Predsednik ob 65. obletnici zmage nad nacifašizmom

Ljubljana, 8.5.2010  |  govor

Govor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na prireditvi ob 65. obletnici zmage nad nacifašizmom "Narod si je svobodo izboril sam"
Ljubljana, 8. maj 2010
Velja govorjena beseda!


Spoštovane borke in borci NOB,
državljanke in državljani Republike Slovenije,
spoštovani visoki gostje,

današnji praznični dan, osmi maj, je dan močne, žive in zgodovinsko pomembne simbolike.

Osmega maja 1945, pred petinšestdesetimi leti, je minuto po 23. uri začela veljati splošna in brezpogojna kapitulacija vseh oboroženih sil nacistične Nemčije. Tako je bil dosežen dejanski – četudi še ne mednarodnopravni – konec druge svetovne vojne. Osmi maj od takrat naprej simbolizira konec te največje in najstrašnejše vojne v zgodovini človeštva.

Še več, osmi maj je datum zgodovinskega konca nacizma in fašizma. Zločinski ideologiji nacizma in fašizma sta bili takrat zgodovinsko poraženi.

Predvsem pa je osmi maj dan zmage Združenih narodov, velike antifašistične koalicije, ki je zagotovila obstoj človeške civilizacije in njen nadaljnji razvoj in ki je vzpostavila povojno ureditev in z njo okvir svetovnega miru, ki ga uživamo še danes.

Tej zmagi in vsemu, kar simbolizira, je posvečeno današnje vseslovensko zborovanje. Spomnimo se bistva: slovenski narod je bil v tem usodnem svetovnem spopadu na pravični strani, ki je bila tudi zmagovita stran. In prav ta zmaga pravične stvari je našemu narodu zagotovila pravico do obstoja in pravico do dostojanstva. Vrnila mu je Primorsko in ustvarila realne možnosti za razvoj in kasnejšo osamosvojitev. Dan zmage je bil velik dan za slovenski narod.

Danes, ko se spominjamo te velike obletnice, se zavedamo, da smo ob njej dolžni izkazovati hvaležnost in spoštovanje vsem tistim, ki so prispevali k zmagi, vsem slovenskim partizanskim borcem in njihovim bojnim tovarišem na ozemlju nekdanje Jugoslavije in vsem zaveznikom, vsem zavezniškim vojskam. Kot predsednik Republike Slovenije želim danes, ob tej obletnici, svečano izraziti hvaležnost vam, borkam in borcem narodnoosvobodilnega boja, vam, ki ste izbojevali to veličastno zmago.

Spoštovane partizanke in partizani, borke in borci NOB in vsi, ki ste prispevali k porazu fašizma in nacizma, hvala vam!

Prav pa je tudi, da se ob današnji obletnici spomnimo neznanske nevarnosti in trpljenja, ki ga je povzročila druga svetovna vojna, in njenih velikih političnih in moralnih razsežnosti. Druga svetovna vojna ni bila le velika vojna, ampak globalni spopad, ki je odločal o moralni usodi sveta. Ne pozabimo, že ob njenem začetku je eden od voditeljev zmagovite koalicije Združenih narodov, Winston Churchill, jasno opredelil usodni pomen te vojne. "Če to vojno izgubimo," je poudaril Churchill junija 1940, "se bo ves svet pogreznil v prepad nove mračne dobe, ki bo še posebno grozljiva in posebno dolga zaradi uporabe sprevržene znanosti".

Druga svetovna vojna je bila gigantomahija, spopad velikanskih razsežnosti, usoden za bodočnost človeštva. In prav v središču te vojne je bila usoda slovenskega naroda postavljena pred odločilno preizkušnjo. Slovenski narod je bil v začetnem obdobju druge svetovne vojne obsojen na uničenje. Njegovo ozemlje ni bilo le okupirano, ampak v največjem delu tudi protipravno priključeno fašistični Italiji, nacistični Nemčiji in Madžarski, narod pa obsojen na izginotje. Šlo je za preživetje naroda, za njegov obstoj.

V tistih nepredstavljivo težkih razmerah je bil slovenski narod pred velikimi vprašanji, ki so zahtevala velike odločitve. Odločitev za oboroženi upor je bila največja odločitev v dotedanji zgodovini slovenskega naroda in je zahtevala odločen prelom s preteklostjo. Če je hotel preživeti, slovenski narod ni mogel več prepuščati svoje usode odločitvam drugih. Narod je moral vzeti usodo v lastne roke in to z oboroženim bojem, z bojem proti veliko večji vojaški sili in proti brezobzirni totalitarni ideologiji nacizma in fašizma. Odločitev za upor je zahtevala veliko zrelost in veliko junaštvo.

