Uvodno predavanje predsednika na 2. Odvetniški šoli

Portorož, 8.4.2011  |  govor

Uvodno predavanje predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na 2. Odvetniški šoli
Portorož, 8. april 2011


Spoštovani!

Na vsakem srečanju, kakršno je današnje srečanje Odvetniške zbornice Slovenije in Odvetniška šola, morajo biti v ospredju družbene vrednote, kot sta avtoriteta prava ter neodvisnost in odgovornost pravosodja. Del tega sistema je seveda tudi odvetništvo. Avtoriteta prava in neodvisnost pravosodja sta dve temeljni vrednoti vsake pravno organizirane, vsake civilizirane družbe.

Na začetku se mi zdi potrebno poudariti, da smo tukaj zbrani ljudje, ki smo predani pravu kot poklicu, kot stroki, kot poklicni etiki. Od rimskega prava naprej velja, da brez pravne ureditve ni etične družbe. Etika seveda na nek način živi v vsakem človeku, je izrazito individualna, na nek način tudi psihološka. Na družbeni ravni pa ni boljšega, bolj celovitega izraza etike, kot je pravo. In v pravu je treba etično bistvo vselej tudi poiskati. Pravo moramo uporabljati na način, ki zagotavlja etičnim kategorijam učinek in ki zagotavlja, da je družba v največji meri tudi sama etična, kajti od tega je odvisna njena kohezivnost, samo tako bo družba tudi zadovoljivo kohezivna. Praktično gledano je ta učinek dosegljiv samo, če imamo dobro, neodvisno pravosodje, če imamo sistem, katerega del je tudi dobro, neodvisno odvetništvo.

Še nekaj moram poudariti v uvodnem delu. Živimo v času, ko pravo v temelju definirajo človekove pravice. Pravo našega časa ni kakršnokoli pravo. To je pravo, ki izhaja iz človekovih pravic. V vsakem sporu, v vsakem položaju, kadar se pravo uporablja, je treba nenehno izhajati iz tega temeljnega postulata in iskati vir inspiracije v človekovih pravicah, kajti samo na ta način se zagotavlja ne samo etičnost, ampak tista elementarna človeška svoboda, ki ji mora pravo služiti.

Za nas seveda ni nobenega dvoma, da želimo živeti v svobodni družbi. Zaradi vsega tega ne preseneča, da je naša ustava opredelila odvetništvo prav v jedru vseh teh kategorij in kot enega od poklicev, ki imajo svojo glavno, temeljno definicijo podano že v ustavnem besedilu samem. V tem dejstvu, v tej pravni značilnosti je veliko sporočil. Od odvetnic in odvetnikov se na ta način veliko pričakuje. Veliko se pričakuje tako v smislu neodvisnosti, strokovnosti opravljanja njihovega dela, kot tudi v smislu odgovornosti, družbene odgovornosti, ki gre z neodvisnostjo, kajti neodvisnost in odgovornost je vedno treba gledati skupaj. Ne more biti polne razprave o neodvisnosti, če ni zraven tudi primerna količina razprave o odgovornosti. Neodvisnost je povezana z odgovornostjo in v časih, kakršni so sedanji, je ta povezava izrazita. Zato se pogosto sprašujemo, kakšna pravzaprav je, v čem se izraža in kako jo vsak dan uresničujemo.

Vedeti moramo še nekaj. Naša družba se poskuša razvijati časom ustrezno. Vendar v tem ne bomo uspeli, če ne bomo zagotovili ustrezne ravni spoštovanja in avtoritete našega pravnega sistema, vključno z našim pravosodjem. To je kritična točka našega sedanjega in bodočega razvoja. Upam, da danes to vsi bolj ali manj razumemo. Manj jasno pa je, kako doseči, da bo naše pravo spoštovano, da bodo naše skupne institucije države uživale potrebno avtoriteto in spoštovanje. Seveda živimo v demokratični družbi. To pomeni, da vse svoje konflikte rešujemo na pluralističen način. Največji del teh konfliktov, ki jih prinaša razvoj, je takih, da zahtevajo tudi pravno opredeljevanje in večinoma tudi pravno reševanje. Ni si mogoče predstavljati uspešnega reševanja vseh teh problemov brez pravosodja, katerega del je odvetništvo, pravosodja, ki je neodvisno in ki ima avtoriteto.

