archived page

Pogovor z novinarji o aktualnih temah

Ljubljana, 14.9.2009  |  intervju

Vaš brskalnik ne podpira javascripta ali flasha, zato si ne morete ogledati videov na tej spletni strani.



Predsednik republike dr. Danilo Türk se je z novinarji pogovarjal o številnih vprašanjih, ki so v zadnjem času v središču zanimanja javnosti. Glavne teme pogovora so bile: odnosi z Republiko Hrvaško, srečanje predsednikov Višegrajske skupine, Avstrijska državna pogodba, razmere v Afganistanu, bližnja obiska predsednika Češke Republike Václava Klausa in predsednika Republike Srbije Borisa Tadića, udeležba predsednika na zasedanju Generalne skupščine Organizacije združenih narodov, varstvo okolja, spopadanje z gospodarsko in finančno krizo, zdravstvena dejavnost ter položaj prekmurskega podjetja Mura.


Pogovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka z novinarji o aktualnih temah
Ljubljana, 14.9.2009


Predsednik republike Dr. Danilo Türk: Dober dan vsem skupaj in hvala lepa, da ste prišli na ta pogovor. Že nekaj časa sem si želel, da bi tak pogovor naredili. Zdelo se mi je, da je ob začetku delovne in politične sezone prav, da nekoliko bolj kompletno pogledamo vprašanja, ki so ta čas aktualna. Zdi se mi, da je to lahko tudi dobra priložnost, da vi postavite tista vprašanja, ki so po vaši oceni taka, da bi zaslužila bolj konkreten odgovor, konkretno razmišljanje z moje strani. Po drugi strani pa je tako, da so nekatera vprašanja nujno na dnevnem redu. Zato sem si zamislil, da bi ta pogovor organizirali na naslednji način: na začetku bi razdelil to tematiko na dva dela, na zunanjepolitičnega in notranjepolitičnega in bi na začetku povedal nekaj svojih ocen glede raznih vprašanj. Nekatere najave ste dobili tudi po elektronski pošti, potem pa bi se pogovarjali naprej o zunanjepolitičnih vprašanjih, nato pa o notranjepolitičnih vprašanjih. No, če vam tak način dela ustreza. Verjetno se da lažje organizirati delo, če vsaj do neke mere tematsko razporedimo naš pogovor.

Če ste za to, potem bi začel z nekaj ocenami, ki zadevajo zunanjepolitični položaj in seveda je prav, da na začetku omenim teme, ki zadevajo naše odnose s Hrvaško. Že v petek sem, ko sem bil prvič vprašan, kaj menim o dogovorih preteklega petka, pojasnil, da ocenjujem, da gre za pozitiven korak in za korak v pravo smer. Tega mnenja sem še danes in mislim, da je to čas za trezen optimizem. Seveda pa vemo, da se nobena pot ne konča z enim korakom. Prvemu koraku morajo slediti naslednji koraki in tudi naslednji koraki morajo biti usmerjeni v pravo smer. Zaradi tega ocenjujem, da bi bilo prav, da vlada v kratkem predstavi svoje poglede na te prihodnje korake. Nekaj od tega je vlada že storila, tudi predsednik vlade je že sam nekatere od teh tem pojasnil. Dobro bi bilo tudi, da bi se sčasoma izoblikoval določen časovni okvir za različne korake, ki jih pričakujemo. V tem oziru je seveda posebnega pomena sporazum o arbitraži, ki je bil predmet intenzivnega dela v prvi polovici letošnjega leta. Kot se spominjate, je Slovenija aktivno in konstruktivno sodelovala v tem procesu. Dala je svoje amandmaje. Rezultat vsega tega je bil osnutek, ki ga je pripravil komisar Rehn 15. junija in ki je podlaga sedanjemu delu in ki bo seveda velikega pomena tudi pri nadaljnjih korakih. Dobro bi bilo, da bi se ta sporazum ob primerni priložnosti tudi bolj natančno predstavil in da bi se natančneje predstavila tudi povezanost med tistim, kar je vsebina tega sporazuma o arbitraži, in tistim, kar je že določeno v pismu predsednice hrvaške vlade Kosorjeve švedskemu predsedstvu. Domnevam, da ste to pismo lahko prebrali. Vem, da je bilo objavljeno. Povedali so mi, da je bilo objavljeno, in zdi se mi, da bi bilo dobro v nekem trenutku tudi povezati ustrezno vsebino obeh dokumentov. Rad bi povedal še to: ta proces zahteva tudi potrebno politično verifikacijo. V preteklih tednih je bilo obdobje tako imenovane tihe diplomacije. Tiha diplomacija seveda ima prostor in svojo vlogo v tem procesu, ni pa edina diplomacija. In ni edina vsebina tega procesa. Potrebna je tudi politična razprava, ki se ta čas začenja, in potrebna je politična verifikacija. Verjamem, da bo vlada tudi na tem področju poskrbela za dogovore s strankami v parlamentu, tudi v razmerju do javnosti. Ta proces mora seveda biti odprt in demokratičen in v tem kontekstu je popolnoma razumljivo in pravilno računati, da bi bil ob primernem času opravljen tudi referendum. Ocenjujem, da je zamisel referenduma dobra, in verjamem, da bi v zvezi z arbitražnim sporazumom oziroma v zvezi s primernim trenutkom v teh nadaljnjih korakih, ki bodo nujno sledili, bilo prav opraviti tudi referendum. Še na en vidik bi rad opozoril. Namreč to, da je v zadnjih tednih ob komunikacijah med dvema vladama, zlasti dvema predsednikoma vlad, prišlo do določenega izboljšanja političnega ozračja, do določene poglobitve razumevanja in spoštovanja. To se mi zdi pomembno. Tisti, ki poznate moja stališča iz prejšnjih mesecev oziroma od začetka, se boste morda spomnili, da sem vedno zastopal stališče, da je vzajemno spoštovanje nujen pogoj, vitalen pogoj uspeha. Brez vzajemnega spoštovanja se tovrstnih in drugih večjih sporov ne da rešiti in tu je do določenega napredka prišlo. Verjamem, da bosta obe vladi razmislili, kako ta proces, ki zahteva tudi izboljšanje, poglabljanje spoštovanja, nadaljevati. To se lahko nanaša tudi na njuno sodelovanje v razmerju do raznih konkretnih vprašanj, ki se tičejo dogajanj ob meji, različnih vprašanj, ki bi jih morda bilo možno razjasniti ali pa reševati sproti, v kolikor se bodo pojavila. To je tudi dobra priložnost, da se zreli dobri odnosi, ki jih želimo v praksi, demonstrirajo. Toliko sem želel povedati glede Hrvaške.

Seveda Hrvaška ni edina tema, s katero se Slovenija v zunanji politiki ta čas srečuje. Veste, da smo v preteklem tednu imeli tudi nekaj vprašanj v zvezi z Avstrijsko državno pogodbo in sam sem tudi svoje stališče o tem povedal. Kot zelo pozitivno ocenjujem, da je predsednik vlade 26. avgusta ob obisku avstrijskega kanclerja Faymanna zelo jasno poudaril slovensko oceno oziroma naše stališče, da je Slovenija država naslednica Avstrijske državne pogodbe. Sam sem pretekli teden poudaril in bi rad to danes ponovil, da je prišel čas, da Slovenija tudi uradno notificira svoj status naslednice Avstrijske državne pogodbe in da to naredi v naslednjih tednih, v nekem ne preveč dolgem obdobju. Mislim, da so razmere za to dozorele in bi bilo prav, da se da še pika na i. Vem, da je bilo v preteklosti nekaj omahovanj in nekaj razmišljanj ob raznih drugih priložnostih, ko se je o tej temi razpravljalo. Rad bi ponovil svoje stališče, da pretekla omahovanja in pretekle pomanjkljivosti ne morejo pomeniti napotila za naprej. Če smo prišli do čvrste ocene o našem položaju države naslednice, je prav, da to tudi formalno, z notifikacijo izrazimo.