Oboje je v slovenskem narodu v tistem času obstajalo. Osvobodilna fronta slovenskega naroda je bila izraz politične zrelosti. Narodnoosvobodilna vojska je bila izraz narodovega junaštva. Oboje skupaj je bilo zagotovilo preživetje in zmage.

Narodnoosvobodilna vojska je v Sloveniji združila vse zavedne sile za zmago nad nacizmom in fašizmom in za novo življenje naroda. V sebi je združila že prej obstoječe izkušnje iz boja proti fašizmu, izkušnje TIGR-a in španskih borcev in rasla je vse obdobje vojne. Iz prvih manjših enot, nastalih v letu 1941, so nastajale vse večje, ki so proti koncu vojne štele približno 35.000 borcev in bork. Tako močan je bil oboroženi upor proti okupatorju!

Okupacijska sila in njeno nasilje te rasti nista mogla ustaviti. Prav nasprotno, prve partizanske udarne brigade – Tomšičeva, Cankarjeva, Šercerjeva in Gubčeva – so bile ustanovljene leta 1942, v času velike Roške ofenzive in neposredno po njej. S tem je partizanska vojska prešla v odločilno obdobje svojega razvoja, v obdobje manevrskega vojskovanja, ki je naposled zagotovilo tudi vojaško zmago. Danes, iz varnega zavetja zgodovinske razdalje, je ta podatek skorajda neopazen. Toda dejstvo, da je slovenski narod zmogel tako veliko odločnost in junaštvo in da je prav v najtežjih trenutkih krepil svojo vojaško moč, nas mora navdajati s spoštovanjem. Iz brigad so se oblikovale divizije in iz njih dva korpusa, sedmi in deveti, ki sta v sklepnih operacijah za osvoboditev domovine odigrala ključno vojaško vlogo.

Te dni se posebej spominjamo sklepnih vojaških operacij za osvoboditev Slovenije. Tudi v teh operacijah je imela slovenska partizanska vojska odločilno vlogo. Sedmi korpus je izbojeval zadnje in izjemno hude boje za osvoboditev našega glavnega mesta, Ljubljane. Deveti korpus je že pred osvoboditvijo Ljubljane izbojeval odločilne boje za Trst in Gorico. Legendarna štirinajsta divizija in partizanske enote četrte operativne cone so izbojevale zadnje bitke na Koroškem in 15. maja dosegle popolno zmago. Slovenska partizanska vojska je bila med zmagovitimi armadami druge svetovne vojne. Svojemu narodu je priborila pravico do obstanka in še več, priborila mu je častno mesto med narodi Evrope in sveta. To mesto uživamo še danes. Zato smo partizanski vojski hvaležni in tako bo tudi v prihodnje.

Narodnoosvobodilni boj pa ni bil le boj z orožjem. Ustvaril je razvejano aktivistično mrežo, učinkovito kurirsko službo, številne tehnike in tiskarne in razvejano kulturno gibanje. Literarna ustvarjalnost je spontano izrazila veliko voljo naroda za preživetje in za boljši svet. Partizansko gledališče pa je bilo eden od vrhuncev te kulturne ustvarjalnosti. Vsesplošni odpor je zajel vso Slovenijo in ustvaril obsežno strukturo, ki je bila temelj kasnejše državnosti in ki je razvila lasten denarni sistem, mrežo skritih bolnišnic in šol, delavnic in tiskarn. Ustvarjalnost naroda je nenehno črpala moč iz svoje kulture in z izjemno iznajdljivostjo na številne načine izkazovala svojo vitalnost, svojo sposobnost – ne le preživetja, ampak tudi polnega življenja.

Danes se moramo vsega tega zavedati in razumeti, da je v tistem najtežjem preskusu narodove volje in sposobnosti preživeti nastala podlaga, ki je omogočila – več kot pol stoletja kasneje – ustanovitev lastne države, članstvo v Organizaciji združenih narodov in naposled v Evropski uniji in Natu. Vsega tega razvoja brez uspešnega narodnoosvobodilnega boja preprosto ne bi bilo.

Toda, narodnoosvobodilni boj ni mogel biti in ni bil brez žrtev. V vojni je padlo več kot 30.000 partizanov. Ubitih je bilo več kot 20.000 civilnih prebivalcev. Enajst tisoč Slovencev je izgubilo življenje v taboriščih smrti; izseljenih, pregnanih in zasužnjenih pa je bilo več kot 62.000 ljudi. Dachau, Rab, Gonars, Ravensbrück in Mauthausen bodo ostali v našem zgodovinskem spominu kot simbol nečlovečnosti in kršitev mednarodnega prava, zlasti pa kot simbol nepopisnega trpljenja vseh taboriščnikov, med katerimi so bili tudi mnogi Slovenci in Slovenke. Posebej tragično je, da so bile med trpečimi preštevilne žrtve domačih kolaborantov, sodelavcev okupatorja in ovaduhov.

