Intervju za Mladino

Ljubljana, 28.12.2007  |  intervju

Dr. Danilo Türk

Novinar: Grega Repovž

Pretekli teden je dr. Danilo Türk zaprisegel kot predsednik republike. Z novim predsednikom smo se pogovarjali o zrelosti slovenske politike, o delitvah, o vladi in njenih viharjih, o ogroženosti demokracije, o razpravi, ki bi jo javnost morala opraviti, o tajkunih oziroma magnatih, o Marxu in Engelsu, torej o knjigah, ki jih je bral New York leta 1998. O svetovnih temah: vzponu Kitajske, energetski vojni, onesnaževanju.


V volilno kampanjo ste vstopili kot politični novinec. A zdi se, da vas je kampanja oblikovala v polnokrvnega politika. Se strinjate s to oceno?

Na neki način sem bil politik že pred tem. Ne nazadnje: bil sem pomočnik generalnega sekretarja Združenih narodov za politične zadeve. Ves čas v stiku s politiki, ves čas sredi pomembnih političnih vprašanj. A seveda - domača politika je nekaj drugega. Ni pa tako drugačna. V kampanji sem doživel nove stvari, ne pa presenečenj.

Slovenci ocenjujemo našo politiko kot grobo. Je res? Če jo primerjate z mednarodno …

Ne bi rekel. Je pa drugačna. Pa ne zaradi grobosti, ampak zaradi globine in ostrine delitev ter seveda trajanja delitev. V Sloveniji se zavezništva ne sklepajo zlahka in hitro, tudi ne spreminjajo se pogosto.

Je politika dojeta kot poklic?

Osebno jo dojemam kot poslanstvo. Nikjer se v politiko sicer ne vstopa kot v kakšen drug poklic. Človek, ki gre v politiko, bi moral videti v svojem početju poslanstvo.

Koliko so bile volitve predsednika tudi protest proti aktualni oblasti? Ocene so različne.

Dokončna izbira je povezana z načinom, kako so se kandidati predstavili, in z vsebino, ki so jo predstavili. Težko si predstavljam, da bi bile volitve v celoti protest. To preprosto ne drži in je daleč od resnice. So pa volivke in volivci morda potrebovali nekaj časa, da so si ustvarili predstavo o tem, kakšnega kandidata želijo in kaj pomeni izbira določenega kandidata. To mi je bilo jasno od začetka. Volitve niso bile dobljene ali izgubljene vnaprej. O temeljnih vprašanjih se je začelo razmišljati šele septembra, oktobra. Zaradi poteka kampanje in načina, kako so se volivke in volivci na koncu odločili, danes vemo, da dokončna izbira ni bila le protest, ampak da je bila v pomembnem delu zavestna izbira.

Je za politika pomembnejše znanje ali drža?

V realnosti je drža žal prvenstvenega pomena. V politiki gre za odnos do dogodkov in predlogov, ne pa toliko za vsebino stališč. Seveda so ta pomembna, ampak vedno lahko pričakujete, da bodo politiki v stališčih površni. Politika ni znanost. Politikom ni treba imeti dokončno izdelane analize v vsakem stališču. Kar pa ne pomeni, da ni dobro, če se politiki dovolj dobro spoznajo na tisto, do česar zavzemajo stališča. Sam sem privrženec znanja pred držo.

Kako bi danes kot predsednik republike, ki je v času kampanje spoznal principe delovanja slovenskega političnega prostora, ocenili spore svojega predhodnika z vlado?

Moj pogled na te dogodke se tudi po kampanji ni spremenil. Ravnanje nekdanjega predsednika Drnovška me je začelo skrbeti septembra lani, ob njegovi odpovedi obiska v Španiji.

A vendar – tako je ravnal protestno, zaradi odnosa vlade. Podobno se je zgodilo ob imenovanju guvernerja Banke Slovenije.