Med vprašanji, ki zadevajo zunanjepolitično dejavnost Slovenije, je tudi krepitev odnosov z raznimi partnerji. V tej zvezi bi rad opozoril na to, da je zdaj čas, da okrepimo sodelovanje tako v našem sosedstvu kot tudi v naši regiji. Včeraj in predvčerajšnjim sem bil na sestanku šefov držav Višegrajske skupine, se pravi Češke, Poljske, Slovaške in Madžarske. Pogovarjal sem se s predsedniki, sodeloval sem kot posebni gost na plenarnem sestanku te skupine, tudi na tiskovni konferenci in ob tej priliki tudi odprl več vprašanj, ki zadevajo naše sodelovanje z Višegrajsko skupino in Višegrajsko skupino nasploh. Za ilustracijo bi povedal, da člani Višegrajske skupine vidijo Evropsko unijo kot tisti okvir, v katerem je treba okrepiti sodelovanje vseh novih članic Evropske unije. To sodelovanje utegne biti zelo aktualno, zlasti v primeru - ki ga seveda vsi pričakujemo - sprejetja Lizbonske pogodbe in začetka nastajanja novih institucij Evropske unije. To je ena taka tematika. Bile pa so tudi druge in, v kolikor vas te teme zanimajo, bom rade volje kaj o njih povedal.

Naša želja v krepitvi sodelovanja članic Višegrajske skupine se izraža tudi v tem, da bo jutri prišel na delovni obisk v Slovenijo češki predsednik Vaclav Klaus. To bo priložnost, da nekatere od teh tem, vključno s tematiko Evropske unije, še poglobiva v pogovorih in se pogovarjava o tem, na kakšen način bi Slovenija tesneje sodelovala z Višegrajsko skupino v prihodnje. Vaclav Klaus bo tudi sodeloval na posebni predstavitvi njegove knjige Modri planet v zelenih okovih. On, kot veste, je eden od evroskeptikov, poleg tega je tudi ekološki skeptik in njegova knjiga, ki je kritična do različnih prevladujočih ocen ekološkega stanja, bo dobra priložnost za razpravo. V tej zvezi bi rad poudaril, da ocenjujem, da moramo imeti tudi v teh mednarodnih kontaktih odprto razpravo. Ne smemo se bati nobene teme. Tudi, če imamo različne poglede, recimo na ekologijo jih gotovo imamo. Ampak razpravljanje o različnih pogledih naredi razpravo še bolj zanimivo. Tako da vas opozarjam na to, da bomo imeli možnost soočiti različna mnenja na ekološko tematiko in da bo to dobra priložnost.

Konec meseca, 29. in 30. septembra, bo prišel na obisk v Slovenijo srbski predsednik Boris Tadić. To bo prvi obisk srbskega predsednika v Sloveniji sploh. To bo tudi dobra priložnost, da ocenimo sicer zelo zadovoljiv razvoj odnosov med Slovenijo in Srbijo v tem času, da pogledamo tudi odnose v regiji in tudi kakšno širše mednarodno vprašanje.

Kot vidite, je na ravni mojega delovanja kar nekaj tem, ki so aktualne in kjer pravzaprav poskušamo s krepitvijo mednarodnega sodelovanja tudi pomagati utrjevati mednarodni položaj Slovenije. Pri tem se ne smemo izogibati tudi nekaterih težjih vprašanj, ki ta čas bremenijo mednarodni dnevni red. Eno takih vprašanj je Afganistan. Vprašanje Afganistana se pri nas pojavlja na različne načine, tudi s stališča vprašanja prisotnosti in načina prisotnosti slovenskih vojakov v okviru mednarodne mirovne operacije v Afganistanu. Sam ocenjujem - to sem tudi že javno povedal in bi rad danes ponovno poudaril -, da je prišel čas, da mednarodna skupnost da vprašanja Afganistana na dnevni red v celoti in da določi izhodno strategijo, strategijo izhoda iz Afganistana, exit strategy, kot pravimo temu v žargonu, ki se uporablja v teh zadevah. Verjamem, da ste opazili, da sta nemška predsednica vlade in britanski predsednik vlade že predlagala posebno konferenco o Afganistanu, ki naj bi bila opravljena pred koncem tega leta. To je dobra ideja. To idejo podpiram in želim, da bi bila ta konferenca priložnost za določitev take izhodne strategije oziroma tistih glavnih elementov izhodne strategije, o katerih se je mogoče sporazumeti v tem času. Afganistan pripada Afgancem in vso politiko je treba voditi v tem smislu. Poleg vojaške prisotnosti, ki se mora sukcesivno zmanjševati na način in v okviru, ki je seveda še predmet razprave, je treba razmisliti tudi o drugih oblikah pomoči Afganistanu, zlasti na političnem, upravnem, ekonomskem področju, in o večjem angažiranju regionalnih dejavnikov. Pri čemer ne mislim samo na velike sile, kot je Rusija, kot je Kitajska, ne samo Indija, ampak tudi Turčija, seveda sosednje države, zlasti Pakistan in Iran, in regionalne organizacije v tem območju, organizacije za kolektivno varnost, šanghajsko organizacijo za sodelovanje in še kakšno. O vsem tem je vredno razpravljati in Slovenija ima razloge za to, da se v to razpravo aktivno vključuje. Danes tukaj javno ponavljam ta svoj pogled. O tem bo priložnost še govoriti, teh priložnosti bo več in bodo različne. Ena od teh priložnosti je bila tudi na sestanku Višegrajske skupine v Sopotu na Poljskem pretekli vikend, kjer sem vprašanje Afganistana postavil in povedal, kaj o njem mislim. Druga priložnost bo prihodnji teden na zasedanju Generalne skupščine OZN v New Yorku, kamor bom potoval v torek in kjer se bom udeležil splošne razprave, ki je planirana za začetek zasedanja Generalne skupščine, in tudi v tej splošni razpravi imam namen podati in pojasniti svoj pogled na potrebno razpravo o izhodni strategiji za Afganistan.

Seveda pa bo Generalna skupščina tudi priložnost za nekatere druge teme. Posebej bi opozoril, da bo dan pred začetkom Generalne skupščine organiziran poseben sestanek na vrhu v zvezi z vprašanji globalnega segrevanja. Tu bo tekla razprava o politični volji, ki je potrebna za to, da köbenhavnska konferenca o globalnem segrevanju uspe. Z generalnim sekretarjem Združenih narodov sem letos dvakrat razpravljal o tej tematiki, enkrat aprila, drugič pa nedavno, pred desetimi dnevi v Ženevi na posebni svetovni klimatski konferenci. Midva sva se ob tej priložnosti sestala in imela daljši pogovor. Sam bom verjetno vodil eno od delovnih skupin v okviru tega srečanja na vrhu v New Yorku in verjamem, da bo to tudi priložnost, da pogledamo ves napredek oziroma spremembe, med katerimi so bile tudi pozitivne spremembe v politikah držav, ko gre za vprašanje klimatskih sprememb.

Rad bi zaključil ta svoj uvod, ki je postal nekoliko daljši, ker kot vidite, je teh tem več in so različne, z ugotovitvijo, ki mislim da je potrebna v začetku te politične sezone. Ta je, da ima Slovenija obširen mednarodni dnevni red, da je ta dnevni red primeren njenim interesom in potrebam. Slovenija nima provincialne zunanje politike in nobene potrebe ni, da bi se karkoli razumelo kot provincialnost. To sem povedal že na zasedanju oziroma na srečanju z veleposlaniki in mislim, da je sedaj in da bodo naslednji meseci priložnost, da se ta slovenski zunanjepolitični dnevni red razvije dobro in da v okviru tega dnevnega reda tudi poskrbimo za to, da bodo naši interesi dobro varovani in da bomo tudi svoje cilje dobro dosegali. To so bile moje izhodiščne misli. Če so bile malo daljše, je to posledica večje raznovrstnosti. Sem pa seveda na razpolago za vprašanja.

