Predavanje predsednika na 23. letnem zasedanju Akademskega sveta OZN
Dunaj, 3.6.2010 | govor
Predavanje predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na 23. letnem zasedanju Akademskega sveta Organizacije združenih narodov (ACUNS) z naslovom Novi varnostni izzivi
Dunaj, 3. 6. 2010
Gospe in gospodje,
dovolite mi, da se najprej zahvalim za prisrčno in prijazno dobrodošlico. Obenem bi se rad zahvalil profesorju Georgu Wincklerju, rektorju Univerze na Dunaju, zlasti za njegovo pojasnilo stvarne povezave med ustvarjanjem univerze in prizadevanji za ustvarjanje boljšega sveta. Njegove besede nam dajejo vedeti, da je visokošolsko okolje dejansko idealno okolje za skupni razmislek, kako narediti svet boljši. Želel bi se zahvaliti dr. Kandehu K. Yumkelli, generalnemu direktorju Organizacije ZN za industrijski razvoj (UNIDO), za njegove modre besede, s katerimi je dejansko že predstavil nekatere največje varnostne izzive našega časa. Upam, da bodo te besede v nadaljevanju našega dela spodbudile nadaljnjo razpravo.
Zelo sem vesel, da lahko ponovno prisostvujem zasedanju Akademskega sveta OZN. Ko sem v New Yorku delal v Združenih narodih, sem si prizadeval sodelovati z Akademskim svetom, kolikor sem le mogel, imel pa sem tudi čast govoriti ob njegovih različnih dogodkih. Tako se tudi zdaj veselim današnje priložnosti, prav tako pa vas vabim, da po koncu mojega govora postavite vprašanja in predstavite svoje pripombe, da bi se lahko skupaj vključili v akademsko izmenjavo mnenj, za kar mi te dni ni prav pogosto dana možnost.
Rad bi si izposodil tudi eno od misli profesorja Christerja Jönssona ob njegovi predstavitvi teme. Spomnil nas je na etimološki izvor angleške besede "security" (varnost), ki izhaja iz latinščine in se nanaša na življenje "sine cura" ali brez skrbi. Sam pa bi rad iz te misli izvedel njeno različico, ki nam jo ponuja Volataire v svojem Kandidu. Ko pride Kandid v Benetke, sreča bogatega beneškega plemiča po imenu Signor Pococurante, človeka, ki ima le malo skrbi, "poco curante", človeka, ki ga ne skrbi kaj dosti. Po mnogih pogovorih pa Kandid ugotovi, da je to človek, ki sicer živi v velikem izobilju, ki ima vse, kar si poželi, ki je zelo bogat, njegovo življenje je prefinjeno in zelo prijetno, vendar ni srečen. Ob koncu dneva ga pomanjkanje skrbi in dejstvo, da je "Signor Pococurante", onesrečujeta, ker izgublja stik s stvarnostjo sveta. V takem stanju, v stanju, ko izgubiš stik s stvarnostjo sveta, je težko biti srečen.
Menim, da nas prav ta različica prvotnega pomena varnosti življenja brez skrbi uči nekaj pomembnega v tem posebnem trenutku naše zgodovine. Sestali smo se na Dunaju, ki je del sveta izobilja, ki živi v sorazmerni varnosti in ki dejansko uživa trenutek, ko se je njegovo varnostno okolje v marsičem močno izboljšalo. Ta okoliščina nam daje občutek, da nam ni treba kaj dosti skrbeti za grožnje, ki so še donedavna prevladovale v našem razmišljanju o varnosti. Hladna vojna je že dolgo tega mimo in mnoge pretekle grožnje varnosti so izginile. Toda zelo napak in škodljivo bi bilo, če bi prevzeli držo gospoda Pococuranteja in ne poizkušali razumeti stanja svetovne varnosti, ki je dejansko morebiti veliko nevarnejše, kot si mislimo. Izguba stika s stvarnostjo je na začetku morda udobna, vendar pa je končno neizogibno škodljiva in lahko postane tudi precej boleča.