Ne vem, če lahko zaplet ob imenovanju guvernerja poimenujemo spor. Šlo je za postopek, v katerem je bilo predlaganih oziroma prijavljenih več kandidatov. Seveda je izhodiščno vprašanje, ali bi bil lahko sam postopek drugačen, da bi torej do rešitve lahko prišli z manj fazami. Dejstvo pa je, da se je kljub vsem političnim zapletom na koncu prišlo do dobre rešitve. V demokraciji je tako, da ni nujno, da že prvi kandidat dobi dovolj podpore. Tudi postopki so namenoma tako oblikovani. Zato ne jemljem te izkušnje z imenovanjem guvernerja Banke Slovenije kot nekaj usodnega.

Ste že dolgo gojili politične ambicije?

Politika me zanima. Vedno sem jo spremljal. Nikoli nisem bil nepolitičen človek, ki bi se želel izločiti iz političnega procesa. A politike ne dojemam kot usodo. Če mi ne bi bila ponujena priložnost, da kandidiram za predsednika republike, bi živel naprej kot profesor. Nič mi ni manjkalo, to je prijetno življenje. Nisem tudi človek, ki bi mislil, da je vsak politični angažma smotrn. Pred dobrim letom sem prav zato zavrnil predlog, da bi kandidiral za župana mesta Ljubljane. Menim pa, da lahko kot predsednik republike nekaj prispevam k razvoju Slovenije - z etično držo in z vsebino, ki temelji na mednarodnih izkušnjah.

Zakaj se v Sloveniji vsi izogibajo političnim opredelitvam? Redkokdo reče, da je po prepričanju konservativen, socialdemokrat, levi, desni. Tudi vi.

Razlogov je več. Ideologija je pri nas na slabem glasu že nekaj desetletij. Zaradi tega ljudje neradi sebe in svoja prepričanja opredeljujejo v ideoloških kategorijah. Poleg tega je tudi res, da je čas jasnih ideoloških opredelitev minil. Danes je tudi v politiki gneča predvsem na sredini in zaradi tega tudi ideološke definicije niso več tako primerne, kot so bile nekoč.

Ne gre morda za to, da se s politično opredelitvijo v Sloveniji človek avtomatično opredeli tudi do vseh razdvajajočih vprašanj, zlasti tistih, ki izhajajo iz druge svetovne vojne?

Odnos do druge svetovne vojne se mi zdi zelo slovenski fenomen. Vse, kar sem povedal o politiki, ki gre vse bolj na sredino, velja na splošno v Evropi. Za Slovenijo pa mislim, da so prav delitve in njihova globina, ki izhajajo iz 2. svetovne vojne, tiste, ki imajo močan vpliv. Ta vojna in z njo povezani dogodki, pred in med vojno ter po njej, so pustili sledove, ki jih še danes čutimo. To ni dobro.

Se morda ti sledovi 2. svetovne vojne ustvarjajo tudi na novo, jih oživljajo?

Kar nekaj oživljanja in poustvarjanja je prisotnega. A tega oživljanja ne bi bilo, če ne bi bilo neke realne delitve iz preteklosti.

Vi gledate na ljudi skozi optiko te delitve?

Ne.

Kdo pa so tisti, ki tako gledajo?

To ni nepomembno vprašanje. A sam na to ne pristajam. Vedno se opredeljujem le do zgodovinskih dogodkov. Pri tem se zadeva zame konča. V Sloveniji je veliko obnavljanja zgodovine z jasno ambicijo: vplivati na tekoče politično dogajanje.

Mandat začenjate s tihim, tlečim sporom z izvršno oblastjo.

Ne bi rekel, da sem v sporu. Nasprotno, sem v začetku razprave z izvršno oblastjo, saj je predsednik republike nekako bliže izvršni kot pa denimo zakonodajni ali sodni oblasti. Seveda ima svoje mesto in svojo funkcijo v razmerju do vseh treh vej oblasti. A pretežni del njegovega dela nastaja v razmerju do izvršne oblasti. Nisem v sporu, razlike so morda le v kakšnem vprašanju, mnenju. Ne vidim pa globokih razlik.