Melita Stolnik, Kanal A: Seveda, hrvaška tema. Zanima me: premierka Hrvaške Kosorjeva je sicer podpisala in poslala vpričo slovenskega kolega Pahorja ta dokument, tole pismo v Stockholm. Ampak ta dokument ni pravno zavezujoč. Kako to komentirate? Nima ne podpore hrvaškega parlamenta, ga bo tudi samo seznanila s tem.

Dr. Danilo Türk: Ta dokument bo pravno zavezujoč, ker ko pride do trenutka odgovora Evropske unije, je to mednarodni sporazum. In ta mednarodni sporazum zavezuje Hrvaško. O tem ni nobenega dvoma. To ni sporazum, ki zahteva posebno potrditev v parlamentu, je pa sporazum, ki pravno zavezuje. Zato je to pomemben dokument in bi želel, da se kot tak tudi razume.

Melita Stolnik: Ampak, kot veste, imamo slabe izkušnje že iz preteklosti. Spomnimo se sporazuma pokojnih predsednikov Račana in Drnovška. Slovenija je ratificirala sporazum, dogovor, Hrvaška ga ni.

Dr. Danilo Türk: Tisto je bila drugačne vrsta pogodba, ki je zahtevala ratifikacijo v obeh parlamentih. Ta tega ne zahteva, vendar ima pravni učinek. V svojem uvodu sem posebej opozoril, da moramo razumeti, da je to prvi korak, da bodo sledili še naslednji koraki in da bi bilo prav, da vlada tudi razloži, kakšno je zaporedje korakov in kakšen je približen časovni okvir. Posebnega pomena v tem okviru bo sklenitev sporazuma o arbitraži, ki je v glavnem vsebinsko dosežen. Rekel bi, da je tako rekoč, kot mi pripoveduje predsednik vlade, popolnoma dosežen. Zdaj gre za to, da se ta sporazum predstavi ob primernem trenutku. Mogoče so potrebne še kakšne tehnične nianse, nikakor pa ni potrebna nobena sprememba bistvene vsebine. Ta sporazum pa je seveda druge vrste sporazum. Tisto pa je dvostranska pogodba, ki zahteva ustrezno ratifikacijo v obeh parlamentih, in tista pogodba bo take vrste, da bi jo bilo treba temeljito preučiti, ko se bo njen osnutek pojavil v našem parlamentarnem postopku in v postopku na hrvaški strani.

Melita Stolnik: Samo še eno vprašanje. Premier Pahor je povedal, da se bo pogovarjal zdaj o drugem Rehnovem predlogu.

Dr. Danilo Türk: Tako je.

Melita Stolnik: Ne pa o prvem. Ampak hrvaški parlament je ratificiral in dal pooblastilo vladi samo za prvi predlog, ne pa tudi drugi predlog.

Dr. Danilo Türk: Noben dokument doslej ni bil predmet ratifikacije. To so bile politične razprave, ki so potekale v prvi polovici leta, in dogovori, ki so bili doseženi v zadnjem času, se nanašajo na zadnji dokument, ki je nastal v tem procesu. To je predlog iz 15. junija. O tem se pogovarjamo. Vrnil bi se spet na tisto, kar sem že večkrat omenil. Nobena pot se ne konča z enim korakom. Potrebni so nadaljnji koraki in te potrebujemo tudi v tem pogledu in seveda predložitev dokumenta, ki bo razjasnila to tematiko na način, ki potem omogoča, da se bo naša javnost in tudi naša politika posvetila resničnim eventualnim vprašanjem, medtem ko tisto, kar je bilo že doseženo v preteklosti, ne bo bremenilo naših razprav. Prosim, gospod Sarkić.

Denis Sarkić, Vest.si: Gospod predsednik, zdaj se večinoma govori o arbitraži, pa me zanima: na novinarski konferenci po srečanju premierja Pahorja in premierke Kosor, se je govorilo tudi o bilateralnem morebiti dogovoru. Zakaj zdaj govorimo samo o arbitraži oziroma katera je boljša pot po vašem mnenju za reševanje tegale problema. Potem, če lahko samo še to nadaljujem, kakšno soglasje vi pričakujete za to arbitražo? Je to v državnem zboru več kot polovica ali vsaj neka relativna večina ali tudi morebiti več in kdo naj bi razpisal referendum, po vašem mnenju?

Dr. Danilo Türk: Naprej, glede arbitraže. Arbitražni sporazum je okvir reševanja problema in je tudi mehanizem za reševanje problema. Ima obe funkciji. Kot se spominjate, je v času, ko je Slovenija pripravljala amandmaje k prvemu Rehnovemu predlogu, eden od teh amandmajev bil, da naj ta sporazum izrečno predvidi možnosti, da se stranki sporazumeta tudi direktno. To je pri arbitražah precej pogosta določba. Arbitraža je namreč način, kako se z avtoriteto arbitrov pride do rešitve. Če pa stranki uspeta medtem sami s svojim dogovarjanjem problem rešiti, to ne pomeni, da bi arbitražni sporazum oviral na kakršenkoli način ali celo onemogočal tako dvostransko sporazumevanje. Če se gleda na ta problem nekoliko bolj s stališča političnih realnosti, se mi zdi, da je manj verjetno, da bi se tak dvostranski sporazum hkrati, ko potekajo priprave na arbitražo, dosegel. Ni pa treba tega izključiti. Tako da bi to imenoval kot neke vrste subsidiarno, podrejeno možnost, ki obstaja, ki je odprta, ni pa takega značaja, da bi kakorkoli ovirala nastanek ali delo arbitraže. Taka je tudi običajna mednarodna praksa.

Kar zadeva referendum, je to seveda stvar, ki jo bo moral parlament pretehtati, presoditi. Vendar bi rad poudaril še enkrat tole: vlada je zainteresirana in je prav, da je zainteresirana, da verificira svojo politiko, da najde vse potrebne načine verifikacije. Tisto nujno obdobje tihe diplomacije je opravljeno. Nekatera vprašanja so izrazito takšna, da zahtevajo politično verifikacijo in tudi pravno zagotovitev podpore. V ta okvir sodijo tudi dejanja v parlamentu, ki se zdaj začenjajo. Ta razprava se sedaj začenja. Ocenjujem, da bi arbitražni sporazum moral dobiti zelo dobro, močno večino v parlamentu. Ne bi se želel v tem trenutku posvečati številkam, o tem se lahko kdaj kasneje pogovarjamo. Naj še enkrat spomnim. Nobena pot se ne končna z enim korakom. Še več korakov bo treba. In končno, če bi parlament tako ocenil, potem je to verjetno tudi trenutek, ko je referendum primeren. Spet, trenutek referenduma in način je stvar nadaljnje razprave. Mislim pa, da bi vlada storila prav, da razmisli, da sama vzpodbudi tak proces. Kajti navsezadnje, vsem nam je v interesu, da pridemo do rešitev, ki imajo splošno javno podporo. Včasih se mi zdi, da se pojem referenduma obravnava kot instrument dvoma. Mislim pa, da to ni prav. Referendum je instrument verifikacije, ta pa je v interesu vseh, tudi vlade in morda še posebej vlade. Tako, da bi se zavzel za to, da vlada zelo aktivno razmisli o tem referendumu. Še kakšno vprašanje? Prosim, Suzana Lovec.

