Pogovor z novinarji o aktualnih temah

Ljubljana, 16.9.2010  |  intervju

Pogovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka z novinarji o zunanjepolitičnih temah in drugih aktualnih vprašanjih
Ljubljana, 16. september 2010


Svetovalec predsednika republike za odnose z javnostmi Boštjan Lajovic: Hvala lepa, da ste se udeležili pogovora predsednika republike z novinarji. Pogovor bo - da razčistimo kakršnekoli dileme - seveda "on the record", se pravi, dovoljeno je vse, kar bo tu slišano in posneto, seveda tudi objaviti. Namenjen je pretežno, v uvodu predvsem zunanjepolitičnim aktivnostim, seveda pa bo kasneje predsednik odgovoril tudi na vaša morebitna vprašanja na kakšne druge teme. Kot ste večinoma verjetno že navajeni, ker pogovor snemamo in potem vsebino objavimo na naši spletni strani, vas prosim, da se, ko vprašate, priključite na mikrofon ter predstavite in poveste, iz katere redakcije ste, zaradi lažje identifikacije pri sestavljanju magnetograma. Hvala lepa še enkrat in predajam besedo predsedniku republike.

Predsednik republike dr. Danilo Türk: Hvala vsem, ki ste prišli. Zdaj se vidimo po več kot dveh mesecih. Moram reči, da sem že kar malo pogrešal tako priložnost. Začela se je politična sezona. Veliko je tem, ki se tičejo našega političnega življenja in razvoja v Sloveniji. Nekaj je tudi mednarodnih tem in zdelo se mi je prav, da poskušam na kratko predstaviti svoja stališča o glavnih med njimi. Za uvod ne bi poskušal dati preseka vseh vprašanj, ki so lahko danes aktualna, ampak bi prepustil potem vam, da naredite izbor, ki se vam zdi najprimernejši.

Rad pa bi povedal nekaj o dejavnostih, ki jih imam v planu prihodnji teden, ko bom potoval v New York in bom prve tri dni v tednu sodeloval na dveh vrhunskih sestankih. Prvi med njima je posvečen oceni napredka pri uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja. To je aktivnost, ki jo je tedanji generalni sekretar Združenih narodov Kofi Annan začel leta 2000. Sedanji generalni sekretar je pred dvema letoma, ko se je začenjala sedanja finančna kriza oziroma recesija, predlagal, da bi v tem letu, letu 2010, opravili vmesni pregled in ugotovili, kakšni problemi se pojavljajo in kakšni novi pristopi so potrebni. Pričakujeta se udeležba okrog 150 šefov držav in vlad in živahna razprava, v kateri bodo sodelovali tudi vodilni ljudje Mednarodnega denarnega sklada, Svetovne banke, UNCTAD-a in raznih drugih institucij, npr. Svetovne trgovinske organizacije in tako naprej. Verjamem, da je to dobra priložnost, da se pogleda svetovno ekonomsko situacijo kritično in s stališča nalog, ki so pred nami. Treba je vedeti, da svet potrebuje novo razvojno paradigmo. Vprašanje je, kaj bo njena vsebina in kako bo povezana z razvojnimi prodori, ki jih vidimo v nekaterih delih sveta. Ni ves svet enako v recesiji in dobro je, da se poišče priložnost - in Združeni narodi tako priložnost ponujajo -, ko se lahko pogleda raznovrstnost izkušenj in tudi prednostne naloge. Jaz bi v nadaljevanju, v kolikor imate bolj konkretna vprašanja, tudi na te teme povedal kaj dodatnega.

Drugi vrhunski sestanek, ki bo v prvi polovici prihodnjega tedna potekal v New Yorku, je posvečen biotski raznovrstnosti. Biotska raznovrstnost je ena temeljnih tem na področju varstva okolja, ki je bila predmet in je predmet posebne konvencije, ki je bila sprejeta leta 1992, skupaj s konvencijo proti globalnemu segrevanju. Biotska raznovrstnost v preteklih letih ni dobivala tiste pozornosti, ki jo zasluži. Gre za vprašanje, katerega dramatičnost lahko vidimo v oceni, da je izginjanje živalskih in rastlinskih vrst, ki je posledica človekove dejavnosti, po nekaterih ocenah stokrat večje, kot bi bilo brez človekove dejavnosti. Se pravi, tukaj ima človeštvo pred sabo izrazito pomembno nalogo. Slovenija ima v tem kontekstu tudi izrazito zanimiv položaj kot država, ki je biotski raznovrstnosti privržena tudi na praktični ravni. Je država z dobrim gozdnim bogastvom, ki pomeni zaščito in ohranjanje vrst, in z različnimi politikami, ki skrbijo za ohranjanje biotske raznovrstnosti, od kmetijstva do projekta Natura 2000, znotraj katerega se sprejemajo praktične odločitve pri nas.

To sta dve tematski zasedanji, katerima se nameravam posvečati prihodnji teden. Poleg sodelovanja v razpravi bom predsedoval tudi dvema okroglima mizama oziroma dvema delovnima zasedanjema tega vrhunskega sestanka. Eno bo posvečeno novim vprašanjem in novim politikam v prizadevanju za uresničevanje razvojnih ciljev tisočletja, drugo pa bo posvečeno biotski raznovrstnosti in nalogam pri uresničevanju konvencije v tem času.

