Intervju za Večer

Ljubljana, 25.10.2008  |  intervju

Predsednik ne podpisuje tujih odločitev

Novinarja: Darka Zvonar Predan, Aleš Lednik

Mariborčan Danilo Türk, profesor mednarodnega prava in nekdanji diplomat, je od 22. decembra lani tretji predsednik Slovenije. Še preden bo minilo okroglo leto v predsedniški palači, bo moral predlagati mandatarja vlade v naslednjem mandatu, oči javnosti pa so te dni uprte tudi v aktualno reševanje zapleta z imenovanjem in odpoklicem veleposlanikov. O tem in še marsičem je tekel naš pogovor v predsedniški palači zaradi natrpanega predsednikovega urnika že v ponedeljek opoldne, še pred odprtim pismom zunanjega ministra Dimitrija Rupla, naslovljenim na predsednika, in dan pred obiskom britanske kraljice, po katerem je predsednik Türk takoj odpotoval na uradni obisk Kitajske.


Gospod predsednik, obisku njenega veličanstva britanske kraljice Elizabete II. na rob: se vam zdi vaša predsedniška funkcija podobna njeni? Aludiram na to, ali bi si morda želeli več pooblastil.

(Nasmešek.) Primerjave pravzaprav ni. Britanski monarhi zastopajo eno najstarejših monarhij na svetu z zelo urejenimi tradicijami in dolgim spominom, sam pa sem bil izvoljen za predsednika ene novo nastalih držav z drugačno ustavno ureditvijo in s skromnimi političnimi izkušnjami. Primerjav zato pravzaprav ne more biti, razen ene same: v obeh primerih gre po mednarodnem pravu za šefa države.

In s svojimi pooblastili ste zadovoljni?

Seveda. Mislim, da moja praksa dokazuje, da se da v okviru pooblastil, ki jih določa ustava, polno opravljati funkcijo predsednika.

Ena predsednikovih nalog je predlaganje mandatarja. Doslej ste bili v svojih izjavah o bodočem mandatarju previdni, a zdaj je menda že jasno, da bo to Borut Pahor?

Tudi zdaj moram biti v teh izjavah previden, kajti po predpisih moram opraviti še posvetovanja z vodji poslanskih skupin, slednjih pa še ni. Mislim, da ne bi bilo v redu, če bi kot predlagatelj mandatarja o tem govoril, preden so sploh urejeni formalni pogoji za posvetovanje.

Prejšnji teden so se ob prekinitvi pogajanj z Desusom pojavile teorije, da bi utegnil novo vlado sestavljati celo dosedanji premier Janša.

Ozadij teh razmišljanj ne poznam. Sam lahko govorim le o tem, kar je na očeh javnosti in kar lahko razumem iz svojih stikov z vidnimi politiki v Sloveniji. Rekel bi, da preveč različnih opcij ni dobro uvajati v razpravo. Treba se je držati tistih, za katere obstajajo realne podlage, te pa so določene z volitvami.

Se, ker je zmagala opcija, ki je podpirala tudi vašo predsedniško kandidaturo, počutite kot zmagovalec in ali to vpliva na vašo presojo?

Gotovo ta okoliščina ne vpliva na mojo presojo. Kot ste lahko opazili, sem se kot predsednik zelo zadržal ob volilni kampanji in tudi v povolilnih izjavah. Osnovno načelo je, da je treba voljo volivcev spoštovati, to je vse, kar me zavezuje.

Nekaterim se zdi sestavljanje koalicije v času, ko mandatar še ni znan, paradoks. Mislite, da bi bilo treba spremeniti pravila igre?

Neformalna posvetovanja, v katerih se stranke, ki razmišljajo o sestavi koalicijske vlade, pogovarjajo tako o programih kot o imenih, so razumljiva. Naši roki za konstituiranje parlamenta so razmeroma dolgi, zato je naravno, da vzporedno s tem potekajo neformalni procesi. Če bi se nekega dne odločili spremeniti sistem in roke skrajšati, bi bila tudi možnost posvetovanj zmanjšana. Vendar doslej ni bilo nobenih predlogov za spremembe.

Kdaj, mislite, bi lahko dobili novo vlado?