Pomen koncepta "varnostni izzivi"
Ko ste me povabili, naj govorim o novih varnostnih izzivih, sem se spraševal, kako naj uredim svoje razmisleke, ker sem menil, da je treba pri govorjenju o varnostnih izzivih preseči koncept groženj mednarodnemu miru in varnosti. Pri razmišljanju je treba preseči posamezne grožnje miru in varnosti. O grožnjah, vključno z novimi, porajajočimi se grožnjami mednarodnemu miru in varnosti, se pogosto razpravlja. Tudi prepoznati jih je mogoče dokaj natančno. Vprašanje pa je, kako jih razumemo v širšem okviru, v okviru sistematičnejšega razumevanja sedanjega stanja svetovne varnosti.
Naj navedem primer. Varnostni svet OZN se je pred tremi leti posvetil vprašanjem energetske varnosti in podnebnih sprememb v enotni tematski razpravi. To je bila razprava o takih pojavih, kot je zmanjšanje razpoložljivosti vodnih virov, kar lahko privede do mejnih sporov in vojn za ozemlja ter do izseljevanja z območij, ki so zaradi pomanjkanja pitne vode in propadajočih kmetijskih zmogljivosti vse manj primerna za bivanje. V tej razpravi je bilo rečeno, da se bodo najškodljivejši učinki pojavili v tistih predelih sveta v razvoju, v katerih so revščina in z njo povezane socialne napetosti že zdaj vir morebitnih oboroženih spopadov, in da se bodo krhke države s šibkimi institucionalnimi sistemi zaradi podnebnih sprememb spoprijemale z dodatnimi pritiski, kar bi lahko za njihovo upravljanje pomenilo nepremostljive težave.
To je razmislek o čisto določeni vrsti groženj mednarodnemu miru in varnosti, ki je nova in smo jo že dobro dojeli. To, česar nimamo, pa je odgovor na vprašanje, kakšen politični pristop naj uporabimo. Eno je imeti občutek za nujnost preseganja drže gospoda Pococuranteja oziroma brezskrbnosti, čisto nekaj drugega pa je poskus oblikovanja skladne politike spoprijemanja s porajajočimi se nevarnostmi. Končno pa zahteva učinkovito oblikovanje politike o teh vprašanjih ustrezno mednarodno sodelovanje. Ali so Združeni narodi primeren forum za oblikovanje politik in njihovo izvajanje? In če niso, kakšne vrste sprememb so potrebne v sistemu ZN?
Ko sem razmišljal o vprašanju izzivov miru in varnosti, sem sklenil predlagati hipotezo, da v sedanji svetovni varnostni krajini dejansko obstajata dve vrsti pojavov, ki jima je treba nameniti posebno pozornost. Prvo vrsto bi poimenoval determinante mednarodnega varnostnega položaja, od katerih nekatere dejansko pomenijo pozitiven razvoj v mednarodnem varnostnem okolju. V drugo vrsto pa lahko uvrstimo grožnje miru in varnosti. Izhodišče, ki je potrebno za ustrezno oblikovanje varnostne politike, je jasno razumevanje obeh.
Naj se na kratko dotaknem obeh vrst pojavov, da bi ugotovil, ali mi bo s tem uspelo zagotoviti hipotetično podlago za razpravo o sedanjih svetovnih varnostnih izzivih. Determinanti, za kateri menim, da sta pomembni in da izražata določeno pozitivno dogajanje na mednarodnem varnostnem prizorišču, sta, prvič, svetovna strateška stabilnost, ki ostaja na sorazmerno visoki ravni ne glede na obstoječe neravnotežje moči, in, drugič, vse bolj multipolarni ali, morebiti natančneje, policentrični svet.
Strateška stabilnost in vse bolj multipolaren svet
Kaj imam v mislih s svetovno strateško stabilnostjo? Če primerjamo sedanje stanje z obdobjem hladne vojne, lahko rečemo, da je strateška stabilnost med velikimi silami boljša, kot je bila v novejši zgodovini. Zdi se, da je pristno zanimanje velikih sil za sodelovanje nedvomno močnejše od njihove želje po tekmovanju. Seveda pa tega ne moremo reči za prav vsako situacijo in obstoječi vzorec se lahko tudi spremeni. Vseeno pa je to zdaj glavna značilnost, značilnost, ki zahteva skrben razmislek ter primerno oblikovanje prihodnjega sodelovanja in delovanja. Strateška stabilnost deluje kot svež zrak. Njegovo prisotnost komaj opazimo, odsotnost pa začutimo zelo hitro.
