Predsednik na podelitvi nagrad gospodarske zbornice

Ljubljana, 6.3.2012  |  govor

Slavnostni nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na slavnostni podelitvi nagrad Gospodarske zbornice Slovenije za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke za leto 2011
Ljubljana, 6. marec 2012


Spoštovani zbrani,
spoštovani nagrajenci!

Nagrade Gospodarske zbornice Slovenije za izjemne gospodarske in podjetniške dosežke spadajo med najstarejša in najuglednejša priznanja za uspehe pri razvoju podjetij in podjetništva v Sloveniji. Prejemniki priznanj se vsak na svojem področju odlikujejo z odličnostjo, nenehnim izpopolnjevanjem in prilagajanjem na spremembe v poslovnem okolju. Takšni so tudi letošnji nagrajenci.

Prejemniki priznanj Gospodarske zbornice Slovenije se ponašajo s strateškim vodenjem, poznavanjem sodobnih poslovnih trendov, dobrimi tržnimi in razvojnimi dosežki, visoko dodano vrednostjo na zaposlenega, učinkovitim spopadanjem s kriznimi razmerami ter širjenjem svojih dejavnosti in storitev na konkurenčne tuje trge. Številni njihovi izdelki so plod lastnega znanja in sodelovanja s strokovnjaki slovenskih raziskovalnih organizacij.

Večina dobitnikov priznanj so obenem družbeno odgovorna podjetja, ki sodelujejo v različnih človekoljubnih akcijah in spodbujajo družbene dejavnosti v svojem lokalnem okolju. Številna med njimi izkazujejo tudi visoko okoljsko ozaveščenost in uvajajo različne programe za zaščito okolja.

Vsi ti dosežki in vse, kar nagrajenci Gospodarske zbornice Slovenije prispevajo k našemu skupnemu razvoju, zasluži vse spoštovanje.

Letošnji nagrajenci, podobno kakor pretekla leta, predstavljajo različne gospodarske veje, pa tudi različne oblike lastništva. Med njimi so industrijska in družinska podjetja, podjetja z različno starostjo in tradicijo. Nekatera so bila ustanovljena pred več kot sto petdesetimi leti, druga pa so postala polnoletna pred kratkim. Toda vsem je skupno, da so uspešna že dobro zaporedje let, kar izkazuje njihovo naravnanost na dolgoročni razvoj ter sposobnost za prilagajanje tržnim in vsem drugim gospodarskim razmeram. Zanimivo – in pomembno – je, da njihovih vodilnih ljudi ne slišimo tarnati o težavah, s katerimi se pri svojem poslovanju dnevno srečujejo, temveč probleme, s katerimi se srečujejo, pojmujejo kot priložnost za nadaljnji obstoj in razvoj. Za svoje delo si zaslužijo čestitke, postaviti jih moramo za zgled ravnanja, kakršno zahtevajo sedanji nelahki časi.

Nocojšnji večer je namenjen predvsem nagrajencem, hkrati pa je to priložnost za razmislek o našem gospodarskem položaju in poteh naprej.

V teh časih se pogosto zdi, kakor da nas je doletela nekakšna statičnost, kakor da smo spričo sedanjih težav nekako ohromeli. Pogosto se zdi, kakor da je celotna družba v krču, namesto da bi ljudje z idejami, energijo, predvsem pa z željo izboljšati, spremeniti razmere prevzeli pobudo in povedli podjetja iz krize. Že sprememba ozračja in krepitev volje bi veliko pomenili. Vse preveč je tarnanja in kazanja s prstom na druge ter kritiziranja, vse preveč je čakanja na ukrepe države, pogosto zato, da bi se prikrile slabosti v poslovnem odločanju: neodločnost, pomanjkanje znanja, vizij in poguma. Tudi stanovske organizacije niso imune proti tem boleznim.

Smo se kdaj vprašali, ali stanovske organizacije opravljajo svoje poslanstvo, svojo nalogo? So stanovske organizacije mesto, kjer se iščejo, ustvarjajo, odpirajo rešitve? Kakšne možnosti so ponujene za predstavitev novih rešitev, kako za te rešitve navdušujemo okolico? Kaj je storjeno in kaj še lahko storimo za krepitev trženja? Kako bomo uspešno tržili izdelke, če že lastnih rešitev in idej ne tržimo?

Nobene dileme tudi več ni, da so za obstanek in razvoj potrebne družbene spremembe. Danes so potrebne spremembe večje, kakor bi bile v preteklosti, če ne bi zavrnili nekaterih nujnih rešitev – kakršna je pokojninska reforma. Gospodarstva, ki so se v preteklosti prilagodila spremenjenemu okolju, gredo skozi krizne čase razmeroma dobro in njihov BDP raste. V državah, kjer je odpor do sprememb prevelik, kjer prevladuje strah pred novim, pa prihaja do zastoja. Potrebujemo spremembe sistema delovnih razmerij in večjo raznovrstnost zaposlitvenih možnosti. Razumemo, da so takšne spremembe združene s tveganjem. Razumljivo je tudi, da potrebujemo spremembe v mehanizmih delovanja socialne države, ki morajo biti prilagojeni zmožnostim in posebnostim družbe starajočega se prebivalstva. Pravih, preizkušenih modelov za to nimamo. Vendar je ravno v teh razmerah treba sprejeti jasno načelno izhodišče: Ohromelost nam nikakor ne more pomagati. Prišel je čas za premišljena tveganja. Sprejmimo jih in vstopimo v potrebni dialog o spremembah z občutkom ustvarjalnosti in zaupanjem v sposobnost, da si poiščemo dobre rešitve.

