Predavanje predsednika republike "Slovenija in svet"

Ljubljana, 6.6.2012  |  govor

Predavanje predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka z naslovom "Slovenija in svet", v organizaciji Kluba nekdanjih slovenskih veleposlanikov v sodelovanju z Mednarodnim centrom za promocijo podjetij
Ljubljana, 6. junij 2012


Gospod predsednik,
ekscelence,
cenjeni visoki gostje!

Pride čas, ko se je treba ozreti v preteklost in razmisliti. Dvajseta obletnica slovenske diplomacije je tak čas. To je pravi trenutek za razmislek o slovenski zunanji politiki in širše, o pogledu Slovenije na svet. Trenutne mednarodne razmere zahtevajo skrbno razmišljanje in zrele odločitve. Seveda pa tak razmislek zahteva, da se na kratko ozremo v preteklost in ocenimo prehojeno pot.

Prvi dve desetletji sta slovenski zunanji politiki ponudili številne možnosti za učenje in pridobitev pomembnih izkušenj. V knjigi kolumnistke Saše Vidmajer, izdani pred kratkim, sta pretekli desetletji ustrezno opisani kot "čas odraščanja". Ta opis odpira vprašanje, ali se je naša mlada neodvisna država že naučila vsega in ali je zunanja politika že popolnoma odrasla.

Lahko bi rekli, da zveni tako vprašanje akademsko. V življenju države ne sme prihajati do zamud ali izgovorov o nezrelosti. Odločitve je treba začeti sprejemati takoj. V resničnem svetu mora biti zunanja politika države zrela že na samem začetku, od njenega nastanka naprej. Seveda pa se šele pozneje pokaže, ali so imele sprejete odločitve ustrezno kakovost in ali so ustvarile ustrezen profil zunanje politike države. Prav tako je treba vedeti, da zunanja politika ni kraljestvo svobode: Nanjo v veliki meri vplivajo mednarodna situacija in potrebe države. Poleg tega tudi ni neodvisna, temveč je podsistem širšega državnega sistema, ki mora kar najbolje služiti celotnemu sistemu. Na podlagi te temeljne stvarnosti zunanje politike pri analizi razvoja slovenske zunanje politike ugotavljamo, da je prešla štiri faze.


1. Štiri faze slovenske zunanje politike

Slovenija je nastala v obdobju tektonskih sprememb, neposredno po hladni vojni. Razpad nekdanjega komunističnega sveta je povzročil temeljne geopolitične spremembe. Te spremembe pa je spremljal tudi strah. Razpad nekdanje Jugoslavije, ki je bila skoraj v celotnem obdobju hladne vojne dejavnik stabilnosti, je bil glavni razlog za strah. Zato tudi nastanek Slovenije, ki je bil rezultat razpada nekdanje jugoslovanske federacije, vsaj na začetku ni bil dobro sprejet. Takrat je Slovenija veljala za "neprijetno državo". Zelo smo si prizadevali dokazati, da je neodvisna Slovenija odgovorna država, dejavnik mednarodne varnosti in stabilnosti in še več, uspešna država. To prizadevanje je zaznamovalo slovensko zunanjo politiko v prvih petih letih njenega obstoja. Slovenija se je morala oddaljiti od nasilja v nekdanji Jugoslaviji in vzpostaviti svojo suverenost v zunanji politiki. In vse te naloge je mlada država uspešno opravila. V petih letih je bila Slovenija pripravljena na večjo prepoznavnost v zunanji politiki. Izvolitev Slovenije v Varnostni svet Združenih narodov leta 1997 je bil pomemben uspeh diplomacije, ki je zaznamoval začetek nove razvojne faze.