Včasih pri nas govorimo v zvezi s tem o ugledu pravosodja. Ugled se vselej omenja kot nekaj pomembnega, vendar hkrati nekaj tako rekoč rutinskega, lastnost poklica ali institucije. Pozablja pa se, da je z ugledom tesno povezana ustrezna avtoriteta. Pravosodje mora uživati potrebno avtoriteto. Samo v tem primeru bo reševanje konfliktov, ki jih prinaša razvoj, učinkovito, pravično in samo v takem sistemu dobi odvetništvo svojo polno strokovno vrednost, svojo polno etično neoporečnost in veljavo. V pogovoru s svojimi strankami, svetovanju, nastopanju pred sodišči in v številnih pravnih položajih prav vi odvetniki odločate o tem, o etičnosti našega pravnega sistema in avtoriteti tega sistema.

Pravo je seveda občutljiv instrument, vsestransko občutljiv instrument. Zato mi dovolite, da na glas razmišljam o njegovi naravi s stališča nekdanjega profesorja prava in sedanjega predsednika republike, ki opazuje, ki spremlja našo pravno kulturo, razvoj pravne prakse in probleme, ki se tu pojavljajo. Pravo je vselej označeno z določeno ambivalentnostjo. Je znanost s svojo kritično metodo, ki mu omogoča visoko intelektualno avtonomijo, hkrati pa je tudi instrument moči, ki ga nosilci moči uporabljajo za uveljavljanje svojih interesov. Smo dovolj razumeli to dvojnost in ali uporabljamo pravno misel dovolj dosledno, za pravnike velja tudi dovolj kritično, dovolj dialoško, da bi na ta način določili meje uveljavljanja moči, ki si nenehno prizadeva podrejati pravne mehanizme? Verjamem, da se to vprašanje postavlja prav vsem pravnikom, seveda tudi izrazito odvetnikom.

Vprašanje je pomembno, kajti v naši politiki, v našem javnem razpravljanju, v naši kulturi, ki ni na najboljši ravni, ki ni zadovoljiva, opažamo izrazito instrumentalno pojmovanje prava, prava kot sredstva političnega boja. Značilen primer te prakse – primerov bi seveda lahko dali veliko – so številne parlamentarne preiskovalne komisije, ki zbujajo veliko javne pozornosti, ustvarjajo prostor za politične polemike, ustvarjajo videz ugotavljanja dejstev, včasih celo uporabe prava, vendar kar praviloma ne opravijo svoje naloge. Zamislimo se nad to prakso. To je izrazito neprijetna in, kadar se končuje brez jasnega izida, tudi sistemsko nevarna praksa.

Vzemimo še drug primer – brezobzirno kritiziranje pravosodja, ki ga večkrat slišimo, ki je postalo neke vrste stalna značilnost javnega razpravljanja in politike pri nas. Tudi ta ogroža avtoriteto sodišč, s tem pa seveda tudi enega od temeljev vladavine prava in pravne države. Svoj vrhunec ta cinični odnos do prava doživlja v primerih, ko se nosilci politične ali gospodarske moči znajdejo v položaju obtožencev ali obsojencev. V takih primerih slišimo napadalne izjave o domnevnih zarotah, v katerih naj bi sodelovalo sodstvo. Take napade na sodstvo in na načelo vladavine prava je treba odločno zavrniti in vedno znova poudarjati nujnost spoštovanja načela neodvisnosti pravosodja.

Potrebno je poudariti še nekaj – domneva nedolžnosti, ki je ena temeljnih prvin zaščite človekovih pravic v kazenskem pravu ne trpi poljubnega prenašanja na politično raven in zlorabe za politične nečednosti. Tudi to prakso imamo, na žalost, v naši politični kulturi.