Samo za trenutek pomislimo, da so Združene države Amerike in Rusija nedavno sklenile novo pogodbo START, ki pomeni določen napredek pri zmanjšanju količine strateškega jedrskega orožja. To je dobrodošel napredek, zlasti zato, ker je bil dosežen po dolgem obdobju zastoja. Dokazuje sedanjo strateško stabilnost in je podlaga za nadaljnje izboljšave, vendar pa zahteva tudi nadaljnje korake in pred mednarodno skupnost postavlja precej obširen varnostni dnevni red. Pri zmanjšanju količine strateškega jedrskega orožja in njegovem uničenju je potreben nadaljnji napredek. Na dnevnem redu bi se prav tako morala znajti zmanjšanje količine taktičnega jedrskega orožja in njegova razgradnja. Vzpostavitev partnerstva med Natom in Rusijo, zlasti na področju raketne obrambe, je že na dnevnem redu. Pregled konvencionalnih oboroženih sil v Evropi je točka dnevnega reda za prihodnje.
Naš čas ponuja dobre obete za nadaljnjo krepitev svetovne strateške stabilnosti, zlasti vojaške. Toda to je zelo obsežen dnevni red, ki ga je treba ustrezno voditi, da bi si zagotovili varnostno okolje, v katerem bi se sodelovanje med velikimi silami in drugimi akterji krepilo. Zaradi tega bi dejal, da je vprašanje upravljanja svetovne strateške stabilnosti eden od izzivov mednarodnemu miru in varnosti. Ali bo svet še naprej sposoben usmerjati ta proces tako, da bo na teh področjih dosežen zadosten napredek? Od odgovora na to vprašanje bo veliko odvisno. Pomembno je spodbujati proces, ki ga je začel predsednik Obama. Menim, da si je Nobelovo nagrado nedvomno zaslužil in da so začetni uspehi njegove svetovne varnostne politike pozitiven znak, ki ga je treba videti kot izhodiščno točko za nadaljnje pozitivne dosežke.
Druga podobna značilnost je pomikanje sveta v smeri multipolarnosti. Pojav novih velikih sil v našem času je bil sorazmerno miren, če ga primerjamo s prejšnjimi zgodovinskimi obdobji, ko so bile za nastop novih sil značilne velike napetosti in obsežne vojne. To je sorazmerno miren proces, ki pa ga je treba vendarle upravljati. Ima pa tudi različne vidike, od katerih so nekatere morebiti v dosegu organizirane mednarodne skupnosti, vključno z Združenimi narodi.
V zvezi s tem bi želel predlagati razmislek o vprašanju sprememb pri regionalni varnosti, pri kateri pomeni krepitev vloge regionalnih akterjev novo priložnost. Okoliščina, da obstajajo v Afriki pomembni regionalni akterji, kot sta Južna Afrika in do neke mere Nigerija, je bila koristna pri spoprijemanju z nekaterimi varnostnimi vprašanji na tem območju. Dejstvo, da je Brazilija močno okrepila svojo mednarodno vlogo, je bilo v pomoč pri reševanju nekaterih groženj varnosti v Latinski Ameriki. Seveda pa je imel pozitivne posledice za regionalno stabilnost, zlasti v vzhodni Aziji, tudi vzpon Kitajske.
Torej lahko govorimo o pozitivnem razvoju dogodkov in pozitivnih učinkih. Toda vsi niso v dosegu organizirane skupnosti, kot so Združeni narodi. Eno od vprašanj, ki jim je tudi treba posvetiti pozornost, je zato, kako razviti institucionalni okvir, ki bo omogočal krepitev regionalne varnosti in ustrezen medsebojni vpliv v globalnem sistemu mednarodnih institucij, v sistemu Združenih narodov in regionalnih organizacij.