Kakor veste, mi je za imenovanje mandatarja dan tridesetdnevni rok, začel je teči 15. oktobra, torej se bo končal sredi novembra, vmes že potekajo neformalna posvetovanja in iz njih lahko izide precej zgodnje predlaganje ministrov ter ministric. Kot veste, je treba poleg potrditve mandatarja dobiti tudi potrditev novega kabineta.

Dobili naj bi tudi novo ministrstvo, namreč za Slovence po svetu. Vaše mnenje?

Tak resor smo nekoč, v prvi vladi, že imeli. Zdaj gre za posledico zakonske ureditve in voljo zakonodajalca je treba uresničiti. Prav je, da se tako ministrstvo ustanovi, posvaril pa bi pred pretiranimi pričakovanji. Odnosi s Slovenci po svetu so v veliki meri odvisni od realnih potreb tako Slovencev po svetu kot v domovini, pa tudi od realnih možnosti. Mislim, da jo treba to upoštevati tudi pri načrtovanju realnih dosežkov tega ministrstva.

Napovedi zmagovite opcije, da bo kadrovala drugače kot dosedanja, ste ocenili kot spodbudne. Bi lahko rekli, da doslej videno v neformalnih pogajanjih potrjuje te obljube?

Za zdaj imamo še vlado, ki, potem ko ji je 15. oktobra prenehal mandat, opravlja tekoče posle. Kako bo ravnala naslednja, ki je še ni, ni mogoče soditi. Je pa pozitivno, da stranke, ki pripravljajo koalicijo, zastopajo discipliniran pristop in tezo o samoomejevanju. Prav je, da vlada razume potrebo po samoomejevanju, ker je to s stališča stila vladanja in pričakovanj ljudi dobro.

Pravite, da je naša demokracija v dobri formi, a smo pred volitvami poslušali ocene, da je ljudi strah, da se bojijo povedati svoje mnenje ...

V demokraciji ljudje najjasneje povedo svoje mnenje na volitvah. Kot predsednika republike me obvezuje to, da so ljudje prišli na volitve v dobrem številu in jasno artikulirali svojo voljo. Vsi drugi, ki sodelujemo na politični sceni, moramo to voljo spoštovati, razumeti in izvajati. Jasno pa je, da v političnem dogajanju včasih obstajajo kakšni strahovi, zaskrbljenost, vendar se lahko realna teža teh pojavov oceni samo z volitvami. Zato se mi zdi, da je čas za ocene demokracije po volitvah in da po teh zadnjih spričo dobre udeležbe in jasno izražene volje ni mogoče reči nič drugega, kot da je naša demokracija v dobri formi.

Pred volitvami se je veliko govorilo o t. i. tajkunizaciji. Kako gledate na ta pojav?

Z njim je mogoče tudi manipulirati, kajti vprašanje, koga vse imamo za tajkune, je lahko zelo subjektivno in samovoljno. Zato sem vselej zagovarjal potrebo po čim boljši pravni ureditvi, s katero se preprečuje neupravičeno bogatenje. Pot do pravih rešitev pelje prek dobrega prava. V nasprotnem imamo pač politična prijateljstva in druge faktorje, ki vplivajo, koga uvrstiti v to kategorijo, in iz tega ne morejo iziti pametne rešitve.

Torej doslej dobrega prava nismo imeli in zakaj ne?

To je dobro vprašanje, ki pa ga je treba postaviti državnemu zboru in poslancem prejšnjega sklica, kajti bili so različni predlogi zakonov in tudi dobre predstave o tem, kateri ukrepi bi bili potrebni za omejitve deviacij pod zbirnim pojmom ''tajkunizacija''. Upam, da bo novi državni zbor v zvezi s tem dovolj dosleden, hiter in resen.

Vaš predhodnik Janez Drnovšek je večkrat ponovil, da slovenskih časopisov ne bere ...

Jaz jih berem.

In kakšno je vaše mnenje?

Spremljal sem veliko tiska v raznih delih sveta in mislim, da je slovenski tisk zelo politično angažiran. Veliko slovenskih medijev se zelo zanima za politična vprašanja in jim posveča obširno pozornost.

Bi rekli, da je to minus ali plus?

