Uvodni nagovor predsednika na razpravi o prihodnosti vladanja

Dunaj, 8.6.2011  |  govor

Uvodni nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na razpravi z naslovom "Prihodnost vladanja" ob udeležbi na Svetovnem gospodarskem forumu o Evropi in osrednji Aziji
Dunaj, 8. junij 2011


Rad bi se zahvalil profesorju Klausu Schwabu, ker nam je predstavil to temo in ker nam je razložil, zakaj je izbral temo prihodnosti vlade in s tem povezan odnos med današnjim konceptom vlade in zapletenostjo današnjega sveta. Predsednik armenske vlade Tigran Sargsyan nam je razložil, kako se svet spreminja v 21. stoletju. Živimo v času, ko nas presenečata tempo in obseg tehnoloških in znanstvenih sprememb, ko imamo velika pričakovanja, pa tudi nekaj strahu.

Včasih se zgodovinarji sprašujejo, ali je naša razvojna stopnja enkratna v celotni človeški zgodovini ali pa so bile podobne razmere že v preteklosti. Nekateri bi rekli, da je parni stroj spremenil svet in prinesel industrijsko revolucijo, da sta elektrika in električna žarnica spremenili svet in prinesli ogromne življenjske spremembe, da so svet spremenili računalniki in da je vprašanje, kateri od teh izumov je bolj spremenil svet. Mislim, da lahko mirno rečemo, da so trenutne tehnološke spremembe v krajšem obdobju vplivale na več ljudi kot pri vsaki predhodni zgodovinski spremembi. Mislim, da je prav v tem največja razlika med trenutnimi in pričakovanimi spremembami ter tem, kar se je dogajajo v prejšnjih obdobjih zgodovine.

Seveda je vprašanje prihodnosti vlade v tem kontekstu izjemno pomembno, ker so vlade znova na preizkušnji. Na preizkušnji je koncept vlade in mislim, da moramo izzive, ki se postavljajo, obravnavati zelo previdno. To pravim po tistem, ko sem na hitro preletel poročilo, avtorjem čestitam za odlično opravljeno delo. Kmalu bom prišel do nekaterih ključnih priporočil, še pred tem pa bi rad omenil drugo poročilo, ki so ga pripravili na Svetovnem gospodarskem forumu, namreč Poročilo o globalnih tveganjih, ki je bilo sestavljeno pred nekaj meseci. V tem poročilu najdemo nadvse zanimivo osnovno opredelitev današnjih glavnih svetovnih tveganj. V njem je zapisano, da je eno najpomembnejših tveganj gospodarska neenakost, združena z neuspešnim globalnim upravljanjem.

To so precej močne besede. Gospodarska neenakost, s tem se lahko po mojem mnenju vsi strinjamo. Nisem prepričan, ali bi se vsi strinjali s tem, da globalno upravljanje doživlja neuspeh, vsekakor pa stanje ni zadovoljivo. Rečemo lahko tudi, da razprave o spreminjanju svetovnih ustanov ne dajejo pomembnih rezultatov. Nismo v "sanfranciškem trenutku" (op. ustanovitev OZN), niti približno nismo v "sanfranciškem trenutku", ki je imel za posledico popolnoma novo organizacijo sveta. Vidimo težave, s katerimi se spoprijema Mednarodni denarni sklad. Pomembno je spoznati, da je prihodnost vsega sveta s stališča upravljanja življenjsko odvisna od načina, s katerim bomo združili nepopolne mednarodne ustanove s kakovostjo nacionalne vlade in nacionalnega upravljanja. Verjamem, da je v tem ključ do prihodnosti.

Očitno moramo razumeti tudi, da so različni deli sveta različno urejeni. Evropi in še zlasti članicam Evropske unije je zelo blizu ideja globalnega upravljanja. Razumeti pa moramo, da v Aziji razmišljajo precej drugače, da so veliko bolj "vestfalski" kot mi v Evropi. To moramo razumeti. Razumeti moramo, da Evropi glede na merila učinkovitosti trenutno ne gre prav dobro v primerjavi z Azijo. Če na primer vzamemo le en kazalnik, odstotek zelene rasti v svežnjih ukrepov za ublažitev krize iz leta 2009, ko so morale vlade krepko posegati v državne gospodarske strukture, vidimo, da je bil na primer v Južni Koreji delež zelenih tehnologij in inovacij, ki jih je podpirala vlada, okrog 80-odstoten. Na Kitajskem je bil 37 odstotkov. V evropskih državah je bil veliko skromnejši. Torej ne napredujemo ravno toliko, kot morda zahtevajo mednarodne razmere.

