Nagovor predsednika na konferenci o neposrednih tujih naložbah v Sloveniji

Bled, 21.10.2010  |  govor

Nagovor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na konferenci o neposrednih tujih naložbah v Sloveniji – FDI Summit Slovenia 2010
Bled, 21. oktober 2010


Gospod Brane Krajnik, direktor The Slovenian Times,
gospe in gospodje,
spoštovane udeleženke in udeleženci,

v veliko zadovoljstvo in čast mi je, da sodelujem na konferenci o tujih neposrednih naložbah v Sloveniji in da lahko spregovorim o nekaterih osrednjih vprašanjih razvoja Slovenije, o katerih trenutno poteka razprava, in širše o našem gospodarstvu in prihodnosti.

Uvodna izjava, dokument, ki je bil pripravljen za to priložnost, se začne z dokaj ostro sodbo. Pravi, da je Slovenija v "obdobju stagnacije" in da se je to obdobje začelo pred približno dvema letoma. Slovenija naj bi bila torej zadnji dve leti v obdobju stagnacije.

Mnenja o tej diagnozi so lahko različna. Je pravilna? Je prestroga? Ne glede na oblikovano stališče pa se moramo zavedati, da je zdaj čas za samorefleksijo, za razmislek o gospodarskih možnostih, o naših vizijah za prihodnost in o nujnih spremembah. To obdobje je obdobje sprememb. In ne glede na to, kako strogo ocenjujemo trenutno stanje, se vsi strinjamo, da so spremembe nujne.

Da bi pravilno opredelili trenutno stanje in našli pravo pot za izboljšave v zvezi s tujimi neposrednimi naložbami v prihodnosti, moramo razumeti dejavnike, ki odločujoče vplivajo na gospodarsko in socialno stanje v Sloveniji. Prav tako je treba razumeti zgodovinske okoliščine, ki so v Sloveniji oblikovale razmeroma konservativno miselnost glede neposrednih tujih naložb.

Treba je razumeti, kako se je v preteklih desetletjih razvijalo slovensko gospodarstvo in zakaj je treba tako skrbno proučiti ukrepe, ki se sprejmejo za prihodnost. Mislim, da je treba razumeti, da je Slovenija nekaj desetletij živela kot del gospodarskega sistema, ki je temeljil na načelu nadomestitve uvoza. Nadomestitev uvoza je bila v nekdanji Jugoslaviji ves čas ustaljena praksa in je pomembno vplivala na gospodarstvo in politiko. Oblikovala je miselnost sumničavosti in nezaupanja do neposrednih tujih naložb.

Razvojni model, ki je temeljil na nadomestitvi izvoza, za Slovenijo ni bil nujno slab model, saj nam je ponujal velik jugoslovanski trg. Slovenskim industrijskim dejavnostim, ki so se hitro razvijale in bile vodilne v nekdanji Jugoslaviji, je dal priložnosti. V zadnjih dveh desetletjih nekdanje Jugoslavije pa je ponujal tudi vedno več možnosti za izvoz. Jugoslavija se je razvijala v izvozno naravnano gospodarstvo in Slovenija je bila vodilna sila te usmeritve. Vse to je pripomoglo, da je bila ob osamosvojitvi pred dvema desetletjema Slovenija sposobna prilagoditi se novi stvarnosti brez večjih težav. V primerjavi z drugimi deli nekdanje Jugoslavije in drugimi državami v prehodu je bilo njeno gospodarstvo razmeroma dobro razvito. Imela je vodilne strokovnjake, ki so poznali poslovne prakse v Evropi in drugod po svetu, zato se je bila sposobna prilagoditi novim razmeram precej hitro in neboleče.

Po osamosvojitvi je Slovenija izbrala tako imenovani postopni pristop – "gradualizem". Nedvoumno in premišljeno je zavrnila vsako zamisel o šok terapiji. Tako smo se odločili. In ne po naključju. Ljudje, gospodarska doktrina, politično vodstvo, vsi so se strinjali, da se je treba šok terapijam izogibati in da je treba uporabiti postopni pristop. Zgodovinsko je bila taka izbira razumljiva in je imela pomembne posledice. Povezane so bile s počasnim gibanjem postopnega pristopa, počasnim tokom sprememb, na drugi strani pa z ohranjanjem razmeroma konservativne miselnosti glede neposrednih tujih naložb, ki je obstajala že prej. Postopni pristop je torej bil in ostaja dejavnik našega gospodarskega in političnega mišljenja.

Drugi dejavnik, ki je prispeval k stanju, kakršno je v tem trenutku, je dejstvo, da je Slovenija takoj po razglasitvi samostojnosti porabila veliko energije za prilagajanje Evropski uniji. Slovenija si je takoj postavila za cilj članstvo v Evropski uniji in veliko nadaljnjega dela je bilo usmerjeno v opravljanje nalog, ki so izhajale iz te kandidature.