Vse to trpljenje je trajni del našega zgodovinskega spomina. Nobena oblika zanikanja, noben poskus zmanjševanja hudodelskega značaja zločinov zoper slovenski narod in zlasti zoper civilno prebivalstvo ne more uspeti

Ravno tako ne morejo uspeti poskusi zmanjševanja pomena narodnoosvobodilnega boja. Vsem takim poskusom je treba jasno in odločno reči ne – in dan zmage je pravi trenutek, da to še enkrat povemo.

Danes se spominjamo velikih dogodkov iz preteklosti, ki nas navdajajo s spoštovanjem in z občudovanjem. Ponosni smo, da smo Slovenci v zgodovini znali zavarovati svoj narodni obstoj in ustanoviti lastno državo. Imamo mednarodno priznanje in spoštovanje. Imamo tudi razvojno raven in razvito demokratično ureditev, ki bi nam danes, 65 let po koncu druge svetovne vojne, morala omogočati razumen pogovor o naši nedavni zgodovini.

Zgodovinopisje se nikoli ne konča in vselej so dobrodošle nove osvetlitve in razlage. Te morajo biti v skladu s profesionalno etiko zgodovinopisja in z občečloveško etiko resnice, predvsem pa morajo biti razbremenjene dnevnih političnih kalkulacij. Odpor proti okupatorju in partizanski boj bosta v našem zgodovinskem spominu ostala temeljni pozitivni vrednoti. Toda ravno zaradi neizbrisljive zgodovinske veličine narodnoosvobodilnega boja si nihče, ki jo zares spoštuje in priznava, ne zatiska oči pred političnimi napakami in nasilnimi dejanji, ki so se v preteklosti zgodili, žal tudi v imenu osvobodilnega boja. Tu mislim zlasti na ravnanja vodstva tedanje komunistične partije, ki je izrabilo partizanski boj in njegov idealizem za legitimiranje revolucionarnega nasilja, kršitev človekovih pravic in nedemokratične ureditve, vzpostavljene po vojni.

To dejstvo je preprosto treba priznati. Vendar pa s tem ni in ne more biti dano opravičilo za tiste, ki so se skupaj s silami fašizma in nacizma postavili proti partizanstvu. Upor proti komunizmu ne opravičuje prisege okupatorju. Upor proti okupatorju pa ne opravičuje povojnih kršitev človekovih pravic, med katerimi so bile tudi izjemno grobe in množične kršitve.

Razumeti pa moramo tudi celotno stvarnost leta 1945. Druga svetovna vojna je bila spopad velikih vojska, spopad, ki je bil v Evropi osmega maja pred petinšestdesetimi leti v glavnem končan. Čas po koncu velikih oboroženih spopadov pa je prinesel nove tragične dogodke in velike zločine, med njimi množične poboje poražencev in nove kršitve človekovih pravic. Več kot dvanajst milijonov ljudi, pretežno Nemcev, pa tudi pripadnikov drugih sil osi, je bilo po vojni pregnanih s svojih domov. Mnogi pripadniki premaganih vojska in kvizlinških enot, pa tudi civilni prebivalci so bili žrtve povojnih pobojev. Večinoma brez sodbe in brez milosti. Zgodovinarji ocenjujejo število teh žrtev v stotinah tisočev ali celo v milijonih. Te žrtve so bile zadnja tragična žetev morije, ki je do tedaj zahtevala že šestdeset milijonov žrtev. Obseg morije druge svetovne vojne in njenega sklepnega dejanja si je z današnjimi merili skoraj nemogoče predstavljati. Val povojnega nasilja je zajel celotno srednjo in vzhodno Evropo in tudi Slovenije ni obšel. Še danes se odkrivajo ostanki pobitih v tistem času. Vsi si zaslužijo pietetno obravnavo in dostojno zadnje počivališče.

Danes, ko se odkrivajo grozljive posledice tedanjega časa, moramo razumeti globino zla, v katerega sta ves svet z drugo svetovno vojno pahnila fašizem in nacizem. Razumeti moramo, da je druga svetovna vojna vrgla svet z njegovih moralnih tečajev. Tudi naša dežela je bila del tega usodnega vrtinca. Izpostavljena, kot večkrat pred tem, vendar tudi del veliko večje, evropske in svetovne tragedije. To moramo razumeti in ne smemo si nalagati večjih moralnih bremen, kot nam po resnici gredo. Bodimo tudi v tem razumevanju Evropejci. Resnost in odgovornost za razumevanje naše skupne evropske zgodovine zahtevata, da razumemo celoto, tako kot tudi naš delež v njej. Nič manj, a tudi nič več.

