archived page

Intervju za Primorski dnevnik

Ljubljana, 13.1.2008  |  intervju


"Po padcu meje boljše možnosti kot kdajkoli doslej"

Novinar: Dušan Udovič

Jutri bo na obisku v Ljubljani predsednik italijanske republike Giorgio Napolitano. Ob tej priložnosti, ki predstavlja pomembno etapo v odnosih med sosednjima državama, smo se pogovorili s predsednikom Republike Slovenije dr. Danilom Türkom, ki se je rad odzval našemu vabilu.


Gospod predsednik, takoj po uradnem prevzemu funkcije je predsednik sosednje republike Italije vaš prvi gost in sogovornik v dvostranskih odnosih. Predstavljamo si, da ima ta obisk za vas in slovensko državo poseben pomen?

Gotovo ta obisk odraža visoko raven odnosov, ki obstajajo med Slovenijo in Italijo in v tem smislu je naravno in logično, da je ta obisk zelo pomemben. Posebno sem zadovoljen, ker smo se z italijanskimi prijatelji začeli pogovarjati o tem obisku zelo kmalu po moji izvolitvi in tudi našli termin razmeroma zgodaj. Treba pa je tudi upoštevati, da se bova s predsednikom Napolitanom imela priložnost pogovarjati o raznovrstnih vsebinah, ki me tudi sicer zanimajo, tako da je tudi iz tega vidika obisk v primerno zgodnjem času.

Katere so teme, ki jih boste obravnavali na srečanju z italijanskim predsednikom?

Želel bi si, da bi se predvsem pogovarjala o novih možnostih, ki jih dajejo slovensko članstvo v Evropski uniji, predsedovanje Evropski uniji in odprava fizičnih ovir na meji med državama. Vse to ustvarja neko novo situacijo, ki jo je dobro oceniti, ugotoviti, kam smo prišli in kako naj gremo naprej. Menim, da bi bilo dobro, da se tem vprašanjem posveti največja pozornost.

Od lanskega obiska predsednika italijanske vlade Romana Prodija v Sloveniji dalje obstaja vtis, da so strateški interesi Slovenije in Italije vse bolj konvergentni. Je to pripisati predvsem dejstvu, da je Slovenija trenutno predsedujoča EU, ali gre po vaši oceni za dolgoročnejšo vizijo?

Verjetno je v tem trenutku predvsem predsedovanje Evropski uniji vzrok, zaradi katerega so naši odnosi še posebej intenzivni, naša srečevanja pogosta in tudi ta občutek konvergence večji. Strateško gledano dobri odnosi nastajajo dolgo časa, tako da so nove vsebine, ki bi jih radi videli v naših medsebojnih odnosih, nekaj, kar bo tudi zahtevalo svoj čas. Tega ne bi želel prehitevati. To mora nastati skozi razpravo, preko raznih kontaktov, ki jih bomo imeli, prav pa je, da na politični ravni spodbujamo k takšnemu razvoju in mislim, da so s tega vidika naši kontakti zelo koristni.

Tudi sami ste se v Novi Gorici udeležili praznovanja ob dokončnem padcu meje med državama. Kakšni so bili ob tem dogodku vaši vtisi in kakšno perspektivo po vaši oceni prinaša odprava meje v ta prostor?

Vtisi so bili seveda zelo dobri, tam sem imel občutek, da sem prisoten ob zgodovinskem trenutku, ko se definira drugačna Evropa. Dobro se spominjam muzeja na železniški postaji v Novi Gorici, ki kaže, kakšni so ti časi bili nekoč. Danes je popolnoma drugače in to je tudi dober zgled za integracijo celotne Evrope. Moram pa reči, da sem na sami prireditvi nekoliko pogrešal prisotnost večjega deleža italijanske kulturne vsebine. Tam je bilo veliko slovenske glasbe, lahko bi bilo tudi nekaj več italijanske glasbe, tako da bi se ta že dosežena stopnja vzajemnosti bolje pokazala. Če me sprašujete o občutkih, vam lahko povem tudi to, da verjamem, da bo na prihodnjih prireditvah čedalje več kulturnih vsebin iz obeh narodnih okolij. Mislim, da je tudi delež italijanske kulture v slovenski kulturni tradiciji velik in da je prav, da se razvija naprej. Prav tako bi si želel, da bi bil bil slovenski kulturni element v krajih, kjer živijo Slovenci v Italiji, bolj prisoten. Perspektiva po odpravi meje je seveda velika, ampak moramo jo polniti z vsebino, ki pa jo moramo določati sami. Moramo biti občutljivi in opaziti, kje se pojavljajo kakšne potrebe in možnosti. Na naši strani naj bo več italijanske kulture, na italijanski več slovenske. Zdaj imamo boljše možnosti kot kdajkoli doslej.

Območje na obeh straneh nekdanje meje je bilo dolga desetletja podvrženo vojaškim služnostim in restrikcijam, čemur je sledilo gospodarsko in družbeno propadanje, kar zlasti velja za Posočje in Beneško Slovenijo. Se vam ne zdi, da bi morali obe državi investirati več v razvoj tega teritorija?