Težko se je strinjati. Vi ste bili na primer zaskrbljeni zaradi situacije v medijskem prostoru, poseganja politike vanj. Predsednik vlade pa je zaradi tistih, ki so prvi izrazili zaskrbljenost, sklical glasovanje o zaupnici.

Seveda sem izrazil zaskrbljenost spričo peticije, ki jo je podpisalo veliko ljudi, ki delajo v medijih. Med njimi je veliko takih, ki jih spoštujem. Če toliko ljudi napiše peticijo in se sprašuje o cenzuri, je to resno vprašanje. In o tem vprašanju bi bilo treba razpravljati že veliko prej. Pojasnil sem tudi, da pretežni del te razprave ne spada v vladno sfero. Prav je, da vlada reagira, da pove, kaj misli o teh vprašanjih. Razprava pa mora biti širša. Veliko opozoril je izrečenih, ne smemo pozabiti na argumente, da se v medije vmešavajo tudi centri ekonomske moči.

Predsednik vlade, ministri in poslanci vladajoče koalicije, so podpisnike peticije napadli in označili za lažnivce.

To je pač njihovo stališče. Tisti, ki so peticijo podpisali, to stališče zavračajo. Prav je, da o tem razpravljamo. V takih razmerah bi si želel, da o tem spregovori kakšna civilnodružbena skupina. Danes bi o tem morala nastati razprava, v kateri bi se slišali vsi argumenti in bi lahko dobili dovolj tehtne odgovore na vprašanja. Zdaj je vse skupaj reducirano na različna mnenja in medsebojna obtoževanja. To ni kvalitetna razprava.

Vse več mnenjskih voditeljev - filozofi, na primer dr. Hribar, politični analitiki, gospodarstveniki - opozarja, da je vlada ravnala pogosto avtoritarno. Gre za resne obtožbe.

Poznam te ocene, tudi stališče dr. Hribarja, ki jih je izrekel v intervjuju za Delo, poznam. Verjamem tudi, da so to ljudje, katerih besede je treba jemati zelo resno. Odgovor na to, kako naprej, pa je po mojem mnenju samo v resni in tehtni civilnodružbeni razpravi. Vem, da ne bomo mogli napredovati drugače, brez tovrstne razprave. Želel bi, da se najde neka skupina ljudi, ki bo znala napraviti takšno civilnodružbeno razpravo. To se je v preteklosti že dogajalo. Ne vem, zakaj se ne bi to zgodilo tudi zdaj. Ta stališča zahtevajo, da se ta razprava začne.

Mislite na kakšno prav določeno skupino?

Ne. Poglejte. Ko se je oblikoval Forum 21, se je začela neka razprava. Odgovor na nastanek Foruma 21 je bil Zbor za republiko. Zakaj ne bi glede teh vprašanj torej nastala neka civilnodružbena iniciativnost? Če ne nastane, se bo namreč zdelo, da problem ni tako velik in ni tako resen, kot kažejo besede, ki se uporabljajo v tej polemiki. Če se ne mobilizira civilnodružbena energija, bo nastal vtis, da to ni tako velika stvar za našo družbo, kot jo sicer kaže izbor besed.

Kakšen vtis je pustila razprava o zaupnici vladi? Vas skrbi, kakšen vtis je to glasovanje pustilo v tujini?

Kolikor vidim, v tujini ni nastala vznemirjenost zaradi razprave o zaupnici. In tudi sam sem ocenil, da gre bolj za vihar v kozarcu vode. Vlada ima navsezadnje solidno večino v parlamentu in zato postavljeno vprašanje o zaupnici sploh ni težko vprašanje. Vlada v vsakem trenutku brez težav dobi zaupnico. To se je tudi potrdilo. A morda je vlada želela dobiti takšno potrditev pred predsedovanjem Evropski uniji. In jo je dobila.