Spoštovane borke in borci NOB, državljanke in državljani Slovenije,

obletnica zmage nad nacizmom in fašizmom je trenutek vznesenih čustev in resnega razmisleka. Oboje ste borke in borci NOB velikokrat že izkazali. Veliko spoštovanje si zasluži vaša neomajna privrženost domoljubju, zaupanje v Slovenijo in spoštovanje institucij slovenske države. Veliko spoštovanje si zasluži vaša skrb za zgodovinopisje narodnoosvobodilnega boja in za ohranjanje njegovih vrednot. Posebno spoštovanje pa si zasluži vaša jasnost v obsodbi vseh vrst nasilja, vključno z revolucionarnim nasiljem. Vaša obsodba povojnih pobojev vključuje zahtevo po temeljitih raziskavah in kazenskih preiskavah. Kjerkoli je še mogoče popraviti kakšno od zgodovinskih krivic, je to treba storiti. Kjerkoli je še mogoče zagotoviti pravico, je to treba storiti. Sodne postopke v zvezi s preteklimi krivicami in nasilnimi dejanji je treba izvesti do konca – vztrajno, potrpežljivo in dosledno. Vsi državljani Slovenije smo dolžni pri tem sodelovati s preiskovalnimi organi in s pravosodnimi oblastmi.

Današnji dan zmage je dan razmisleka o vsem tem – o veličini narodnoosvobodilnega boja in svetovnih razsežnostih zmage, o zgodovinski usodi našega naroda in o tistem, kar je treba še storiti, da bi zagotovili moralno krepitev naše skupnosti in naš nadaljnji razvoj.

Danes uživamo svobodo in mir in vojna postaja vse bolj oddaljen spomin. Etika zmagovalcev v vojni zahteva odgovornost v obdobju miru. Ta odgovornost je vsestranska – je odgovornost za ekonomski in družbeni razvoj, za socialno in pravno pravičnost, za politično zrelo razpravo in, predvsem, za spoštovanje resnice.

Zato smo danes tu, da ob tej svečani priložnosti v našem glavnem mestu povemo resnico in izrazimo privrženost resnici. Narodnoosvobodilni boj je bil v svojem junaštvu in v svoji tragični zapletenosti največje dejanje v zgodovini slovenskega naroda. Z njim je bila zgodovinsko in nepovratno zagotovljena naša pravica do obstoja. Z njim je bila zagotovljena ozemeljska podlaga našega političnega in družbenega razvoja. Z njim so bili položeni temelji naše neodvisnosti in suverenosti in našega mesta v Evropi in svetu. Z njim je bilo dano upanje v prihodnost.

In prav zato lahko danes s ponosom hkrati z dnevom zmage praznujemo tudi dan Evrope. Danes se spominjamo tudi 9. maja 1950, ko je bil pet let po koncu druge svetovne vojne narejen prvi premik k oblikovanju Evropske skupnosti in kasnejše Evropske unije. Danes smo ponosni na Evropsko unijo in vse druge, nove oblike organiziranega sožitja, ki zagotavljajo Evropi mir in blaginjo. Slovenija je danes že v polni meri integrirana v Evropsko unijo. Hkrati pa razumemo, da brez zmage nad fašizmom in nacizmom tudi današnje Evrope ne bi bilo. Proces evropske integracije terja od nas zvestobo izročilu zmage v drugi svetovni vojni. Zavest o tem je nujna za ohranitev vsega dobrega, kar je nastalo v Evropi v zadnjih šestih desetletjih. To je pomembno, saj je Evropska unija tudi danes pred zahtevnimi preizkušnjami. Njena prihodnost ni avtomatično zagotovljena. Skupno reševanje problemov Evropske unije je tudi naša odgovornost. Slovenija je v Evropski uniji zato, da bo v njej aktivna država, da bo sooblikovala njeno politiko in s tem tudi bodočnost sveta.

Ta naša priložnost izhaja iz zgodovinskega dejstva, da je bil slovenski narod na pravični in zmagoviti strani druge svetovne vojne.

Zato, praznujmo današnji dan s ponosom, samozavestjo, z zaupanjem vase in v našo prihodnost.

Čestitam vam ob dnevu zmage, naši domovini pa skupaj z vsemi vami kličem še na mnoga leta – in na mnoga stoletja!