nekaj, kar je po mednarodnem pravu prepovedano, kar pa je v teh prostorih, ki niso tako daleč od nas, postalo glavna značilnost vojne.

Spoznanja o prizadetostih civilnih žrtev vojne so bila vzrok, da so civilni invalidi vojne več desetletij po II. svetovni vojni vendarle premagali prezrtost, ki je do takrat vladala, in da je Zveza društev civilnih invalidov vojn Slovenije postopoma vzpostavila stanje, ko je bil leta 1995 sprejet enotni zakon o vojnih invalidih, tokrat brez delitve na vojaške in civilne vojne invalide. Od takrat pa do danes je vaša zveza namenjala veliko pozornosti in skrbi posebnim programom, ki civilnim vojnim invalidom lajšajo vključevanje v družbeno življenje in jim v veliki meri omogočajo samostojno in neodvisno življenje. V teh programih je izražena skrb za varovanje zdravja, zagotavljanje ustreznih tehničnih in ortopedskih pripomočkov ter drugih načinov pomoči. Vsa ta prizadevanja za aktivno vključevanje v delovna, socialna, športna, kulturna in druga okolja prispevajo k uspešnejši resocializaciji in enakopravnejšemu položaju v družbi.

Ob današnji priložnosti je prav, da se spomnimo tudi tega, da je 13. decembra 2006 Generalna skupščina Organizacije združenih narodov sprejela konvencijo o pravicah invalidov, ki jo je dve leti kasneje ratificiral naš državni zbor. To je pomemben mednarodnopravni akt, ki neposredno zavezuje države, da uveljavijo enake možnosti in enake priložnosti za vse, da preprečijo kakršnokoli diskriminacijo na račun invalidnosti, hkrati pa je s tem tudi dan prispevek k uresničevanju človekovih pravic. Celotna vsebina te konvencije, vse njene obveznosti, vse, kar ta konvencija prinaša v naš pravni red in v naš družbeni prostor, v polni meri velja seveda tudi za civilne invalide vojne. Ponuja tudi možnosti, nova orodja in nove poti do invalidskega varstva. Slovenija kot članica Evropske unije pri razvoju invalidske politike upošteva smernice, ne samo Združenih narodov, ampak tudi drugih evropskih ustanov, in sledi oziroma mora slediti določilom teh smernic. Tako je pri nas že več kot 60 zakonov in podzakonskih aktov uredilo invalidsko problematiko na področjih socialne varnosti, zdravstvenega varstva in zavarovanja, vzgoje in izobraževanja, zaposlovanja, usposabljanja za delo inavlidov ter olajšav in oprostitev.

Prepričan sem, da slovenska pravna ureditev večino pravic in obveznosti do invalidov korektno povzema in obravnava, seveda pa bo treba doseči še nekaj izboljšanj. S takšnim nesebičnim in predanim delom, kot ste ga opravili v minulih štiridesetih letih, boste dosegli tudi nadaljnje izboljšanje razmer.

Razumeti pa moramo tudi to, da krizni časi prinašajo spremembe in željo po raznovrstnih prihrankih. Ne bi bilo prav, če se te želje, želje po prihrankih in po drugih spremembah, kakorkoli razvijejo v smeri prikrajšanja invalidov. Tega ne smemo dopustiti in današnjo priložnost bi rad izkoristil tudi za to, da še enkrat poudarim, da so vse naše državne ustanove dolžne ohranjati standard zaščite in pomoči invalidov, ki ga imamo, in nobene spremembe, ki bi jih motivirala izključno sedanja gospodarska situacija, niso sprejemljive. Naj še enkrat ponovim: kakršnekoli spremembe bi že morda želeli obravnavati, jih moramo najprej obravnavati z invalidi samimi. Zato se moramo vselej spomniti tega temeljnega načela, ki sem ga izpostavil na začetku: Nič o invalidih brez invalidov!