No, zaupnica je bila sklicana tudi zato, da bi se zmanjšal pomen vaše zmage na volitvah.

Ne bi želel ugibati o motivih - po predsedniških volitvah in po referendumu so se pač v javnosti vzpostavila nova ravnotežja.

So predsedniške volitve pomagale levici dokončno premagati krizo? Dejstvo je, da sta z vašo kandidaturo začela medsebojno sodelovati dva politika, ki prej nista: Borut Pahor in Gregor Golobič.

Moram reči, da se s tem vprašanjem nisem ukvarjal in si tudi ne mislim, da sem pri tem odigral kakšno vlogo. Moja naloga je bila jasna: predstaviti se kot kredibilen kandidat in zmagati na volitvah. V obeh pogledih sem uspel. Volivke in volivci so ocenili, da sem človek, ki si zasluži njihov glas. Če so zaradi tega nastali kakšni stranski pozitivni učinki, je to dobro.

Pa je levica s predsedniškimi volitvami dokončno premagala krizo?

Bodimo realni. Že pred predsedniškimi volitvami je na strani levice nastalo neko kreativno vrenje. Začelo se je z razpadom LDS, stranke, ki je bila dejansko koalicija različnih skupin. To je označilo precejšen del leta 2007. Dolgo časa ni bilo jasno, kako se bo končalo. A ta proces je končan. Če so predsedniške volitve sovpadle in če sem bil jaz zaprošen, da postanem kandidat dela levice na predsedniških volitvah, je tudi to rezultat kreativnega razmišljanja. In če stopim malce vstran in pogledam na dogajanje: za razumevanje političnega dogajanja se mi zdi v tem trenutku dejstvo, da se je s takim kandidatom, kot sem jaz, uspelo zmagati, zelo indikativno - s stališča razumevanja profiliranja slovenskega političnega prostora. Seveda pa sem o svojih osebnih kvalitetah prepričan in verjamem, da so tudi te imele nekaj z mojo izvolitvijo.

Z bivšim predsednikom Drnovškom ste imeli pred dvema tednoma dolg neformalen pogovor. Kaj vam je povedal?

Zelo sem bil impresioniran. Predsednik Drnovšek se je ponovno pokazal kot državnik, ki zelo globoko razmišlja o Sloveniji, mednarodnih odnosih in o svetovnih vprašanjih. Z njegovimi analizami, ocenami in nasveti sem bil zadovoljen. Povedal mi je marsikaj, kar bom moral upoštevati pri izvrševanju predsedniške funkcije.

Vam je skrbi povečal ali zmanjšal?

Kakšno mi je poglobil.

Drnovšek se od klasičnih politikov razlikuje tudi po dejstvu, da je javno izrazil stiske in zelo osebne misli, ki izhajajo tudi iz njegove bolezni. Je to dobro ali slabo?

Janez Drnovšek je osebnost, ki daleč presega pojem politika. Ni politik v običajnem pomenu besede in ni politični profesionalec, ki bi razmišljal samo o politiki. Je osebnost, ki gleda na svet celovito, ki pa je večji del svojega političnega delovanja ravnal izrazito pragmatično. Iz napetosti med nujnostjo pragmatične politike in širino razumevanja problemov sveta je po mojem mnenju izšla potreba, da se izkaže z razmišljanji, ki so daleč od pragmatične politike. Verjetno je velik del njegovega uspeha posledica te zavestne discipline, da se je znal podrediti pragmatičnim nujnostim. Ko so ti razlogi minili, ko ni bil več predsednik vlade, so se eksistenčna vprašanja pojavila z veliko močjo. Fenomen dr. Janeza Drnovška se da razumeti in se da pojasniti, dimenzije pa bomo uvideli šele čez nekaj let.

