Slavnostni govor ob mednarodnem dnevu miru

Cerje, 22.9.2012  |  govor

Govor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na Vseslovenskem zborovanju za mir ob mednarodnem dnevu miru
Cerje, 22. september 2012


Spoštovani predstavniki in predstavnice veteranskih in domoljubnih organizacij,
spoštovani organizatorji vseslovenskega zborovanja za mir,
spoštovani pohodniki veteranskega pohoda za mir,
spoštovani gostje.

Tako kot v minulih letih smo se tudi danes zbrali, da se pridružimo svetovnim obeležitvam mednarodnega dneva miru, ki v teh dneh potekajo povsod v svetu. V svojem letošnjem sporočilu o miru je generalni sekretar Združenih narodov Ban Ki-moon zapisal, da, nam ta dan - svetovni dan miru - daje priložnost za razmislek o velikem davku - moralnem, fizičnem in materialnem - ki ga prinaša vojna in breme katerega bodo nosile tudi prihodnje generacije. Naša generacija še vedno nosi breme obeh svetovnih vojn in tudi to je razlog, da si nenehno prizadevamo za mir. Ne imejmo iluzij, človek žal vse prehitro zaide na poti nasilja in vojne. In zato je prav, da tako Svetovna federacija veteranov kot tudi veteranske organizacije po svetu, med katerimi so tudi naše, organizirajo in se udeležujejo globalne "Poti miru" in s tem dejanjem pripomorejo k negovanju in ohranjanju miru. Zavedajmo se - stoletje, ki je za nami, 20. stoletje, ni bilo obdobje spoštovanja vrednote miru. V velikih vojnah minulega krvavega stoletja je veliko ljudi izjemno trpelo. Prav v teh krajih so ljudje še posebej trpeli.Zato je prav,da tudi Slovenija ima svojo "Pot miru od Alp do Jadrana", ki opominjana našo zgodovino, težko in krvavo, a tudi junaško in cenjeno. Naj ne bo nikoli pozabljeno!

Prostor, kjer se nahajamo in ta veličastni spomenik na robu Kraške planote, s katere nam je omogočen pogled na naše slovensko morje in na naš Triglav, naj utrjuje našo odločnost v uveljavljanju miru in pravičnosti. Vendar pa se tudi ob občudovanju teh lepot in teh simbolov ne moremo izogniti misli na morijo velike vojne, prve svetovne vojne, ki je morebiti bila največja zabloda v zgodovini človeštva. Čeprav se je svet po vojni svečano zavezal k obrambi miru, je po kratkem obdobju doživel novo katastrofo. Druga svetovna vojna je ponovno povzročila zlo in gorje premnogim ljudem. Bila je brezno nasilja, uničevanja in smrti. Industrializirana smrt je dobila svoje največje razsežnosti v holokavstu nad judovskim ljudstvom in v drugih dejanjih genocida, kateremu je bil izpostavljen tudi slovenski narod, in zato je bil odpor nujen in tako zelo pomemben. Konec vojne pa je neponovljivo moč izrazil v nujnosti spremeniti svet in temeljito preobraziti mednarodno pravno ureditev.

Ob koncu 20. stoletja se je slovenski narod ponovno znašel v nevarnosti vojne. Prav tu, na Primorskem, se je vojna za našo samostojnost začela "dan prej" kot drugod v Sloveniji in tudi končala se je na Primorskem, v Kopru.

Mir ni samoumeven. Zanj si je treba nenehno prizadevati. Mir zahteva skrbno upravljanje z gospodarskim in socialnim razvojem ter družbeno enakopravnost in pravičnost tako na nacionalni kot na mednarodni ravni, spretno diplomacijo za preprečevanje oz. reševanje konfliktov, predvsem pa zahteva močno moralno zavezo. Človekove pravice, vladavina prava politična stabilnost in demokracija ter človekova varnost so danes ključni faktorji mednarodnega miru in varnosti.