Dal sem nekaj primerov, vendar ne bi želel, da je ta del mojega razmišljanja razumljen kot osrednji. Pravo ima velike naloge in ko govorimo o pravni naravi odnosov v naši družbi in o glavnih pravnih vprašanjih, moramo opaziti še nekatere druge vidike. Namreč, pravo se ne sme omejiti na poznavanje pravnih norm, njihovo memoriranje in njihovo najbolj temeljno jezikovno razlago. Mi imamo v naši tradiciji, naši praksi opravka z določenim normativističnim redukcionizmom, z nečim, kar pravo prepogosto omejuje na tisto vsebino norme in tisti zapis v zakonu, ki nam je prva stopnica v razumevanju prava. Seveda je razumevanje prava, ki reducira pravo na normo, videti praktično. Pogosto je to videti kot nekaj dobičkonosnega, celo zapeljivega. Vendar že od rimskega prava naprej vemo, da tak redukcionistični normativizem ne zadošča. Norma le povzema dejansko stanje in usmerja človeško ravnanje, malo pa pove o smislu norme v okviru širšega pravnega sistema, o njeni umeščenosti v pravno ureditev in ne pove vsega o tem, kako jo je treba uporabljati, zato da bo sistem kot celota dobro deloval. Preprosti normativizem in pravni pozitivizem, dve značilni gledanji na pravo, ki imata veliko opore v naši preteklosti in v naši praksi, dajeta le delne, navidezne odgovore na velika vprašanja prava. Za globlje in trajne odgovore pa je treba upoštevati več. Pravo zahteva razumevanje v vseh njegovih temeljnih funkcijah in v vsem bogastvu njegovih temeljnih načel.

Ko to govorim, se seveda dobro zavedam, da govorim odvetnikom. Tega ne pripovedujem zato, ker bi me do te mere fascinirala pravna teorija, ampak se mi zdi, da gre za vprašanja, ki so izrazito praktično zanimiva in pomembna. Zato se mi zdi pomembno omeniti tudi nekatere temeljne funkcije prava, ki presegajo osnovno normativistično funkcijo.

Najprej, pravo je neke vrste sociologija, je normativni odraz celotne družbene stvarnosti, vseh družbenih odnosov in vseh družbenih potreb. V dejanskem življenju je odnos med dejanskimi odnosi in pravno normo vselej nekaj izjemno pomembnega, nekaj izjemno zanimivega. Pravni teoretiki smo včasih, kadar smo soočeni s kritiko s področja empiričnih ved, družboslovja, odgovarjali, da pravzaprav vse družboslovje na nek način parazitira na normativizmu, da je odvisno od normativizma. Kajti norme so tiste, ki za stalni, za daljši čas, za neko trajno obdobje opišejo družbene odnose. Seveda pa se v dejanskem življenju pravna norma včasih oddalji od svoje družbene zasnove in od svoje funkcije. Nastane razhajanje med normativnim in stvarnim. To je razhajanje, ki ga je treba zaznati in ugotoviti, kdaj je norma preživeta, kdaj je tista njena družbena funkcija pravzaprav prenehala učinkovati oziroma se je družbena stvarnost preveč oddaljila od normativne stvarnosti. Kadar nastane tako razhajanje, ga je treba zaznati, treba ga je razumeti in razmisliti o tem, kako naj se pravo razlaga v okoliščinah, ki se spreminjajo, kako naj se razvija, kje je potrebna sprememba na ravni norme same, kje pa bo zadoščala primerna, na načelih temelječa teleološka razlaga norme, zato da bomo prišli do dobrega pravnega rezultata. To je en vidik prava.