Kaj je za vas nacionalni interes? Zlorabljen pojem?

Nacionalni interes je tisto, o čemer lahko dosežemo v naši družbi konsenz. Zame je pri nacionalnem interesu najbolj zanimivo vprašanje mehanizmov, ki pripeljejo do konsenza.

Nekateri pravijo, da je nacionalni interes, ko gre na primer za vprašanje, kdo naj bo lastnik premoženja, zavržen pojem. Po drugi strani se zdi, da so nekateri nacionalni interes res izkoristili za lastno bogatenje.

Nacionalni interes je v gospodarstvu pomembna kategorija, nikakor ni zavržen pojem. Sploh ko gre za vprašanje nacionalnih šampionov. Seveda pa je vprašanje, ali smo kot država pri tem dovolj sposobni narediti prave izbire, politike, pravo podporo. To se mi zdi težje. Sam se ne štejem za privrženca neoliberalnega pogleda na gospodarstvo ali na življenje nasploh. Kar pa ne pomeni, da liberalnega pogleda ne jemljem kot enega od legitimnih pogledov na svet.

A liberalizem je na globalni ravni naredil veliko škode.

Če pogledamo slovensko izkušnjo v obdobju, ko je liberalizem imel močan vpliv na svetovno gospodarstvo, lahko rečemo, da je Slovenija ohranila presenetljivo visoko stopnjo konsenzualnosti urejanja svojih družbenih odnosov. Obdobje Janeza Drnovška je bilo izrazito konsenzualno obdobje - ni bilo neoliberalno, bilo pa je pragmatično, konsenzualno in z občutkom za socialne probleme. Zato smo imeli sorazmerno malo socialnih kriz. Seveda smo jih imeli, a imeli bi jih veliko več, če bi liberalni pristop prevladal. Slovenija je dokaz, da lahko obstaja pragmatizem tudi zunaj liberalizma.

V zadnjih tednih smo se v Sloveniji znašli sredi vladnega boja zoper tako imenovane tajkune. Kako kot pravnik gledate na to, da se danes zaradi posameznih podjetij spreminja zakonodaja?

Ne želim in ne maram govoriti na splošno. Vsak primer je treba gledati ločeno. Pozoren je treba biti že na izrazje. Danes nekatere ljudi označujejo za tajkune. Nekoč se je podobno uporabljal izraz magnati. Prvotno je izraz magnat pomenil veleposestnika v fevdalni Madžarski. Že izraz tajkun se mi ne zdi zanesljivo izhodišče za razpravo o tem, kako naj se oblikuje pravni red.

Ko ga izreče predsednik vlade, je to pač resen izraz.

Prav gotovo. Ta izraz se je pojavljal tudi v predvolilni kampanji. Sam sem se mu izogibal. Kot pravnik in formalist sem privržen pravnim potem.

Ali poznate Boška Šrota, direktorja Pivovarne Laško?

Prav poznam ga ne. Sva se pa srečala površno na neki prireditvi v Laškem.

Zakaj Slovenci tako težko izrečemo, da smo vzhodnoevropska država?

V tem pojavu vidim določen paradoks. Slovenija je dojeta v tujini kot del Vzhodne Evrope. To nas ne bi smelo motiti. To je kreativnejši, domiselnejši del Evrope. Ni narobe, če na nas tako gledajo. Predvsem bi morali poskrbeti, da v tujini dobijo vtis, da smo država, ki misli z lastno glavo, ki ima dobre ideje, ki se znajde na terenu mednarodnih vprašanj. Potem bo tudi oznaka Vzhodna Evropa dojeta kot zgolj geografski pojem.

Gre morda za pomanjkanje samozavesti?

To je drugi del tega paradoksa. Imamo podedovano pomanjkanje samozavesti. In zato nas skrbijo takšne stvari. Ko sem bil predstavnik Slovenije v Združenih narodih, sem pri svojem delu vedno izhajal izključno iz tega, da je Slovenija ena od enakopravnih članic. Če vzamete tako izhodišče, se hitro znebite teh kompleksov, ki smo jih kot posamezniki podedovali in za katere ni nobene prave osnove.