V preteklosti je bilo nekaj pozitivnih, pa tudi drugačnih izkušenj. Le na kratko se pomudimo pri načinu, kako so Združeni narodi in Organizacija afriške enotnosti ukrepali ob sporu med Etiopijo in Eritrejo v zadnjem desetletju ali morebiti bolj nedavno glede Sudana. Iz medsebojnega vpliva v okviru svetovnega varnostnega sistema, Združenih narodov, in regionalnega sistema, to je Afriške unije, ki je naslednica Organizacije afriške enotnosti, smo se veliko naučili. Veliko smo se naučili tudi o vlogi regionalnih akterjev. Čeprav vse ni potekalo brez težav, so bile izkušnje na splošno pozitivne. V razmislek vam ponujam potrebo po nadaljnjem institucionalnem razvoju glede na sodelovanje med Združenimi narodi in regionalnimi organizacijami. Vprašanje o tem, ali so na vidiku primerni načini vodenja takega sodelovanja in ali obstaja potreba po novostih, je po mojem mnenju vsekakor vredno obravnave.
Ta dva primera torej kažeta, da se moramo kljub pozitivnemu razvoju dogodkov v mednarodni skupnosti in na mednarodnem varnostnem prizorišču še vedno spoprijemati z izzivom vodenja. Srečanje, kot je današnje, je zelo primerna priložnost za razmislek ali morebiti predlaganje novih zamisli o tem, kako naj bi to vodenje napredovalo, in morebiti o tem, v kolikšni meri naj Združeni narodi reformirajo lastne institucije, da bi se pripravili na vlogo, ki naj bi jo imeli glede na te pozitivne premike.
Narava ogrožanja mednarodnega miru in varnosti se spreminja
Druga vrsta izzivov varnosti izvira iz oboroženih spopadov, ki se po svoji naravi spreminjajo, ter novih groženj mednarodnemu miru in varnosti. To seveda ustvarja drugačno vrsto izzivov.
Dovolite mi, da se najprej dotaknem oboroženih spopadov, katerih narava se spreminja. Že kar nekaj časa ne dvomimo več o ugotovitvi, da se število velikih oboroženih spopadov, ki vključujejo konvencionalne oborožene sile ali redno vojsko, zmanjšuje. Glede na mednarodne študije se je v obdobju med letoma 1992 in 2005 število velikih spopadov neverjetno zmanjšalo, v celoti kar za 40 %. V skladu z nedavnim poročilom Mednarodnega mirovnega raziskovalnega inštituta v Stockholmu (SIPRI) je bilo leta 2008 16 velikih oboroženih spopadov na 15 krajih po vsem svetu in število spopadov se je na tej ravni ustalilo. Po navedbah SIPRI se je v obdobju med letoma 1999 in 2008, torej v približno 9 letih, skupno število spopadov zmanjšalo z 21 na 16. Vendar pa nas inštitut opozarja, da je bil ta proces neenakomeren in da so se v letih 2005 in 2008 pojavljala občasna povečanja.
Ne želim pretirano poudarjati pomena teh statističnih podatkov. Statistični podatki so seveda precej slaba uteha za žrtve oboroženih spopadov, ki so v pretežno manjših meddržavnih spopadih večinoma civilisti. V krajih, kot je Darfur ali bolj nedavno Šrilanka smo bili priča celo zelo resnemu dogajanju, v katerem so bile hude kršitve humanitarnega prava prevladujoča značilnost spopadov.
Konflikti znotraj držav so običajno dolgotrajni s pogostimi nihanji. Medtem ko tu zbrani razpravljamo, se za stanje v Sudanu oziroma Darfurju ugotavlja, da se je intenzivnost bojev spet povečala. Najnovejša poročila (iz začetka junija 2010) pravijo, da so se boji na območju Jabal Moona v zahodnem Darfurju okrepili, njihova posledica pa so številni begunci na zahodu in v južnih predelih Darfurja, kjer ostajajo številna območja, kamor pomoč mednarodnih humanitarnih organizacij ne seže. Mednarodni odziv na to dogajanje je bil šibak. To je seveda zelo skrb vzbujajoč razvoj dogodkov, zato moramo razmisliti o tem, kako bolje obravnavati to vrsto spopadov, pri čemer bodo tudi vaša razmišljanja v pomoč.
Toda zdaj bi se vrnil k pojavu nihanj in ponovnega izbruha notranjih oboroženih spopadov. Ena od ugotovitev, ki je po mojem mnenju popolnoma jasna, je, da se morajo po vsakem končanem spopadu razmere ustaliti in da je treba zagotoviti, da se ponovno ne sprevržejo v vojno. To je ugotovitev, ki je bila zelo jasno izražena v zelo znanem poročilu Visokega panela za grožnje, izzive in spremembe, ki ga je ustanovil generalni sekretar ZN leta 2004 in katerega posledica je bila tudi določen institucionalni razvoj v Združenih narodih.