Druga faza je trajala sedem let (od leta 1997–2004) in v tem obdobju je morala Slovenija "opraviti izpite". V Varnostnem svetu smo bili izjemno uspešni. Slovenija je prav tako pomembno napredovala v odnosih s svojimi neposrednimi sosedami. V evropskem okviru je do leta 2004 uspešno izpolnila kriterije za članstvo v Evropski uniji in NATU. Izpolnitev teh zahtev je zahtevala neomajno osredotočenost. Slovenija je dokazala, da se je tako kot večina preostalih držav kandidatk sposobna osredotočiti na svoje strateške prednosti, čeprav je pri tem izgubila nekaj perspektive – lastnosti, ki je nujna v zunanji politiki neodvisne države.

K vprašanju o ravnotežju med fokusom in perspektivo se bom vrnil pozneje. Naj bo dovolj, če samo navedem, da je na tretji fazi v letih, ki so sledila vstopu Slovenije v Evropsko unijo in NATO, Slovenija kot večina drugih novih članic ponovno odkrila potrebo po širši perspektivi, ki je pomembna za delovanje njene zunanje politike. To odkritje je bilo postopno in tesno povezano z večjimi projekti v zunanji politiki v tretjem obdobju (od leta 2004–2008) razvoja slovenske zunanje politike. Projekti, kot so bili predsedovanje OVSE leta 2005, predsedovanje Svetu guvernerjev IAEA v letih 2006 in 2007 ter predsedovanje Evropski uniji leta 2008, so odprli številna vprašanja, s katerimi so se morali spopasti slovenski nosilci odločanja in diplomati. Na splošno je bilo delovanje Slovenije v teh telesih ocenjeno kot dobro. Vendar pa Slovenija takrat še ni mogla dvigniti svojega političnega in diplomatskega profila na bistveno višjo raven. Raven prikazanega je bila zadovoljiva, vendar z redkimi izvirnimi idejami ali izrednimi dosežki. Prav tako je mogoče oceniti slovensko sodelovanje v različnih skupinah podobno mislečih držav, kot so Mreža za človekovo varnost, skupina 3G itn. Te skupine ponujajo koristne izkušnje, vendar je tu še dovolj prostora za izboljšanje kakovosti in dvig zunanjepolitičnega profila. Zato je mogoče tretjo fazo opisati kot obdobje "plahega napredovanja".

Obdobje po slovenskem predsedovanju Evropski uniji (2008) je četrta faza v razvoju slovenske zunanje politike. Še vedno traja in je zato ni mogoče opisati z jasnimi in preprostimi besedami. Zato naj jo imenujem "čas novih priložnosti". To obdobje že od samega začetka sovpada s svetovno finančno in ekonomsko krizo, ki nam vsem zastavlja resna vprašanja. To sovpadanje poudarja pomembnost trenutnega stanja, ker ponuja priložnost za razmislek in preureditev. Izkušnja prvih treh let te zadnje, četrte faze, je spodbudna. Pomemben napredek se je zgodil v odnosih z vsemi neposrednimi sosedami. Arbitražni sporazum o meji s Hrvaško (2010) je odprl novo poglavje v odnosih obeh sosed. Kakovost političnih odnosov z Italijo se je izboljšala, še posebno po obisku predsednikov Italije, Slovenije in Hrvaške v Trstu 13. julija 2010. Naši odnosi z Avstrijo se stalno izboljšujejo, medtem ko so odnosi z Madžarsko že po tradiciji dobri. Na simbolni ravni se je visoka kakovost političnih odnosov med Slovenijo in njenimi štirimi neposrednimi sosedami pokazala 24. junija 2011 na uradnem praznovanju 20. obletnice slovenske neodvisnosti, ki so se ga udeležili predsedniki Italije, Avstrije, Madžarske in Hrvaške. Danes Slovenija s svojimi sosedami ne vzdržuje le miru, temveč je z njimi v popolnoma sproščenem odnosu, kar je spričo boleče zgodovine tega dela Evrope pomemben dosežek. Zato se je zdaj mogoče laže lotiti preostalih odprtih vprašanj, predvsem tistih, ki zadevajo probleme manjšin. Dobro razumevanje s sosedami namreč pripomore k mednarodnemu ugledu države in ponuja možnosti za nove pobude. V tem obdobju si je Slovenija utrla tudi nekatere nove poti, saj je postala članica OECD (2010) in članica Sveta OZN za človekove pravice.