Obstaja pa seveda še globlja vsebina prava. Pravo je človeška filozofija. V svojih normah odraža pogled na svet, na temeljne vrednote človeka. Je izraz temeljne človeške potrebe po urejanju po poti razuma, mirno in predvidljivo. Seveda pri tem nastajajo zahtevne izbire. Pravo je pot k razumnemu ravnanju v življenju, je pot do razumnih izbir. Pravo pove, katere poti so prave in dobre. Globina tega poslanstva prava je seveda izjemna. Že od Aristotelove Etike naprej vemo, da človeške vrline, ki usmerjajo praktične izbire človeka, niso prirojene, ne nastanejo spontano. Potrebno jih je razvijati z dobro vzgojo in z dobrim pravom, z dobrimi zakoni, kot pravi Aristotel. Človeška narava pač ni taka, da bi že sama po sebi zagotovila razumne, miroljubne, dobre izbire. Prav zato sta pravo in zakon tako zelo pomembna tudi za krepitev tistih temeljnih človeških vrlin in etike v družbi, za usmerjanje k razumnim in dobrim izbiram in za tisto, kar na koncu imenujemo dobra družba, "good society". Tudi k temu moramo težiti in vedeti moramo, da je pravo odločilnega pomena za tak dosežek.

To so seveda lepe misli. Pravo, kot sem že dejal, pa je seveda po drugi strani tudi oblast in organizirana družbena moč. Pravo se lahko sprevrže iz pravice v krivico, iz razumne ureditve v oviro družbenemu razvoju ali celo v nasilje nad ljudmi. Pravo mnogi uporabljajo tudi kot strategijo za doseganje ciljev, včasih tudi etično spornih in družbeno škodljivih. In prav tu je pravo še posebno pomembno. Je praktični branik človeške svobode in kot odvetniki ste seveda s tem vidikom prava vsak dan soočeni.

Skiciral sem nekaj dimenzij prava, ki kažejo na njegovo izjemno globoko pomembnost za družbeno stvarnost, za usmerjanje družbe in za našo prihodnost. Vem, da se na ravni pravne prakse ti problemi ne pojavljajo vselej enako vidno, z enako visokim profilom, z enako jasnostjo. Želel pa bi izkoristiti to današnje predavanje, da poudarim, kako pri vsaki uporabi prava, pri vsaki razlagi prava, vselej nastopajo vse te okoliščine, o katerih sem govoril – sociološke, filozofske in politične. Prav zato je pravno delo, pravna praksa na vseh področjih, tako izjemno družbeno pomembna.

In prav zato je pomembno, da razumemo še nekaj. Med vsemi področji prava, ki zaslužijo pozornost, ki jih moramo razvijati, ki jih moramo skrbno razumeti, ni pomembnejšega prava, kot je pravo človekovih pravic, ki predstavljajo temelj, smisel in cilj pravnega reda. Družbeni razvoj preteklih stoletij je vzpostavil človekove pravice kot osrednjo vsebino prava, poudaril bi, nepovratno in temeljno vsebino. Odkar so človekove pravice kodificirane v ustavnih ureditvah držav in tudi na mednarodni ravni, imamo pred sabo že izdelan odgovor na dve temeljni vprašanji, ki so si ju pravniki vselej postavljali – kaj je poreklo prava in kaj je dobra družba, ki ji pravo služi. Človekove pravice odgovarjajo na obe vprašanji. Pravo ima svoje poreklo v tistih temeljnih družbenih izbirah, ki zagotavljajo vsakomur človeka vreden položaj v družbi in ki so izraženi v človekovih pravicah. Hkrati pa s svojo vsebino pravo ureja vse tiste poglavitne izbire, ki naredijo družbo dobro. In človekove pravice so spet merilo obojega.

To izhodišče v vsakokratni družbeni aktualnosti odpira nadaljnja, podrobnejše vprašanja in v pravu, utemeljenem na človekovih pravicah, najdemo tudi odgovore na ta vprašanja. To velja tudi za našo družbo, tu in zdaj. Danes so človekove pravice močno zaščitene in danes jih ne ogrožajo zgodovinsko propadle totalitarne ideologije in nasilna državna represija. Nikoli pa niso v resnici popolnoma zagotovljene in nekatere nove nevarnosti so izjemno resne.

