archived page

Intervju za Jano

Ljubljana, 13.4.2010  |  intervju


Seveda se bomo pobrali!

Novinarka: Alma M. Sedlar

V ponedeljek, 19. aprila, bo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma v Ljubljani dobrodelni koncert Pustimo jim sanje pod pokroviteljstvom Fundacije Danila Türka. Namen fundacije je preprečevanje in odpravljanje posledic vsakršnega nasilja nad otroki. Večji del sredstev, ki jih bodo zbrali letos, bodo namenili kriznim centrom za otroke in mladostnike, del pa bo namenjen dvajsetim otrokom, žrtvam vojne v Gazi, ki jim bodo s podporo mednarodnih sredstev tudi letos omogočili celostno rehabilitacijo v Univerzitetnem rehabilitacijskem inštitutu Soča v Ljubljani.


Dobrodelni koncert je bil v dveh tednih razprodan, dr. Danilo Türk pa obljublja, da bo fundacija tudi dolgoročno pomagala otrokom, ki jim v teh časih ni prav lepo – ne le zaradi ekonomskega stanja in revščine, temveč tudi zaradi trdno zakoreninjene miselnosti marsikoga tistih odraslih, ki ne delajo vedno v njihovo korist. Pri tem bo, pravi predsednik države, treba spremeniti še marsikaj. Trdno odločen je, da bo fundacija, ki jo je ustanovil, k temu veliko pripomogla.


Menite, da je danes lepo biti otrok? Je za otroke v Sloveniji dobro poskrbljeno?

To je težko vprašanje, kajti otroci so v večkratnem stresu. Od njih se zelo veliko pričakuje, in to že zelo zgodaj. Še vedno imamo razmeroma avtoritaren model šole, ki otrokom ne olajša življenja. Na splošno otroke danes čaka zahteven start v življenje. Precej težav imamo pri družinskih odnosih. Skrb za interese otroka je nekaj, na kar mora biti pozornejša celotna družba. Zdajšnji gospodarski položaj ne pripomore k boljšim razmeram. Številni otroci se spoprijemajo ne le z materialnim pomanjkanjem, temveč tudi z vprašanjem socialnega izključevanja, stigmatizacije. Velik problem pri nas pa je tudi nasilje nad otroki.

V zadnjem času se veliko govori o novih oblikah družin in tudi sami ste odraščali v enostarševski družini. Ste se zato počutili kakor koli prikrajšanega?

Oče mi je umrl, ko sem bil star 14 let. To je bil čas, ko otrok že začne razmišljati po svoje in o prihodnosti. Sam sem začel o tem razmišljati bolj zgodaj kot vrstniki. Prvo štipendijo sem dobil pri šestnajstih, potem pa sem od osemnajstega leta skoraj v celoti sam skrbel za materialno samostojnost. To je izkušnja, ki je ne privoščim nobenemu otroku. Mislim pa, da ni bila tako travmatična, da je otrok ne bi mogel preživeti. To vam pripovedujem, ker bi rad pojasnil, da je vsaka izkušnja individualna. Seveda pa imamo tudi danes pri nas veliko družin, ko otroci odraščajo samo z materjo. Odsotnost enega od staršev je resen problem. Tudi tu je treba videti interes otroka. Tudi vsi tisti očetje, ki ne živijo v skupnosti z materjo, imajo obveznosti, ki bi jih morali izpolnjevati.

Ste bili kdaj kot otrok sami žrtev nasilja?

Odraščal sem v času in v okolju, v katerem je bilo fizično kaznovanje otrok precej normalno. Nikoli pa ni bilo to pretirano. Ne bi mogel reči, da sem kdaj doživel kaj takega, da bi se počutil poškodovanega. Tega v naši družini ni bilo. Ampak takrat se je štelo, da je otroka od časa do časa treba malo povleči za ušesa ali za lase. Vendar je od tega že pol stoletja in več (smeh). Torej, rekel bi, da sam nisem bil žrtev kakšnega izrazitega nasilja čez meje nekih zelo zmernih oblik fizičnega kaznovanja, ki je bilo takrat kulturno še čisto sprejemljiva stvar.