2. Dva aksioma

Pred razpravo o predlogih za prihodnost je treba ponovno poudariti: razmere doma ključno vplivajo na zunanjo politiko. V tem trenutku mora Slovenija predvsem izboljšati svoje notranje stanje – gospodarsko in politično. Pomesti je treba pred svojim lastnim pragom. Kajti le uspešna država lahko uživa ugled, ki je potreben za pomembne pobude v zunanji politiki. Ne dvomim, da je Slovenija sposobna zagotoviti konsolidacijo javnih financ in svoje gospodarstvo usmeriti na novo, višjo raven rasti in razvoja. Prej ko bo to doseženo, bolje bo.

Drugi aksiom se nanaša na diplomacijo, ki je osnovno orodje zunanje politike. Diplomatsko službo je treba prilagoditi potrebam časa in natančno določiti njene dolžnosti, vključno z nekaterimi osnovnimi nalogami, kot je gospodarska diplomacija, da bo lahko ustrezno služila potrebam države.


3. Vidiki in poudarki: ključna vprašanja prihodnosti

3a. Geopolitika je lokalna

Že ko povzamemo besede Tipa O'Neilla, velikega ameriškega politika, da je "vsa politika lokalna", lahko rečemo, da so prav tako lokalni pomembni vidiki geopolitike. Geopolitika ni samo domena velikih sil, ampak pomembno vpliva tudi na zunanjo politiko manjših držav.

Z vidika geopolitike je Slovenija zaznamovana s svojo trojno identiteto: je hkrati balkanska, srednjeevropska in sredozemska država. Zato so nekatere naloge zunanje politike, ki izhajajo iz tega osnovnega položaja, jasne. Slovenija je dejavna na Balkanu in še zlasti na območju nekdanje Jugoslavije. Razvila je zelo dobre politične in gospodarske odnose z vsemi državami na tem območju; poleg tega je bila pobudnica skupnih dejavnosti, kot je proces Brdo, in se nenehno zavzema za nadaljnje korake k polnemu članstvu vseh držav tega območja v Evropski uniji. S tem Slovenija dokazuje svojo konstruktivno vlogo v prizadevanjih mednarodne skupnosti za politično stabilnost in večjo blaginjo na Balkanu. Imenovanje dveh slovenskih diplomatov za predstavnika Evropske unije v Prištini in Podgorici sta v očeh mednarodne javnosti pred kratkim ponovno potrdili pomen Slovenije na tem območju. Vendar pa moramo biti realistični. Nekatere težave v regiji, predvsem status Kosova, prihodnost Bosne in Hercegovine ter spor med Makedonijo in Grčijo zaradi imena nekdanje jugoslovanske republike, bodo še naprej zahtevale vztrajno in usklajeno prizadevanje celotne mednarodne skupnosti. Slovenija si ne domišlja, da bi lahko pri reševanju teh težav odigrala neodvisno vlogo, saj ta naloga zahteva subtilen in koordiniran pristop celotne mednarodne skupnosti.

V svoji identiteti srednjeevropske države mora Slovenija povišati svoj profil. Čeprav je naše sodelovanje z Višegrajsko skupino dobro, pa lahko storimo še več, na primer v kontekstu evropskih strategij na območju Donave, v politiki Evropske unije do vzhodnoevropske soseščine ter zlasti v okviru koordinacije novih članic Evropske unije v srednji Evropi, predvsem v zvezi z ohranitvijo financiranja iz kohezijskih skladov.

Identiteta Slovenije kot sredozemske države je v zunanji politiki še najmanj razvita. Pobud je bilo do zdaj malo in niso bile tako uspešne, kot je bilo pričakovati. Trenutna pobuda za vzpostavitev evropske strategije za območje Jadranskega in Jonskega morja se zdi obetavnejša. Slovenija bi morala čim aktivneje sodelovati v tej pobudi.