Vzemimo dva primera. V preteklih letih smo v sicer legitimnem prizadevanju za odkrivanje in preprečevanje terorističnih dejanj v mnogih državah, tudi v državah Evropske unije, doživljali zaskrbljujoče primere krepitve državne represije in celo protipravnega državnega nasilja, protipravnega premeščanja ljudi, ki jim je bila odvzeta osebna svoboda, celo primere mučenja. In vse to na škodo človekovih pravic, pravice do osebne varnosti in svobode, torej najbolj elementarnih človekovih pravic. Taki pojavi, kadar se o njih začne govoriti in kadar se zanje izve, nas morajo skrbeti. Takemu razvoju državne prakse je treba nasprotovati. Upam, da je ta faza skrbi za varnost, ki naj bi bila močnejša od spoštovanja človekovih pravic, mimo in da se pri nas ekscesi, o kakršnih sem govoril, ne bodo dogajali. Verjamem, da se ne bodo in verjamem, da je pri nas dovolj energije in modrosti, ki bo zagotovila spoštovanje človekovih pravic.

Pri nas pa moramo biti po drugi strani občutljivi na drug problem, problem človekovih pravic, ki izhaja iz sedanje gospodarske krize. Če pogledamo letošnje poročilo varuhinje človekovih pravic, lahko preberemo, da socialno razslojevanje in stiska, v kateri se nahaja čedalje večje število ljudi, ustvarjata številne primere ogrožanja človekovih pravic, kot so mobbing na delovnem mestu, onesposabljanje ljudi za uporabo pravnih sredstev, družbena izključenost in tudi materialno pomanjkanje, ki je posledica izgube delovnih mest. Posebej poudarjam, da varuhinja ugotavlja, da je med posledicami krize tudi onesposabljanje ljudi za uporabo pravnih sredstev.

Gre za probleme, ki presegajo tisto temeljno, najbolj grobo, najbolj direktno problematiko kršitve človekovih pravic, o kakršnih sem govoril ravnokar. Seveda ne gre za to, da bi državni represivni aparat posegal v človekovo osebno varnost in svobodo, vendar gre za probleme, ki izjemno močno prizadenejo človeka, ki pomenijo kršitev človekovih pravic in ki ustvarjajo učinek, ki je podoben bolj klasičnemu učinku kršitve človekovih pravic, takemu, ki ga lahko pripišemo represivni državi. Potlačenost in izključenost, pa tudi krivično materialno prikrajšanje, so moralno nesprejemljivi pojavi in kršitve človekovih pravic, ki jih moramo zaznati in moramo iskati odgovore.

V iskanju odgovorov se moramo najti vsi. Sam sem konec lanskega leta Odvetniški zbornici Slovenije predlagal skupen razmislek o različnih dejavnostih, ki bi pomagale ljudem, ki so se v sedanjih kriznih razmerah znašli v stiski. Med njimi je mnogo takšnih, ki zaradi revščine, neukosti ali preprosto šoka ob izgubi dela izgubijo samozavest in voljo za uporabo pravnih sredstev, ki so na voljo ljudem v Sloveniji. Občutki odrinjenosti, izključenosti in krivice, ti občutki so med ljudmi vselej prisotni. V kriznih razmerah, kakršne so sedanje, pa je razširjenost teh pojavov še večja in zaskrbljujoča. Iz teh občutkov se krepi vtis, da v Sloveniji pravna država ne deluje, da je odpovedala oziroma da obstajata dve pravni državi, ena za bogate in privilegirane in druga za revne in izključene. Seveda nas mora to skrbeti.

Dosegli smo trenutek, ko bi lahko uvedli standarde in priporočila, ki pomagajo rešiti vsaj del teh problemov. Govorim o standardih in priporočilih, po katerih bi se ravnale tudi odvetniške pisarne, ki bi nudile pro bono pravno pomoč v določenem številu ur osebam, ki očitno ne znajo, ne zmorejo pridobiti take pomoči ali so izgubile voljo za to. Seznanjen sem z načeli in pravili kodeksa odvetniške poklicne etike, po katerih zastopanje in obramba socialno šibkih šteje za običajno, pogosto, častno nalogo odvetnikov pri opravljanju njihovega poklica. Vem, da mnoge odvetniške pisarne opravljajo pro bono pravno pomoč in da je ta dejavnost cenjena in spoštovana. Ob današnji priložnosti se želim zahvaliti vsem, ki se vključujete v to plemenito dejavnost, in bi vam rad povedal, da je njen pomen veliko večji, kot se zdi na prvi pogled, kadar se ga obravnava samo v kontekstu določenega primera ali pomoči enemu samemu človeku. Gre za eno temeljnih družbenih nalog našega časa na pravnem področju, v uporabi prava, ki naj realno zaščiti človekove pravice tistih, ki so v teh časih najbolj prizadeti in ki upravičeno ali neupravičeno trpijo zaradi občutka največje izključenosti. Nekaj je torej že storjenega in kar je storjenega, ni malo. Tisto, za kar je treba reči zahvalo, za vse tisto se zahvaljujem.