Suzana Lovec, POP TV: Mene zanima: vtis, ki ga dobiva javnost pri tej zadevi nikakor ni nepomembna, ampak je verjetno celo najpomembnejša stvar, bolj kot to, kdo, s čim pridobiva in zdaj, v luči zadnjih dogodkov, zadnjih dveh dni, ko smo slišali navdušene pozdrave s hrvaške strani, izjave v smislu, da je Hrvaška zabila tukaj gol Sloveniji, me zanima naslednje. Je bil tak odziv slovenske vlade, so bila taka pojasnila, kot so bila dana v petek, dovoljšnja za slovensko javnost in za to, da lahko Slovenija uspešno nadaljuje, kar je bilo doseženo, in ali ste vi s temi dogovori, ki jih je premier tukaj dosegel, povsem zadovoljni? Se vam zdi, da je bilo narejeno v tem času tihe diplomacije vse, kar je Slovenija lahko doslej iztržila in koliko ste mogoče bili vi vpeti v ta dogovarjanja, koliko v obveščanju? Hvala.

Dr. Danilo Türk: Tu ste postavili več vprašanj in neko pomembno izhodiščno oceno. Res je tako, da je pri občutljivih političnih temah, kot je ta, podpora javnega mnenja oziroma razumevanje v javnem mnenju zelo velikega pomena. Podpora javnega mnenja je bistvenega pomena za uspeh tega procesa. In sam bi si želel, da taka podpora nastane. Razumljivo je, da po obdobju tihe diplomacije nastopijo tudi trenutki in razmere, v katerih kdo podvomi v proces. To je naravno. Po drugi strani je naravno tudi to, da imamo opravka z različnimi temperamenti na naši in na hrvaški strani in tudi terminologija, ki se tu uporablja, je včasih lahko barvita, ni pa nujno, da je točna. Mislim, da primerjava z nogometom in nogometna terminologija v to razpravo sploh ne sodi. Tukaj ne gre za nobene nogometne dogodke. Tukaj gre za vzajemnost, gre za vzajemno graditev poti k rešitvi. Temu sta obe vladi privrženi in če dobro pogledate izjave predsednice vlade Kosorjeve, boste videli, da je tudi na hrvaški strani ta nota zelo močno poudarjena. To je, kar zadeva vašo oceno.

Kar zadeva vprašanje, ali je Slovenija dobila tisto, kar je treba, bi bil moj odgovor: da, v okviru tega procesa. Kajti, kot rečeno, to je bil prvi korak. Zdaj so potrebni nadaljnji koraki in verjamem, da bodo ti koraki narejeni tako, kot sta se oba predsednika vlad govorila. To zaupanje sedaj med njima obstaja in to je ohrabrujoče. Zaradi tega bi bilo dobro, da na naši strani pridemo poleg pojasnil, ki so bila že dana in ki povedo, kaj je bilo do sedaj dogovorjenega, tudi do nadaljnjih dejanj. Kmalu bi bilo treba predstaviti sporazum o arbitraži, za katerega gre, tako da se izognemo vsem pomislekom in morebitnim dvomom o tem, za kaj gre, in potem seveda izvesti tudi potrebne in dovolj široke politične razprave, ki bodo omogočile, da se o tem sporazumu vsi zainteresirani prepričajo in da se potem tudi izvede nadaljnje dejanje. Podpis takega sporazuma bi bil seveda zelo pomemben dogodek v tem procesu.

Kar zadeva mojo obveščenost in mojo vlogo pri tem, sam seveda potek tega dogajanja spremljam od začetka. Kot veste, sem bil angažiran v prejšnjih fazah bolj v smislu posvetovanj. Predsednik republike nima neposrednih nalog, ustavno ali kako drugače predpisanih nalog na tem področju. Sem pa bil vprašan za mnenja. Svoje sugestije sem tudi povedal. Upam, da je kaj od tega v preteklosti pomagalo, tudi pri graditvi amandmajev, tudi pri oblikovanju drugega Rehnovega osnutka. V času tihe diplomacije nisem imel vpogleda v potek dogovarjanja med dvema predsednikoma vlad in seveda ga tudi nihče drug ni imel, kajti velik del tega dogovarjanja je potekal na štiri oči in tudi to je bilo v razmerah, ki jih imamo, potrebno in pozitivno. Trenutno sem obveščen o tem, do kod se je prišlo, in ker sem obveščen, tudi kadar je treba in tudi javno poudarjam: naredimo naslednje korake in sčasoma se bo skozi ta proces pokazalo, da smo na dobri poti. Kot rečeno, sem sprejel ta prvi korak s treznim optimizmom in seveda računam, da bodo naslednji koraki narejeni v istem duhu, v katerem je bil narejen prvi. Še kakšno vprašanje? Vas zanima še kakšna druga tema poleg Hrvaške? Vas zanima? Prosim.

Tanja Starič, Delo: Glede Hrvaške, če dovolite. Če je prav razumeti predsednika vlade, naj bi bil arbitražni sporazum neka različica drugega Rehnovega predloga. To je govoril sinoči. Pa me zanima vaše stališče, saj je znano do tega drugega Rehnovega predloga, ali je to dovolj, kaj v bistvu vi pričakujete in ali je po vašem mnenju dovolj, da pred vstopom Hrvaške v Evropsko unijo obe državi pač sprejmeta ta arbitražni sporazum ali bi morala biti meja med državama takrat že določena?

Dr. Danilo Türk: Najprej, javno sem že večkrat podprl drugi Rehnov predlog. To ste lahko opazili in to je bilo tudi precej natančno obrazloženo v nekaterih mojih javnih nastopih že julija. Mislim, da je ta sporazum dober, da je primeren okvir za rešitev problema. Vsebuje, kot je nedavno tudi premier poudaril, določbo o stiku z odprtim morjem, ki je za Slovenijo pomembna, vsebuje določbo o pravičnosti. Skratka, dajem dve ilustraciji s tega področja. Vsebuje tudi zelo jasne opredelitve o tem, da enostranski akti iz preteklosti ne morejo biti uporabljeni v postopku in na ta način ne morejo učinkovati na določitev mejne črte. Te tri ilustracije dajem zato, da bi pojasnil, da drugi Rehnov predlog ocenjujem kot dober, primeren okvir, znotraj katerega lahko pričakujemo rešitev spora.

Kar zadeva ostala vprašanja, ki jih postavljate, bi se vrnil na svoje izhodišče, na potrebo, da vlada razloži naslednje korake in da skozi to razpravo pridemo tudi do odgovora na vprašanje, ki ga vi postavljate. Ni nemogoče, da bi se čisto ves dnevni red opravil do konca procesa hrvaškega vključevanja v Evropsko unijo. Vedeti morate, da je na tem procesu še zelo veliko ovir in da so te ovire popolnoma druge in nimajo čisto nobene povezave z vprašanjem meje med Slovenijo in Hrvaško. Tam bo treba še veliko postoriti in seveda bi bilo preveč preprosto, če bi rekli, da bo ta proces tekel brez težav in hitro itd. Veste, da je komisar Rehn sam v svojem optimističnem tonu omenil, da bi bil lahko, kot je rekel, tehnični del pogovorov opravljen nekje do sredine prihodnjega leta. To je še veliko časa. Verjetno bo najpomembnejše to, da v naslednjih mesecih vlada zagotovi s svojo predstavitvijo teh zaporednih korakov, s predložitvijo sporazuma o arbitraži tudi časovne okvire za dejanja. Ti odgovori bodo omogočali tudi preciznejše definiranje odgovora na vaše temeljno vprašanje. Verjamem, da je pozitiven odgovor možen, da pa je odvisen od tega, kako hitro bomo napredovali z nadaljnjimi koraki. Prosim, še kakšno vprašanje.

Denis Sarkić: Gospod predsednik, če lahko še kakšno drugo temo v zunanji politiki, in sicer me zanima notifikacija Avstrijske državne pogodbe. Se tukaj morebiti lahko zaplete pri nekdanjih jugoslovanskih republikah, da bi te zahtevale morebiti še vedno, da so tudi one naslednice te pogodbe, pa čeprav nimajo interesa? Ampak vemo, da interes verjetno Hrvaška vseeno ima, zaradi svoje manjšine v Avstriji. In seveda me zanima tudi glede Afganistana: se vam zdi, da je lahko Afganistan sploh svoboden v tem smislu, da je stabilen brez mednarodnih sil in da je s tem tudi zagotovljen nek mir v svetu posledično. Pa če lahko samo še na kratko – kriza in njeno reševanje oziroma reševanje ekonomije se vedno vrti zdaj v zadnjem času samo, kako se naj rešijo velike ekonomije v razvitih državah, nihče pa ne opozarja, se mi zdi, na to, da bi moralo reševati v bistvu ekonomije v nerazvitih državah, ki bodo verjetno najbolj posledično trpele pri tej krizi. Kako recimo lahko Slovenija nekako premakne dialog oziroma debato v to smer?

