Predsednik na mednarodnem posvetu Socialni dialog v EU

Radenci, 10.3.2011  |  govor

Uvodni nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na 2. mednarodnem posvetu "Socialni dialog v Evropski uniji" v sklopu operacije DialogeM – Krepitev institucionalne in administrativne usposobljenosti Združenja delodajalcev obrti in podjetnikov Slovenije na področju socialnega dialoga v obrti in podjetništvu
Radenci, 10. marec 2011


Spoštovani predstavniki Združenja delodajalcev obrti in podjetnikov Slovenije,
spoštovani predstavniki Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije,
spoštovani predstavniki Trgovinske zbornice Slovenije,
spoštovani predstavniki sindikatov in vlade,
spoštovani gostje,

hvala lepa za vabilo in priložnost, da spregovorim nekaj besed ob posvetu o tej pomembni tematiki. Počaščen sem, da ste me povabili, razumem pa tudi težavnost trenutka in pomen dialoga, pomen vsakršnega dogovarjanja o iskanju izhoda iz sedanje krize in dobrih rešitvah.

Vendar mi dovolite, da najprej povem, da letos obeležujemo tudi 40. obletnico podpisa prve kolektivne pogodbe na ozemlju Republike Slovenije, sklenjene med delavci in zasebnimi delodajalci na področju obrti in gostinstva v tedanji Sloveniji. Ob tej obletnici se velja zamisliti. Imamo tradicijo, ki je pomembna, kajti tedanja kolektivna pogodba ni bila rezultat formaliziranega dvostranskega ali tristranskega dialoga socialnih partnerjev, bila pa je posledica zavedanja odgovornih lastnikov obrtnih delavnic in podjetij, da je treba »določiti osnovo za minimalno ceno dela« in tako izločiti tiste zaposlovalce, ki svojih zaposlenih niso dobro plačevali. Bila je tudi posledica zavedanja, da zadovoljni zaposleni pomenijo dobro opravljeno storitev ali dobro izdelan izdelek, pomenila pa je tudi graditev pripadnosti pri zaposlovalcu in s tem tudi graditev ene izmed temeljnih osnov za obstoj in razvoj podjetja. To so pomembni ekonomski vidiki pogodbe pred 40 leti. Dodati pa je treba, da kolektivna pogajanja in dialog predstavljajo zagotovilo človekovega dostojanstva in človekovih pravic. Vse to – ekonomske učinke, privrženost podjetju, zagotavljanje človeškega dostojanstva in človekovih pravic – potrebujemo tudi danes.

Razumeti pa moramo tudi širši politični pomen socialnega dialoga. Spomnimo se, da realizacija velikih družbenih projektov, kot je vstop v Evropsko unijo, prevzem evra ipd., ne bi bila mogoča, če v času realizacije teh projektov in še pred tem ne bi po poti resnega družbenega dialoga dosegli, da je bilo v Sloveniji vzpostavljeno široko razumevanje in podpora tem velikim projektom. To je bilo kolektivno dogovarjanje na splošni družbeni ravni. Nekaterim ciljem se je bilo treba odreči v interesu drugih ciljev. Znali smo določiti svoje prioritete, zavedajoč se, da se bomo morali za dosego teh ciljev tudi čemu odreči, in prioritete smo uresničili. S pogajanji, z dialogom smo iskali optimalne, konsenzualne rešitve. Nauk te izkušnje je relevanten tudi danes, kajti tudi danes moramo znati določiti prioritete. Morda se spomnite, da sem v svojih intervjujih pred koncem leta večkrat poudaril, da bi bilo prav, da vlada te prioritete precizno določi, da gre z njimi v parlament in da okrog njih zgradi predlog zakonodajnega programa za preostali del njenega mandata. To je bilo v določeni meri storjeno in sedaj gre za to, da se ta zakonodajni program precizira in da se vodi dialog v zvezi z njim.

Danes na žalost družbenega dogovarjanja ni dovolj in kreatorji poslovnega okolja pri nas ne ustvarjajo pogojev za tako družbeno dogovarjanje. Potrebujemo več elana, potrebujemo več optimizma, tistega temeljnega zagona, ki je potreben, da se lahko uspešno dogovorimo okrog prioritet. Tehnično gledano bi to danes moralo biti lažje kot včeraj, kajti vlada je prišla s šestimi prioritetami in 27 identificiranimi zakonodajnimi projekti, med katerimi so tudi taki, ki se tičejo delovnopravne zakonodaje. Uporabimo ta deloma izpolnjen pogoj za zagon v družbenem dogovarjanju in v iskanju sporazuma.