Poleg teh dejavnosti bo priložnost tudi za različna bilateralna srečanja. Nekatera od teh bodo nadaljevanje aktivnosti, ki sem jih začel že prej. V tej zvezi bi rad posebej izpostavil načrt, predlog za srečanje s katarskim emirjem. To bi bilo tretje srečanje v tem letu. Kot se morda spomnite, sem januarja letos bil v Katarju in tam začel proces sodelovanja med dvema državama. Julija letos je bil katarski emir na obisku v Sloveniji, na zelo uspešnem obisku, iz katerega so izšle številne dejavnosti, povezane z gospodarskim sodelovanjem in interesom, ki je v Katarju zelo izrazito prisoten. To je interes za vlaganja v Sloveniji in nadaljevali bomo z dialogom o sodelovanju za naprej. To dajem kot primer. Pričakujem tudi nekatera druga srečanja s predsedniki, kot je recimo predsednik Ukrajine, predsednik Senegala in še nekaterih drugih držav, tako da bi izkoristil svojo prisotnost v New Yorku za nekatera srečanja, za kakršna je ponavadi potrebno več časa in več potovanj. V New Yorku pa, ko se najdejo predsedniki na istem mestu, se to lažje opravi. Toliko o tem, kar zadeva naše delo v Združenih narodih.

Mogoče bi za zaključek povedal še eno splošno misel. Slovenija je suverena država, ki ima lastno zunanjo politiko. Slovenija se ne more zanašati na zunanjo politiko Evropske unije. Evropska unija nima enotne zunanje politike. Evropska unija poskuša izdelati skupno zunanjo politiko, vendar v tem prizadevanju ni uspešna. Evropska unija ni uspela vzpostaviti dobre definicije lastnih zunanjepolitičnih prioritet in zaradi tega ne ponuja okvira, znotraj katerega bi lahko države članice Evropske unije lahko računale na celovito, koherentno, učinkovito zunanjo politiko. Evropska unija je doživela tudi nekaj resnih porazov. Spomnimo se, da lani v Köbenhavnu ni uspela vzpostaviti vodilne vloge pri vprašanjih globalnega segrevanja. Najnovejši poraz se je zgodil včeraj, ko je Generalna skupščina Združenih narodov odložila razpravo o okrepitvi opazovalskega statusa Evropske unije. Na prvi pogled se zdi, da gre za bolj tehnično zadevo, vendar politični pomen te odložitve moramo v celoti razumeti. Mnoge države ne vidijo v Evropski uniji tako izdelane zunanje politike, kot bi si to želeli. Mnogi ne vidijo razloga, da bi Evropska unija imela kakšen drugačen položaj, kot ga imajo regionalne organizacije, ki obstajajo v raznih delih sveta, kot recimo Organizacija Ameriških držav ali pa organizacija ASEAN (Združenje držav Jugovzhodne Azije) ali pa na primer Afriška unija in podobno. Mislim, da je prav, da se v Sloveniji zavedamo tega. V Sloveniji smo navajeni veliko pričakovati od Evropske unije. Moramo pa biti realisti. In, kot sem rekel, Evropska unija nima enotne zunanje politike in pri formiranju skupne zunanje politike ima izrazite težave. Zato je v nevarnosti, da bo zdrsnila v irelevantnost. V Sloveniji moramo to vedeti in primerno ravnati. Seveda je tudi vzpostavljanje diplomatske mreže in vse to, kar se je dogajalo ob njej, ena od ilustracij. Evropska unija je zelo introvertirana in zelo veliko pričakuje od institucionalnih rešitev, vključno z zunanjo službo, ki se postopoma vzpostavlja. Vendar je treba vedeti, zunanja služba ni nadomestilo za zunanjo politiko. In ta relativen neuspeh, vključno s pomanjkanjem občutljivosti za položaj držav, kakršna je Slovenija, je dokaz, da Evropska unija ne dosega pričakovanj oziroma da za temi pričakovanji izrazito zaostaja. To bi povedal kot neko bolj splošno misel, ki je seveda relevantna za vse odločitve na zunanjepolitičnem področju, ki jih moramo sprejemati v Sloveniji, in, seveda, o tem se lahko pogovarjamo še bolj podrobno oziroma po posameznih vprašanjih, ki bi vas eventualno zanimala.

Toliko bi povedal za uvod. O notranjepolitičnih temah ne bi govoril posebej, ker so ta predmet stalnega poročanja, in bi raje odgovarjal na vaša vprašanja, na podlagi vašega lastnega izbora teh tem. Hvala lepa.

Boštjan Lajovic: Hvala. Če lahko predlagam, bi morda na začetku res nekaj vprašanj v zvezi z mednarodno oziroma zunanjo politiko, potem pa tudi notranjo politiko. Prva se je prijavila Nadja Podobnik, STA.

Nadja Podobnik, Slovenska tiskovna agencija: Moje vprašanje se je nanašalo na zadevo, ki ste jo že sami omenili v zaključku, in sicer sem vas želela povprašati za komentar na odločitev gospe Ashtonove, pa mogoče še malo podrobneje, kako zdaj vidite, verjetno vidite, da ima možnost za popravni izpit. Kaj pričakujete, da se bo v prihodnje zgodilo z oblikovanjem evropske diplomatske mreže in seveda Slovenije v tem okviru? Hvala lepa.