Dr. Danilo Türk: To so tri vprašanja. Najprej glede Avstrijske državne pogodbe. Slovenija mora jasno oblikovati svojo voljo in narediti tiste korake, ki jih je sama dolžna narediti. Pri tem nas ne sme ovirati hipotetično razmišljanje o možnih ravnanjih drugih. Smo suverena država in moramo svoj interes definirati in po njem ravnati. To ne pomeni, da ignoriramo interese ali ignoriramo kakšne vrednote, ki jih drugi zastopajo. Ampak problem v formuliranju naše politike je doslej bil, da nismo bili dovolj jasni in dovolj odločni pri definiciji lastnega interesa in lastnih potez. In tu moramo narediti kakšen premik naprej. Zato se zavzemam, da to naredimo, in po moji oceni na ta način nikogar drugega ne bomo prizadeli. Navsezadnje imamo skupno mejo z Avstrijo, edina od držav nekdanje Jugoslavije, imamo tudi nerešena vprašanja, ki zadevajo položaj Slovencev na avstrijskem Koroškem. Imamo torej zelo dobre razloge, da spomnimo na svoj položaj pogodbene stranke. Ko to počnemo, ne prizadenemo interesa nikogar drugega. Samo jasneje artikuliramo svojo voljo in na ta način damo tudi podporo prizadevanjem, da se odprta vprašanja Avstrijske državne pogodbe rešujejo.

Drugič, kar zadeva Afganistan. Seveda je tu tematika zahtevna. Afganistan je akutno krizno žarišče že 30 let. Pred tem tudi ni bil v popolnoma mirnem in neproblematičnem položaju. Vendar je treba razumeti, da vsi problemi nimajo vojaških rešitev in da so pravzaprav poti do uspeha povezane še z marsičem drugim. Na primer, s pomočjo na področju izboljšanja uprave, s pomočjo drugačnih oblik političnega sodelovanja, ki naj tudi omeji ali, če bi se to dalo, prepreči zunanja vmešavanja - izredno pomemben politični dejavnik je to - in navsezadnje tudi zagotovi ustrezne vrste materialne pomoči, ne nujno zelo velike, ampak ustrezno definirane. Nekaj izkušenj na tem področju je. Seveda se ne smemo vdajati iluzijam, Afganistan nikoli ne bo enostaven problem. Ampak treba je vedeti, da je način reševanja, ki je zdaj v teku, takšen, da zahteva temeljit pregled in iskanje boljših rešitev. V tem trenutku ne želim in tudi ne bi bilo mogoče, da bi napovedoval točno, kakšne te rešitve bodo, ampak brez razprave o njih se do njih ne bo prišlo. In tema je taka, da ima Slovenija dovolj interesa, da se razmeroma aktivno angažira v tej razpravi. No, toliko o tem vprašanju. Imeli ste še eno vprašanje.

Denis Sarkić: Glede krize …

Dr. Danilo Türk: Točno, ja.

Denis Sarkić: Vedno se govori samo o teh razvitih državah, ne pa tudi o nerazvitih, ki bodo najbolj prizadete.

Dr. Danilo Türk: Tako. No, ni čisto točno, da se o drugih državah ne govori. Veste, Generalna skupščina Združenih narodov je letos junija opravila pomembno zasedanje, kjer je govorila prav o teh vprašanjih, in zanimivo je, da se je dosegel konsenz, kar niso pričakovali. Skratka, zavest o tem, da bodo bolj prizadete nerazvite države, obstaja. Vprašanje je, ali so pristopi za naprej dovolj premišljeni in dovolj kompletni, da vključujejo interese teh držav. Sam bi rekel, da se mi zdi izrednega pomena v sedanji fazi iskanja rešitev, da se razprava ne omejuje izključno na finančno področje. Se pravi, ne samo na kontrole finančnih institucij, ne samo na krepitev finančne moči Mednarodnega denarnega sklada itd., ampak da naslovi problematiko mednarodne trgovine veliko bolj aktivno, kot je to bilo primer doslej. Kajti posebno zaskrbljujoče je, da so zastala mednarodna trgovinska pogajanja v okviru kroga iz Dohe in da se tu ni zgodila tista velika sprememba, ki jo dežele v razvoju najbolj potrebujejo, namreč spremembe na področju mednarodne trgovine s kmetijskimi pridelki in nekatere druge razvojno relevantne teme. Tako da je zgodnje postavljanje trgovinskega paketa na dnevni red, po mojem mnenju, strateško najpomembnejše za dežele v razvoju. Hkrati se bodo seveda tu postavljala vprašanja uradne pomoči za razvoj (Official Development Assistance) in kar zadeva tovrstna vprašanja se bo Slovenija morala angažirati v okviru Evropske unije. Smo del Evropske unije, Evropska unija je že sedaj največji posamični donator te pomoči oziroma največ te pomoči prispeva na različne načine kot celota in Evropska unija je seveda tudi ekonomska enota. Skratka, sam pričakujem, da bodo, kar zadeva pomoč, glavne razprave potrebne v Evropski uniji. Omenil bi samo še to, da Slovenija ni neobčutljiva za ta vprašanja. Lansko leto smo v času predsedovanja Evropski uniji opravili v dogovoru z Veliko Britanijo pomembno razpravo v Evropski uniji glede milenijskih razvojnih ciljev. Tukaj bo treba opraviti novo razpravo in videti, kakšne modifikacije so potrebne glede na krizno situacijo. Sam bi bil za to, da se Slovenija tudi pri tem v okviru Evropske unije angažira. Dobro, še eno vprašanje, potem pa gremo na notranje teme.

Tanja Starič: Zanima me, kako ocenjujete ukrepe vlade proti krizi. Konkretno: vlada pripravlja zamrznitev plač v javnem sektorju, pokojnin. Tudi reforme - vemo, da bodo to precej boleči ukrepi. Drugo vprašanje se na to navezuje: ali se bojite, mogoče pričakujete, da bi lahko kakšni večji socialni nemiri zaradi tega nastali?

Dr. Danilo Türk: Najprej glede krize in ukrepanja vlade. Vlada je sprejela več protikriznih ukrepov, ki mi jih ni treba ponavljati - od jamstvene sheme, investiranja oziroma prispevkov za skrajšani delovni čas ipd. Protikrizni ukrepi so bili primerno izbrani, vendar so bili razmeroma pozni. Večkrat sem že povedal in bi danes rad ponovno poudaril potrebo, da vlada pokaže pri svojem delu v odnosu do krizne situacije, do sedanje recesije, ki se bo, upam da, začela bližati svojemu koncu, več prodornosti in več odločnosti. V kriznih razmerah ni odločnosti in prodornosti nikoli dovolj. Zdi se mi, da je to temeljno vodilo, ki ga lahko v tem vprašanju priporočim na splošno. Seveda pa je tu na dnevnem redu več posamičnih vprašanj in če mi dovolite, bi odgovoril na vaše vprašanje, potem pa dodal še nekaj misli, ki spadajo v ta kontekst in so neke vrste uvod za drugi del našega pogovora.