Gotovo, rekel pa bi, da potrebujemo tudi čim boljšo koordinacijo in sodelovanje na področju prostorskega planiranja. To območje je, zlasti če gledamo kraški, pa tudi njegov alpski del, ekološko občutljivo, vprašanje je, kakšne gospodarske dejavnosti naj se tam razvijajo, da bo konvergenca med ekološkimi in ekonomskimi potrebami najboljša. Pomembno je, kako razvijati turizem, kako narediti skupne projekte storitvenega značaja, zlasti na področju turizma, mogoče tudi na področju zdravstva ali kaj podobnega. Skratka, to bi zahtevalo več sodelovanja in verjetno več skupnega ali koordiniranega prostorskega planiranja, da bi lahko ustvarili pogoje, v katerih je potem investiranje smotrno. Videli smo tudi primere v preteklosti, kot je bila skupna industrijska cona na Krasu, kot poskus nekega projekta, ki naj bi povezal dve ekonomiji, ampak se ni posrečilo. Nihče je pravzaprav ni maral iz ekoloških razlogov, pa tudi zato, ker ni bila usklajena s potrebami časa. Tudi iz neuspelih poskusov iz preteklosti se moramo naučiti, da je zelo dobro sodelovati in ugotoviti, kaj nam prostor ponuja, potem pa načrtovati najprimerješe posege in investicije.

Ali po vašem mnenju drži ocena, da vloga obeh manjšin v tem prostoru še zlasti z odpravo meja dobiva strateški pomen in kaj bi bilo treba še narediti za izboljšanje njunega položaja?

Se strinjam, da odpira nova situacija nove možnosti, ampak spet bi opozoril, da te možnosti ne bodo uresničene same od sebe. Potruditi se bodo morali pripadniki narodnih skupnosti na obeh straneh meje, pa tudi odgovorni ljudje na javnih funkcijah. Na vseh ravneh politike se bo treba potruditi in se pogovarjati o tem, v čem naj bi bila ta nova vloga, kakšne naj bodo nove vsebine, kaj je tisto, kar je treba posebej spodbujati in tudi financirati, navsezadnje. O tem razmišljamo razmeroma malo, naša razmišljanja so še vedno definirana z zaščito manjšine, manj pa z možnostjo razvoja manjšin kot faktorja globokega povezovanja. Skratka, tudi financiranje dejavnosti pri manjšinah je lahko povezano s kakšnimi novimi vsebinami, novimi idejami. Recimo, če vzamemo neko področje, ki izgleda politično nevtralno, razvoj glasbene ustvarjalnosti, je jasno, da treba slovenski narodni skupnosti v Italiji s finančno pomočjo omogočiti glasbeni razvoj in v medijih poskrbeti za to, da se glasbena ustvarjalnost čuti, vidi in sliši in na slovenski strani enako. Imamo infrastrukturo, ki se mi zdi zelo dobra. Če vzamemo kulturne možnosti italijanske skupnosti v Izoli, v tisti lepi beneški palači zraven cerkve, ki jo je treba napolniti z dobro kvalitetno kulturno vsebino, in zagotoviti, da se bo poznala po vsej obali. Jaz bi rad, da bi turisti, ki pridejo na slovensko obalo, imeli tam nek avtentičen ambient za poslušanje Albinonija, Boccherinija, Tartinija in drugih velikih italijanskih skladateljev. Te primere dajem zato, da bi povedal, da je treba več razmišljati o kreativnosti kulture narodnosti in njene prisotnosti v širšem okolju. Zaradi tega bi rad, da se o tem pogovarjamo in na koncu najdemo tudi finančne mehanizme, s pomočjo katerih bi takšen razvoj stimulirali.

Območje severnega Jadrana je geografsko stičišče skupnih gospodarskih in političnih interesov Italije in Slovenije. Dopolnjujejo se strateške prometne povezave, govor je o povezovanju pristanišč in vsakovrstnih sinergijah v gospodarstvu in povezovanju prostora nasploh. Kako vidite prihodnost tega prostora?

Ta prihodnost je po mojem mnenju zelo obetavna, vendar moramo biti zelo realistični in dobro poznati stvari. Vedeti je treba, da so bile nekatere gospodarske dejavnosti v preteklosti medsebojno konkurenčne in da razvijati konvergenco iz konkurence ni enostavno. Govorimo o sodelovanju pristanišč, tukaj že dolgo časa obstajajo razprave o delitvi vlog in podobnih zadev, ampak v bistvu je tisto, kar je prevladovalo in še prevladuje, konkurenčno nastopanje. Mislim, da si ne smemo zapirati oči pred temi dejstvi in moramo iskati nove rešitve na podlagi realistične in konkretne analize tega, kar že imamo. Spet pa bi izpostavil pomen skupnega upravljanja s prostorom. Skupno upravljanje in skupno prostorsko planiranje na obali. Meni se zdi, da je naravni ambient tržaškega zaliva takšen, da je treba veliko skupnega razmišljanja, kje se bo kaj razvijalo. Od Pirana, Izole, Kopra na slovenski strani preko Milj, Trsta do Devina na italijanski strani. To je enoten geografski prostor, kjer inteligentno prostorsko planiranje lahko veliko naredi. Enako velja tudi za razvoj pomorskih dejavnosti, kjer je tudi potreben nek občutek za skupnost. Tega občutka še nimamo razvitega v zadostni meri. Tu moramo tudi s Hrvaško stvari razvijati naprej.