Sedaj pa bi rad ugotovil, ali bi ob vsem tem uvedli še kakšen dodaten sistematičen pristop, ki bi vsem odvetnikom v Sloveniji omogočil, da z majhnim prispevkom, proporcionalnim glede na velikost odvetniške pisarne, postanejo del večje, vsedržavne akcije z namenom pomagati ljudem v stiski. Zato me veseli, da je upravni odbor odvetniške zbornice to moje razmišljanje in take pobude ocenil kot dobrodošle in izrazil že dobro raven pripravljenosti za sodelovanje. Predlog, ki sem ga prejel in ki svetuje ustanovitev posebnega delovnega telesa v okviru mojega urada, v katerega bi bil vključen tudi predstavnik odvetniške zbornice in ki bi bil posvečen prav tej tematiki, spremljanju tematike pro bono pomoči, je vreden takojšnjega ne samo razmisleka, ampak tudi konkretizacije in izvedbe. Lahko mi verjamete, da bom v naslednjih tednih poskušal doseči, da pridemo skupaj in da naredimo načrt, kako naprej. Kajti občutljivost naše družbe je takšna, da lahko s posegom na tem področju naredimo nekaj pomembnega, nekaj resnega, nek pravi, dober prispevek h krepitvi ne samo našega pravnega reda, ampak tudi h krepitvi občutka pravičnosti, ki je tako temeljnega pomena za kohezivnost družbe.

Ko to govorim, ko govorim o vlogi odvetništva v teh kontekstih, posebej poudarjam, da nikakor ne mislim, da je treba glavno breme ali posebno velik del bremena za urejanje vprašanj, ki so predmet mojega predavanja, prenašati na odvetnike. Seveda moramo razumeti, da je naš pravni sistem potreben celovitega napora, da je treba na ravni države kot celote razvijati pravni sistem in ukrepati tako, da bi se zaščitilo ljudi in njihove pravice in da se vzpostavijo pogoji za napredovanje družbe. Seveda bomo spet, kadar gremo na raven te splošne naloge, prišli do vloge vladavine prava, ki jo moramo razumeti tako v temeljnem pomenu kot tudi v praktični aktualnosti. Prav z načelom vladavine prava se zagotavlja tista raven zaupanja v družbi, ki omogoča resno razpravo o spremembah in boljših pravnih in drugih rešitvah za probleme, ki jih prinaša ta čas in ekonomska kriza.

Temeljne naloge so medtem že postale očitne in ne bo odveč, če jih še enkrat omenim. Najprej, krepitev institucij nadzora in krepitev institucij pravosodja. Družbena kriza, ki jo doživljamo, je v veliki meri tudi kriza avtoritete institucij. Ni seveda samo kriza avtoritete institucij, je v veliki meri poleg ekonomske in socialne tudi kriza vrednot. Vendar ni druge poti do reševanja vprašanj in problemov krize vrednot, kot je pravo, in ni drugih instrumentov za reševanje teh problemov, kot so instrumenti pravne države. Državne institucije je treba spoštovati, od njih samih pa zahtevati pošteno in zakonito delo. Seveda eno brez drugega ne gre. Spoštovanje in resno obravnavanje institucij države je nujen pogoj za njihovo učinkovitost. Institucije nadzora moramo tudi okrepiti. Kvalitetno delo novoustanovljenega nacionalnega preiskovalnega urada, kvalitetno delo tožilstev in vseh drugih institucij nadzora in pregona protipravnih dejanj je izjemno pomembno za dobro delovanje, ugled in avtoriteto pravne države v celoti.