Najprej, naj odgovorim na vprašanje o plačah v javnem sektorju. To je tema, ki jo je treba obravnavati previdno in z občutkom za vse udeležence. Pot do rešitve je socialni dialog. Vlada je ta proces začela in sam bi priporočil, da se ta proces zelo resno obravnava, in to na vseh straneh, ne samo na strani vlade, ampak tudi na strani sindikatov in drugih udeležencev. Zdi se mi, da na ta način lahko pridemo do rešitve, ki bo dobra. Ne bi želel v tem trenutku napovedovati te rešitve ali priporočati, kakšna naj ta rešitev bo. Vsekakor naj pride kot rezultat dialoga vseh udeležencev. To je potrebno tudi zato, ker imamo situacijo, v kateri je treba delovati vključujoče, solidarno, z razumevanjem drug drugega. Tu gre tudi za politično pomembno vrednoto v tem procesu, ne le za končni finančni učinek. In prav bi bilo, da vsi udeleženci v tem procesu zelo resno vzamejo to vrednoto, da se vključujemo vsi v reševanje problemov. To je pomembno tudi na drugih področjih, ne samo pri vprašanju plač v javnem sektorju. To je pomembno tudi pri, recimo, vprašanjih zdravstva. Prejšnji teden sem organiziral širši pogovor o vprašanjih reforme našega sistema zdravstvenih dejavnosti. Kot veste, vlada pripravlja zakon na to temo. Neke razprave so že bile, nekaj razprav bo še potrebnih. Moja ugotovitev iz tega posveta je bila ta, da je dejansko bistvenega pomena doseči dovolj široko vključitev vseh udeležencev v tem sistemu. Ne zadošča, ni dobro, če bi se, na primer, dajmo samo za ilustracijo, razprava o reformi zdravstvenih dejavnosti omejila na legitimne potrebe, interese zdravnikov, ali legitimno vizijo, pogled zdravnikov na ta vprašanja. V razpravi, ki smo jo imeli, se je pokazalo, da je zelo pomembno, kako bo ta spreminjajoči se sistem koristil bolnikom, to vsakdo razume. Tu je treba narediti več, da bo zagotovitev takih učinkov resnična. Kako doseči, da bodo vključeni vsi segmenti javnega zdravja, se pravi, ne samo klinike, ne samo specialisti, ampak tudi zdravstveni domovi, medicinske sestre itd.? Skratka, tukaj imamo širok spekter različnih institucij in oseb, ki se vključujejo v sistem javnega zdravja, in zajeti jih je treba v celoti. In predvsem - to je bilo zelo močno poudarjeno proti koncu razprave - je treba zagotoviti to, da se bodo zdravniki čim bolje približevali bolnikom. Tukaj nekako povzemam del te razprave, o kateri ste poročali in ki je znana v medijih, ampak mislim, da so njena sporočila pomembna tudi širše. Eno ključnih sporočil na koncu je bilo: imamo zdravstveni sistem, ki je dober, ampak ga moramo dopolnjevati, ga moramo spreminjati in moramo zagotoviti, da Slovenija ne bo obrobna vasica v Evropi. To je misel akademika dr. Dolenca. S tem se strinjam in mislim, da je ta misel, ki je bila izrečena v kontekstu razvoja sistema javnega zdravstva pri nas in zdravstvenega sistema nasploh, relevantna za vse, kar počnemo. Tudi za zunanjo politiko, o kateri sem do zdaj govoril.

V tej zvezi bi rad opozoril še na problem varstva okolja. Na ta problem sem že opozarjal, ker se mi zdi, da imamo pri nas opravka z določenim zaostajanjem za potrebami. Sicer nismo neaktivni na tem področju. Vprašanje je, če smo aktivni dovolj in če je naša skupna aktivnost dovolj celovita, dovolj strateška. To, da se je ugotovilo, da Slovenija zaostaja za cilji kjotskega sporazuma, je zelo resno opozorilo. To, da bomo morali plačevati določene kazni v tem kontekstu, je zelo resno opozorilo. Moj nasvet bi bil, da tukaj vlada dejansko odločneje in bolj prodorno pristopi k bolj celoviti strategiji, ki mora zajeti več segmentov: mora zajeti promet, mora zajeti energetiko, mora zajeti kmetijstvo in mora zajeti tudi davčno ureditev. Tak strateški, kompleten pristop k okoljski problematiki nujno potrebujemo, kajti danes se določajo izhodišča, ki bodo opredeljevala kvaliteto življenja cele naslednje generacije. Ni prezgodaj, ni še prepozno, vendar tudi ni prezgodaj in zlasti ni pretirano ambiciozno. Mi imamo, da dam še eno ilustracijo, velik zaostanek pri razvoju železnic, zaostanek, ki lahko Slovenijo zelo veliko stane. Tako v smislu kvalitete okolja, kvalitete zraka, kot v smislu finančnih učinkov. Tu je potrebno narediti odločen strateški premik. Razvoj železnic je treba postaviti v center naše prometne politike kot strateško vprašanje in poiskati rešitve. Naj povem še to. Sam sem se večkrat pogovarjal z ljudmi iz mednarodnih finančnih krogov. Ni problem financiranje razvoja Slovenskih železnic. Finančna sredstva za tak projekt bi se našla brez zelo velikih težav. Ni problem zainteresiranost partnerjev. Za slovenski del železniškega omrežja je veliko legitimnega in Sloveniji naklonjenega interesa. Problem je pri nas. Problem je pri tem, da nimamo dovolj izdelanih projektov, da je bilo veliko časa zapravljenega. In rad bi ob današnji priložnosti, ko že govorimo o izhodu iz krize in ko že omenjam te naloge, ki zahtevajo čim bolj kompletno zajemanje problemov, čim bolj prodorno ukrepanje, čim bolj odločno ukrepanje, dal primer železnic kot strateško vprašanje, ki se ga bo treba lotiti zelo resno. Vem, da minister za promet, vlada in predsednik vlade resno delata na tem, ampak bi rad tudi to priložnost, ko se pogovarjam z vami kot predstavniki javnega mnenja, izkoristil, da vsi skupaj napravimo nek napor, ki nas bo pripeljal naprej. Čas se izteka in tu bo treba narediti večje korake brez dodatnih zamud. Takšne bi bile moje opazke, ki odgovarjajo, zdi se mi, tudi na vaša vprašanja, ampak tudi nekoliko širše zajemajo tematiko, o kateri govorimo.

Rad bi za konec rekel še nekaj o položaju Mure. To je tema, ki je za javnost iz razumljivih razlogov zelo pomembna in ki je po svoje ne samo zahtevna, ampak tudi po svoje tragična. Rad bi začel s tem, da poudarim, da je odgovornost za položaj Mure popolnoma jasno na strani uprave in lastnikov. Tam bi morala biti pravočasno in dovolj kompetentno, učinkovito narejena strategija razvoja Mure že pred časom. To se ni zgodilo, nastale so razmere, v katerih je težko rešiti podjetje v celoti in težko iskati resnično optimalne rešitve. Ampak treba je rešiti, kar se rešiti da, in nikakor se ne sme vreči puške v koruzo. Zato podpiram napore zadnjih tednov, ki so pripeljali bližje skupaj lastnike, sindikat in vlado, da bi se določene rešitve našle, tudi današnje novice kažejo, da za nekatere proizvodne programe v okviru Mure nadaljevanje je in bo. Želel bi, da bi bilo takih čim več, da bi bil lahko čim večji del Mure na ta način rešen. Kot kaže, bo treba del problema reševati tudi s socialnimi instrumenti in mislim, da je vlada tu na dobri poti, da je storila že precej za pripravo programov in tudi finančnih sredstev za socialno pomoč.