Se razmerja med državami zaostrujejo? Skupna ocena analitikov je, da prihajajo v mednarodnih razmerjih, zlasti z vzponom Rusije in Kitajske, hitre in velike spremembe.

Neko obdobje napetosti je treba pričakovati. Vendar ne gre le za vprašanje vzpona Rusije ali Kitajske, ampak pojava večjega števila regionalnih sil. Ta napetost je na nek način danes že prisotna. Vendar pa današnja spremenjena razmerja ne povzročajo obnavljanja vzorcev hladne vojne, ampak se vzpostavlja nek drugačen varnostni vzorec, ki bo precej bolj policentričen. Napetosti nastajajo zaradi pritiska sil različnih regij, ki svoj vpliv krepijo. Ta pojav lahko vidimo v Afriki z izrazitejšo vlogo Nigerije in Južnoafriške republike, na nek način tudi v Latinski Ameriki z okrepljeno vlogo Brazilije. Regionalne sile so povsod v vzponu.

Smo se znašli sredi odkritega boja za energente?

Nič novega. Nekdanji sovjetski zunanji minister Gromiko je napisal disertacijo na temo naftne politike, ki je ena od osnov, na podlagi katerih naj bi Sovjetska zveza ohranila položaj globalne velesile. Položaj in vzpon Sovjetske zveze v 70. letih je bil tesno povezan s povečevanjem cen nafte, tako kot je bil razpad Sovjetske zveze pogojen z kolapsom trga nafte in zmanjšanja cen v 80. letih. Strateška vprašanja so bila v 20. stoletju podvržena energetskim vprašanjem. Ne nazadnje: tudi Irak je bil ustanovljen po 1. svetovni vojni kot država, ki naj združi naftno bogata območja tistega dela razpadlega otomanskega imperija.

Z vzponom Kitajske in njene porabe se razmerja še bolj zaostrujejo.

Seveda se z vzponom kitajskega gospodarstva povečujejo napetosti, odnosi med velesilami so pod tem vplivom, pri čemer dolgoročni izhod iz tega odnosa ni v trgovanju, ampak v alternativnih virih. Zahodne države, ki so vse uvoznice, bi morale resno pristopiti k alternativnim tehnologijam in tako zagotoviti prehod v novo tehnološko ero. Ta prehod bi prinesel tudi popolnoma nova politična razmerja v svetu.

Zadnjih 20 let je človeštvo živelo v pričakovanju ekološke krize, počasnega izčrpavanja energetskih virov, vzpona Kitajske kot velesile. Danes je vse že tu. Je svet pripravljen?

Seveda ni pripravljen! Svet izrazito trpi, ker nima institucionalnega okvira, ki bi bil dovolj čvrst in močan, dovolj relevanten, da bi omogočal resna pogajanja o rešitvah. Vsi mehanizmi so nastali v drugačnem času in ne zadoščajo za resno ukvarjanje s temi velikimi vprašanji. Vsa ta vprašanja so resna, pa čeprav nobeno od teh vprašanj ni nujno apokaliptično.

Strahovi so prisotni.

Vzemimo primer vzpona Kitajske. Vedno se izpostavlja le gospodarska rast. Kaj pa populacijski dejavnik? Kitajska je imela politiko dopuščanja enega otroka na družino in jo ima še zdaj. Kot nacija se hitro stara. In zato je vprašanje, ali bo čez 20 do 30 let zaradi starosti svojega prebivalstva v enakem vzponu kot danes. Se bo sploh lahko prelevila v svetovno silo? Podobno je z vprašanjem energentov. Kofi Anan je leta 2000 pozval svetovni poslovni svet, naj išče ekološke alternative – danes je v tem gibanju okoli 3500 največjih podjetij z vsega sveta! Tudi v ZDA se s tisoči podjetij organizirajo, da bi prišli do ekološko prijaznejše tehnologije, ki bi ščitila okolje in zmanjšala odvisnost od fosilnih goriv. Razmišljanj o alternativah je veliko, upam le, da niso prepozna.

