Uvodni govor predsednika na plenarnem zasedanju Foruma OECD

Pariz, 24.5.2011  |  govor

Uvodni govor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na plenarnem zasedanju Foruma voditeljev ob 50. obletnici Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) z naslovom "Merjenje družbenega napredka"
Pariz, 24. maj 2011


Spoštovani generalni sekretar OECD, gospod Angel Gurria,
spoštovani razpravljavci,
dame in gospodje,

v veliko čast mi je, da imam priložnost podati uvodni govor o tako zelo pomembni in intelektualno zanimivi temi, kot je inovativni koncept indeksa boljšega življenja, ki prinaša svež pogled in prispevek za mogočo preobrazbo oblikovanja politike.

Obstajajo dobri razlogi, da to verjamemo. Vprašanje merjenja družbenega napredka je bistveno za razvoj in blagostanje posameznikov in posredno za politično stabilnost in mir. Trditev, da to, kar merimo, oblikuje to, kar si vsi skupno prizadevamo doseči, in da to, kar si prizadevamo, določa to, kar merimo, je postala že skoraj aksiom. To se je ugotavljalo vedno znova, tudi v zelo slavnem poročilu o merjenju gospodarske uspešnosti in družbenega napredka, objavljenem leta 2009. *

Zveza med politiko in statistiko je bila vedno zelo tesna in pogosto predmet živahne razprave. Med krizo in spremembami je ta zveza postala še pomembnejša. Politike, ki so primerne za čas, kot je naš, morajo biti učinkovite in morajo hkrati okrepiti socialno pravičnost in človekove pravice. Zasnovane morajo biti s potrebno poglobljenostjo in odgovornostjo. Zato je tako pomembno, kako merimo družbeni napredek.

Pri prizadevanju, da bi izmerili družbeni napredek, imamo običajno opraviti s skupnimi zneski in kazalniki, ki zadevajo neko družbo v celoti. Vendar ne spreglejmo posameznika. Nekateri bi morda rekli, da ima posameznik svoje izbire in da ga ščitijo človekove pravice, različni zakonski standardi in instrumenti, ki opredeljujejo njegov položaj in možnosti glede osnovnih potreb, kot so zdravje, izobrazba, delo in prebivališče. Toda zakonski standardi so pogosto nezadostni. So preširoki in preveč nenatančni za določanje, kako naj potekajo vladne dejavnosti, ki neposredno vplivajo na posameznikov položaj. Zakonski standardi pogosto ostanejo brez učinka, ker ni smiselne vladne dejavnosti in politike, ki bi bila sposobna ustvariti potrebne okoliščine za izvajanje standardov. Zato jih je treba kombinirati s širokim spektrom gospodarskih in družbenih kazalnikov, ki na koncu omogočijo oceno na ravni dosežkov pri uresničevanju pravic posameznikov ter določanju ustreznih usmeritev. Zakonski standardi morajo biti usklajeni s statističnimi podatki.

Vse to je vsesplošno priznano. Poleg tega so v zadnjih desetletjih veliko koristnega dela opravili v mednarodnem okviru, vključno s sistemom Združenih narodov. Dober primer je Program združenih narodov za razvoj (UNDP), ki s serijo poročil o človekovem razvoju ni le obogatil razumevanja razvoja, temveč je tudi predstavil potrebo po inovativnosti in ustvarjalnosti pri načinu merjenja razsežnosti človekovega razvoja.

Razprave, ki so se odvijale v zadnjih desetletjih, so obrodile nova spoznanja in hkrati potrdile dve osnovni vodili za razumevanje, ki sta se trdno uveljavili že pred tem:

Prvič, statistična koncepta BDP in BDP na prebivalca, na splošno koristna pri oblikovanju politike, očitno nista zadoščala za merjenje družbenega napredka, kaj šele za ocenjevanje uresničevanja človekovih pravic posameznikov. Pričakovanje, da bo rast nujno "prinesla s sabo" koristi za posameznika, kjer ta upravičeno pričakuje družbeni razvoj in uresničevanje človekovih pravic, se je izkazalo za iluzijo. Nepravična razdelitev sadov rasti je bila in ostaja glavna ovira družbenemu razvoju in kot tako jo je treba pravilno razumeti in se resnično lotiti reševanja s politikami, ki jih navdihuje ideja socialne pravičnosti. Da bi se to zgodilo, potrebujemo prefinjene instrumente, ki vključujejo tudi tehniko merjenja, dovolj široko in sposobno odzivanja na posameznikove potrebe.