Mednarodna skupnost je razvila dobre mehanizme za zagotavljanje varnosti, kot so OZN, OVSE, NATO idr., s pomočjo katerih je število oboroženih spopadov med državami v zadnjem času bistveno upadlo. A današnje grožnje mednarodnemu miru in varnosti so drugačne od tistih v preteklih desetletjih in stoletjih in so v svojem bistvu globalne. Izhajajo iz pojavov kot so terorizem, mednarodni organiziran kriminal, etnične napetosti in socialna dezintegracija. Namesto klasičnih vojaških spopadov med rednimi vojskami držav stopajo v ospredje spopadi nizke intenzitete, v katerih sodelujejo neregularne oborožene skupine, in katerih tarče so najpogosteje civilisti.

Pri tem se postavlja vprašanje, ali so ti konflikti z razpoložljivi mehanizmi varnosti rešljivi. Je te mehanizme moč prilagoditi novim izzivom ali pa je potrebno razviti nove? Del odgovora gre gotovo iskati v tesnejšem sodelovanju med organizacijami, oz. v kooperativnem pristopu k varnosti. Vendar, zahtevnost naloge je danes veliko večja kot doseg sodelovanja mednarodnih mehanizmov za obrambo miru. Za obrambo miru potrebujemo dodatne sposobnosti in takšna sredstva za usmerjanje mednarodnega sodelovanja, ki omogočajo blagodejno vplivanje na najbolj občutljiva razvojna in družbena vprašanja v okoljih, kjer mir in stabilnost nista zagotovljena.

Danes je eno takšnih območij širši Bližnji vzhod. Ljudstvo v Tuniziji, Egiptu, Libiji, Jemnu, Siriji in drugod nas je spomnilo, da režimi, ki temeljijo na zatiranju, sistematičnih kršitvah človekovih pravic in hudih kršitvah vladavine prava, ne morejo obstati. Želja po svobodi, spoštovanju in temeljnem človeškem dostojanstvu je lastna vsem ljudem. Dogodki v arabskem svetu so sestavni del svetovnega procesa demokratične transformacije, ki je v zadnjih desetletjih spremenil Srednjo in Vzhodno Evropo, Latinsko Ameriko in Jugovzhodno Azijo. Gre za dolgotrajne in boleče procese, ki sedaj napredujejo tudi v arabskem svetu. Ti terjajo vzpostavitev legitimnih, demokratičnih in učinkovitih institucij, ki omogočajo pravičnejši gospodarski, socialni in politični razvoj.

Kako naj v Evropi razumemo dogajanja v našem arabskem sosedstvu in kaj lahko storimo, da bi ohranili mednarodni mir? Evropa ni znala predvideti dogajanj v južnem sosedstvu in jih tudi sedaj ne more. Ocene nekaterih o tem, da je po »Arabski pomladi« nastopila »Arabska zima«, so površne in kažejo tako na nepoznavanje regije kot na temeljno nerazumevanje procesov tranzicije. Ti štejejo v desetletjih, ne v mesecih, terjajo potrpežljivosti in spoštljiv odnos.

V arabskih državah potrebujejo našo pomoč, obenem pa so nezaupljivi do naših namer. Potrebno je graditi zaupanje, to pa lahko dosežemo le s spoštovanjem njihovih izbir. Pogovarjati se moramo z njihovimi izvoljenimi predstavniki. Ohraniti moramo visoko raven sodelovanja tako z vladami kot s civilno družbo, ob spoštovanju njihove suverenosti in politične kulture. Pomoč, ki ne upošteva avtentičnih potreb prebivalstva, lahko sproži negativne odzive. Ne smemo zanemariti ekonomskega vidika. Brez gospodarskega zagona v teh državah rast ne bo sledila demografskim trendom, kar bo povzročalo socialne nemire. Evropa mora odpreti svoj trg za kmetijske izdelke južno-sredozemskih držav in uvesti trgovinske preference.