Na ta vidik se bom kmalu vrnil. Še prej pa bi rad povedal nekaj besed o drugih grožnjah mednarodnemu miru in varnosti, ki niso del neposrednih oboroženih spopadov. Naj spet omenim Visoki odbor za grožnje, izzive in spremembe, ki je opredelil pet vrst groženj, ki so nam vse znane: revščina, nalezljive bolezni in degradacija okolja; oboroženi spopadi v državah in med njimi; jedrsko, kemično in biološko orožje ter terorizem in organizirani kriminal. To omenjam prav na hitro, ker menim, da je bil ta seznam splošno sprejet in da ga v razpravi o sodobnih varnostnih izzivih, kot je razprava, ki se začenja danes, ni mogoče prezreti.
Če razmislimo o tej spremembi, o grožnjah miru, ki ne izhajajo iz neposrednega oboroženega spopada, moramo seveda razmišljati o tem, kako preprečiti, da te grožnje ne bi postale vir odprtega oboroženega spopada. In če bi pogledali delo Združenih narodov in drugih mednarodnih organizacij v nekako zadnjih desetih letih, bi videli, da se je nabor mehanizmov za spoprijemanje s temi grožnjami povečal in je morebiti skoraj popoln.
V okviru Varnostnega sveta so bile vzpostavljene nove institucije, pa tudi sami bolje vemo, kakšno vrsto sodelovanja potrebujemo, da bi se na primer postavili po robu takim grožnjam, kot sta terorizem in organizirani kriminal. Morebiti prav vsi potrebni mehanizmi še niso ustrezno razviti, vendar pa se je v zadnjem desetletju stopnja doumevanja izboljšala, kar je pozitivno.
Vprašanje pravočasnosti preventivnega ukrepanja in vprašanje virov
Vprašanje, ali je mednarodna skupnost sposobna pravočasno ukrepati, ostaja odprto. Ali je mednarodna skupnost sposobna pravočasno ukrepati in se pravilno odzvati na te vrste groženj? Menim, da na to vprašanje ni mogoče jasno odgovoriti, ker se okoliščine od enega do drugega kraja in od ene do druge vrste grožnje razlikujejo. Nekaj uspehov je bilo in po mojem mnenju bi bilo treba gledati na to, da terorizem ni presegel tega, čemur smo bili priča v prvih letih tega desetletja, kot na sorazmeren uspeh.
Vem, da je mogoče temu, o čemer govorim zdaj, oporekati s protidokazi, ki bi jih bilo prav zanimivo slišati. Vseeno pa menim, da bi morali biti zadovoljni s tem, da se je mednarodno sodelovanje pri teh zadevah izboljšalo in da v svetu ni prišlo do obsežnih terorističnih dejavnosti. Pri sodelovanju med varnostnimi službami in boljši izmenjavi podatkov o terorističnih grožnjah je bil storjen velik korak k uspešnemu preprečevanju.
Vprašanje pravočasnosti in ustreznosti mednarodnega odziva na grožnje mednarodnemu miru ima seveda veliko razsežnosti. Za prikaz raznovrstnosti teh razsežnosti bi rad omenil dva primera, ki nista nujno značilna, vseeno pa spadata sem.
Prvič, razmislimo o volitvah, ki so po oboroženih spopadih potrebne in katerih namen je vzpostavitev zakonitih oblastnih institucij v nestanovitni državi, da bi se razmere v njej ustalile. Kdaj je pravi čas za volitve in koliko obdobij volitev mora miniti, da bi lahko rekli, da se je stanje ustalilo do ustrezne in želene mere?
Včasih zgodnje volitve oziroma volitve, ki so prezgodaj, dejansko dodatno prispevajo k ustvarjanju napetosti, kot smo lahko videli v Bosni in Hercegovini leta 1996. Po drugi strani pa lahko volitve pripomorejo k temu, čemur smo bili priča ob lokalnih volitvah na Kosovu leta 2000. In spet, za določitev časa in dozorelosti okoliščin za volitve, ki sta pomembna vidika pri prispevanju k stabilnosti in zmanjševanju groženj miru, ni enotne formule. Vprašanje pravočasnosti zahteva skrbno politično presojo.