Dr. Danilo Türk: Ne bi želel ponavljati teh temeljnih ocen, ki sem jih že povedal, ki pa so vse relevantne tudi za presojo tega vprašanja. Na konkretno vprašanje bi dal konkreten odgovor. Kot veste, je slovenski zunanji minister že izrazil razočaranje spričo te odločitve. K temu bi dodal, da imamo v Sloveniji vse razloge za to, da ne zaupamo v Evropsko birokracijo na enak način, kot smo morebiti zaupali doslej. V tem odločanju vidim pomanjkanje občutljivosti za realne politične potrebe držav, kakršna je Slovenija. To je politično vprašanje. Tu ne gre samo za vprašanje izbora kandidatov ali izbora diplomatskih mest, ki naj imajo prioriteto v procesu nastajanja diplomatske mreže. Gre tudi za vprašanje politične občutljivosti do držav, ki spadajo med novejše ali manjše države v Evropski uniji, in kot tako je to politično vprašanje. Evropska unija se bo morala zelo temeljito zamisliti nad temi praksami. Že prej sem omenil, da je Evropska unija izrazito šibka v formiranju zunanjepolitičnih prioritet. Ne ve se, kaj je najpomembnejše zanjo, kaj je potem na drugem mestu, kaj na tretjem in tako dalje. To pomanjkanje sposobnosti vzpostavljanja prioritet kaže na pomanjkanje oziroma pomanjkljivosti v oblikovanju politične volje, kajti v zunanji politiki - kot vsaki politiki - je na prvem mestu politična volja. Iz nje izhaja potem definicija prioritet, iz tega izhajajo potem tudi praktične diplomatske aktivnosti in seveda tudi institucionalne rešitve. Če se z institucionalnimi rešitvami začne v času, ko te jasne politične volje še ni, seveda nastanejo problemi in tak problem imamo danes.

Opozoril bi, da to ni čisto nova izkušnja. Dogajalo se je že, da pri različnih pomembnih glasovanjih v Organizaciji združenih narodov Evropska unija ni bila sposobna zavzeti skupnega vsebinskega stališča. Spomnil bi na enega od takih primerov ob priliki incidenta s humanitarnim ladijskim konvojem, flotiljo, ki je želela dostaviti humanitarno pomoč v Gazo. Takrat je prišlo do uporabe sile. Združeni narodi so bili pozvani, da zavzamejo stališče, različni organi so o tem razpravljali, ustanovljeni sta bili naposled, kot veste, dve komisiji za ugotavljanje dejstev. Evropska unija ne samo, da ni uspela vzpostaviti enotnega stališča o teh vprašanjih, ampak se je poskušala zateči k vzdržanju. Vendar, vedeti morate, vzdržanje pri glasovanju ni politika, vzdržanje pri glasovanju je morebiti najmanjši skupni imenovalec. In seveda, če se bo skupna zunanja politika Evropske unije reducirala na iskanje najmanjšega skupnega imenovalca, potem še dolgo to ne bo skupna politika. Mi moramo zelo realno oceniti situacijo, v kateri se nahaja Evropska unija, in seveda vedeti, da je Slovenija suverena država in da potemtakem ima svojo lastno zunanjo politiko in ima stališča o teh vprašanjih in jih je imela tudi in jih je tudi izrazila z glasovanjem v Združenih narodih v primeru, ki sem ga omenil in v drugih primerih. Slovenska zunanja politika je seveda zaradi tega soočena z vprašanji, ki bi idealno lahko bila predmet Evropske unije, vendar to niso. In seveda, celoto vseh teh odnosov je treba videti, zato morebiti občutek razočaranja ni neutemeljen, ampak hkrati moramo reči, tudi ni presenetljiv. Kajti Evropska unija prinaša tudi razočaranja.

Boštjan Lajovic: Hvala. Naslednje vprašanje. Meta Roglič, Dnevnik.

Meta Roglič, Dnevnik: Mene pa zanima, pomisleki se pojavljajo glede našega članstva, nestalnega članstva v Varnostnem svetu, za katerega se potegujemo. Kakšno je vaše stališče? Verjetno vi razmišljate drugače kot so pomisleki recimo gospoda Pahorja.

Dr. Danilo Türk: Moram reči, da s predsednikom vlade še nisva govorila podrobneje o tej zadevi. Gre pa za kandidaturo, ki je že nekaj let stara, ki je bila sprejeta, mislim da, pred kakšnimi sedmimi, osmimi leti. Sam nisem sodeloval pri nobeni odločitvi o tej kandidaturi, ki se je, kot rečeno, zgodila takrat, ko sem služboval v tujini in nisem imel nobene vloge pri odločitvah o tem. Kasneje sem seveda za to odločitev izvedel in mislim, da je to dobra odločitev, ker je ena od poti, po kateri Slovenija formira svojo zunanjo politiko. Slovenska zunanja politika mora biti celovita. Nobenega razloga ni, da bi bila slovenska zunanja politika provincialna ali da bi se omejevala na en sam spekter vprašanj, na primer na balkanske teme. Slovenija je članica Evropske unije, je država, ki se zaveda stvarnosti sveta in ima lahko zunanjo politiko o številnih vprašanjih. Seveda pri tem pazi, da ne zaide v nepotrebne stroške ali pretiravanja. Tega tudi v zunanji politiki Republike Slovenije ni. Pri presoji, kako naprej s to kandidaturo, bo seveda prav, da vlada pregleda položaj v celoti, pogleda vse vidike te kandidature, pogleda položaj drugih držav kandidatk. Volitve bodo prihodnje leto in verjetno je v teku naslednjih mesecev, pred koncem tega leta dober čas za to, da se taka celovita analiza opravi in da se potem nadaljuje na način, za katerega se bo vlada odločila. To je moj pogled v tem trenutku.

Boštjan Lajovic: Hvala. Naslednje vprašanje.