Vidimo, da je v času največje krize tripartitni dialog v okviru Ekonomsko-socialnega sveta opešal, saj med socialnimi partnerji na tripartitnem nivoju ni zadostnega zaupanja, kar je seveda pogoj za uspešen in konstruktiven dialog. Socialni dialog pomeni izmenjavo mnenj, kjer se morajo partnerji poslušati, slišati argumente drugih in jih tudi z razumevanjem sprejeti. Izključevanje idej drugih ali vnaprejšnje pogojevanje, da neka sprememba ni mogoča ali da brez nekega pogoja, ki mora biti vnaprej izpolnjen, pogovarjanje ni mogoče, ne more pripeljati do uspeha, pa tudi ne do koristnega učinka za vse udeležence v razpravi. In zdi se, da Ekonomsko-socialni svet, ki bi moral biti mesto konstruktivne razprave, izmenjave mnenj in dogovarjanja družbeno odgovornih socialnih partnerjev, zamira. To, kar sem povedal za Ekonomsko-socialni svet, velja tudi za druga področja. Marsikje imamo situacije, ko se določajo vnaprejšnji pogoji za to, da se pogovarjanje sploh odvija. To je narobe. Na ta način ne moremo imeti resnega posvetovanja, kaj šele resnega dialoga, ki nam omogoča, da najdemo dobre skupne rešitve.

Zato je prav, da se spomnimo tudi kakšnega uspeha iz preteklosti, ki pokaže, da nam je v določenih trenutkih v nekaterih ključnih vprašanjih vendarle uspelo. Prav zaradi odgovornega partnerskega odnosa in preteklega uspešnega dela Ekonomsko-socialnega sveta je Slovenija ena redkih držav, kjer delo, vsebina in način dela v Ekonomsko-socialnem svetu ni opredeljen z zakonom, ampak s soglasno sprejetimi pravili, ki so jih brez zunanje prisile določili sami člani Ekonomsko-socialnega sveta. Poskušajmo najti v tem dejstvu, v tej okoliščini tudi kakšen navdih za naprej, saj morda ni treba, da je vse z zakonom predpisano, morda se da z dobro voljo in z občutkom za dialog kaj postoriti.

Ta čas se socialni partnerji na žalost srečujejo le občasno, razprave in »dialog« pa naj bi potekali, kot vidimo, pogosto preko spletnih strani ministrstev, preko tiskovnih konferenc in na podobne načine, kjer posamezni akterji sporočajo svoja neomajna stališča in poglede na posamezne probleme. Krepi se zaverovanost ali, kot sem to ob več prilikah imenoval, »zapičenost v lasten prav« in zagrizeno vztrajanje, nepopustljivost in medsebojno obtoževanje. V mariborskem Totem listu so šaljivo napisali, da seveda to ne drži in da avtor njihovega zapisa od tega »ne odstopa niti za milimeter«. Potrebovali bi razmislek o večji fleksibilnosti, ne o opuščanju lastnih stališč, ampak fleksibilnosti v pogovarjanju.Videti moramo razloge, ki otežujejo današnji položaj. Vemo, da ne bo lahko preiti na drugačne razmere, ampak potruditi se je treba, da bi do njih vendarle prišli. Eden od vzrokov za takšne razmere tiči tudi v tem, da Slovenija po desetih letih nima veljavno sklenjenega socialnega sporazuma, ki bi bil podlaga pri izvajanju reform. Vrsta nujno potrebnih in pomembnih zakonov je bila sprejeta v enostranskem aktu in brez konsenza socialnih partnerjev. Rešitve, sprejete na tak način, seveda lahko povzročajo medsebojne blokade in ne vodijo k izhodu iz zahtevne gospodarske situacije.