In zaključil bi s tem: sam sem se v celem letošnjem letu precej posvečal problematiki socialnih pomoči in humanitarnih dejavnosti. Januarja sem začel sklicevati redne sestanke s humanitarnimi organizacijami, tudi z Rdečim križem in Karitas. Oblikovali smo celo vrsto konkretnih projektov in tu se je dejavnost okrepila. Tudi delo Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve se je zelo dobro razvilo, so pa seveda nekatere velike naloge še pred nami. Rad bi omenil dve. Mislim, da je zelo pomembno, da se v kratkem dokonča zakon o prostovoljstvu, ki bi omogočil širše vključevanje ljudi v nevladne organizacije, ki jih močno potrebujemo za to, da bomo bolj uspešni pri reševanju socialnih problemov. To močno potrebujemo. Predlagal sem tudi določene manjše, finančno manjše modifikacije pri deležu sredstev iz dohodnine, ki jih lahko posameznik donira za socialne programe. Zdi se mi, da bi ta odstotek lahko neznatno povečali, kar se v javnofinančnem smislu ne bi poznalo kot problem, bi pa pomagalo, da ljudje lažje usmerjajo svoje solidarno motivirane želje v pomoč na tistih točkah, ki jih sami izberejo. Zaenkrat imamo možnost, da to počnemo do, če se ne motim, 0,3 odstotka dohodninske osnove. Bil bi za to, da se ta odstotek poveča na en odstotek. Skratka, tu bo potrebno še nekaj razprave, jasno, ampak to dajem kot ilustracijo za dejavnosti, ki mislim, da jih potrebujemo, poleg ostalega, o čemer govorimo ta čas. Imate s tega področja kakšna vprašanja? Prosim, gospod Sarkić pa še kdo drug.

Denis Sarkić: Dam kolegicam, če seveda … Nimajo … Ja, gospod predsednik, prodornost vlade in večja ambicioznost. To je lepo slišati, pa vendarle opozicija opozarja, da ni povezanosti med prodornostjo vlade in prodornostjo opozicije. Na eni strani so bili ti krizni ukrepi, ki so bili sprejeti, kot ste vi tudi sami omenili, morebiti malce prepozno. Opozicija jih je predlagala, mislim da 65 v nekem paketu, niso bili dobro ravno sprejeti. Se pravi, kolikšno prodornost in ambicioznost vlade skupaj z opozicijo vi pričakujete v politiki v Sloveniji?

Dr. Danilo Türk: Boljšo, kot doslej. Kaj več o tem težko rečem, ker je to stvar volje na obeh straneh. Jasno je, da v kriznih časih zelo prav pride sposobnost združevanja sil. Mi imamo še vedno krizno situacijo in sam sem na nekaj primerih povedal, kako si predstavljam, da bi se to lahko razvijalo. Seveda so pa tu tudi vprašanja, ki zadevajo čisto temeljne odnose med vladnimi strankami in opozicijo, odnose, ki se kažejo v parlamentu, in mislim, da imamo tu z letošnjo jesenjo priložnost, da stvari popravimo, da izboljšamo. Mislim, da nam izkušnja iz prvega polletja kaže, da Slovenija ni bila zelo uspešna v zbliževanju vladne ekipe in opozicije. Verjamem, da tudi v tem trenutku razmere niso idealne, ker imamo precej razgibano razpravo, ki ne kaže iskanja skupnih imenovalcev. Rad pa bi, da bi se to spremenilo, da tako na vladni kot opozicijski strani razmislijo dobro, kje so tiste točke, kjer pa dejansko potrebujemo napredek k skupnim ciljem. Recimo, ne vidim razloga, zakaj se to ne bi moglo zgoditi na vprašanju železnic, zakaj se to ne bi moglo zgoditi na področju zdravstvenega varstva in še nekaterih drugih področjih, ki sem jih omenil. Morda je pot do takega boljšega sodelovanja preko opredelitve nekih čisto konkretnih področij, kjer se da tako sodelovanje doseči. Skratka, da ne prevlada tisti instinkt, ki je seveda zelo značilen za parlamentarne demokracije, da če vlada nekaj reče, mora opozicija nasprotovati, zato ker je opozicija, in če opozicija nekaj trdi, mora vlada nasprotovati, zato ker ni prav, da bi se priznalo, da ima opozicija prav. Tu imamo opravka z neko kulturo, ki jo je treba je treba preseči, ker mislim, da zrela demokracija vsebuje tudi sposobnost iskanja skupnih imenovalcev, in mi na tej stopnji še nismo. Seveda, nobena demokracija ni idealna. Zato tudi ne bi rad, da ta moja pričakovanja razumete kot upanje, da se bodo stvari spremenile čez noč ali da se da to brez velikih naporov v resnici doseči. Sem pa zato, da se poskusi, in morda z opredelitvijo vprašanj, kjer smo si vsi skupaj bližje, kjer so neke razprave že opravljene, zdravstveni sistem je morda eno tako področje. Vendarle lahko dosežemo drug nivo dialoga, hitrejše napredovanje k rešitvam in potem večjo skupno prodornost. Ker že govorimo o zdravstvu, mogoče samo še ena nekoliko bolj tehnična podrobnost. Zakon, ki nastaja, je treba razumeti kot zakon, ki ne more biti nek perfekten optimum. Tega v zdravstvenih sistemih nikjer na svetu ni. Lahko pa se doseže sporazum tudi o tem, da se tak zakon podvrže nekemu pregledu, recimo čez tri ali pet let, da se naredi neko poročilo o uresničevanju, o težavah, ki spremljajo uresničevanje, in da se potem zakon dopolnjuje. Če bi dosegli takšen, bolj procesni pristop, bi si morda lahko kaj pomagali pri odločanju o današnjih rešitvah. Vem, da je to težko. Vem tudi, da take določbe ne zaživijo vselej, včasih se kaj v zakon zapiše, pa se potem ne uresniči. Ampak tudi to je ena od tehnik, eden od načinov, kako morda lahko pridemo naprej.

Jaka Elikan, Finance: Omenili ste dva primera: Muro in pa železnice, da je bilo marsikaj zamujenega. Mene pa zanima, če vidite na področju gospodarske politike oziroma gospodarstva nasploh še kakšne takšne primere, kjer bo jutri lahko prepozno.

Dr. Danilo Türk: Rekel bi tako, če mi dovolite bolj splošen odgovor. Mislim, da moramo biti zelo pazljivi, kakšno kulturo odnosa do menedžerskega sloja razvijamo. Vedeti moramo, da uspešen izhod iz krize zahteva uspešno gospodarstvo in da je uspešnost gospodarstva v veliki meri odvisna od ljudi, ki upravljajo z gospodarstvom, torej od menedžerjev. Imamo mnoge zamere in upravičene kritike na račun menedžerskega odločanja v bližnji preteklosti. Tisto, kar me skrbi, je občutek, da ne bi zdaj, v tem času ta kritika bila preveč površna. Kajti, ne smemo z umazano vodo vreči iz banje tudi dojenčka. Potrebujemo dober menedžerski razred, ki bo znal upravljati ekonomijo v prihodnje. Tu se mi zdi, da imamo neko situacijo, kjer si, če ne bomo pazili, lahko naredimo škodo in zamudimo priložnost, da bi naše gospodarstvo zaživelo na način, ki je primeren našim sedanjim okoliščinam, ki nas bo pripeljal iz krize. To je seveda nekoliko bolj splošno povedano, sam sem o teh temah že govoril in se bom k njim še vračal. Imamo razloge, da kritiziramo slabo vodenje, slabo poslovanje v preteklosti, ampak poglejmo tudi dobre primere in spodbujajmo dobre primere. S svojimi obiski po Sloveniji poskušam vedno najti tudi kakšne dobre primere menedžmenta in jih podpreti, ker se mi zdi, da nam ta vidik nekoliko manjka v sedanjih razpravah. Rad bi, da bi se tukaj popravilo. Dobro, še eno vprašanje oziroma dve. Najprej Suzana Lovec, potem še …

Suzana Lovec: Jaz bi samo, če se za trenutek lahko na Hrvaško vrnemo. Saj smo vas prav razumeli, ta referendum, ki ga predlagate, da bi ga celo vlada sama v bistvu se zanj zavzela, bi bil vezan na arbitražen sporazum, kajne?