Špela Novak, Radio Slovenija: Glede na vašo ugotovitev, da Evropska unija nima skupne zunanje politike, pa glede na vašo kritiko tega včerajšnjega imenovanja, ali je potem sploh še smiselno za slovenske kandidate, da se še naprej potegujejo za ta visoka mesta v evropski diplomatski službi?

Dr. Danilo Türk: Odgovor je da. To je smiselno. Evropska unija ostaja tako institucionalni kot tudi ekonomski in politični okvir delovanja Republike Slovenije kot suverene države. In Slovenija si mora še naprej prizadevati za ustrezno mesto v tem širšem evropskem sistemu. Vedeti pa mora, da bo ta proces oblikovanja skupne zunanje politike počasnejši, kot smo pričakovali, da bo tudi oblikovanje skupnih institucij bolj zahtevno, kot se je mislilo, in da se bo treba bolj potruditi. Skratka, jaz sem za to, da Slovenija hrabro in odločno nadaljuje v tem procesu, vendar tudi realno, z oceno, da je suverena država in kot taka mora imeti lastno zunanjo politiko in potem seveda usklajevati tisto, kar je možno uskladiti v okviru Evropske unije v Evropski uniji.

Boštjan Lajovic: Naslednje vprašanje. Polona Fijavž.

Polona Fijavž, TV Slovenija: Vprašanje je bilo zastavljeno tudi včeraj zunanjemu ministru Žbogarju. Glede na to, da se ima Slovenija za eksperta za Balkan, je to neimenovanje za Slovenijo še posebej boleče. In glede na to, da je Zahodni Balkan nekako prioriteta slovenske zunanje politike vsa ta leta, ali pomeni, da bi bilo potrebno to zunanjo politiko nekako prevetriti? Vi ste že nekaj omenili v tej smeri.

Dr. Danilo Türk: Opazil sem, da ste rekli, da se Slovenija ima za eksperta za Balkan. To ni nujno percepcija drugih držav, kajti o Balkanu mnoge države zelo veliko vedo. Tista specifična razumevanja, ki jih imamo v Sloveniji, so seveda dragocena. Mi imamo daljšo zgodovinsko izkušnjo in bolj neposredno zgodovinsko izkušnjo s prostorom Zahodnega Balkana in zaradi tega lahko bolj kvalificirano izražamo mnenja o marsikaterem od balkanskih vprašanj. Ne smemo pa živeti v iluziji, da je to kakšna ekskluzivna pravica ali kakšno ekskluzivno znanje. Tudi mnoge druge države so že kar lep čas na Balkanu in marsikaj vedo in verjetno tudi s svojo prisotnostjo in vplivom lahko pomagajo pri tem, da bi se problemi Zahodnega Balkana čim bolje reševali. Skratka, biti moramo realisti.

Kar pa zadeva slovensko zunanjo politiko bolj v celoti, bi rekel: Slovenija mora ves čas vedeti, da je njena geopolitična identiteta sestavljena iz treh razsežnosti. Ena od teh razsežnosti je Balkan, gotovo. Druga razsežnost je Srednja Evropa. In tretja razsežnost je Mediteran. V vsaki od teh treh razsežnosti mora slovenska zunanja politika najti primerne vsebine. Primerno mora biti aktivna na Balkanu, primerno mora biti vključena in aktivna v Srednji Evropi, s pogledom proti vzhodu, to je najbolj dinamičen del Evrope in najbolj zanimiv del Evrope za prihodnja obdobja, in mora imeti svoj pogled na Mediteran in celoto odnosov v sredozemskem prostoru, ne samo v odnosu do sosednjih držav, se pravi Hrvaške in Italije kot dveh mediteranskih držav, ampak s pogledom na celoto. In seveda znotraj te celote je tako vprašanje, kot je recimo kandidatura Turčije za Evropsko unijo in vprašanje Bližnjega vzhoda. In zato je prav, da je Slovenija ob svoji zgodovinski in politični neobremenjenosti z vprašanji Bližnjega vzhoda tu v pravi meri aktivna in da ima pravi, dober profil svoje politike v teh vprašanjih. Ta vprašanja so nam bolj blizu, kot si včasih predstavljamo. In zato se mi zdi, da, če me vprašate, kako gledam na vlogo Slovenije na Balkanu, bi rekel: seveda, to je ena od dimenzij, ni pa edina od dimenzij slovenske zunanje politike, če jo definiramo s stališča našega geopolitičnega položaja. Slovenska zunanja politika ima seveda še druge naloge – na področju gospodarskih povezav, ki presegajo te tri regije, nadalje ima naloge na področju zavzemanja za uveljavljanje mednarodnega prava in načel, ki so za države, kakršna je Slovenija, pomembne in ki se seveda uveljavljajo globalno. Vse to spada v slovensko zunanjo politiko in mislim, da je vlada pripravila dobro strategijo slovenske zunanje politike. V praktični izvedbi pa moramo paziti, da ne bi preveč vklenili slovenske zunanje politike na nek določen izbor vprašanj. In temu velja tudi moje opozorilo kot odgovor na vaše vprašanje.

Boštjan Lajovic: Naslednje vprašanje. Mojca Pašek.

Mojca Pašek, TV Slovenija: Morda, gospod predsednik, ali boste vi izoblikovali kakšno stališče v zvezi s temi aktualnimi, recimo, reformami, ki jih napoveduje vlada. Prejšnji teden, vemo, je dala v proceduro pokojninsko reformo, hkrati vemo socialni dialog je zastal, sindikati so na pač svojem stališču, vlada na svojem. Boste recimo izoblikovali kakšno stališče zato, da bi socialni dialog znova stekel, ker pri tako velikih reformah, kot je pokojninska, je verjetno potrebno neko širše, skupno družbeno soglasje?