Drugič, človekove pravice, kot je pravica do najvišjega dosegljivega standarda fizičnega in duševnega zdravja, pravica do izobraževanja in pravica do dela, je mogoče uresničiti samo postopoma. V skladu z določbami Pakta ZN o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, sporazuma, ki trenutno zavezuje več kot 160 državnih strank – kar je mogočna številka po kateremkoli standardu – morajo državne stranke uvesti ukrepe (citiram) "do najvišje višine sredstev, ki so jim na voljo" (konec citata) za uveljavitev tega Pakta. Dogovorjena interpretacija te fraze poudarja, da celo v obdobju hudih omejitev – zaradi procesa prilagajanja, gospodarske recesije ali drugih dejavnikov – morajo biti ranljivi člani družbe zaščiteni z ustreznimi programi socialne in gospodarske politike. To je pomembno načelo, ki ga snovalci politike ne smejo zanemariti in pri katerem je nedvomno potrebna strokovna podpora.

Navedeno osnovno upoštevanje človekovih pravic ni bistveno drugačno od osnovnih prizadevanj snovalcev politike, ki se ukvarjajo s temami gospodarskega in družbenega razvoja. Obenem se nam vprašanje pomena družbenega napredka in razvoja izmika. Določanje prioritet v družbenem razvoju se oblikuje pod vplivom gospodarskih, kulturnih in političnih dejavnikov, ki so v posameznih družbah različni. Nič čudnega torej ni, da je Istanbulska deklaracija, sprejeta na Drugem svetovnem forumu o statistiki, znanju in politiki, ki ga je OECD sklical leta 2007, poudarila potrebo po (citiram) "spodbujanju skupnosti, da razmislijo zase, kaj "napredek" pomeni v 21. stoletju." (konec citata)

Po vsem svetu se vlade in politični vodje lotevajo iskanja odgovora na vprašanje, kaj "napredek" pomeni za njihovo družbo. V industrijsko razvitem svetu postaja očitno, da raven ekonomske zasičenosti zahteva od snovalcev politike, da se zazrejo prek BDP kot merila napredka. Zadnja poročila IMF in Evropske komisije so potrdila, da industrijsko razviti svet ne pričakuje visoke ravni rasti v kratkem. Družbeni napredek je treba opredeliti z drugimi merili kot z rastjo.

Nadalje je bila potrjena ugotovitev, da BDP zanemarja trajnost: rast lahko danes poveča dohodek, vendar ga bo v prihodnosti zmanjšala. Nedavna finančna kriza je bila grenka izkušnja. Sistematično tveganje, na primer – ustvarjanje finančnih izdelkov, je ustvarilo iluzorno rast, toda dejansko odprlo vrata v zadnjo recesijo in povzročilo največje znižanje BDP v več desetletjih. Rast v sektorjih, kot sta stanovanjski in gradbeni, se je izkazala za nevzdržno in povzročila precejšnjo nestabilnost.

Slika je bistveno drugačna v državah v razvoju. V mnogih državah v razvoju rast BDP ostaja najustreznejši, pravzaprav bistveni kazalnik družbenega napredka. Kako si sicer lahko predstavljamo, da bi veliki segmenti populacije, ki revno živijo na podeželju, dosegli raven, na kateri revni postanejo potrošniki in na kateri je družbeni napredek izražen v takih neizpodbitnih kazalnikih, kot sta stopnja visoke izobrazbe in daljša pričakovana življenjska doba?