Moja druga točka se nanaša na izziv, ki večinoma spremlja politično presojo. Pri določanju časovnega okvira za ukrepanje in izbiro sredstev, ki naj bi se uporabila, bo preudarna politična presoja seveda vedno potrebna. Ko pa govorimo o modrosti in pravočasnosti, ne smemo pozabiti, da mednarodna skupnost potrebuje tudi vire. Margaret Anstee, ki, mislim, da bo na tem zasedanju govorila pozneje, je pred nekako petnajstimi leti dala znamenito opazko, da pripadniki mirovnih sil ne rastejo na drevesih. To je bila opazka, ki je močno odmevala v Združenih narodih in tudi ni šla v pozabo. Virov vedno primanjkuje, kar pogosto ovira ukrepanje, ki temelji na preudarni politični presoji.
Združeni narodi in druge mednarodne organizacije nimajo na voljo neomejenih virov. Danes imajo Združeni narodi približno 124.000 uniformiranih pripadnikov mirovnih sil, ki so razporejeni v šestnajstih mirovnih operacijah. To je velikanski vložek, vložek, ki kaže, da je mednarodna skupnost izboljšala kakovost in povečala količino tega vira, ki pomaga stabilizirati različne nevarne situacije. Za sedanje razprave o ohranjanju miru je vse značilnejša potreba po krepitvi pomena civilne razsežnosti mirovnih operacij, med katerimi je seveda še naprej potreba po virih.
Graditev miru po spopadih
Med zanimivejšimi poskusi mednarodne skupnosti v zadnjih letih si posebno pozornost zasluži Komisija za gradnjo miru, ki so jo ustanovili Združeni narodi.
Kot vsi vemo, je Visoki odbor za grožnje, izzive in spremembe predlagal posebno institucionalno novost, namreč Komisijo za gradnjo miru. Komisijo sta leta 2005 ustanovila Varnostni svet in Generalna skupščina ter z njo vzpostavila povezavo med Varnostnim svetom, Generalno skupščino ter Ekonomsko-socialnim svetom. Sama po sebi je bila to dobrodošla institucionalna novost v sistemu Združenih narodov.
Če pogledamo v literaturo Združenih narodov, ki je nastala od takrat, lahko tudi vidimo, da so dobile izkušnje pri delu te komisije jasnejšo obliko. Sam menim, da so to zanimive izkušnje, ki si zaslužijo vašo pozornost danes in v nadaljevanju tega zasedanja.
Iz izkušenj Komisije za gradnjo miru so izšli trije pomembni sklepi. Najdemo jih v poročilih generalnega sekretarja in predsedniških izjavah Varnostnega sveta.
Prvi od teh treh sklepov je, da sta prvi dve leti po koncu oboroženega spopada odločilni tako zaradi izzivov stanja takoj po spopadu kot tudi zaradi priložnosti, ki so na voljo le v tem obdobju, v prvih dveh letih. Vprašanje za nadaljnjo razpravo je, kaj storiti v takih obdobjih in kaj je šlo narobe v situacijah, v katerih je bilo jasno, da takoj po končanem oboroženem spopadu, ko je bil potreben še posebej zavzet vložek, tega vložka ni bilo.
Drugi sklep je, da mora biti gradnja miru vpeta v nacionalno okolje. Ne glede na običajno spremenljivo stanje takoj po spopadu je treba čim prej ugotoviti nacionalno lastništvo. Vprašanje nacionalnega lastništva se vedno pojavi in se načeloma vedno sprejema kot nesporno, vendar pa v praksi mednarodni akterji vedno ne upoštevajo te modrosti in pogosto se pripeti, da ostane to vprašanje odprto. Je pa tudi res, da se lahko stvari pri tem izjalovijo, če lokalno okolje še naprej obvladujejo dobičkarji. V takem primeru bi bilo za neuspeh, ki ima morebiti dejansko čisto domače korenine, seveda nepošteno obtoževati mednarodne akterje. Torej ostaja vprašanje nacionalnega okolja in lastništva bistvenega pomena.