Vprašanja, ki so bila povezana s pravnim redom EU, so imela seveda prednost. Pri tem pa je nastal tudi pomemben stranski proizvod, ki ga danes po mojem mnenju ne smemo prezreti. Ta stranski proizvod je bil v tem, da se je Slovenija začela zanašati na Evropsko unijo kot na vir rešitev. Zelo razširjen je bil občutek, da bo po vstopu Slovenije v Evropsko unijo sistem sam zagotovil okolje in spodbudo za nadaljnje postopne spremembe in da bodo te nadaljnje spremembe rešile vse težave, ki jih sami kot kandidati ali še pred našo kandidaturo nismo zmogli rešiti.

Veliko zanašanje na Evropsko unijo je bil torej še en dejavnik, na katerega po mojem mnenju ne smemo pozabiti. To je seveda z vsemi današnjimi težavami, ki so značilne za Evropsko unijo, njen monetarni sistem, njen razvojni model, tudi prispevalo k obdobju negotovosti, v katerem se je znašla Slovenija in v katerem se izrekajo tako stroge sodbe, kot je stagnacija.

Smo v obdobju samoizpraševanja in pred nami je nekaj pomembnih nalog. Rad bi povedal nekaj besed o nalogah, ki so po mojem mnenju ključnega pomena za prihodnost.

Nekatere so precej splošne. Izboljšati moramo sposobnost, da ob upoštevanju skupnega cilja in pravilnega postopka opredelimo naš nacionalni interes. V Sloveniji smo že razpravljali o nacionalnem interesu, razprava je bila zelo nesrečna in v mnogih pogledih napačna. Ko so se v Sloveniji odprle možnosti za neposredne tuje naložbe v različne industrijske panoge, tudi v pivovarstvo, se je javno mnenje, zlasti mnenje strokovnjakov in ljudi, ki so odločilno vplivali na razprave o slovenskem gospodarstvu, razdelilo na dva tabora, ki sta si razmeroma togo nasprotovala. V enem taboru so bili prepričani, da bi vsako tuje vlaganje, vsak tuji nakup naših pivovarn pomenil zanikanje slovenskega nacionalnega interesa. Seveda je šlo za pretiravanje, a mnenje je bilo izraženo zelo odločno in jasno. Po drugem mnenju, ki je bilo prav tako skrajno, pa pri zadevah gospodarstva in neposrednih tujih naložb nacionalni interes sploh ne obstaja.

Mislim, da sta oba skrajna pogleda napačna. Vsaka država, vsak narod mora biti sposoben precej natančno opredeliti svoj nacionalni interes. Po drugi strani pa mora vedeti, da nacionalnega interesa ni mogoče uresničevati brez vključitve tujega kapitala, brez tujih naložb. Ključno vprašanje je torej, kako potrebe države uskladiti s potrebami tujih vlagateljev. Nismo bili sposobni razviti dobrega okvira za razpravo o takih vprašanjih in na žalost o tem še danes nismo sposobni razpravljati. O tem še vedno ne znamo ustvarjalno razpravljati na način, ki bi nas združil, omogočil, da se sporazumemo o prednostnih nalogah, da natančno opredelimo, na katerih področjih želimo spodbujati neposredne tuje naložbe in na katerih področjih bi raje ohranili samostojno odločanje.

Mislim, da je to najosnovnejši pogoj politike, ki ga moramo izpolniti. Tega še nismo storili. Upam, da bomo v tem pogledu sposobni napredovati.

Rad bi omenil še tri velika vprašanja. Prvo je kakovost upravljanja družb. Slovenija je v preteklih letih razpravljala z OECD in te razprave so bile koristne, ker so opredelile nekatere prednostne naloge slovenskega gospodarstva. Ena teh nalog je bila izboljšati upravljanje družb. Seveda je za tuje vlagatelje pomembno, da vedo, kako kakovostno je upravljanje družb v državi, v katero vlagajo. Naša vlada je sprejela ukrepe, maja je bil sprejet nov zakon in mislim, da nov pravni položaj vodi v izboljšanje stanja.

Bilo pa bi zanimivo slišati, kaj o tem mislijo naši partnerji. Kako velik je ta problem? Ali v Sloveniji prav razumemo njegov obseg? Je to širši problem ali ne? Prosim vas, da natančno in odkrito izrazite svoje mnenje. Seveda Slovenci – tako kot vsi drugi – radi slišimo, da smo zelo dobri. In ne želim vas odvračati od tega, da bi nam povedali, da smo zelo dobri. Smo zelo dobri. Ampak moramo se tudi izboljšati. In povejte nam, ali je upravljanje družb tisto, kar je treba spremeniti, so izboljšave nujne in kakšne naj bodo.