Na ravni svetovne politike do resnejšega dogovora glede ekoloških vprašanj ni mogoče priti. Srečanje na Baliju je bil poraz.

Se strinjam. Današnji svetovni institucionalni mehanizmi so prešibki, da bi prenesli resno razpravo o teh vprašanjih. Potrebovali bi nekaj močnejšega in čvrstejšega. Na žalost tudi reforme iz preteklosti niso posrečene. Leta 1992 je bila na konferenci v Riu de Janeiru sprejeta cela vrsta dokumentov o varstvu okolja. Bila je sprejeta tudi odločitev, da se oblikuje komisija za trajnostni razvoj. Komisijo naj bi sestavljali tudi finančni ministri odločilnih držav. A v enem letu se je pokazalo, da finančnih ministrov na takšno zasedanje ne bo. Zgodil se je beg najodgovornejših ljudi od ekološkega odločanja!

Je globalizacija dosegla svoj vrh?

Globalizacija je star fenomen, o njem pa veliko napisanega. Leta 1998, ko sem živel v New Yorku, je bila ena najbolj popularnih knjig, ki se je takrat prodajala v knjigarnah, Komunistični manifest Marxa in Engelsa, ki so ga proglašali za najbolj zanimivo pripoved o globalizaciji - ker je bila diagnoza razvoja kapitalizma tako zelo podobna tistemu, kar so ljudje l. 1998 doživljali z globalizacijo. Seveda - predlogi in zdravila so nekaj drugega, to ni fasciniralo bralcev. Terminologija, s katero ta knjiga opisuje globalizacijo, je bila tista, ki je fascinirala. In tudi zato lahko rečemo, da globalizacija ni dosegla svojega vrhunca. To je dolgotrajen proces brez vrhunca.

Zaradi globalizacije in moči korporacij danes ponovno prihajajo v modo države. Države s svojo močjo, z regulacijo, kot branik.

Po mojem mnenju države nikoli niso prišle iz mode. So edini posestnik možnosti pravnega urejanja v družbi in med družbami. Države seveda ne smejo imeti iluzije, da lahko s svojimi pravnimi sredstvi rešujejo in obvladajo vse. Poleg tega danes nove tehnologije omogočajo znatna območja avtonomije, ki gredo mimo držav. Države morajo iz tega potegniti prave nauke, kako uporabiti svoj monopol nad pravnim urejanjem in s kakšnimi novimi instrumenti nastopiti, da bodo uravnavale svet.

Kakšen bo odnos med vami in zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom? V času kampanje je minister Rupel posegel v kampanjo in odkrito nastopil zoper vas.

Na neki način je to res. A to je bila kampanja in takrat se dogaja mnogo stvari, ki se sicer ne bi zgodile. Na vse to je dal odgovor že volilni rezultat. Res pa je tudi, da je ena od teh potez vplivala na kredibilnost zunanjega ministrstva kot ustanove, ki je v zadnjem tednu kampanje proti meni uporabila popolnoma neresnične in preverljive podatke, ki so bili nestrokovno izrečeni. Takrat je ministrstvo postavilo pod vprašaj svojo strokovnost in kredibilnost. Upam, da bo znalo popraviti ta vtis.

Evropa in mednarodna skupnost veliko pričakujeta od Slovenije v času predsedovanja EU glede kosovskega vprašanja. Je to realno?