Verjetno plus glede na to, da smo družba, ki gradi demokracijo, v kateri je svoboda izražanja temelj, obveščenost državljanov pa zrak, potreben za obstoj demokracije. Skratka, mislim, da je v naših razmerah to dobro, verjetno pa se bo sčasoma političnost tiska oziroma medijev zmanjšala, težko je napovedati, kdaj in kako. Mislim pa, da so slovenski mediji dovolj pluralni in normalni, tako da ne vidim zelo izrazitih problemov. Seveda, vedno se da razmišljati, recimo, o boljših rešitvah javne televizije, to se mi zdi spričo njenega javnega značaja večna debata in prav je, da se nadaljuje. Pri tiskanih medijih pa ne opažam kakšne akutne potrebe po spreminjanju sistema.

Vpeljali ste spremembe s častno stražo, ki niso bile deležne kdove kakšne pozornosti, zato pa je več pozornosti, tudi kritik, celo na račun domnevnega razsipništva, vzbudila vaša želja po rezidenci.

Častno stražo sem vpeljal kot novost ob predaji poročila o volilnih izidih in poročila varuhinje človekovih pravic, ker sem tako želel poudariti njun pomen. Stalne častne straže, ki bi stala pred predsedniško palačo, kot je navada v drugih državah, pri nas nimamo, sam je tudi nisem nikoli predlagal, so jo pa drugi in jaz sem jo kot idejo sprejel. Če bodo za to pogoji, sem za to, da se uvede, ampak za zdaj teh pogojev ni in s tem ne mislim hiteti. Kar zadeva rezidenco, ne vem, od kod ideja, da si jo želim. Gre za predlog, ki ga je vlada oblikovala, še preden sem bil izvoljen, in ga poslala na razne naslove, tudi na mojega. Bil sem za, saj je rezidenca predsednika republike rešitev, ki je značilna za vse evropske države. Slovenija izstopa po tem, da je nima. Vendar tudi to zame ni prioritetno vprašanje in ne vem, zakaj se je ta razprava v zadnjih dneh tako razvila. Sam je prav gotovo nisem sprožil. Ničesar posebnega nisem predlagal, moje stališče, ki ga že ves čas ponavljam, namreč, da je prav, da bi predsedniki Republike Slovenije imeli rezidenco, je načelnega značaja. O vsem drugem se bo treba še pogovarjati.

Kako pa je z brunarico na Brdu?

Leta 2003, v času predsednika Drnovška, ki je uporabljal brunarico tudi že prej, še kot predsednik vlade, je bila določena za pomožni objekt za delo. Ta odločitev velja še sedaj in sam brunarico občasno uporabljam. Upam, da verjamete, da ima predsednik tudi ob koncu tedna veliko dela.

Kaj bi rekli na oceno, da ste se že v družini naučili presegati politične delitve po slovensko, saj je vaš brat Vitoslav, direktor Elesa, član SDS?

Živimo v časih političnega pluralizma, ko si ljudje svobodno določajo politične preference, in normalno je, da so te različne tudi pri ljudeh znotraj družine. Vrh tega nimam nobenih razlogov za zamere do SDS, z mnogimi njenimi ljudmi sem se večkrat zanimivo, prijazno pogovarjal in v marsičem smo se tudi strinjali, s predsednikom stranke in vlade Janezom Janšo sem tudi veliko sodeloval. Pomembno je razumeti, da je zunaj strankarske privrženosti še veliko takega, kar nas druži in iz česar smo narejeni kot skupnost, kot narodna celota.

Gre pa seveda tudi za prakso, s katero daje predsednik zgled.

Sam nimam predsodkov, odprt sem za sodelovanje z vsemi strankami, čeprav se včasih, vem, temperatura malo dvigne. Tako je bilo, recimo, ko sem predlagal ustavne sodnike, jaz pa sem menil, da je predsednik dolžan najti dobre juriste, ki sodijo na ustavno sodišče, ne glede na to, kaj ti kandidati politično menijo.Takšne sem iskal in našel, in danes nihče ne razpravlja o tem, da je s sestavo našega ustavnega sodišča kaj narobe. To dajem kot zgled, da je mogoče najti rešitve v vseh razmerah.

Bili ste diplomat in to področje dobro poznate. Kakšno je bilo sodelovanje z zunanjim ministrom Dimitrijem Ruplom in kako gledate na njegovo imenovanje za veleposlanika na Dunaju?