Obsoditi moramo nasilje in represijo, kot smo ji danes priča v Siriji. Podpreti moramo prizadevanja za umiritev razmer, v primeru Sirije prizadevanja Arabske lige in Združenih narodov ter njunega posebnega odposlanca Lakhdarja Brahimija. Njegova zahtevna diplomatska naloga je edino upanje, ki ga imamo. Razmere v Siriji so neizmerno krute in se zdijo nerešljive. Negativno vplivajo na varnost in stabilnost celotne regije. K stopnjevanju nasilja je prispevala neenotnost mednarodne skupnosti. Zunanji dejavniki vplivajo na razvoj dogodkov, a končna odločitev o usodi države je v rokah Sirijcev. Nepopustljivost obeh – režima in opozicije, oz. prepričanje, da zmago predstavlja le popoln poraz drugega, onemogoča iskanje rešitve skozi dialog in kompromis. Vojaška rešitev ni dobra rešitev, potrebno bo doseči politično rešitev. Samo na ta način bo moč doseči mir, stabilnost in mirno sobivanje številnih verskih in etničnih skupnosti v Siriji.

Dogajanja v arabskem svetu so rešitev izraelsko-palestinskega spora naredila za nujnejšo. Nadaljnja stagnacija pogajalskega procesa ob negativnem razvoju na terenu lahko vodi le v dodatno destabilizacijo že tako krhkih razmer v regiji. Čas za rešitev spora v smislu dveh držav Izraela in Palestine, ki edina lahko prinese dolgoročen mir in stabilnost, se izteka. Mednarodna skupnost, ki je v okviru bližnjevzhodne četverice še pred časom vsaj skušala vzdrževati upanje v obnovitev mirovnega procesa, tudi tega ne poskuša več. Stopnja zaupanja med izraelsko in palestinsko stranjo je ničelna. Medtem ko palestinska vlada pospešeno dela na izgradnji institucij bodoče palestinske države, izraelska vlada pospešeno gradi judovska naselja na Zahodnem bregu. V teh pogojih je nerealno pričakovati rezultate neposrednih pogajanj. Potrebni sta močna zunanja spodbuda in močan posrednik. Ta mora obnoviti pogajanja na temelju mednarodno priznanih načel rešitve spora. Evropska unija ima pomembno mesto v tem naporu.

Evropa in svet morata razumeti pomen palestinskega vprašanja za položaj v arabskem svetu v celoti. Rešitev izraelsko-palestinskega spora bi pripomogla k drugačnemu pojmovanju Zahoda v očeh arabske javnosti. Zgodovinski spomin na kolonialno izkušnjo, podcenjujoč pokroviteljski odnos in podporo diktatorskim režimom ter premajhna zavzetost rešitev izraelsko-palestinskega spora so ob medkulturnih razlikah in nerazumevanju teh razlik povzročili globok prepad.

Prav ta čas svet doživlja še en primer globokih nesporazumov, ki ga je povzročil nek nespameten in v vseh pogledih obsojanja vreden kratek film, nesporazumov, ki ne prispevajo k utrjevanju mednarodnega miru in varnosti. Številni množični in pogosto tudi nasilni protesti muslimanov po vsem svetu, ki smo jim priča v zadnjih tednih, kažejo, da bo pot do premostitve nesporazumov še dolga. Evropa in zahodni svet imata vse razloga za vztrajanje pri vrednotah človekovih pravic, vključno s svobodo izražanja. Imata pa tudi dolžnost in odgovornost, da jasno zavrneta žaljive oblike izražanja, ki krepijo predsodke proti islamu in islamskemu svetu. Tudi s tem prispevamo k ustvarjanju pogojev za trajen mednarodni mir.

Spoštovani zbrani,

Danes razumemo, bolj kot kdajkoli prej, kako mnogo različnih dejavnosti je potrebnih za krepitev mednarodnega miru. Naj bo tudi ta pomnik na Cerju točka, kjer se bomo še zbirali in krepili našo privrženost stvari miru.