Dr. Danilo Türk: Najprej bi rekel tako, da načelno stališče o vsem tem seveda imam in sem ga tudi večkrat povedal. Morda se spomnite, da sem v svojem govoru ob dnevu državnosti, 25. junija, v središče svojega nastopa postavil eno samo načelo – dialog, dialog in še enkrat dialog. To je bilo osrednje sporočilo mojega govora 25. junija. Sam se zavzemam za to, da bi ta dialog tekel, da bi bil tudi čimbolj praktičen in čimbolj učinkovit. Razumeti morate, da so moje pristojnosti takšne, da sam direktno kot predsednik republike v mnogih oblikah tega dialoga ne sodelujem in da tudi ne bi bilo prav, spričo ustavne vloge, ki jo imam, da bi sodeloval drugače kot ustava to predvideva oziroma omogoča. Tukaj je v prvi vrsti dialoga vlada na eni strani, sindikati na drugi strani in seveda še mnoge druge organizacije in institucije.

Rad pa bi povedal, da imam kot predsednik republike to skrb in da tudi poskušam po svojih močeh svetovati in tudi sodelovati v iskanju rešitev. Morda se spomnite, da je bilo v razpravah o zdravniških dežurstvih obdobje, od konca julija do konca avgusta, v katerem je dr. Rajko Kenda, ki je bil pobudnik pomembne iniciative v tem kontekstu, s posebnim pismom zaprosil mene kot predsednika republike, da sodelujem v tem procesu. Sam sem se na podlagi tega pisma vključil in sem tudi svetoval, da se poišče rešitev, ki bi pomenila prihranek v smislu stroškov zdravstvenega sistema pri nas, prihranek, ki bi bil ekvivalenten tistemu, kar se je poskušalo prihraniti z novelo Zakona o sistemu plač v javnem sektorju in ki bi bil dosežen na nek drug način. Meni se je zdel predlog dr. Kende eminentno koristen in pravilen, zato sem ga tudi podprl in sem tudi organiziral razna posvetovanja, predlagal konkretno, da bi posegli v kolektivno pogodbo in našli način, kako reorganizirati dežurstva in s spremembo sistema dežurstev ustvariti prihranek, ne da bi zmanjševali nagrajevanje zdravnikov za zahtevno dežurno delo. Zelo preprosto rečeno, dežurstev lahko imamo manj, lahko jih pa dobro, pravilno nagrajujemo. To je bil ta pristop, ki je bil tudi zelo konkretiziran in tudi formuliran v času poletnih počitnic, pred prvim sestankom vlade po počitnicah. Kasneje so stekla nadaljnja pogajanja med pristojnim ministrom in sindikatom zdravnikov in prišlo je do rešitve, za katero sem takrat dejal - in rad bi to oceno danes ponovil -, da verjamem, da je dobra rešitev. Seveda pa je to začetek reševanja in verjamem, da bi pri reformi zdravstvenega sistema morali to izhodišče razviti še naprej. V Sloveniji lahko naredimo zdravstveni sistem bolje organiziran, bolj učinkovit in stroškovno bolj primeren. To možnost imamo in zdravstvena reforma, ki jo vlada napoveduje za prihodnje leto, bo priložnost, da se poskuša take rešitve poiskati. In seveda se bom zavzemal, da se jih poišče in da se jih poišče v dialogu.

In kar zadeva pokojninsko reformo, tudi tu sem večkrat zelo konkretno javno nastopil v smeri dialoga. Zlasti se mi zdi pomembno, da bi v tem dialogu prišli do čim bolj jasnih, kvantitativno izraženih podatkov o tem, kakšen del delavcev pri nas opravlja taka težka dela, da je zaradi tega treba iskati izjemo od povišane pokojninske starosti. To je bil predlog, oziroma, če hočete, želja, ki sem jo večkrat tudi javno izrazil, in upam, da se to sliši in da bomo v nadaljevanju teh razprav te podatke dobili. Hkrati sem se tudi večkrat zavzel za to, da bi okrepili dialog v smislu iskanja kakšnih modifikacij. Zdi se mi, da je prav, da se tam, kjer je možno nasloviti potrebe kakšnega dela populacije z bonusi, to stori. Če vzamemo pokojninske olajšave oziroma skrajšanje delovne dobe za matere z več otroki, se mi ne zdi smiselno, da se to omejuje na dva otroka. Mislim, da bi te ugodnosti morale veljati glede na skupno število otrok, ki jih neka mati ima. Skratka, dajem to kot primer področja oziroma vprašanja, ki ga lahko še obravnavamo, in takih vprašanj je še več.

Med večjimi vprašanji je tudi to, ali potrebujemo pokojninsko reformo, ki se v celoti definira v enem samem zamahu, ali pa je morebiti še kakšen prostor za določeno postopnost - če se ne doseže vsega, kar je vlada želela doseči z dosedanjimi predlogi, ali je možno napraviti kakšno rešitev, ki se pogleda ponovno čez recimo pet let ali deset let. Navsezadnje, pri pokojninski reformi gre za zelo dolgoročen projekt in morebiti danes še nismo čisto v položaju, v katerem lahko presojamo učinke, ki jih pričakujemo čez kakšnih dvajset let. Mogoče je prav, da se gre v pokojninsko reformo z določenim občutkom za postopnost.