Okrepiti moramo tudi našo sposobnost za odkrito obravnavo napak. Vse preveč je še ostankov prakse pometanja problemov pod preprogo in zatekanja v govorjenje o kolektivni krivdi za nastale gospodarske razmere. Napake storijo posamezniki, ki niso pravilno ocenili položaja. In to velja za politične in za gospodarske odločitve ter za pretekle zastoje v socialnem dialogu. Zavedajmo se tega. Kjer gre za posamične napake, naj se te ne ponavljajo. Kjer pa gre za ponavljajoče se napake v odločanju, je treba poiskati nove odločujoče ljudi in vztrajati pri novih, višjih ravneh odgovornega odločanja.

Posebno pozornost je treba posvetiti bankam, zlasti tistim z visokim deležem državnega kapitala. Včasih se zdi, kakor da vodstva državnih bank menijo, da so državljani dolžni občasno dokapitalizirati banke, pri čemer same ne prevzemajo odgovornosti za preteklo premalo kritično financiranje. Hkrati pa je premalo razumevanja njihove odgovornosti in nalog za reševanje podjetij, ki so v obdobju kreditnega krča zašla v težave. Poplačilo dolgov podjetij do bank in skrb za bančne bilance ni edina vsebina bančne filozofije in z narodnogospodarskega stališča ni modro. Zapiranje podjetij, ki bi s potrebnim kreditiranjem lahko preživela in normalizirala svoje poslovanje, ne more biti v interesu nikogar. Zamislimo se nad primerjavo med današnjim stanjem ohromelosti in prakso v obdobju po osamosvojitvi. Spomnimo se nekdanjega aktivnega prizadevanja bank – in njihovega regulatorja, Banke Slovenije, ko je bila v obdobju po osamosvojitvi skrb za preživetje in razvoj podjetij izjemno pomembna prioriteta.

Tudi današnji položaj zahteva močna prizadevanja za ohranitev zdravih podjetij in resno ukrepanje in – v kolikor je to potrebno – tudi dopolnitve zakonodaje. Verjetno bi kazalo, da bi po zgledu razvitih gospodarstev upnikom dovolili prevzeti podjetja, ki svojih obveznosti ne morejo več poravnati. Razlastitev neuspešnih lastnikov bi upnikom dala možnost, da sami presodijo, ali je prezadolženo podjetje smotrno ohraniti ali ne in – če je le mogoče – poiskati poslovodne ekipe, ki bodo imele dovolj znanja, da bodo podjetje rešile. Reševanje podjetij, ki jih je mogoče in treba rešiti, postaja pomembna naloga, ki zadeva vse udeležene: podjetja sama, banke, Gospodarsko zbornico Slovenije, sindikate in državo. Ne gre za finančne injekcije. Gre za skupno prizadevanje, ki naj ohrani našo gospodarsko substanco in z njo delovna mesta.

Prav iskanje rešitev, ki bodo izboljševale položaj podjetij in dajale temelj za prihodnjo konkurenčno tekmovanje na domačem in svetovnem trgu, vidim kot prednostno nalogo v plodnem družbenem dialogu stanovskih organizacij, pa tudi drugih socialnih partnerjev. Jasno je, da za uspeh potrebujemo dialog, dialog in še enkrat dialog – in več pripravljenosti na kompromis. Jasno je tudi, da potrebujemo boljše makroekonomske danosti. Toda, zavedajmo se, da prav v tem pogledu ne smemo pričakovati preveč. Sedanji makroekonomski položaj ne dovoljuje spektakularnih državnih ukrepov in ne omogoča velikih ugodnosti s takojšnjim učinkom. Poseganje v davčni sistem mora biti premišljeno in celovito. Iz nedavne preteklosti vemo, da nekatere davčne spremembe niso zagotovile razvojnega napredka, še več, trajno so zmanjšale fiskalno vzdržnost. V današnjih makroekonomskih razmerah ni prostora za ponavljanje starih napak. Bolj kot kadar koli mora danes na makroekonomski ravni veljati temeljna medicinska zahteva: ne povzročaj škode. To mora veljati zlasti za državo, za njene regulatorske in njene makroekonomske odločitve.

Spoštovani!

V današnjih razmerah imamo še bolj kakor v preteklosti dobre razloge za čestitke tistim podjetjem in ljudem v gospodarstvu, ki s svojimi uspehi kažejo pot naprej. Izrecimo jim torej priznanje. Naj njihov uspeh navdihuje vse nas.