Omeniti moram tudi neko bolj nevšečno izkušnjo. Vladavino prava moramo seveda krepiti na vseh ravneh, tudi na ravni ustavnega sodišča. Morda se spomnite, da sem pred več kot dvema letoma Državnemu zboru Republike Slovenije predlagal, da bi s potrebnim ustavnim dopolnilom razbremenili ustavno sodišče pretiranega bremena, ki ga prinašajo konkretni in med njimi včasih tudi dokaj trivialni primeri, in da bi izdelali ustavne določbe, po katerih bi se sodišče bolj posvetilo najpomembnejšim ustavnim in drugim pravnim vprašanjem naše ureditve in s svojimi odločbami še bolj učinkovito usmerjalo razvoj celotnega pravnega sistema pri nas. Zaskrbljujoče je, da Državnemu zboru Republike Slovenije ni uspelo storiti koraka naprej, in to navzlic široki strokovni in javni podpori, ki jo je ta predlog dobil. Gre za predlog, ki praktično nima opozicije v pravnih krogih. Bil je temeljito prediskutiran, temeljito pretehtan in pravniško zelo dobro izpiljen. Nastala je politična blokada. Ta politična blokada je zaskrbljujoča in veliko pove o pomanjkanju politične zrelosti in občutka za pomen prava v našem političnem prostoru, tu in zdaj.

Kaj potrebujemo? Potrebujemo streznitev in resen zasuk k bolj odgovornemu obravnavanju tistih vprašanj naše ustavne ureditve, ki so že dozorela za spremembe. Ko govorim o tem, seveda ne morem mimo dejstva, da vztrajno prizadevanje za utrjevanje spoznanja, da je vladavina prava nujen pogoj družbene stabilnosti in razvoja, da ponavljanje tega spoznanja nikakor ne more biti odveč. Ta naloga zahteva kompetentno obravnavo prava, kritično presojo pravne prakse, zavračanje napadov na pravosodje in odločen boj proti cinizmu, kakršnega opažamo v trditvah, češ, da je pravni postopek zoper nosilce moči že kar nekakšna politična zarota ali pa da pri nas nobena resna zadeva ne more dobiti sodnega epiloga.

Problemi torej so. Vemo, kakšne so temeljne smeri, kakšne so temeljne naloge za naprej. Problemi nas ne smejo odvračati od reševanja nalog, ki jih prinaša čas. Pri tem lahko računamo še na izjemno velik in pomemben kapital – to je zdrava pamet in poštenost državljank in državljanov Republike Slovenije, ki v trenutkih opredelitve in odločanja vselej izkazujejo izjemno visoko racionalnost. Ni dvoma, da bo tako tudi v prihodnje. V to racionalnost ljudi moramo zaupati. Seveda pa je potrebno poleg tega tudi resno angažiranje pravne stroke. Brez resnega in poglobljenega razumevanja prava, brez resne privrženosti pravu in pravičnosti, tisti pravičnosti, ki jo lahko zagotovi zgolj pravo, brez obrambe načela vladavine prava ne bo pravega napredka.

In zato, ker moramo imeti oboje, ker moramo razumeti in se zanesti na zdravo pamet in poštenost ljudi nasploh in ker moramo imeti dobro pravno stroko, je tako zelo pomembno angažiranje odvetnikov. S svojo strokovnostjo in etičnostjo lahko pomembno pomagate pri premagovanju sedanjih težav naše družbe in pri zagotavljanju pogojev za njen nadaljnji razvoj. Naj ponovim, pravo je kritičnega pomena za uspešnost vsega družbenega razvoja. Kot odvetniki prispevate svoj delež k premagovanju stisk tistih, ki jih je kriza posebej prizadela. Naj še enkrat povem, hvaležen sem vam za vašo vlogo, za vaše dosedanje delo in za vašo pripravljenost poiskati dodatne rešitve, o katerih sem govoril. Gre za pomembna vprašanja. Gre za to, da zberemo voljo in poiščemo najboljše rešitve in da verjamemo, da bomo skupaj tudi zmogli.