Verjamem, da so vsa tovrstna vprašanja - nekatera vam dajem za ilustracijo, tako da bi pojasnil moje razmišljanje - taka, da izrazito zahtevajo dialog, in ta dialog se nikoli ne konča. Tudi v parlamentu je še prostor dialoga. Sam sem imel v začetku tega tedna pogovore s poslanci, sicer o drugih temah, o kandidaturah za ustavno sodišče in za viceguvernersko mesto v Banki Slovenije, ampak sem tudi te priložnosti izkoristil za neformalne pogovore o tem, kako bi okrepili vlogo parlamenta kot prostora dialoga in iskanja kompromisne rešitve, dobrega kompromisa. Namreč, mi v Sloveniji imamo tradicijo vztrajanja pri lastnem prav, zelo težko poiščemo kompromise, vse prevečkrat se kompromisi tolmačijo kot popuščanje, prepogosto se uporablja izraz, da je nekdo klonil v nekem procesu. Veste, so kulture, kjer takih izrazov ne boste našli, ampak se bo iskanje skupnega jezika tolmačilo kot nekaj pozitivnega, kot iskanje pametnega kompromisa. In tega potrebujemo več. Dal sem tudi konkretni primer. Upam, da sem bil dovolj konkreten v svojem odgovoru, da sem pojasnil, kje vidim poti iskanja kompromisa pri pokojninski reformi.

Boštjan Lajovic: Še Katja Šeruga, POP TV.

Katja Šeruga, POP TV: Gospod predsednik, ne samo pokojninska reforma, v zadnjem času se je nabralo kar nekaj dogodkov, o katerih bi me v bistvu zanimala vaša ocena, mogoče tudi v širšem smislu atmosfere morebitnega pregrevanja ozračja, če želite. Skratka, javni sektor je tik pred tem, vsaj večji del njega, da začne stavko. Hkrati imamo situacijo, recimo v Vegradu, kjer delavci še vedno niso dobili plače. Imamo na drugi strani vlado, ki se je pogajala z nemškim avtomobilskim gigantom v zameno za nek drug posel in imamo navsezadnje tudi nekaj direktorjev v državnih podjetjih, ki si pač računajo plače po mnenju Ministrstva za gospodarstvo na sporen način. Zanima me, kako v bistvu vidite vse te aktualne dogodke v smislu stanja v državi, atmosfere v državi. Kaj lahko na to temo rečete?

Dr. Danilo Türk: Če začnem pri konkretnih odgovorih in grem hitro skozi vaš spisek, bi rekel naslednje. Kar zadeva plače ustanov v javnem sektorju, mislim, da je Ministrstvo za gospodarstvo najavilo tudi ukrepanje, in to je dobro. Kar zadeva raznih idej o avtomobilih BMW za potrebe vlade, mislim, da je ta posel oziroma ta projekt odložen, oziroma ustavljen, tako da upam, da se ne bo razvil v kakšno nepotrebno in škodljivo razpravo. Kar zadeva Vegrad, so tu razni postopki v teku. Vi se boste verjetno spomnili, da sem bil od vsega začetka med bolj kritičnimi komentatorji dogajanja v Vegradu in da sem se zavzemal od vsega začetka za to, da je treba obveznostim do delavcev dajati prednost in da izmikanja, ki smo jih videli, ne samo da niso etično sprejemljiva, so tudi protipravna. To ni bilo mnenje vseh na samem začetku te razprave v juliju in avgustu, ampak vidim, da se je zdaj odnos spremenil in da je ugotovitev protipravnosti takega odlaganja široko sprejeta. Verjamem, da se bo na tej podlagi lahko naredilo, kar je pač treba narediti.

In končno, kar zadeva javni sektor, mislim, da je tukaj prišlo do razhajanj med različnimi sindikati, kar je razumljivo. Verjamem, da vladni argumenti o tem, da je treba v času, ko je rast močno padla, odložiti povišanja plač, da so ti argumenti razumni in da jih je treba slišati. Verjamem, da jih je tudi naša javnost slišala in razumela. Če je bil nek sistem zasnovan na predpostavki visokih stopenj rasti, štiri, pet in več odstotkov, je v času, potem ko smo doživeli hud padec rasti, ki je bil povzročen zaradi zunanjih okoliščin, in ko se rast ni obnovila, potem moramo premisliti ta sistem v luči konkretnih možnosti, ki jih naša družba ima, in najti tudi rešitve, ki bodo temu ustrezale. Zato ne podpiram predlogov o stavki. Mislim, da ima vlada v tej točki prav, da je njen argument treba razumeti in da je treba imeti dovolj potrpljenja za dogovarjanje, kako naprej.

To so moja konkretna stališča h konkretnim vprašanjem, ki pa seveda jih je treba razumeti tudi kot del neke večje celote. In ko gre za to večjo celoto, bi rad rekel nekaj bolj splošnega in dal tudi nek apel vam, predstavnikom medijev. Mi imamo v naši družbi zdaj kopičenje primerov, ki izražajo probleme in večkrat tudi protipravna ravnanja. Treba pa je vedeti, da to ni vse, kar se v naši družbi dogaja, da imamo tudi pozitivne stvari, da imamo tudi inovacije, da imamo uspešne nastope na tujih trgih, da imamo dobro razvito solidarnost, da imamo pri ljudeh veliko občutka za pomoč sočloveku, in tudi to se mora videti, zato konkretno predlagam vam, predstavnikom medijev, da razmislite o možnosti, da bi uvedli za vsako poročanje, za vsakodnevno poročanje neko kvoto pozitivnih vesti. Zdaj se seveda o kvotah govori na razne načine, kot veste so glasbeniki oziroma ustvarjalci glasbe opozorili na potrebo, da bi slovenska glasba imela določene kvote v naših radijskih programih. To je zadeva, ki ima seveda svojo specifično zgodovino in svoj specifični pomen, ampak če smo v položaju, v katerem so kvote del naše stvarnosti, potem je prav, da jih pogledamo tudi s stališča kvote pozitivnih vesti. S tem nikakor ne mislim, da si moramo kakšne pozitivne zgodbe izmišljati, mislim pa, da je prav, da pozitivnih zgodb ne spregledamo popolnoma, ampak da najdemo tudi prostor zanje in mogoče celo kakšno kvoto.

