Predsednik o izzivih zoperstavljanja terorizmu v JV Evropi

Maribor, 27.9.2011  |  govor

Govor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na mednarodni konferenci z naslovom "Izzivi zoperstavljanja terorizmu v Jugovzhodni Evropi"
Maribor, 27. september 2011


Spoštovane dame,
spoštovani gospodje,

dovolite mi, da vas prisrčno pozdravim ob tem tradicionalnem mednarodnem dogodku, ki ga predstavlja konferenca, katera se v svojem bistvu vedno dotika najbolj aktualnih vsebin, s katerimi je soočena nacionalna in mednarodna varnost.

Terorizem je zbirni izraz, s katerim opisujemo različne oblike – praviloma politično, ideološko ali versko motiviranega - nasilja. Njegov cilj je vselej sprožati intenziven strah pri ljudeh, destabilizirati določeno družbeno okolje in doseči takšne ali drugačne politične ali sorodne cilje. Terorizem torej ni in ne more biti nekaj monolitnega.

Terorizem je način boja, je taktika, ki ima svoje izhodišče v politični, ideološki, ali verski ideji, ki jo hočejo njeni nosilci uresničiti s teroristično taktiko. Zgodovina je velikokrat dokazala, da teroristična taktika ne zagotavlja političnega uspeha. Pa vendar se vedno znova kaže, da teroristične skupine in posamični teroristi tega niso niti pripravljeni niti sposobni ugotoviti. Novejša zgodovina je dala veliko žalostnih primerov.

Pred kratkim smo se z grenkobo spominjali 10 obletnice tragičnega dogodka, katerega so predstavljali teroristični napadi na ZDA. Žalost, ki nas preveva zaradi tega, se ne odraža samo zaradi žrtev, ki jih je prinesel ta tragični dogodek, temveč tudi zaradi zamujenih priložnosti, katere smo skupaj izpustili oz.zamudili, da bi se problema preprečevanja terorizma lotili s prave perspektive, ki bi prinesla boljše rezultate.

Toliko solidarnosti, ki smo jo v mednarodni skupnosti zmogli ob tem tragičnem dogodku, verjetno v daljšem časovnem obdobju ne bo več mogoče doseči. Moramo pa se vprašati, ali smo bili v tem desetletnem obdobju, kaj bolj uspešni, kot v prejšnjih obdobjih. Kar v tem obdobju lahko z gotovostjo ocenimo, je to, da je favoriziranje represivnih strategij več ali manj neučinkovito.

Retorika o "vojni proti terorizmu" ni smiselna – niti kot geslo za politično mobilizacijo niti kot organizacijsko načelo proti – terorističnim dejavnostim. Iz te retorike so izšle tudi številke negativne prakse kršitve človekovih pravic in celo mučenje. V tej povezavi je potrebno omeniti tudi pojav celega spektra zasebnih vojaških in varnostnih družb, ki v mednarodnem pravu predstavljajo nevaren nov pojav. "Vojna proti terorizmu" je močno zamajala tudi mednarodno-pravno ureditev in pomen nacionalne suverenosti držav, da o finančnih posledicah in splošni družbeni škodi v smislu človeških življenj, uničene infrastrukture in drugih vidikih sploh ne govorimo.

Za smotrno in učinkovito protiteroristično dejavnost potrebno zagotoviti inteligentno uporabo vseh strategij. Represivni ukrepi so samo del, ki pa nikakor ni in sme biti dominanten. Žalostno dejstvo predstavlja tudi ugotovitev, da se je v tem obdobju še povečala nesorazmerna porazdelitev bogastva, kar še dodatno krepi razloge za pojavljanje terorizma. Najpomembnejši izziv mednarodne skupnosti pa vsekakor predstavlja področje človekovih pravic in svoboščin, ki so se jim bili v mnogih državah v domnevnem zagotavljanju višje stopnje varnosti, tudi pripravljeni odpovedati. Pričakovanje večje varnosti v razmerju z zmanjšanjem ravni človekovih pravic ni realno in bo imelo negativne posledice za razvoj demokratične družbe v državah in širši mednarodni skupnosti.