Z zunanjim ministrstvom je bilo sodelovanje zelo dobro. Bili smo v vrsti kontaktov na delovni ravni in v običajnih pripravah mojih obiskov. S prispevkom zunanjega ministrstva sem popolnoma zadovoljen. Nekaj drugega pa so bile izkušnje ob postopkih za odpoklic nekaterih veleposlanikov in za postavljanje novih. Tu sem opazil določene anomalije, ki jih bo treba v prihodnje popraviti. To izkušnjo bi rad izločil in jo postavil na posebno mesto, ker mislim, da se je tu marsikaj dogajalo preveč po domače in da se ni spoštovalo vseh predpisov. Bo pa o tem še priložnost govoriti, saj se proces nadaljuje. Kar zadeva predlog, da bi sedanji zunanji minister dr. Rupel postal veleposlanik na Dunaju, pa moram povedati, da sam tega predloga nisem dobil. Kot veste, po naši ustavi postavlja veleposlanike predsednik republike in po ustaljeni praksi naj bi se o tem opravilo tudi kakšno predhodno posvetovanje. Tega ni bilo. Za to idejo sem izvedel iz tiska, ravno tako, kot sem iz medijev izvedel za razpravo o tem na seji vlade. Bil sem presenečen, ker sem prepričan, da bi bila kakšna predhodna posvetovanja na mestu in ker se za tak predlog običajno opravi še postopek v zunanjepolitičnem odboru državnega zbora.

Boste predlog za Dimitrija Rupla, ko ga boste dobili, podpisali?

Predsednik republike postavlja veleposlanike, ne podpisuje tujih odločitev. V končni fazi odloča o postavitvi veleposlanikov in pri tem pregleda vse vidike, ali kandidat izpolnjuje zakonske in strokovne pogoje in ali je bil pravilno izveden postopek. Danes tega ne želim napovedovati, vendar vsi vidimo, da tu so problemi na vseh treh področjih.

Mislite, da je praksa vaših dveh predhodnikov premalo izpostavila dejstvo, da predsednik ne podpisuje, ampak odloča?

Moja predhodnika sta imela drugačno situacijo. Letos pa je bilo pred volitvami zelo veliko predlogov za odpoklice in nova imenovanja. Gre za več kot četrtino vseh veleposlanikov. To je velik zalogaj. Te postopke je najbolje izpeljati individualno, za vsakega kandidata posebej. Tu pa smo imeli opravka z nekim paketom, kjer so se pojavljale raznovrstne težave. Zaradi tega je ta situacija bolj problematična kot prej. Predvsem pa bi opozoril, da ni bilo korektnih predhodnih posvetovanj, ki so potrebna. Celovitih, odprtih, z vsemi podatki in vsemi argumenti. Tega ni bilo in tudi v nadaljnjih fazah je bilo kar nekaj težav. Začnejo se pojavljati predlogi v medijih, predsednik pa nič ne ve o tem, da se kaj pripravlja.

So šle zadnje spremembe zakona o zunanji politiki v zvezi z veleposlaniki v pravo smer?

Ta rešitev ni bila dobra. Sprejet je zakon, ki zahteva, da se na veleposlaniška mesta postavlja samo profesionalne diplomate, se pravi tiste, ki so imeli status javnega uslužbenca kot diplomati vsaj sedem let skupaj. To je seveda restrikcija, ki se mi ne zdi razumna, ampak zakon je treba spoštovati in ga v čisto vseh primerih upoštevati. Zakon namreč mora veljati za vse.

Kako vidite slovenski diplomatski korpus? V preteklosti je veljalo, da smo imeli odlične diplomate. Mnogi med njimi so poklicno pot sklenili kot slovenski diplomati, ko je prišel čas predsedovanja EU, pa so ugotavljali, da so prezrti.

Najprej ocena diplomatskega potenciala. Slovenija je samostojna 17 let in v tem času se je formiralo kar veliko mladih in sposobnih diplomatov. Ta potencial je treba videti v celoti in mu dati možnost, da dela na odgovornih mestih, ker smo dosegli starost in zrelost, da to lahko naredimo. Drugo vprašanje pa se tiče uporabe nekdanjih veleposlanikov v času predsedovanja EU. To je bil tako velik in poseben projekt, da je normalno, da država, ki predseduje, pokliče na pomoč tudi veleposlanike, ki so že v pokoju ali na kakšnih drugih mestih. Zakaj se to pri nas ni naredilo, lahko le ugibam. Mislim, da je to bila napaka.