In tretji sklep, ki izhaja iz izkušenj Komisije za gradnjo miru, je, da so ZN okrepili svojo vlogo kot organizacija z edinstvenimi izkušnjami na terenu, kot sklicatelj celotne mednarodne skupnosti ter kot moderator mednarodnih in nacionalnih akterjev. Sklicevalna usposobljenost Združenih narodov je bila torej na splošno razumljena in upam, da tudi sprejeta. Vprašanje pa je, ali je zadovoljivo sprejeta in ali so potrebni nadaljnji ukrepi za krepitev vloge ZN. Okrepitvi mirovnih operacij pri graditvi miru po spopadu se namenja vedno večja pozornost. S tem vprašanjem se ukvarja Varnostni svet in upajmo, da bo to imelo tudi dober učinek.
Prihodnja vloga ZN: velika slika
Vprašanjem graditve miru sem namenil pozornost zato, ker je to praktični vidik dela Združenih narodov in eno od področij, na katerem imajo ZN zelo praktično vlogo, na katerem so najboljši. Seveda pa nikoli ne smemo izgubiti izpred oči velike slike. Tisti, ki ste brali nedavni članek Briana Urquharta* o Združenih narodih v reviji New York Review of Books, ste v njem nedvomno opazili misel, da velike svetovne grožnje ohranjanju ali celo obstoju organiziranega življenja na Zemlji zahtevajo dosti bolj avtoritativno organizacijo, kot so danes Združeni narodi.
Povedano drugače, moremo in moramo se osredotočiti na praktično delo Združenih narodov in njihov praktični prispevek glede na posebne situacije ohranjanja in gradnje miru po spopadih, v katerih se spoprijemajo z varnostnimi izzivi na povsem praktičen način. Ne smemo pa prezreti potrebe po tem, da ZN odigrajo svojo vlogo pri največjih izzivih tega planeta, da oblikujejo zamisli oziroma predloge in da so morebiti gibalo potrebnih sprememb v najširšem smislu.
To je danes pomembno na različnih področjih, vključno s podnebnimi spremembami, obvladovanjem svetovnih gospodarskih vprašanj in svetovno varnostjo. Naj uporabim zelo pomenljiv primer. Mislim, da so mnogi od vas opazili razpravo iz začetka tega leta, imenovano "Online Security Jam" – razglabljanje, ki sta ga februarja letos na temo svetovnih varnostnih vprašanj organizirala Nato in Evropska unija. Razprava je potekala po medmrežju, v njej pa je sodelovalo 3.815 udeležencev, vključno z vsemi glavnimi možganskimi trusti in eksperti iz 124 držav. Tako organizirano mednarodno razglabljanje se je osredotočilo na vprašanja, ki so velikega pomena za Evropsko unijo in Nato. Ker pa se je razprava nanašala na svetovna vprašanja, so se udeleženci neizogibno dotaknili vloge Združenih narodov in ponudili več priporočil, ki so namenjena prav tej organizaciji.
Eno najbolj zanimivih priporočil se glasi: "ZN bi morali zagotoviti sporazum o varnostnih ciljih Združenih narodov za novo tisočletje, primerljiv z razvojnimi cilji za novo tisočletje, sporazum, ki bi bil utemeljen na konceptu človekove varnosti."
Na ravni resnega razglabljanja, razprave o varnosti, ki so jo spodbudile potrebe Evropske unije in Nata, potencialnega svetovnega gospoda Pococuranteja, lahko torej zelo nedvoumno ugotovimo: opredelitve varnostnih ciljev se moramo lotevati globalno, Združene narode pa umestiti v to podobo velikopotezno s pripravo tega, čemur rečemo varnostni cilji za novo tisočletje.
Toda, če pogledamo, kaj naj bi bili ti varnostni cilji za novo tisočletje, lahko vidimo, da je glavni poudarek na takih konceptih, kot so človekova varnost, odgovorno upravljanje in odgovornost za varovanje. To je odlično za začetek neke razprave, vendar dejansko premalo ali nepopolno, da bi bila svetovna varnostna krajina ustrezno zajeta in vloga ZN dovolj velikopotezno opredeljena.