Le bežen pogled na geopolitično stvarnost nam razkrije pomembnost Evropske unije za Slovenijo. Zato se postavlja vprašanje, ali bi morala država tesneje sodelovati z drugimi članicami Evropske unije, da bi se njen glas v Evropski uniji bolje slišal. Ali ponuja prihodnji status Hrvaške kot članice Evropske unije možnosti za inovacije? Hipotetično si je lahko predstavljati tesnejše posvete med Italijo, Avstrijo, Slovenijo in Hrvaško v kontekstu sprejemanja odločitev v Evropski uniji. Mnogi legitimni interesi teh držav sovpadajo in njihov usklajen pristop do tem, ki jih obravnava Evropska unija, bi pomenil dodatno dimenzijo k odločanju v Evropski uniji, še posebno v prihodnjih letih, ki bodo odločilna za prihodnost Evropske unije.

3b. Negotova prihodnost Evropske unije

V prvih treh fazah razvoja slovenske zunanje politike je bila Evropska unija trden referenčni okvir. Sprva je bila Evropska unija predmet velikega hrepenenja in je pozneje postala prostor, kjer je Slovenija dosegla svojo dokončno samouresničitev. Toda, kot je zapisal veliki William Shakespeare: "Cvetove majske strl vetrov objem …" in danes se zdi, da je tudi Evropska unija danes nekoliko razrahljana. Njena prihodnost se zdi negotova in njen zaton ni več nepredstavljiv. Te spremembe so za Slovenijo pomemben izziv. Slovenija je seveda popolnoma zavezana Evropski uniji, vendar je prihodnost te zveze v veliki meri odvisna od dejavnikov, na katere Slovenija ne more vplivati, kot sta na primer situacija v Grčiji in nepredvidljivost dogajanj na svetovnih finančnih trgih. Evropska unija bo potrebovala močna prizadevanja za okrepitev njenih struktur in njene legitimnosti.

Nikakor pa se ne sme ustaviti prizadevanje za oblikovanje skupne zunanje in varnostne politike. Evropska unija mora vzpostaviti jasnejšo ureditev svojih prednostnih nalog. Slovenija mora biti dejavna in podpirati naslednje pomembne strateške prioritete: (1) povečati gospodarsko in politično sodelovanje z državami Vzhodnega partnerstva in Rusijo; (2) še naprej širiti Evropsko unijo, še posebno na Balkanu, kjer je mogoče doseči hiter napredek nekaterih držav (na primer Črne gore), in (3) obnoviti resnična pogajanja o statusu članstva Turčije v Evropski uniji. Razumljivo je tudi, da je uspeh prednostnih nalog Evropske unije v pomembni meri odvisen od kakovosti transatlantskega sodelovanja in usklajevanja med Evropsko unijo in Združenimi državami Amerike.

Evropska unija se danes srečuje s temeljnimi izzivi, in način, s katerim se bo spoprijela s temi izzivi, bo odločil o njeni usodi. Slovenija se torej mora dejavno vključiti v razpravo o teh izzivih in poskušati najti prave rešitve. Nekateri temeljni izzivi neposredno vplivajo na iskanje rešitev, še posebno vprašanje o tem, kako sestaviti ustrezno kombinacijo ukrepov, ki bi ponovno zagnali rast v obdobju konsolidacije javnih financ. V takšnih primerih lahko Slovenija prispeva svoj delež s tem, da sama reši svoje težave. Uspeh doma bo odločilen za vidnejšo vlogo, ki jo lahko Slovenija pozneje odigra v Evropski uniji.