Razumljivo je, da obstajajo temeljne razlike med razvitimi državami in državami v razvoju, razumljivo je tudi, da je to, kar potrebujemo, celovit politični okvir za vsako državo. Tak okvir bi moral omogočati uporabo razpoložljivih kazalnikov, skupaj z rastjo BDP na posameznika, in vključevati – s potrebnim občutkom za prioritete – vprašanja porazdelitve dohodka in udeležbe pri odločanju. Očitno se politični okvir, ki upošteva vprašanja porazdelitve dohodka in soodločanja, dotika srčike nacionalnih politik in nacionalne suverenosti. Popolnoma ga lahko razvijejo samo nacionalne vlade. Mednarodni akterji lahko pomagajo, vendar se morajo zavedati občutljivosti teh zadev.

Dovolite mi, da v tej zvezi na kratko navedem izkušnjo moje države, Slovenije. Trenutno začenjamo prepoznavati razliko med rastjo in družbenim razvojem z jasnostjo, ki ji ni primere. Tako kot na splošno v razvitem svetu smo tudi v Sloveniji priča popuščanju recesije. BDP se je precej zmanjšal – za več kot 8 odstotkov v letu 2009. Skromna rast je oživela v letu 2010. Pričakujemo, da bo letos dosegla raven 1,9 % in naslednje leto 2,5 % v skladu z oceno Evropske komisije. To je nekoliko nad pričakovanim povprečjem EU, ki letos znaša 1,6 % in naslednje leto 1,8 %. S tehničnega vidika bi lahko rekli, da je recesija mimo. Toda ta trditev nam ne prinaša veliko utehe in nihče je ne pozdravlja, še najmanj snovalci politike. Ti morajo razmišljati v okvirih specifičnih izzivov, pred katerimi stoji družbeni razvoj, zlasti izzivov v zvezi z rastočo nezaposlenostjo.

Stopnja nezaposlenosti v Sloveniji je dosegla 8,2-odstotno raven. To je visoka raven po naših standardih in dosegli smo jo v relativno kratkem obdobju. Najbolj moteč element za snovalce nacionalne politike je, da bo nezaposlenost verjetno ostala relativno visoka v napovedljivi prihodnosti.

To ustvarja kup izzivov za snovalce politike. Naj navedem le enega. Razumljivo je, da mora odgovorna vlada zagotoviti potrebno mrežo za socialno varnost in socialne transferje za pomoč nezaposlenim. Toda pomoč vlade in socialni transferji nezaposlenim ne rešijo problema. Olajšajo sicer najhujše ekonomske učinke za tiste, ki so izgubili delo, vendar se grožnja revščine nadaljuje, predvsem v obliki socialne izključenosti. Ta situacija ni sprejemljiva. Socialni mir, ki ga lahko ustvarijo državne subvencije in socialni transferji, je negotov. Lahko je kratkoročno učinkovit, vendar pa je dolgoročno edina resnična rešitev produktivno in dostojno delo.

V Evropi je kombinacija socialne pravičnosti in ekonomske tekmovalnosti na splošno zgodovinsko bistvo razvoja. Dostojno delo je nujna sestavina tega bistva. Danes, v obdobju recesije in po njej, ko so višje stopnje nezaposlenosti osnovni problem, bo uresničevanje take strategije tako ustreznejše kot težje. Zahtevalo bo nove pristope k iskanju zaposlitvenih priložnosti, novo razumevanje pomena dela in nove metode za merjenje družbenega napredka.

V tej zvezi priporočila, ki jih je septembra 2009 izdala Komisija za merjenje gospodarske uspešnosti in družbenega napredka (komisija Stiglitz, Sen, Fitoussi), ponujajo nekaj novih in potencialno pomembnih usmeritev. Kažejo tudi, kako nam je lahko v oporo metoda za merjenje družbenega napredka.

Poročilo predlaga premik osredotočenosti z merjenja gospodarske proizvodnje na merjenje blagostanja ljudi, poudarek na vidiku gospodinjstva in na skupnem upoštevanju dohodka, porabe in bogastva. Predlaga tudi razširitev meril za dohodek na netržne dejavnosti, vključno z doma ustvarjenimi izdelki in storitvami. Poleg tega predlaga, da je merjenje objektivnih in subjektivnih razsežnosti človekovega blagostanja izvedljivo in zaželeno.