Dr. Danilo Türk: Torej, zdi se mi, da bi bilo treba poiskati primeren trenutek in po tem, kar danes vemo, je arbitražni sporazum tista osrednja vsebina tega procesa, okrog katere bi bilo vredno razmisliti tudi o referendumu. Še enkrat pa poudarjam, tu je moje prvo pričakovanje, da bo vlada prišla s predstavitvijo dejavnosti, ukrepov, korakov za naprej. V svoji želji po konkretnem odgovarjanju na vaša vprašanja ne bi rad prišel v položaj, v katerem bi potem vlada predlagala še kakšno drugo rešitev. Ampak v vsakem primeru se mi zdi, da je osrednji pomen arbitražnega sporazuma tisto, kar daje izhodišče za odgovor.

Suzana Lovec: Mogoče samo še to. Na notranjepolitičnem prizorišču prejšnji teden: sprejem vojnih zakonov s preglasovanjem oziroma z obstrukcijo v parlamentu, razpravljali so poslanci cel dan tudi o resoluciji o totalitarizmih. Zanima me, kako ste vi to razpravo spremljali in jo sprejeli?

Dr. Danilo Türk: Ta izid seveda ni optimalen, ker bi bilo za te zakone dobro imeti boljšo večino oziroma jih sprejemati na način, ki bi bolj celovito izrazil podporo tem zakonom. Ti zakoni so že tudi dolgo na dnevnem redu in verjamem, da se je zaradi tega nabralo kar precej želje, da se jih naposled sprejeme. Kajti v podobni obliki, kot so bili sprejeti, so bili že predlagani v času prejšnje vlade in lahko bi bili sprejeti bodisi v času prejšnje vlade ali pa že prej v času sedanje vlade.

Kar zadeva totalitarizme, bi pa rekel tole: seveda je treba totalitarizem obsoditi. Vse vrste totalitarizmov, vse tiste, ki so povzročili trpljenje na naših tleh in našim ljudem, v bližnji in malo manj bližnji preteklosti. Vse totalitarizme je treba obsojati. Obsojati je treba vse kršitve človekovih pravic in se zavzemati za to, da se tiste krivice, ki jih še lahko popravimo, popravijo. V Sloveniji imamo zakon o popravi krivic in dobro je, da se ta zakon uresničuje. Skratka, verjamem, da imamo tu že na delu dejavnosti, ki so odgovorile na nekaj izzivov, ki jih je prinesel in pustil za sabo totalitarizem. So pa seveda tudi vprašanja, ki zadevajo nadaljnjo razpravo. Tu moram reči, da se je dosedanja razprava v preveliki meri sprevrgla v običajno parlamentarno razpravljanje med strankami. To ni najboljši način razprave in morda tudi parlament ni najboljše mesto za to razpravo. Lani sem ob dnevu človekovih pravic predlagal, da bi v okviru Slovenske akademije znanosti in umetnosti opravili neko resnejšo, bolj poglobljeno razpravo, kajti ta bi zahtevala bolj resno preučitev mnogih zgodovinskih dejstev. Nekatera so znana, druga pa malo manj. Tega mnenja sem še danes. Verjamem, da bi taka razprava, ki bi bila opremljena tudi z večjo in bolj prepričljivo znanstveno vsebino, pomagala. Ne bi rešila vsega, kar je ozračju, ampak bi lahko bila koristna. Zato se tudi zavzemam, da bi se s temi razmišljanji nadaljevalo. Dobro, še eno vprašanje, gospod Sarkić, potem pa bi se moral posloviti, ker imam še neko drugo obveznost.

Denis Sarkić: Hvala lepa, gospod predsednik, za to čast. Spremembe davčne zakonodaje oziroma njeni popravki in na drugi strani povečanje delovne dobe na 65 oziroma 67 let, kot se je, mislim da, izrazil prvak Desusa, pa so ga morebiti mediji malce narobe razumeli ali pa preslišali. Kako vi vidite prihodnost Slovenije na teh dveh področjih, se pravi, dohodnine, davki in na drugi strani delovna doba in pokojninski sistem?

Dr. Danilo Türk: Obe temi sta zelo pomembni in jih je treba resno obravnavati tudi v prihodnje. Najprej, kar zadeva davčni sistem, bi rad omenil, da je bila že v času prejšnje vlade razprava o davčnem sistemu precej aktivna. Davčni sistem je pri nas tematika, o kateri je treba razpravljati, in treba je imeti dobro argumentirane predloge, ki jih je treba seveda tudi ustrezno politično pripraviti, tako da ne nastanejo nepotrebni nesporazumi. In predvsem se mi zdi, da je pomembno, da v tej razpravi nadaljujemo tam, kjer je ta razprava nekoč že bila, pa je bila prekinjena. Vi se boste spomnili, da je bila v času prejšnje vlade ena davčna reforma opravljena z najavo, da se bo razprava nadaljevala. No, potem je prišlo do prekinitve. Bil bi za to, da se razprava nadaljuje od tam, kjer se je končala pred dvema, tremi leti. In seveda, da se v tem kontekstu pogleda tudi tematika nepremičnin, ki so bile predmet posebnega pregleda, popisa. Ne vem, do kod je ta popis prišel. Ne želim dajati nobenih predlogov danes. Samo opozarjam, da smo v preteklosti že začeli z neko potrebno razpravo in da je prav, da jo nadaljujemo od točke, na kateri je bila ta razprava prekinjena. Videti moramo kontinuiteto. Ne bi bilo prav, da se te teme razumejo kot neka protikrizna dejavnost. Mi to potrebujemo zaradi našega razvoja v celoti. In prav je, da se vidi ta element kontinuitete.

Kar zadeva pokojnine in pokojninski sistem. Vsi razumemo, da smo v Evropi in Sloveniji v položaju starajoče se družbe in da to nujno nosi s sabo določene posledice. Najpomembnejše za naprej pa se mi zdi, da je dialog o tem, kakšna naj bo bodoča ureditev, da se ta dialog razvija na dejansko vsevključujoč način. Da ne nastane občutek, da želi recimo politika nekaj vsiliti ali da želi en del političnih strank vsiliti neko določeno rešitev. Sem za inkluzivnost v tem pogledu. Pri tem bi pozval ljudi, da razmislijo tudi o naslednjem: Slovenija ni velika država in nima veliko prebivalcev. Položaj ljudi se da precej natančno izračunati in da se ugotoviti, s kakšnimi stimulacijami lahko poskrbimo za to, da bo sistem omogočal dobre rešitve za vsakogar posebej. Niso vsi ljudje v istem položaju. Nekdo, ki je šel v prvo službo po diplomi pri petindvajsetih letih in je delal v pisarni, je v drugačen položaju od nekoga, ki je šel na delo s petnajstimi leti in je delal fizična dela. Vse te razlike je treba videti. Ni dobro, če bi se sistem reduciral na rešitve, ki nujno prizadenejo del prebivalstva. Treba ga je narediti tako, da se bo videlo, da je tu narejen resen napor pomagati vsem. In to je mogoče. Mogoče je zato, ker nismo tako velika družba, da bi rekli, da je to neobvladljivo. Nasprotno, to mora biti obvladljivo.

Denis Sarkić: Hvala lepa.

Dr. Danilo Türk: Dobro, jaz bi se vam zahvalil. Ta pogovor je bil malo daljši, ampak teme so bile tudi nekoliko večje in bolj temeljne. Hvala za pozornost in računam, da bomo še kdaj imeli podobne priložnosti.

Denis Sarkić: Kdaj bo naslednji takšen brifing z novinarji, gospod predsednik?

Dr. Danilo Türk: O tem bi se odločili na podlagi načela inkluzivnosti, ki sem ga ravnokar razglasil. O tem se moramo vsi pogovoriti in ko se boste počutili, da je priložnost taka, in ko bom tudi sam ocenil, da je tako, potem se lahko sestanemo.

Denis Sarkić: Hvala.
© 2008 Urad predsednika Republike Slovenije  |  Pravna obvestila in avtorstvo  |  Načrt strani  načrt strani