Boštjan Lajovic: Naslednje vprašanje.

Polona Šega, STA: Danes se boste srečali tudi s predstavniki Združenja ravnateljev in z njimi boste govorili o Zakonu o negospodarskih javnih službah. Ravnatelji so rekli, da bodo vam predlagali oblikovanje nekega družbenega konsenza o vrednotah v državi. Ali ste mogoče že kaj razmišljali o tem, kaj jim boste odgovorili?

Dr. Danilo Türk: Predlagal bi, da se o tem pogovarjamo v kontekstu popoldanskega sestanka, kamor mislim, da ste vabljeni. Mislim, da je ta sestanek odprt vsem medijem, in bi vas zdajle povabil, da pridete na to razpravo, in tam bo priložnost, da se tudi podrobneje o tem pogovorimo. Kar zadeva vrednote, pa bi rekel tako: vrednote v naši družbi imamo. Mi imamo razvito solidarnost, imamo občutek za sočloveka, kot sem prej povedal, in ni tako, da bi bila Slovenija izpraznjena, ko gre za nekatere temeljne vrednote, ki zagotavljajo kohezivnost družbe. Zato ne smemo biti boj pesimistični, kot je prav. Po drugi strani moramo najti način, kako pozitivne vrednote, tiste, ki ustvarjajo kohezivnost v družbi, spodbujati in jim tudi dajati priznanje. Sam se veliko srečujem z ljudmi iz prostovoljskih organizacij, z ljudmi na področju socialnih služb. Pred dvema dnevoma sem bil v Radljah ob Dravi in sem govoril s predstavnicami centrov za socialno delo Koroške in moram reči, da v praksi obstaja veliko dejavnosti, ki izkazujejo realnost vrednot v našem prostoru in v naši družbi. Prav je, da bi se to bolje videlo.

Verjamem, da moramo tudi več narediti za to, da pravočasno opozorimo na probleme, ki zahtevajo družbeno občutljiv socialni angažma. Včasih se to ne da, vem, da so pri težavah v Preventu stvari prišle hitro in so se razvile na način, ki ni omogočal, da bi se bolj preventivno organizirali v naši družbi, ampak na kakšnih drugih področjih pa je to mogoče. Mislim, da je socialna kohezivnost, ki izhaja iz občutka pripadanja skupnosti, tisto, kar predstavlja čvrsto platformo naše družbe. In to imamo v Sloveniji. Ni prav reči, da smo se predali nekemu malodušju ali neki etični izpraznjenosti do te mere, da takih vrednot ne bi čutili kot zaveze k ukrepanju. Tudi če pogledate, saj v vseh vaših medijih poročate o raznih akcijah, ki se vodijo, o raznih humanitarnih aktivnostih in podobno, tega imamo v Sloveniji veliko in tukaj se ljudje tudi radi izkažejo. Seveda sam bom imel priložnost govoriti tudi z družbenimi skupinami, kjer je treba še kaj posebej napraviti.

Konec meseca septembra bom govoril na Združenju Manager in takrat mislim govoriti o vrednotah in mislim biti kritičen, kajti to, da se Združenje Manager ni oglasilo ob Vegradu in ob poslovnih praksah, ki so izrazito negativne, ki so tudi protipravne, se mi zdi narobe. Združenje Manager bi moralo pomagati pri graditvi dobrih poslovnih praks, takšnih, ki imajo tudi etično razsežnost na pravilen način izraženo. Ta molk Združenja Manager v tistem konkretnem primeru je po moji oceni problem. Tako da – spet – smo sredi razprave, kjer je prav, da se trudimo za uveljavljanje dobrih družbeno kohezivnih vrednot in priložnosti za to so in bodo.

Katja Šeruga: Gospod predsednik, mogoče bi vas še malo bolj konkretno, če dovolite, vprašala o tej zgodbi BMW. Kako konkretno jo vidite? Ali bi ta posel, če bi do njega prišlo, ker, kolikor razumem, še ni povsem izključen, vsaj kar se vlade tiče ne, ali bi nam to kakorkoli lahko pomagalo pri krepitvi gospodarskih odnosov z Nemčijo, recimo, ki se jo velikokrat omenja kot pomembno, kot motor evropskega gospodarstva? Kako to vidite? Ali bi nam to kaj koristilo ali ne ? Ali morda celo dopuščate, da gre za kakšne druge povezave tukaj, ali kako?