Schengenska meja se je po novem preselila na mejo s sosednjo Hrvaško, ki je s prvim januarjem uveljavila sporno ERC. Reševanje vprašanja meja s Hrvaško pa je za Slovenijo boleča točka. Je mogoče v bližnji prihodnosti pričakovati premike v to smer?

Upam, da pozitivni premiki vsekakor bodo. Vprašanja, ki danes bremenijo slovensko-hrvaške odnose, so politična vprašanja in če se najde potrebna politična volja, se da gotovo marsikaterega od teh problemov rešiti. Ne smemo pa podcenjevati dejstva, da so se v dosedanjih izkušnjah ti problemi pokazali kot politično zahtevni in jaz jih ne podcenjujem. Formiranje hrvaške vlade je še v teku in cela vrsta političnih pogojev mora šele nastati, da bomo videli, kaj je dejansko možno v naslednjih mesecih. Rekel pa bi, da se nekatere teme vsiljujejo spričo razvoja, ki ga imamo; tudi pri tem, kar sem prej govoril o skupnem upravljanju pomorskega prostora, bi bilo dobro, če bi prešli od delitvenih vprašanj k vprašanjem, kaj so pravzaprav skupne potrebe. Pri sami schengenski meji na kopnem je jasno, da je treba to mejo za prebivalstvo ob meji omehčati. Vprašanje je, če je dovolj narejenega na tem področju, ali je treba narediti še kaj več. V tem smislu bi bilo prav, da se ponovno pogledajo vsi mejni aranžmaji, da se pogleda, ali so potrebne kakšne dopolnitve, da bi čimbolj olajšali komunikacijo, ki je zgodovinsko vzpostavljena, pa ne bi bilo prav, da jo nove meje preveč otežijo. Treba je tudi razumeti pritožbe in stisko italijanske skupnosti v Istri. To ni čisto nov problem, a je nekako poglobljen zaradi meje. Treba bo najti rešitve, ki bodo pomagale, da se položaj italijanske narodne skupnosti čimbolj razbremeni problemov, ki jih prinaša schengenska meja.

Evroregija. Zamisel obstaj že več let, zanjo se najbolj ogreva predsednik dežele FJK Riccardo Illy. O Trstu se govori kot o neki bodoči prestolnici evroregije, Slovenije pa formalno še ni zraven. Kakšna je glede tega vaša ocena?

Popolne ocene o tem vprašanju še nimam in s tem vprašanjem tudi ne bi rad hitel. Menim, da je treba stvari kar pošteno premisliti in tudi dobro vedeti, kaj so koristi in prioritete, ki jih evroregija v resnici prinaša. Razvojni procesi v tistih delih Evrope, kjer so tovrstna čezmejna regionalna sodelovanja bolj razvita, so trajali zelo dolgo, tako da ne smemo biti neučakani.

Poleg na splošno vse boljših odnosov med Italijo in Slovenijo v času Prodijeve vlade je nastal med državama tudi kakšen nesporazum, zlasti kar zadeva odnos do zgodovine. Bo srečanje s predsednikom Napolitanom priložnost za govor tudi o tem? Je med državama po vaši oceni potrebna sprava?

Sprava je proces, ki poteka že dolgo in bo tekel naprej. Zavzel bi se za to, da imamo do spravnega procesa odnos, ki zajema celotno zgodovino, in da vidimo ravno v možnostih, ki jih daje EU, nove kvalitete odnosov, ki jih vzpostavljamo zato, da se določene zgodovinske dediščine presežejo. To je težišče, medtem ko spravna dejanja ne smejo postati predmet obširnih razprav in tako preveč obremenjujoča. Seveda pa je se treba tudi o zgodovini pogovarjati in mislim, da smo že dosegli stopnjo, na kateri se lahko o tem sproščeno in odkrito pogovarjamo o vseh vidikih naše zgodovine. Sam bi se zavzel, da se ta proces nadaljuje in prepričan sem, da se bo po naravni poti vse, kar se je v zgodovini negativnega nabralo, tudi odpravilo.

Hvala lepa za pogovor, gospod predsednik, v imenu Primorskega dnevnika vam želim veliko uspehov na čelu slovenske države.
© 2008 Urad predsednika Republike Slovenije  |  Pravna obvestila in avtorstvo  |  Načrt strani  načrt strani