To je prav obetajoč skupek predlogov. Omogoča nam nov svež pogled na številne klasične dejavnike blagostanja ljudi, vključno z delom. Predvsem pravilno nakazuje, naj ne obravnavamo dela ločeno, temveč skupaj z drugimi "osebnimi dejavnostmi". Plačano delo je treba opazovati in meriti skupaj z drugimi dejavnostmi, na primer z neplačanim domačim delom, vožnjo na delo in prostim časom. Poročilo vendarle priznava glavni pomen plačanemu delu, ki zagotavlja dohodek ter identiteto in socialno vključenost, vendar je lahko tudi vir negativnih izkušenj in tveganj. Vse te razsežnosti dela manjkajo v golih zaposlitvenih številkah. Kakovostni vidiki dela so predmet specializiranih študij, predvsem v okviru prizadevanj ILO (Mednarodne organizacije dela), ki podpira koncept dostojnega dela – večdimenzionalni koncept, ki vsebuje elemente, kot so dostojne delovne ure, ustrezni zaslužki, stabilnost in zanesljivost dela, varno delovno okolje in socialni dialog. Vsakega od teh elementov je mogoče izmeriti z več kazalniki in iz njih pridobiti jasno sliko blagostanja delovne populacije. **

Predpostavimo, da je izdelana taka meritev. Katera vprašanja naj izpostavimo za snovalce politike? Menim, da moramo obravnavati dve vrsti vprašanj.

Po eni strani bo seveda vedno obstajal dober razlog za izboljšanje delovnih razmer. Koncept dostojnega dela že sam po sebi izraža vrednoto: delo ni blago; zato je skrb za njegovo kakovost pomembna v vsaki dostojni družbi.

Poleg tega je še eno vprašanje velikega pomena: ali naj snovalci politike iščejo nove pristope za plačano delo, take, za katere se lahko pričakuje, da bodo zagotovili nove zaposlitvene priložnosti? Nekatere situacije nakazujejo razloge za krajši delovni čas in različno organiziranost dela in med drugim omogočajo opravljanje dela od doma. Druge situacije spet izražajo potrebo po okrepitvi zaposlitvenega sektorja, ki temelji na civilni družbi, po krepitvi števila nevladnih organizacij, ki so sposobne kombinirati plačano delo za nekatere s produktivno vključitvijo prostovoljcev, ki bi bili morda pripravljeni opravljati pomembno delo za manjši zaslužek. Večji pomen lahko damo socialnemu podjetništvu.

V tej zvezi bi bilo koristno primerjati izkušnje različnih držav, raziskati doslej manj razvite možnosti v nekaterih storitvenih sektorjih, kot je na primer skrb za starejše – in razviti ustrezne mehanizme kreditiranja in marketinške tehnike za uveljavitev novega podjetništva in zaposlitvenih priložnosti.

Očitno take zamisli niso nove. Izvajali so jih že na različne načine in v različnem obsegu v številnih državah po vsem svetu. Jasno je tudi, da uvajanje zakonskih pogojev za inovacije in zaposlovanje zahteva specifično analizo države in skrbno zasnovano zakonodajo. Po nedavni recesiji se vendarle zdi potrebno obdelati vprašanja plačanega dela in drugih osebnih dejavnosti z novih zornih kotov. Merjenje raznolikih zadev, ki se na to nanašajo, postaja vedno pomembnejše in bi bilo v oporo domačim in mednarodnim snovalcem politike.

Ne pozabimo tudi, da vsi pripadamo globaliziranemu svetu, zato moramo razumeti pomembnost uresničevanja Milenijskih razvojnih ciljev.

Vsesplošno je priznano, da se Milenijski razvojni cilji izvajajo neenakomerno in da so pretežno pod pričakovanimi. Nedavna recesija je še poslabšala problem. Snovalci politike ne smejo biti zadovoljni z doseženim ne glede na nekatere pomembne uspehe v zadnjem desetletju, zlasti tiste, ki so bili doseženi v Aziji.