Še večja težava, s katero se mora spopasti Evropska unija, je njen naraščajoči demokratični deficit, ki se počasi spreminja v vprašanje legitimnosti celotnega odločanja. Na odločitve Evropske unije vedno bolj vplivajo kaprice finančnih trgov, sprejemajo jih tehnokrati, vse manj pa volilna telesa. Toda ne pozabimo – osnovne vrednote, ki so temelj Evropske unije, so človekove pravice in demokracija. Če bodo središča finančne moči še naprej ogrožala dostojanstvo prebivalcev Evropske unije in če izvoljene vlade ne bodo zmogle ohranjati demokratičnosti odločanja za razvoj, lahko pride do hudih pretresov. Temu pa se mora Evropska unija izogniti. Odgovornost izvoljenih teles, parlamentov in vlad je danes izjemno velika. Beg v lagodnost preteklosti ni mogoč. Rešitve, ki so delovale v preteklosti, nam ne bodo pomagale v prihodnosti. Sedanja kriza zahteva nove rešitve.

3c. Sodelovanje z velikimi silami

Odkar se je Slovenija znebila svoje podobe "neprijetne države" v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, je zelo dobro sodelovala z obema velikima silama, ki sta dejavni v Evropi – Združenimi državami Amerike in Rusijo. Slovenija je prepričana, da je dejavna prisotnost Združenih držav Amerike v Evropi pomembna za evropsko varnost. Dogodki, ki so sledili razpadu Jugoslavije, so to znova potrdili. Privrženost Združenih držav Amerike Bosni in Hercegovini ter Kosovu še vedno odločilno vpliva na stabilnost in mir v regiji. Prav tako je privrženost Združenih držav Amerike nadaljnji širitvi NATA in Evropske unije pomemben adut pri procesu oblikovanja politike Evropske unije. Pristno partnerstvo med Združenimi državami Amerike in Rusijo – za kar v naši dobi obstaja resnična verjetnost – bi zelo pripomoglo k vzpostavitvi trajne strateške stabilnosti in miru v tem delu sveta in globalno. Slovenija podpira tako vizijo, ki je bila izražena, čeprav še precej splošno, na vrhu Sveta NATO – Rusija v Lizboni ob koncu leta 2010. Na bilateralni ravni naših odnosov z Združenimi državami Amerike pa bi bilo koristno povečati gospodarsko sodelovanje, vključno z ameriškimi investicijami v Sloveniji.

Naši odnosi z Rusko federacijo se zadnjih dvajset let vztrajno izboljšujejo in so dosegli visoko stopnjo političnega in gospodarskega sodelovanja. Tudi kulturne vezi se vse bolj krepijo. Slovenija podpira vse praktične ukrepe za krepitev partnerstva med Evropsko unijo in Rusijo, vključno z odpravo vizumov in druge ukrepe, ki bodo dvignili raven stikov med ljudmi in ustvarili boljši človeški temelj za prihodnje sodelovanje. Evropska unija in Rusija sta pristni partnerki, ki lahko veliko pridobita, če se bo njuno sodelovanje izboljšalo. V globalnem svetu, kjer je konkurenca neizprosna, Evropska unija in Rusija potrebujeta druga drugo bolj kot kdaj koli prej.

Slovenija je kot resna članica mednarodne skupnosti in suverena država zainteresirana za krepitev partnerstev med Evropsko unijo in Rusijo ter med Združenimi državami Amerike in Rusijo. Leta 2001 je gostila uspešen Vrh ZDA in Rusije in je med svojim predsedovanjem EU leta 2008 pripomogla k napredku pogajanj med Evropsko unijo in Rusijo. Leta 2011 pa je Slovenija sodelovala v razpravah o vprašanju raketnega ščita v Evropi. Slovenija mora biti pripravljena na to, da bo odigrala koristnejšo vlogo v teh velikih projektih, in sicer v obsegu, ki ga pričakujeta obe strani, in v skladu s svojimi obveznostmi do Evropske unije in NATA.