Dr. Danilo Türk: Moram priznati, da ne poznam podrobnosti dogovarjanja v zvezi s tem projektom. Zato tudi ne morem dati ocene o tem, kakšne bi bile lahko pozitivne ali druge posledice. Bi pa rad rekel nekaj drugega. Namreč, slovensko gospodarstvo je z nemškim gospodarstvom zelo tesno povezano na mnogih področjih in to je za usodo slovenskega gospodarstva pomembno v pozitivnem smislu, kajti nemško gospodarstvo se normalizira, okrevanje je realno in dobro, tako da imamo v tem oporo tudi za naše premagovanje recesije. To je na splošno. Ali je v tem okviru potrebno napraviti še kaj za kakšne nove, za kakšne bolj tesne povezave, tega vam ne bi mogel odgovoriti. To boste morali vprašati ljudi, ki se s tem bolj natančno ukvarjajo. Po tistem, kar sam vem, tega ne bi mogel reči in ne bi mogel dati pozitivnega odgovora na vaše vprašanje. Ampak to, da ga ne morem dati, ne pomeni, da takšnega odgovora morebiti ni.

Boštjan Lajovic: Še kakšno vprašanje?

Dr. Danilo Türk: Dobro, še tri kratka vprašanja.

Mojca Pašek: Gospod predsednik, še eno, vi ste prej dejali, pomemben je dialog, dialog, dialog in tako naprej, ampak parlament kot prizorišče tudi …

Dr. Danilo Türk: Dialoga …

Mojca Pašek: … višanja te kulture dialoga, ampak recimo že k vam ena od poslanskih skupin ne pride, SDS, kako boste okrepili dialog z njimi? Oni, ne vem, zahtevajo, za tistega, vaše odgovore v zvezi z odlikovanjem Ertlu. Mislim, skratka, kako boste vi razvili ta dialog z njimi? Mislim, ker očitno so tudi oni, ki si ne želijo dialoga v Sloveniji, nekako …

Dr. Danilo Türk: Najprej bi rad rekel, da so vrata mojega urada ves čas odprta in da so odprta vsem. Vsi, ki želijo dialog z mano, imajo vselej za to priložnost in vsi, ki bi želeli, da kakorkoli pomagam pri kakršnikoli drugi vrsti dialoga v Sloveniji, bodo pri meni našli pozornost in prizadevanje, da dejansko pomagam pri tem. Tako da tu, na moji strani, ni nobenih ovir in nobenih zamer. Ko že omenjate konkreten primer, bi še dodal to: na vsa vprašanja, ki so se pojavljala v okviru predloga za uvedbo ustavne obtožbe proti predsedniku republike, sem odgovoril v parlamentu. Vi se morda spomnite, da sem imel takrat obširen govor, v katerem sem natančno podal vse svoje odgovore in pojasnil, zakaj je tisti predlog za uvedbo postopka ustavne obtožbe bil pravno neutemeljen, moralno nesprejemljiv in politično škodljiv. In ta odgovor je tudi na moji spletni strani, tako da ga lahko vsak hip konzultirate.

Če se vrnem k vprašanju dialoga, bi rekel, da je tisto, kar je najvažnejše, razumeti to, da je predsednik Republike Slovenije vselej v položaju, ko izkazuje – in je prav, da izkazuje –odprtost za dialog. Tako do tistih, ki bi se želeli pogovarjati z mano, kot tudi do onih, ki bi želeli, da mogoče pomagam pri razvijanju kakšnega dialoga med drugimi. V primerih, ki sem jih že omenil, kot so zdravniška dežurstva, pa tudi pokojninska reforma, poskušam na svoj način z bolj posvetovalno vlogo pomagati. Ali bo to dovolj ali bo treba storiti še kaj, seveda ni odvisno samo od mene. Ampak to so časi, ko je prav, da prav vsakdo razmisli o teh možnostih in poskuša še kakšno novo možnost dodati.

Polona Fijavž: Krepitev zunanje politike tudi z državami bližnjega in bolj oddaljenih mediteranskih držav, pred odhodom na Ciper, Slovenija je podpornica turškega približevanja Evropski uniji. Kaj pa ti pogovori na Cipru? Za kaj se tukaj Slovenija zavzema? Se boste srečali s predstavnikom ciprskih Turkov tudi med obiskom?

Dr. Danilo Türk: Tak kontakt ni predviden. Imel bom sestanek s predstavnikom Združenih narodov na Cipru. Seveda bom v prvi vrsti gost predsednika Republike Ciper, ki me je povabil na ta obisk, in z njim bova govorila o vseh vprašanjih zelo konkretno in zelo odkrito. O vseh vprašanjih, ki zadevajo problem Cipra, in vprašanjih, ki so povezana s Ciprom in zadevajo Evropsko unijo in mednarodno skupnost v širšem smislu. Verjamem, da bo to tudi prilika, da dam kakšno sugestijo. Ampak tega ne bi želel zdaj še razpravljati, za to bo še čas, ko bo obisk.

Boštjan Lajovic: Še zadnje vprašanje.

Katja Šeruga: Čisto za konec, gospod predsednik, ste morda že pripravljeni komentirati določene zapise, ki so se pojavljali v zvezi z vašim življenjem v medijih?

Dr. Danilo Türk: Povedal sem že večkrat, da raznih namigov in govoric ne komentiram, in to je moj pristop tudi danes. Če bi kakorkoli spremenil ta pristop, bi dal legitimnost stvarem, ki te legitimnosti nimajo.

Boštjan Lajovic: Če je to vse, se vam zahvaljujem, spoštovane novinarke in novinarji, in se priporočam za kvoto za pozitivne novice, da uvrstite poročanje v smislu pozitivnega poročanja za 10, 15 odstotkov, recimo. Hvala lepa za obisk danes in kmalu upam, da nasvidenje.