Socialni dialog je dolgoročen proces, proces, ki mora teči neprekinjeno in ne more biti omejen na doseganje dnevnih političnih ciljev. Kaj torej storiti? Temeljnega pomena je vzpostavljanje tistega osnovnega zaupanja med socialnim partnerji z intenzivnejšo izmenjavo mnenj in z upoštevanjem mnenj socialnih partnerjev, kajti če tega ne bomo vzpostavili, bomo tudi za ključne zakone imeli ne le preglasovanja, ampak verjetno tudi referendume, kar ni dobro in kar poleg drugega postavlja pod vprašaj samo legitimnost parlamenta. Razvojno gledano pa nam ta pot obeta, da bo naša družba stopicala na mestu in namesto da bi se pospešeno razvijali, bomo zaostajali za našimi možnostmi.

Postali smo tudi pretirano netolerantna družba. Vse prepogosto se poskuša s skrajnimi sredstvi protesta izsiliti svoje zahteve in to ne glede na posledice. Ta netolerantnost zajema tudi nespodobne, neprimerne nastope v medijih in javna obtoževanja, uporabo izrazov, ki ne koristijo, ampak obremenjujejo družbeno klimo in otežujejo dialog. Vse to so negativne plati. Toda če vemo, da je za družbeni dialog na vseh področjih in na vseh ravneh potrebna skrb za krepitev zaupanja, in če vemo, da so se vendarle v kriznih časih dogodile nekatere spremembe, ki pozitivno vplivajo na poslovno okolje, lahko pogledamo tudi na pozitivno stran naše današnje bilance. Ponekod se vzpostavljajo nova razmerja in novi odnosi, ki temeljijo na medsebojnem dogovarjanju in razumevanju. Če ne želi ostati na obrobju evropskega razvoja, mora Slovenija doseči nov družbeni konsenz o svoji nadaljnji poti. Verjamem, da bomo to zmogli. Izčrpavanje s pritiski in izsiljevanji ne bodo pot naprej. Potrebujemo dialog, dialog in še enkrat dialog.

V tem kontekstu in ob razumevanju temeljne potrebe po medsebojnem zaupanju moramo dobro opaziti vse tiste nove zamisli, ki že nastajajo v današnjih kriznih razmerah in ki nastajajo in rastejo »od spodaj« in so lahko družbeno uspešne, če dobijo dovolj veliko podporo v praksi. To še zlasti velja za probleme, ki so povezani z zaposlovanjem mladih. Reševanje tega problema je usodnega pomena za prihodnost naše družbe. Družba, ki mladih ne vidi kot potencial in kot kapital, je obsojena na neuspeh. Potrebujemo kreativnost, potrebujemo elan in zagon, ki ga lahko dajejo samo mladi. Dovolite mi, da omenim tri teme iz tega okvira, ki kažejo na pozitivnejšo plat in priložnost.

Najprej, izredno zanimiva se mi zdi pobuda v zvezi z zaposlitvijo mladih in starejših delavcev na istem delovnem mestu s prepolovitvijo delovnega časa in to na tak način, da bodo mladi lahko primerno in postopoma vstopali v konkretno delo, starejši pa skladno s svojimi zmožnostmi zapuščali to delovno okolje. Take ideje opažamo v našem javnem okolju in razvijajo se tudi med mladimi. Z njihovimi predstavniki se tudi sam srečujem in eno takšnih srečanj sem imel ravno včeraj in o teh idejah smo se pogovarjali. Socialni dialog, ki v večji meri vključuje mladino, ima tudi konkretne inovativne možnosti, ki izhajajo iz njihovih predlogov in rešitev in lahko bistveno pripomore h kvaliteti občega družbenega dialoga in omogoči večjemu številu mladih neposredno in kvalitetno vključevanje v delo. Ne trdim, da je zamisel, ki sem jo omenil, avtomatično uresničljiva. Vendar je za pogovor o tem, kako mlade bolj vključevati v delovni proces, ena od tistih, ki je ne smemo spregledati.

Nadalje, zelo pomembno se mi zdi, da delodajalci dajo ustrezno priznanje neformalnemu izobraževanju, usposobljenosti in delovnim izkušnjam, ki so večinoma rezultat samostojnega učenja pri mladih ljudeh mimo učnih načrtov in mimo formalnih zahtev šolanja. Ta neformalno pridobljena znanja so v času računalniške revolucije po svoji strokovni in vsebinski plati pogosto enakovredna formalnim delovnim izkušnjam. Tudi to bi morali znati na ustrezen način vključiti v dialog o inovativnih rešitvah za naprej, zlasti v korist mlade generacije.