Naslednje veliko vprašanje je javna uprava. Je kakovost naše javne uprave primerna? Ali so različna dovoljenja, ki so potrebna, na primer gradbena dovoljenja, različna okoljska in druga dovoljenja in postopki, ki urejajo odločanje o njih, ustrezni? Smo morda prepočasni? Mogoče so naši postopki preveč okorni? O tem se moramo odkrito pogovarjati in ugotoviti, ali so izboljšave sistema ali prakse naše javne uprave nujne.

Tretje vprašanje se nanaša na našo sposobnost razviti projekte. Kot predsednik pogosto obiskujem lokalne skupnosti, občine po Sloveniji, se pogovarjam o različnih vprašanjih in vidim, da so v nekaterih okoljih ljudje, ki zmorejo v svojem okolju oblikovati dobre razvojne projekte. Nekateri pa niso tako uspešni. Na nekaj temeljnih področjih imamo velike probleme, na primer pri razvoju železniškega sistema, pristanišča, logistike. Mislim, da na posameznih pomembnih področjih do zdaj nismo bili sposobni razviti prepričljivih in zanimivih projektov, ki bi k sodelovanju privabili tuje vlagatelje.

Seveda pozvati k pripravi boljših projektov ni težko. Veliko težje je oblikovati prepričljiv projekt. Tega se zavedam in zato opozarjam, da je to precej splošna tema.

Na koncu bi na tretjem mestu omenil, da se moramo na področjih, na katerih nismo naredili vse domače naloge, učiti tudi iz lastnih izkušenj. Eno od teh je precej protislovno. Slovenija je sledila novi usmeritvi, ki je v zadnjih dveh ali treh desetletjih prevladovala pri mednarodnem sodelovanju, to je sklepanje sporazumov o spodbujanju in zaščiti tujih vlaganj. Praksa mednarodnih sporazumov je obstajala že prej, a je v zadnjih treh desetletjih postala množična in je določila mednarodni pravni okvir, ki je veliko bolj kot prej spodbujal zasebna tuja vlaganja.

Sklenili smo veliko takih sporazumov in štejemo jih za vzorčne sporazume. Toda ali smo proučili vse posledice? Ali smo proučili posledice, ki so, na primer, povezane z lokalnim obsegom zasebne tuje naložbe? Z drugimi besedami, vlagatelj pride v državo in potem je nujno in logično, da se je treba sporazumeti o ustreznem uravnoteženju obsega lokalne in tuje naložbe. Smo ta razmerja dobro proučili? Ali vemo, kaj bi bilo za Slovenijo v tem trenutku vredno zaupanja in kaj bi bilo nujno? Prosim vas, da poveste svoje mnenje o teh vprašanjih.

In končno mislim, da moramo vedeti, da si moramo še enkrat povedati, da nič ni uspešnejše od uspeha, zato moramo iskati zgodbe o uspehu, ki jih je nekaj v Sloveniji. Vem, da ste se mnogi ukvarjali s številnimi investicijskimi projekti v Sloveniji in da so nekateri zelo uspešni. Posameznih projektov ne bom omenjal, ker bi to pomenilo, da sem mnoge druge izključil. Mislim pa, da bi bilo koristno proučiti nekatere projekte s področja proizvodnje, bančništva in drugih storitev. Imamo nekaj pozitivnih primerov, ki jih je vredno proučiti, pa tudi pogledati, v kakšni meri in v kateri smeri moramo napredovati.

Gospe in gospodje,

govoril sem o vprašanjih, ki se nanašajo na našo podedovano miselnost, sedanje pomanjkljivosti in prihodnje potrebe. Videli ste, da moje pripombe niso bile diplomatske. Nisem želel stopiti pred vas s pripravljeno izjavo in lepo zglajenimi pogledi. Z vami sem želel preprosto deliti nekaj misli in prispevati k razpravi. Vem, da imate veliko izkušenj in natančno veste, kje so problemi in kaj je treba storiti.

Rad bi se vam zahvalil za sodelovanje na konferenci o neposrednih tujih naložbah in upam, da bo to že četrto zaporedno srečanje prispevalo k našemu razvoju in mednarodnemu sodelovanju Slovenije z drugimi državami in različnimi mednarodnimi dejavniki. Upajmo, da bo Slovenija zmogla izkoristiti prednosti svojega enkratnega zemljepisnega položaja in posebnega trenutka v zgodovini, v katerem se moramo odpreti in v katerem moramo najti nove vzorce, nove oblike prihodnjega sodelovanja. Ko pogledam po dvorani, vidim veliko izkušenih ljudi in ne dvomim, da boste pri tem uspešni. In zato sem hvaležen za vaš prispevek.

Najlepša hvala.