Zdi se, da se na tem področju pri nas od takrat še ni prav veliko spremenilo.

Mislite, da ne?

Mislim, da ne.

Če primerjam stvari v svoji družini – sam svoje hčere nisem nikoli fizično kaznoval. Mislim, da je moja generacija v odnosu do otrok vendarle drugačna, kot je bila še generacija poprej. Nisem pa tega proučeval. A glede na izkušnje, ki jih imam, se ne strinjam z vami. Zdi se mi, da je tu vendarle prišlo do sprememb, da je drugače, kot je bilo nekoč.

Torej menite, da je danes kljub vsemu lažje biti otrok, kot je bilo, ko ste odraščali sami?

Materialna preskrbljenost v povprečju je boljša. Ampak v mojih mladih letih smo bili zadovoljni z manj. Z bratom sva imela nekaj let samo dve igrači. Nanju sva se zelo navezala. Nekoč sva ju pustila v dežju, potem pa sva ju iskala in sva se oba prehladila (smeh). Materialne razmere so bile res neprimerno skromnejše, ampak znali smo živeti tako, da nam je bilo lepo, da smo imeli radi, kar smo imeli, niti nismo pričakovali kaj veliko več. Zato pa je bila vsebina duhovnega življenja tako v otroštvu kot v času odraščanja prijetna. Sam torej nimam nobenih travmatičnih spominov na otroštvo, z izjemo nenadne očetove smrti, seveda. Gledano v celoti so bili tisti časi drugačni in težji v številnih pogledih. Če pa me vprašate, ali so bili otroci takrat kakor koli prikrajšani, ne bi mogel pritrditi. Bilo je drugače ...

A tudi zdaj je "drugače"! Čedalje več družin živi v revščini, zaradi česar so hudo prikrajšani številni otroci. Imamo skoraj 100.000 brezposelnih … Kam gre Slovenija danes?

Glejte, zadnje statistike so pokazale, da se je povečevanje brezposelnosti ne ustavilo, temveč upočasnilo.

Statistično ...

Statistično gledano, da. Začeli ste s statističnim podatkom, zato sem navedel podatke zadnje statistike, ki so jo z Urada za makroekonomske analize sporočili prejšnji teden. To je en vidik. Seveda pa brezposelnost ni edini problem. V humanitarnih organizacijah pravijo, da je stiska večja tudi pri ljudeh, ki imajo delo. Pri revščini našega časa je največji problem socialna izključenost, ne pa materialno pomanjkanje. Tudi sam se recimo trudim, da bi imeli otroci čim več možnosti, da gredo na počitnice. Z ženo sva dejavna pri akciji Pomežik soncu in drugih dejavnostih, ki omogočajo dejavno preživljanje prostega časa. Vse to zmanjšuje občutek izključenosti. Mislim, da moramo biti zelo občutljivi za takšne probleme. Zelo pomembna je tudi vloga učiteljic in učiteljev v šolah, da spodbujajo občutek vrednosti vsakega otroka, njegove nadarjenosti, znanja, mogoče tudi posebnih sposobnosti. Otrokom je treba vzgojiti občutek lastne vrednosti. Če so materialno prikrajšani, je skrb za samopodobo zaradi talenta, sposobnosti, znanja še toliko pomembnejša.

A vsi ti ukrepi, ki naj bi preprečevali socialno izključenost, so le gašenje požara. Se moramo s takšnim stanjem sprijazniti ali nas vendarle čakajo boljši časi? Se bomo pobrali?

Seveda se bomo pobrali, a iskati bomo morali nove priložnosti. Pogovarjal sem se s poslanci, ki pripravljajo zakon o socialnem podjetništvu. Tu bi lahko odprli številna delovna mesta, namenjena skrbi za sočloveka, in s tem zagotovili delo tako za starejše, ki se morajo prekvalificirati, kot za mlajše, ki prihajajo iz šol, s poklici, za katere ta trenutek ni zaposlitev. Vlado sem pozval, naj se vključi v ta projekt in tudi najde ustrezne javnofinančne rešitve. A to je le en primer, ne pa splošna rešitev. Smo postindustrijska družba in novih delovnih mest ne bo v industriji, temveč predvsem v različnih vrstah storitev. Veliko možnosti nam ponujajo tudi les in gozdovi. Predelava lesa bi lahko bila zanimiva ne le ekonomsko, temveč tudi ekološko, saj v gradnji in izolaciji kar precej zaostajamo. Tudi tu bi lahko našli veliko priložnosti, odprli veliko novih delovnih mest. Seveda tudi to ni vsesplošna rešitev, je pa ena od možnosti, ki jih imamo, a jih ne znamo izkoriščati. Vse to zahteva tudi kar nekaj znanja. Na nekaterih področjih znanje že imamo, potrebujemo le še pravne pogoje in boljše organiziranje.