Mislim, da je nauk očitno v tem, da bomo morali v svetu v prihodnje najti pravo kombinacijo izboljšanega globalnega upravljanja in močnega zanašanja na nacionalno upravljanje, saj bo potrebnih veliko nacionalnih naložb. To me pripelje naravnost k priporočilom poročila o prihodnosti vlade. V njih vidimo številne paradokse in nekaj bi jih uvodoma rad na kratko omenil.

Prvič, eden glavnih sklepov poročila med mnogimi priporočili je, da se je treba inherentne kompleksnosti družb lotiti z boljšim mrežnim povezovanjem, boljšim združevanjem dela vladnih ustanov in civilne družbe ter drugih nevladnih ustanov. Mislim, da je to primerna strategija. Zagotovo je veljavna strategija, ki pa prinaša nekatera vprašanja. Mislim, da se moramo vprašati, kako v tem kontekstu deluje korupcija, kadar se ne spoprijemamo le s klasičnimi oblikami korupcije, kot jih poznamo od prej, temveč z veliko bolj strukturno korupcijo, strukturno "incestuozno zvezo" med civilno družbo in zasebnimi organizacijami po eni strani ter vladnimi strukturami po drugi. Se moramo tega lotiti takoj ali pa je za to prekmalu; ali naj govorimo zgolj o tem, kako naj bo vlada bolj vključujoča in bolj občutljiva za potrebe ter kako naj bolje sodeluje s civilno družbo?

Druga stvar je demokracija. Je demokracija naravna in predvsem nujna sestavina dobre vlade? Nekateri bi rekli, da načeloma je, vendar pa vidimo, da v mnogih delih sveta tega ne vidijo kot ključno sestavino. V mnogih primerih, ko so demokracijo sprejeli kot bistveno za kakovost vlade in upravljanja, smo jasno videli, da so bila tudi razočaranja. Razumeti moramo, da demokracija ni cilj sam po sebi, temveč se mora potrditi, pokazati rezultate, mora biti nekaj, kar je povezano z rezultati. Tako znova mislim, da potrebujemo nadaljnjo razpravo o tem, kako razvijati demokracijo, da se bodo pokazali rezultati. V Latinski Ameriki smo bili v zadnjih desetletjih priča razočaranjem. Večinoma so bila premagana. Ne vem, kako se bodo stvari obrnile v arabskem svetu ob vseh teh velikih spremembah in velikih pričakovanjih. Velika pričakovanja namreč lahko hitro vodijo k razočaranjem. Tako moramo imeti v mislih tudi to.

In končno še k vprašanju kompleksnosti v veliko bolj temeljnem pomenu. Predsednik vlade Sargsyan je govoril o tehnološkem in znanstvenem razvoju. Paradoks – znova tisti, ki je opisan v Poročilu o globalnih tveganjih Svetovnega gospodarskega foruma – je v tem, da tehnološke spremembe bolj obvladujejo nevladni akterji kot same vlade. Vlade ne nadzorujejo in včasih ne zmorejo niti usmerjati nujnih družbenih in tehnoloških sprememb, ker zaostajajo. To je sestavni del načina današnje organizacije vlad in upravljanja. Tu je kritično vprašanje – kako lahko izboljšamo tehnično sposobnost vlad, da bodo sposobnejše za potrebna preoblikovanja. Ne bom rekel nadzorovati, saj je nadzor nevaren in lahko vodi k totalitarnim in drugim izgredom. Vodenje pa je nujno. Vodenje bo nujno, zlasti v predelih, kot je arabski svet, kjer bo spremembe treba usmerjati in voditi, če naj bodo mirne in če naj vodijo k blaginji. Zato je to nekaj, čemur se moramo še posebej posvetiti.

To so moje pripombe po zelo hitrem pregledu tega nadvse zanimivega, odličnega poročila in po njegovem povezovanju z nekaterim drugim gradivom, ki ga je danes pripravil Svetovni gospodarski forum.

Vsem želim prijeten večer, dober tek in dobro razpravo. Hvala lepa.