Danes pa bi želel povedati še nekaj o časih, ki se zgoščajo te dni ob dnevu samostojnosti in enotnosti Republike Slovenije. Čez nekaj dni, 26. decembra, bomo praznovali 20. obletnico potrditve te zgodovinske odločitve, ki je bila sprejeta na plebiscitu. Ta obletnica je praznik, ki nas spominja na čase zanosa in ponosa, ki je dajal našemu ljudstvu nesluteno moč v času, ko je bilo treba sprejeti ključne odločitve o naši prihodnosti. Dobro je, da se danes spomnimo tudi na optimizem, s katerim smo takrat gledali v svet in v prihodnost, ki smo jo razumeli kot prihodnost lepih priložnosti, kot mavrično obarvano prihodnost. Ne prihodnost črno-belih, zbledelih slik. Bili smo drzni, vendar nismo bili predrzni v napovedi naše skupne prihodnosti. Napovedovali so nam osamitev, vendar se je izkazalo, da smo imeli po razglasitvi neodvisnosti vsak dan več prijateljev, da jih imamo danes veliko in da cilje, ki smo si jih takrat določili, izpolnjujemo in smo jih večino tudi dosegli. Vse to so lepi dosežki, na katere moramo biti ponosni.

Seveda so prva leta "romantične demokracije" minila in nekdanja "mavrična drznost" se je v določenih trenutkih sprevračala v predrznost in v trenutke napovedovanja temne prihodnosti. Danes slišimo marsikatero pesimistično, celo črnogledo in malodušno misel. Vendar ni nobenih razlogov, da bi se predajali malodušju in pesimizmu. Razumeti moramo, da je naše domoljubje še vedno tu, da je čvrsto in da ima močne vsebine, ki so danes aktualne. Aktivno državljanstvo je ključna vsebina domoljubja danes in nujen pogoj uspeha za jutri. To naj bo glavni vir naše moči in samozavesti. Črpajmo več samozavesti tudi iz primerjav z drugimi v Evropski uniji in videli bomo, da smo v teh primerjavah kar dobri in da lahko postanemo še boljši. Prav je, da smo nezadovoljni sami s sabo, če je to nezadovoljstvo izraz naše želje, da bi se izboljšali, da bi bili še boljši. Torej ne bodimo pesimisti in ne podcenjujmo se. Bodimo odprti za spremembe in namesto zaverovanosti vsakogar v svoj prav raje poglejmo h kulturi dialoga in iskanju kompromisa za naš boljši in lepši jutri. Zaverovanost v lastni prav je še vedno preveč močna značilnost naših političnih razprav. In če je kakšno vprašanje, ki mu je vredno posvetiti posebno pozornost kot problemu naše današnje politične kulture, je prav to tisto vprašanje, ki ga moramo kritično osvetljevati. Ni dobro, če smo zaverovani vsak v svoj prav in če se ne znamo sporazumevati o ključnih ciljih za prihodnost. Sedaj je čas, da izboljšamo našo politično kulturo in storimo vse, da jo bomo resnično izboljšali.

Pomembne obletnice, ki so pred nami tudi v prihodnjem letu, naj bodo vzpodbuda k optimizmu, zanosu, tudi k novim "mavričnim drznostim", ki jih bomo sposobni razvijati, če se bomo najprej sposobni pametno, pošteno in resno pogovarjati in tudi dogovoriti. Zato bi želel izkoristiti današnjo priložnost, da vsem, ki ste tu, izrečem čestitke tudi ob prazniku, ob dnevu samostojnosti in enotnosti.

In čisto na koncu, še enkrat hvala za vaše vabilo in za priložnost, da sem vam danes lahko spregovoril. Vsem vam, ki ste danes tukaj, in vašim članom, ki jih ni tu, želim dobrega zdravja in dobrega počutja. Še posebej bi se rad zahvalil vsem neutrudnim organizatorjem posameznih društev in seveda Zvezi društev civilnih invalidov vojn Slovenije. Vaš prispevek je velik in pričakujemo, da se bo nadaljeval. In ker smo tik pred božičnimi in novoletnimi prazniki, vam seveda želim tudi prijetne božične praznike in srečno novo leto. Hvala lepa.