3d. Privrženost večstranskemu sodelovanju in izpolnjevanje plemenitih ciljev

V našem času je večstransko sodelovanje nujnost in priložnost za vse države. Majhne države so še posebej zainteresirane, da se njihov glas sliši in da se njihove ideje preskusijo. Večstranske ustanove jim dajejo podlago, hkrati pa majhnim državam ponujajo tudi zaščito njihovih interesov. Spretna diplomacija in sklepanje koalicij v večstranskih forumih so v zunanji politiki dragocena orodja.

Glede na svojo velikost in zemljepisno lokacijo je bilo Sloveniji skorajda usojeno, da se dejavno vključi v humanitarno pomoč in humanitarne cilje, da aktivno sodeluje pri vprašanjih, ki zadevajo človekove pravice, in hkrati pripomore k razvoju mednarodnega prava.

Že od samega začetka po včlanitvi v Združene narode so bile za Slovenijo človekove pravice pomembna prioriteta. Pozneje je Slovenija svojo predanost človekovim pravicam izkazala v Svetu Evrope, OVSE-ju in Evropski uniji. Ta zavezanost bo ostala stalnica v naši zunanji politiki, saj je vključena v našo ustavno ureditev in v sistem vrednot, ki veljata v naši družbi. Slovenija razume vrednote človekovih pravic kot univerzalne in je pri obravnavi vseh tematskih vprašanj pripravljena na mednarodno sodelovanje, prav tako pa je pripravljena tudi na obravnavo problemov človekovih pravic v različnih delih sveta, ki zadevajo konkretna vprašanja. Zavedamo se, da taka obveznost zajema dobro razumevanje trenutnih razmer ter političnih in drugih razsežnosti okoliščin, ki vplivajo na udejanjanje človekovih pravic. Prav tako so potrebne diplomatske spretnosti in tesno sodelovanje z nevladnimi organizacijami, dejavnimi na področju človekovih pravic. Človekove pravice niso akademski koncept; potrebujejo močno politično zavzetost ter vztrajne in stvarne poteze, namenjene njihovemu dejanskemu udejanjanju.

Slovenija je tudi sama razvila pomembne humanitarne dejavnosti. Delo Mednarodnega sklada za razminiranje in pomoč žrtvam min je priznano in spoštovano v svetovnem merilu. Program za pomoč invalidnim otrokom, žrtvam vojaškega spopada v Gazi (2009), je primer fokusirane in visoko specializirane humanitarne pomoči in daje dodatno vrednost prizadevanju mednarodne skupnosti, ki poskuša olajšati trpljenje žrtev oboroženih spopadov na Bližnjem vzhodu. Slovenija bo nadaljevala te dejavnosti.

Z uveljavljanjem načel in norm mednarodnega prava in z njegovim postopnim razvojem si bomo še naprej prizadevali za krepitev avtoritete mednarodnega prava. Pripomogli smo k razvoju načela odgovornosti za zaščito in si bomo še naprej aktivno prizadevali za njegovo uveljavitev v praksi.


4. Sklep: Odprite okna v svet

Slovenija je prispela do križpotja, kjer se mora odločiti, katero pot bo izbrala. Zdi se, da sta na voljo dve možnosti. Preprosto lahko izberemo konservativni vidik in se osredotočimo na najbolj neposredne naloge, ki vključujejo dobre sosedske odnose, gospodarsko diplomacijo in našo vlogo na Balkanu. Po drugi strani pa lahko Slovenija izbere prizadevnejšo pot, ki vodi do (1) dejavnejše vloge pri oblikovanju zunanje in varnostne politike Evropske unije, (2) bolj domiselne vloge v odnosih z velikimi silami in (3) visokega profila v večstranski diplomaciji, predvsem v zvezi s človekovimi pravicami, humanitarno pomočjo in mednarodnim pravom. Seveda je mogoče vsa ta področja konkretizirati. Pred začetkom podrobnejšega dela pa je treba doseči širše politično soglasje in politično odločitev. V politiki velja, da sta politična volja in smisel za zdravo ambicioznost pri odločitvi bistvenega pomena