Z metodološkega stališča je merjenje napredka v doseganju Milenijskih razvojnih ciljev vendarle pomenilo pomemben uspeh, saj je daleč preseglo edini kriterij BDP ali BDP na posameznika. Nedvomno je potrdilo možnost in pogosto celo verjetnost, da sta hitra rast BDP in počasno zmanjševanje revščine tesno povezana. Zahteva se večja osredotočenost na porazdelitev dohodka. Obenem vprašanje trajnosti družbenega napredka pomeni izziv za politiko: koliko neenotnosti je potrebne za spodbujanje razvoja, ne da bi bilo ogroženo socialno ravnotežje, potrebno za socialno vzdržen razvoj?

To so vprašanja za snovalce politike. Napredovati morata tudi spremljanje in potrebna tehnična strokovnost. Milenijski razvojni cilji morda ne bodo doseženi do leta 2015, kot smo prvotno upali, vendar ni nobenega razloga, da se doseženi napredek ne bi dovolj razumljivo in prepričljivo predstavil mednarodni skupnosti. Vsi vemo, da živimo v nepopolnem svetu. Toda naš svet ne potrebuje novih obljub. Potrebuje celostno sliko o doseženem in predvsem o načinih za zmanjšanje revščine. Statistične tehnike nam lahko pomagajo doseči boljše razumevanje razvojnega procesa in ustvariti učinkovitejša politična orodja za zmanjšanje revščine ter krepitev družbenega razvoja in socialne pravičnosti.

Tako sem prišel do potrebe po novih tehnikah za merjenje napredka in do indeksa boljšega življenja, ki bo tema razprave to dopoldne. Očitno bodo razpravljavci podrobno predstavili pobudo za boljše življenje in indeks boljšega življenja. Naj se torej dotaknem nekaterih osnovnih značilnosti, ki so zanimive za laika in snovalca politike.

Prvič, skupina OECD ima veliko izkušenj in strokovnega znanja. Zanesljivost podatkov in njihova obdelava imata za rezultat visoko raven verodostojnosti, ki jo potrebujejo državljani in snovalci politike pri uporabi podatkov.

Drugič, vključitev državljanov je osnovni cilj. Razprave o merjenju družbenega napredka so pogosto preveč tehnične ali preveč politične – v obeh primerih so daleč od potrebe državljanov, da se vključijo v sooblikovanje politike.

Tretjič, vsak je sposoben določiti svoje lastne prioritete in ustvariti lasten indeks, kar je pomembna priložnost za posameznikovo izbiro ter primerjanje politik in potrebnih kompromisov. Primerjave med različnimi državami ter njihovimi prioritetami in dosežki postanejo popolnejše. Uporaba indeksa boljšega življenja omogoča udeležencem, da bolje razumejo dileme snovalcev politike.

Še četrtič in zadnjič, indeks dovoljuje nadaljnji razvoj v skladu s potrebami vlad, raziskovalnih organizacij ali državljanov. Bolje obveščena javna razprava lahko ustvari boljše politike in boljše rezultate za posameznika.

Dame in gospodje,

inovativnost in sofisticiranost metod, po katerih merimo družbeni napredek, sta že desetletja na dnevnem redu mednarodnih institucij. Šele od uvedbe indeksa človekovega razvoja UNDP, to je zadnji dve desetletji, pa smo lahko priča postopno boljšemu razumevanju razvoja in napredka. Iskanje vedno boljših, kompleksnejših in natančnejših metod za merjenje napredka je življenjsko pomembna naloga naše dobe. Nujna je zato, da najdemo nove in ustrezne odgovore na probleme, kot je vztrajna nezaposlenost, in da uresničimo normativne predloge za človekove pravice. Seznanimo se torej z indeksom boljšega življenja kot z obetajočim prispevkom za doseganje tega cilja.

Zdaj pa prisluhnimo predstavitvi in komentarjem razpravljavcev.

Hvala.

---

Opombe:

* Poročilo Komisije za merjenje gospodarske uspešnosti in družbenega napredka, avtorji profesorji Joseph E. Stiglitz, Amartya Sen, Jean-Paul Fitoussi, sept. 2009, str. 9.
** Podrobnosti si oglejte v poročilu komisije Stiglitz, Sen, Fitoussi na straneh 170-177.