Kosovo je problem Evrope kot celote in zato ni mogoče pričakovati od Slovenije, da ga samostojno rešuje. Poleg tega Slovenija ne more imeti posredniške vloge v sporih na Balkanu, ker je preblizu in ker je delila zgodovino teh krajev. Njene pobude posredniške narave ne bi bile dobre sprejete. Moramo biti realistični in občutljivi do položaja držav, ki so vpletene v vprašanje Kosova. Predsedujoča država ima prvenstveno nalogo, da pomaga Evropi oblikovati celovito in koherentno stališče do Kosova. Tu je težišče naše vloge.

Mislite, da je razlike med predsednikom republike in izvršno oblastjo vedno pametno po tihem zgladiti?

Ne, nikakor. Včasih je koristno imeti tudi kakšno javno razpravljanje. Seveda je veliko stvari, za katere je modro, da se naredijo diskretno. So pa stvari, ki zahtevajo javno obravnavo. Tega se ne bi smeli bati. V pluralni družbi smo, moramo biti pripravljeni na odprta razpravljanja o vprašanjih, ki si to zaslužijo.

Kako daleč bi bili pripravljeni iti v kritiki vlade?

Težko se je abstraktno izreči. A ni dvoma: pripravljen sem izreči kritično mnenje v trenutku, ko bi ocenil, da je potrebno.

Ali je danes v Sloveniji ogrožena demokracija?

Danes je to pogosto vprašanje. A ne glede na nekatere pojave se meni ne zdi, da bi bila pri nas demokracija v svojem bistvu eksistenčno ogrožena. Seveda se lahko sprašujemo, ali so določena početja najboljša s stališča razvoja demokracije. Demokracija je fenomen, ki se še razvija. Razprave o tem, ali je demokracija ogrožena, so torej popolnoma legitimne – pa čeprav sam ne soglašam s to oceno. Kar pa ne pomeni, da ni treba demokracije v vsaki državi ves čas ocenjevati, tudi v Sloveniji. Navsezadnje si velja za oceno demokracije ogledati prav predsedniške volitve. V tem primeru je demokracija delovala precej šolsko. Bilo je več kandidatov, bili so favoriti, zmagal je nekdo, ki ni bil favorit.

Zakaj podpirate idejo častne straže pred predsedniško palačo?

To je predlog vlade. Vlada je spomladi oblikovala serijo predlogov za krepitev spoštovanja simbolov države in krepitev domoljubja. V ta kontekst sodi tudi predlog, da bi se pred predsedniško palačo postavila častna straža.

V državah, kjer tovrstne častne straže obstajajo, je to del tradicije, častna straža pa se ohranja malce zaradi tradicije, malce zaradi turistične atraktivnosti. A da bi s častno stražo danes povečevali ugled neke institucije …

Opozoril bi, da predlog vlade ni nastal zaradi krepitve ugleda. Predlog je širši. In sam podpiram predloge, s katerimi se povečujeta spoštovanje državnih simbolov in domoljubje. Strinjam se z vlado, da treba je poiskati način, kako bomo to okrepili. V Sloveniji imamo površen odnos do zastave in simbolov in jih ne znamo uporabljati. V drugih državah je to običajna praksa. Zato je neke spremembe treba napraviti, zato moramo govoriti o tem. Tudi o straži pred palačo. In zato sem načeloma sprejel ta predlog. Častna straža je sestavni del nekega celovitega pristopa k simbolom države, nekega spoštljivega pristopa k simbolom države. Gotovo pa so tudi drugačna mnenja.

Kako ste se počutili, ko ste lani v tem času gledali na televiziji dosedanjega predsednika Drnovška, kako v Ambrusu moleduje ljudi, naj dovolijo dostavo zabojnikov družini Strojan, saj je vendar božič?

Mislim, da tista poteza predsednika republike ni bila najbolj posrečena. Bila je prepozna in sam take poteze ne bi naredil. Predsednik mora predvideti, kako lahko pomaga. Tista poteza ni mogla pomagati.

Bilo je grozljivo.

A ni bilo koristno za nikogar.