In končno, tretjič, socialno podjetništvo je nova priložnost, tudi za socialni dialog, zlasti zato, ker je socialno podjetništvo možnost za zaposlovanje najbolj ranljivih skupin na trgu dela ter za razvijanje novih produktov in storitev. Socialno podjetništvo odpira nove vidike, ne samo socialne ekonomije, ampak tudi posrednega vstopanja na trg dela, storitev in produktov. Morda kdo poreče, da je ideja socialnega podjetništva še preveč nejasna, premalo preizkušena v praksi. Vendar je po drugi strani to ideja, ki je doživela svojo zakonodajno uresničitev. Sprejeta je bila v državnem zboru pred dnevi brez nasprotovanja, to je bil eden redkih zakonodajnih projektov, ki je dobil široko politično podporo vseh strank. V tem je njena pomembna dodana vrednost. Seveda pa je praktična uresničitev zakonskih določil na tem področju nekaj, kar bo zahtevalo ne samo prizadevanje, ne samo trud, ne samo dialog, ampak tudi podjetniško znanje, podjetniško sposobnost, tržno sposobnost, sposobnost najti niše in področja proizvodov in storitev, kjer se lahko socialno podjetništvo uveljavlja. Te priložnosti ne smemo spregledati.

Dialog socialnih partnerjev je gledano v celoti pomembno zagotovilo naše prihodnosti. Vsi želimo, da bi ta prihodnost bila stabilna in razvojno uspešna. Prav v tem dvojem je uspešen socialni dialog velikega pomena. Moral pa bo postati vsestranski. V njem morajo najti prostor delavci in delodajalci, vlada in organizacije delodajalcev ter sindikati. Bolj moramo vključiti probleme, ki zadevajo mlade in razpravljati o konkretnih zamislih. Nekatere so že tu, druge morajo še nastati. Samo inovativnost – tehnična, poslovna in družbena – in strpna razprava o inovativnih idejah nas bosta vodili naprej.

G. Milan Škapin, predsednik Združenja delodajalcev obrti in podjetnikov Slovenije,
nisem preslišal vaših opozoril in želja. Seveda sem pripravljen tudi vnaprej dajati kakšne predloge, se vključevati v razpravo, sugerirati, vse tisto, kar lahko kot predsednik republike naredim. Omenil sem že, da štejem za vzpodbudno, da je vlada v začetku letošnjega leta prišla v državni zbor s šestimi prioritetami in z zakonodajnim programom. Tako kot vi tudi sam mislim, da nas čakajo izjemno pomembne naloge na področju delovnopravne ureditve. Tu imamo za sabo predolgo obdobje stopicanja na mestu, izogibanja razpravi in pomanjkanja rešitev. Potrebujemo hitrejši napredek, potrebujemo konkretne dogovore in potrebujemo boljšo zakonsko ureditev. Če lahko v tem procesu kaj pomagam, bom to seveda poskušal z veseljem storiti. Tudi zato sem danes tu, da povem svoje temeljne poglede na ta trenutek, da pojasnim, da nismo brez prizadevanj, da pa seveda moramo vsi skupaj več narediti za to, da bodo ta prizadevanja uspela.

V tem, nekoliko optimističnem tonu, za katerega pa nikakor ne mislim, da je nepovezan z našo družbeno stvarnostjo, želim zaključiti ta svoj pozdrav. Optimizem moramo najti v sebi, kajti če ga ne bomo našli, se ne bomo uspešno pogovarjali. Če ga najdemo, pa lahko kaj koristnega in dobrega naredimo. Časa ni veliko, ampak čas je zato, da ga uporabimo in s tem optimizmom, razumevanjem in izkušnjami, ki jih že imamo, naredimo naslednje korake. Želim, da bi bil ta posvet uspešen. Želim tudi, da iz izkušenj, ki vam jih bodo posredovali kolegi, partnerji iz drugih držav Evropske unije, izvemo kakšno dobro rešitev za nas. Nismo brez lastnih izkušenj, ampak radi se tudi česa naučimo. To je dobra priložnost za tako prizadevanje za dober rezultat, zato verjamem, da bo ta posvet, ki ni prvi, ampak je del tradicije, dal svoj dober rezultat. V tem duhu se vam zahvaljujem za vašo pozornost. Želim vam veliko uspeha in kadar boste želeli, da se pogovarjamo tudi v kakšni manjši skupini, bom z veseljem na voljo. Hvala lepa.