Če si smem dovoliti osebno oceno – zanimivo se mi zdi, da takšne konkretne predloge podajate vi kot predsednik države, vlada, ki naj bi iskala poti iz krize, pa se že nekaj časa ukvarja predvsem sama s seboj.

To je skrb vzbujajoč vtis. Vlada dela tudi marsikaj koristnega, ne le tisto, kar je medijsko izpostavljeno. Vem, da so recimo o socialnem podjetništvu razpravljali tudi na ministrstvu za finance … Vse takšne razprave sodijo v okvir dela vlade. Večkrat sem poudaril, da želim, da bi vlada hitreje podajala pobude, ki so pomembne za naš razvoj. Verjamem da bo to tudi naredila. Medijska pozornost pa je seveda usmerjena tja, kjer so drame, spori v vladni koaliciji in podobne zadeve. In tako se lahko zelo hitro ustvari drugačna podoba v javnosti.

Prejšnji teden ste gostili Kofija Anana. Zakaj niste sprejeli dalajlame?

Dalajlama nam je po diplomatskih kanalih sporočil, da želi, da bi bil ta obisk popolnoma duhovnega značaja, brez političnih vsebin. Moje razumevanje tega sporočila je popolnoma jasno: gosta ni prav obremenjevati s politiko, če ta izrecno pove, da je ne želi. Mislim, da moramo to razumeti. Ne bi bilo najbolj spoštljivo, če bi se vsiljevali nekemu gostu, ki pove, da želi imeti povsem duhovne razprave z mladimi ljudmi. Smo odprta družba in vsakdo, ki pride z željo, da bi imel duhovno razpravo, jo lahko ima. Ni pa treba na to vezati različnih političnih dimenzij, ki so seveda lahko atraktivne, niso pa v skladu niti z željami gosta, niti niso najbolj častne za gostitelja.

Torej ste zgolj spoštovali njegovo željo?

Poglejte, takšna želja je bila sporočena. Njegovi predstavniki so našim povedali, kaj si dalajlama želi. Mislim, da je prav, da se ta želja upošteva.

Za konec še to: kaj pričakujete od dobrodelnega koncerta v ponedeljek?

Pričakujem nekaj razmisleka pri ljudeh o tem, kaj lahko vsak sam stori, da bo pomagal otrokom, kaj lahko vsakdo stori za preprečevanje nasilja nad otroki, za pomoč otrokom, ki so doživeli nasilje. Pričakujem pa tudi, da bomo zbrali nekaj denarja, da bomo lahko pomagali osmim kriznim centrom za otroke, ki že obstajajo, ter dvema centroma v ustanavljanju v Novi Gorici in Kopru. To je prva večja akcija te fundacije, poslej pa bomo pravočasno sporočali nove ideje.


Pustimo jim sanje!

Dobrodelni koncert Pustimo jim sanje pod pokroviteljstvom Fundacije Danila Türka bo 19. aprila ob 20.00 uri v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma. Na koncertu, ki je bil v dveh tednih razprodan, bo nastopil Jan Plestenjak s Simfoniki in gosti Alenko Godec, Neisho, Sabino Cvilak in zborom Perpetuum Jazzile. Koncert boste lahko spremljali na 1. programu TV Slovenija ter na spletnem portalu www.24ur.com, med prenosom pa boste lahko na klicnem centru s svojimi prispevki pomagali zbirati sredstva.
© 2008 Urad predsednika Republike Slovenije  |  Pravna obvestila in avtorstvo  |  Načrt strani  načrt strani