Kako pa kot diplomat in pravnik gledate na reformo EU, ki predvideva tudi funkcijo skupnega zunanjega ministra? Si lahko v daljni prihodnosti predstavljamo, da bi namesto britanskega in francoskega zunanjega ministra v Varnostnem svetu Združenih narodov (VS ZN) sedel zunanji minister EU?

Če bi to bila zelo oddaljena perspektiva, morebiti, zdaj pa si je to težko plastično predstavljati. Kar pa seveda ne pomeni, da ne bi bila dobra rešitev, če se imenuje skupni zunanji minister EU. Mislim, da je lizbonska pogodba dobra, moramo pa biti realisti. Od institucionalnih reform ne smemo pričakovati preveč. Te lahko do neke mere povečajo skladnost in moč EU, vendar so tudi politične okoliščine, ki omejujejo ta učinek. Imamo torej pozitiven, dober predlog, ne smemo pa pričakovati, da se bo čez noč zgodila kakšna zelo velika sprememba.

Vašo nedavno pobudo za reformo VS ZN je britanski zunanji minister David Miliband prav v Večeru označil za koristno. Kakšna je sploh možnost majhnih držav v ZN, da so slišane in upoštevane?

Majhne države imajo to prednost, da se njihovim predlogom ne pripisuje političnih ambicij in želje po povečevanju vpliva, načrtov iz ozadja. Upam, da bo tudi moj predlog razumljen tako. Moj predlog je rezultat dolgoletnega opazovanja in sodelovanja v razpravi o reformi VS ter upoštevanja nekaterih okoliščin, ki doslej niso bile upoštevane. Recimo to, da med nestalnimi članicami VS nekateri rotirajo zelo pogosto, drugi pa zelo poredko. Zato se mi zdi, da ima moj predlog možnosti, da pomaga k osredotočanju razprave v prihodnje. Mene bi seveda zanimalo, kako britanska diplomacija gleda na te ideje, ki niso popolnoma nove, so pa v nekem smislu dopolnitev idej, ki lahko pomagajo pri iskanju kompromisov.

Pa je realno pričakovati, da bodo na primer ZDA sodelovale pri reformi nečesa, kar jim v prvi vrsti daje moč? Da bi se odrekle pravici do veta?

Nihče ne predlaga, da bi se ZDA ali katera od ostalih stalnih članic VS odrekle pravici do veta. Govorimo o tem, da naj nove stalne članice ne bi imele te pravice. V ta problem se v svojih predlogih konkretno nisem spuščal. To je stvar, o kateri se bo še razpravljalo, in morda bomo našli rešitve. Interes stalnih članic za reformo pa je očiten. Stalne članice preko VS realizirajo tudi svoje interese, to pa je mogoče le, če ima VS ustrezno legitimnost in moč. Ta moč se ne izraža več v sedanjem sestavu, ampak potrebuje razširitev VS. Reforma torej je v interesu tudi stalnih članic. Vprašanje pa je, kateri model jim je blizu.

Poznate Baracka Obamo ali Johna McCaina? Eden od njiju bo kmalu vodil ZDA. Kakšne spremembe se obetajo?

Zanimiva je izjava Colina Powlla (bivšega zunanjega ministra ZDA, op. p.), ki je povedal, da se pričakujejo spremembe. Uporabil je izraz, ki sem ga tudi sam uporabil v Generalni skupščini ZN - ''transformational needs'', potreba po temeljitih spremembah. To potrebo simbolizira kandidatura Baracka Obame, ki je, kot kaže, začel dobivati odločilno prednost. Če bi spoznanje, da potrebujemo transformativne spremembe, prevladalo, bi svet stopil na dobro pot. Seveda pa bi morale biti spremembe prave. Ta čas se govori tudi o reformi finančnega sistema, nujno je ravno tako pogledati varnostni sistem. Mnogo več bo treba narediti za varstvo okolja in preprečevanje posledic globalnega segrevanja. Vse to so zelo zapletena vprašanja, ki zahtevajo nov pristop. Veseli me, da to spoznanje prodira in da je zelo široko zastopano. Upam, da bo iz vsega tega izšla kakšna sprememba svetovne politike.