Sklepni predlog
Dovolite mi zato, da ob koncu svojih razmišljanj ponudim opredelitev varnostnih ciljev ZN za novo tisočletje, sicer ne v celoti, vendar s ključnimi sestavinami, za katere menim, da pri tej podobi ne bi smeli manjkati.
Prvič, če bi bila zamisel glede razprave o varnostnih ciljih za novo tisočletje sprejeta, kar menim, da je povabilo, vredno pozornosti, bi bilo treba opredeliti verodostojen napredek pri neširjenju jedrskega orožja in njegovem uničevanju kot enem temeljnih varnostnih ciljev za novo tisočletje. Ta korak je potreben zaradi okrepitve svetovne razprave in ustvarjanja političnih razmer za napredek na drugih področjih. Na neširjenje jedrskega orožje se ne sme gledati kot na vprašanje s posameznega območja sveta ali vprašanje, ki se nanaša le na velike sile, ampak se ga je treba lotiti kot dela cele vrste svetovnih varnostnih izzivov in ga smiselno obravnavati v okviru Združenih narodov.
Drugič, zamisel o varnostnih ciljih za novo tisočletje bi morala vsebovati tudi verodostojen napredek pri institucionalnih spremembah v smislu novih oblik sodelovanja med ZN in regionalnimi organizacijami ter v smislu preoblikovanja samih institucij Združenih narodov. Seveda je del tega tudi vprašanje preoblikovanja Varnostnega sveta Združenih narodov. Vem, da vas je kar nekaj, ki so naveličani te razprave. Vem tudi, da do zdaj ta razprava ni bila pretirano plodna, kar pa še ne pomeni, da to vprašanje ni več pereče. Torej, če se bo začela razprava o varnostnih ciljih za novo tisočletje, bi morala ta razprava vključevati tudi vprašanje institucionalnih sprememb, vključno s preoblikovanjem Varnostnega sveta ter bistveno boljšim sodelovanjem med ZN in regionalnimi organizacijami.
Tretjič, taka razprava bi morala vključevati tudi okrepitev in zagotavljanje večjega obsega virov Združenim narodom za ohranjanje in gradnjo miru po spopadih s posebnim poudarkom na človekovi varnosti in odgovornem upravljanju. Človekova varnost in odgovorno upravljanje postaneta pri ohranjanju in gradnji miru po spopadih zelo praktični nalogi. Seveda pa se da govoriti o človekovi varnosti v veliko širšem smislu, kar velja tudi za odgovorno upravljanje. Vendar pa lahko glede teh vrednot Združeni narodi dajo zelo poseben in edinstven prispevek v razmerah, v katerih so sile in druga sredstva ZN razporejeni v obliki ohranjanja ali pa gradnje miru po spopadih. Krepitev ZN na teh posebnih delovnih področjih mora biti zato vključena med varnostne cilje ZN za novo tisočletje.
In še četrtič, potrebna je razprava o posebnih ciljih, ki se nanašajo na grožnje mednarodnemu miru in varnosti zaradi terorizma, organiziranega kriminala in drugih novih nevarnostih, ki so bile do zdaj opredeljene v zbirkah podatkov Združenih narodov. ZN že imajo pomembno vlogo na tem področju in ta vloga se lahko še krepi.
Gospe in gospodje,
vem, da se zdi to, kar sem vam predstavil, kot gradbišče, sestavljeno iz različnih objektov, od katerih nobeden ni videti dokončan. To je čas, ko potrebuje svetovna varnostna krajina celovito obravnavo. ZN bi morali vsekakor biti del tega. O ZN bi morali razmišljati z vidika njihovih sedanjih prednostnih ciljev, pa tudi njihove morebitne večje vloge. Ni treba, da smo po nepotrebnem skromni ali da se izogibamo velikopoteznosti. Tak izziv moramo jemati resno.
To se seveda zdi kot dolgoročni načrt, nekaj, česar ni mogoče doseči kar takoj ali kar bi lahko hitro privedlo do posameznih rezultatov. Vendar pa je bil verjetno izraz "varnostni cilji za novo tisočletje" izbran prav zaradi tega. Verjamem, da je akademsko srečanje, kot je redno letno zasedanje ACUNS, nedvomno primerna priložnost za njihovo obravnavanje.
Najlepša hvala.
* Brian Urquhart, "Finding the Hidden UN", New York Review of Books, 27. maj 2010