Seveda lahko na drugi strani najdemo tudi nekaj pozitivnih sprememb, ki se kažejo predvsem v sprejetju mednarodnih konvencij, ki so se že zelo približale univerzalni opredelitvi in obsodbi terorizma. Tukaj velja omeniti tudi tesnejše sodelovanje obveščevalnih, varnostnih, policijskih in pravosodnih organov, predvsem na področju izmenjevanja obveščevalnih podatkov. Poleg tega je pomembna tudi vzpostavitev delovnih teles in mehanizmov, ki so na nacionalni in mednarodni ravni vsekakor pomenili korak naprej k boljši organiziranosti in usklajenosti delovanja pri preprečevanju terorizma.

Vendar pa je problem terorizma vselej pričujoč in vselej ga spremlja presenečenje. Nedavni teroristični napad na Norveškem je pretresel in zdramil predvsem evropsko družbo. Hkrati pa odpira celo vrsto temeljnih vprašanj o evropski in svetovni politiki preprečevanja terorističnega ogrožanja družbe. Ponovno se je pokazalo dejstvo, da je terorizem globalni pojav, pred katerim ni povsem varna nobena država ali posamezna družbena skupnost. Gre za obliko ogrožanja varnosti, ki je zaradi globalne povezanosti in soodvisnosti sodobnega sveta še posebno razumljiva. Novo globalno varnostno okolje je pred države in njihove organe pregona postavilo pomembno dilemo, kako preprečevati teroristična dejanja, ki jih lahko izvrši na videz nenevarna skupina ali posameznik.

Na eni strani sodobna družba spodbuja prost pretok oseb, kapitala, storitev in blaga, prav to pa jo na drugi strani z varnostnega stališča dela bolj ranljivo in težje varnostno obvladljivo. Ob vsakem izvedenem terorističnem napadu se v strokovni in laični javnosti upravičeno začnejo postavljati vprašanja o učinkovitosti subjektov nacionalnovarnostnega sistema in posredno tudi širše mednarodne varnosti. Terorističnemu napadu Andersa Breivika nujno sledi spoznanje, da je nevarnosti terorističnih dejanj več, in da so bolj raznovrstna kot je bilo videti doslej. Islamskemu radikalizmu in fundamentalizmu bila do nedavnega namenjena večina pozornosti pri zoperstavljanju terorizmu. Čeprav sta bila desničarski radikalizem in fundamentalizem ves ta čas navzoča, sta bila nekoliko odrinjena v ozadje, kar je pomenilo, da mu nacionalni organi in mednarodna skupnost niso namenjali dovolj pozornosti. Na žalost je naš krizni čas ponudil idealno okolje, v katerem se najde dovolj prostora za širjenje skrajnih idej in pridobivanje vedno novih pristašev, ki so svoje težave željni videti skozi krivdo drugače mislečih, drugače versko opredeljenih, priseljencev in migrantov ter drugih marginalnih družbenih skupin. Nasilje in teroristični, to je zastraševalni značaj tega nasilja nista več hipotetična možnost. Anders Breivik ju je postavil med vse druge pojave terorizma.

V sedanjem razmišljanju o pojavih terorizma in o vedno novih nevarnostih, ki jih prinaša pa moramo upoštevati še nekaj: nikakor se ne moremo izogniti pomenu globalnih medijev, ki so z dnevnim prenosom katastrofičnih dogodkov v naše domove povzročili neko stanje, ki pri posameznikih ustvarja določeno vrsto imunosti na dojemanje tragičnih dogodkov. To na drugi strani sili teroriste k iskanju vedno bolj odmevnih napadov, ki bodo šokirali družbeno skupnost do te mere, da svojo celotno pozornost usmeri v sprejemanje sporočil, ki jih želijo s tem dejanjem posredovati.

Zavedati se moramo, da varnost ni samoumevna dobrina in da je stanje popolne varnosti nemogoče doseči. Lahko pa jo okrepimo in to brez zmanjševanja človekovih pravic. Terorizem ima bogato zgodovino in ni realno pričakovati, da bi ga v prihodnosti v celoti odpravili. To pomeni, da moramo biti vseskozi dovolj previdni, službe nacionalnovarnostnega sistema pa dovolj učinkovite za uspešno odkrivanje priprav in preprečevanje terorističnih dejanj. Izkušnje nas učijo, da v dobi globalnega in med seboj soodvisnega sveta ni mogoče govoriti o tem, da se posamezna država lahko izogne vplivom terorističnih groženj.

Čeprav je v Sloveniji raven teroristične ogroženosti opredeljena kot nizka in organi nacionalnovarnostnega sistema dobro opravljajo svoje delo, nam je lahko primer Norveške pomembno opozorilo. Iz omenjenega dogodka se lahko in smo se dolžni marsičesa naučiti. V primeru norveške, pa tudi slovenske družbe, so se ljudje počutili varne, tako pa so ocenjevali tudi okolje, v katerem so bivali. V primeru obeh družb gre za razmeroma odprti družbi, v katerih so priseljenci v obliki delovnih in drugih migracij postali del vsakdana. Tudi slovenska družba ni imuna na družbene napetosti, ki jih prinaša kriza vrednot in identitete. Ni treba veliko, da se tudi v navidezno mirnih okoljih zgodi dogodek s katastrofalnimi varnostnimi posledicami.

Težko je z gotovostjo oceniti, v katero smer se bodo razvijala varnostna tveganja in grožnje v Evropi in predvsem, kakšen vpliv bodo imeli na evropsko družbeno skupnost. Lahko nas skrbi predvsem pojavljanje terorizma, pri čemer bodo posamezni izvajalci teh dejanj samoiniciativno našli opravičilo in spodbudo za njihovo izvedbo v trenutnem navdihu družbenopolitičnih in ekonomsko-socialnih okoliščin in v tujih zgledih. Taki obliki dejanj se bodo nacionalnovarnostni organi in tudi mednarodna skupnost v celoti težko postavili v bran in preprečitev s potrebno učinkovitostjo. Nas pa navedena dejstva silijo v spoznanje o potrebnosti resne evalvacije učinkovitosti nacionalnovarnostnega sistema. Ekonomska kriza je lahko priložnost, da na tem področju pridemo do racionalizacije nekaterih procesov, ki pa vsekakor ne pomenijo zmanjševanja odzivnih sil, temveč naj bodo usmerjene v odpravljanje podvajanja nekaterih aktivnosti in predvsem v odpravo birokratskega pristopa modeliranja in vodenja nacionalne varnosti.

Ozrimo se še enkrat na primerjavo z Norveško in tem prevladujoče prepričanje o visoki stopnji lastne varnosti. Nedojemljivo je bilo, da bi v tem okolju lahko nekdo storil tako brutalno teroristično dejanje. Lekcija, ki smo je bili deležni v tem primeru, je, da sodobna evropska družba ni dovolj varna, da bi lahko v celoti zanemaril delovanje kateregakoli od mehanizmov, ki zagotavljajo preprečevanje terorističnih dejanj.

Delovanje tega sistema, ki v državah skrbi za preprečevanje terorističnih dejanj, lahko opišemo s prispodobo zlaganja kompleksne sestavljanke, ki jo je treba zlagati vztrajno, neprekinjeno in z veliko mero pozornosti. Že najmanjša napaka je lahko v tem procesu usodna in ima zelo velike posledice. Težko je z gotovostjo oceniti, v katero smer se bodo razvijala varnostna tveganja in grožnje v Evropi in predvsem njihov vpliv na evropsko družbeno skupnost

Skrbeti nas morajo podatki o mednarodnih povezavah skupin, ki gojijo ideje neonacizma, ksenofobije in rasizma. Ključnega pomena je sposobnost varnostnega sistema, da pravočasno zazna znake pripravljajočega se terorističnega dejanja, da spozna njihovo medsebojno povezanost, in da pravočasno in v okviru zakona ukrepa. Ni treba posebej poudarjati, da so vse to zahtevne naloge.

Strokovna srečanja, kot je današnja mednarodna konferenca, imajo v tem okviru zelo veliko dodano vrednost. Skozi razprave in izmenjavanje različnih mnenj, izkušenj ter novih spoznanj se ustvarja ravno tista nujno potrebna povezanost med strokovnim in akademskim okoljem. Ravno to daje tem naporom tisto dodano vrednost, ki v končni posledici lahko predstavlja pozitivni korak k zmanjševanju terorističnih groženj.

Dovolite mi, da ob tem izkoristim priložnost in organizatorjem tega tradicionalnega dogodka, ki je že četrti po vrsti, čestitam in jih vzpodbujam k nadaljevanju začrtane poti.