Intervju za Večer (V soboto)

Ljubljana, 26.6.2010  |  intervju

Druge države, kot je ta, nimamo

Novinar: Mirko Lorenci


Očitno prinašate naši nogometni reprezentanci srečo. Ko ste bili na tekmah proti Rusiji in Ameriki, je prepustila tekmecema od šestih možnih točk le eno. Najbrž kar dobri občutki?

Seveda so dobri. Moram reči, da imam v odnosu do naše nogometne reprezentance zanimivo izkušnjo, izkušnjo sinergije. Mislim, da drug drugega dobro razumemo. Nogomet namreč dojemam kot kulturni dejavnik, ki vpliva na stanje duha v Sloveniji. Zaradi tega se rad odzovem na vabila. Nisem bil samo na teh dveh tekmah, ogledal sem si tudi srečanje s Katarjem. Ko so me naša nogometna zveza in igralci povabili v Južnoafriško republiko, sem se povabilu seveda odzval. Z reprezentanti sem se vedno srečal, ko so oni to želeli.

Torej niste ponovili napake Boruta Pahorja, ki se je menda po tekmi proti Rusiji nekako vsilil v slačilnico.

Mislim, da je treba biti pri teh stvareh občutljiv in zadržan. Naši reprezentanti so izpostavljeni hudemu psihičnemu pritisku, tako pred tekmo kot po njej. Spoštujem njihovo potrebo po psihični koncentraciji, zato pridem, kadar me povabijo, upoštevam pa, ko želijo biti sami.

Ob dobrih rezultatih ste se verjetno lahko počutili kot predsednik velike države.

Drži. Upoštevajte pa, da sem dolga leta delal v Združenih narodih, ki so zasnovani na načelu suverene enakosti. To načelo seveda ni uresničeno tako, kot je zapisano, je pa zelo veliko situacij, ko ste lahko v komunikaciji z velikimi silami zelo enakopravni. Na nogometnem igrišču je konec koncev dvaindvajset igralcev dveh držav; kljub temu da prihaja ena reprezentanca iz države z dvema milijonoma prebivalcev, v drugi pa jih živi tristo milijonov. Torej je načelo suverene enakosti razvito v nogometnem kontekstu.

Najbrž drži mnenje, da bo postala Slovenija v svetu bolj prepoznavna kot kadarkoli doslej prav zaradi sedanjega nogometnega prvenstva? Po nekaterih podatkih je bilo na internetu samo v ZDA v zvezi s Slovenijo zaradi tekme z ZDA 142 milijonov klikov.

S tem se lahko le strinjam. Opozarjam pa, da prepoznavnost ni samostojna vrednota, je posledica, povezana z resnično odličnimi rezultati. In mi jih na določenem področju, v tem primeru nogometnem, imamo. Sicer pa je Slovenija seveda tudi brez tega normalna država, ki ima vse svoje atribute, ki se lahko dobro in uspešno razvija. Drugače pa nam ni treba posebej trpeti, če kje nismo ravno strašno prepoznavni. Če v Ameriki ne vedo, kje je Slovenija, je to posledica dejstva, da tam slabo poznajo zemljepis. Glede tega v ZDA ni slabo poznana samo Slovenija.

Ob zunanji prepoznavnosti naše države gotovo ni zanemarljivo dejstvo, da je nogomet v tem trenutku poenotil še pred štirinajstimi dnevi - ob referendumu - povsem razdeljene, razklane Slovence.

Nogomet gotovo zmeraj združi nacijo, saj je to kolektivna igra, v kateri se vsak počuti udeleženega. Nisem pa prepričan, da smo sicer tako razklana nacija, kot se je govorilo. V izjavah o tem je bilo precej politike.

Tudi demagogije?

Tudi. Smo pluralistična družba in referendume imamo zato, ker imamo različna mnenja o raznih pomembnih vprašanjih. Zadnji referendum je bil neizbežen, ker bi ga tako ali tako zahtevala ta ali ona skupina. Dal je politični odgovor, zdaj pa gre za to, da se pač naredijo nadaljnji koraki.

Je zdaj mučna zgodba z referendumom končana ali samo preložena do novega merjenja politične moči?

Zgodba z referendumom se mi sploh ne zdi mučna. Upoštevajte, da so se vse stranke poenotile, da referendum mora biti. In dal je odgovor na vprašanje, ki je bilo zastavljeno. Zdaj gre za to, kako bomo izvedli procese, ki so na podlagi arbitražnega sporazuma predvideni.

Torej proces, v katerem je predsednik vlade očitno malo prehiteval s svojim predlogom dr. Petriča kot slovenskega predstavnika v arbitražnem tribunalu, kar ste vi s svojim, verjetno nujnim, javnim posredovanjem preprečili.

Nujno je bilo, ker v že kar široki javni razpravi ni bilo videti zakonskih okvirov, v katerih je treba iskati rešitev. Mislim, da je moj nastop pomagal umiriti stvari in jih spraviti v prave kolesnice.

Morda pa sta pri izbiri slovenskega člana koalicija in opozicija celo sposobni priti do soglasja?

Tega ne vem in to tudi ni najbolj pomembno. Imamo izkušnje na primer z imenovanjem ustavnih sodnikov, kjer je postopek podoben in smo ga uspešno izpeljali. Mislim, da smo doslej izvolili dobre ustavne sodnike. Moja izkušnja je, da se je pri takih kandidaturah vredno pogovarjati dalj časa, potrpežljivo in diskretno – s strankami, poslanskimi skupinami –, zato da se doseže primerno razumevanje. Da namreč vsi dobro razumemo, za kakšne kandidate gre, kaj so minusi in plusi. Odločitev je seveda treba prepustiti državnemu zboru."

Imamo dovolj kompetentnih kandidatov, ki bi lahko prevzeli vlogo arbitra?

Da.

Sami ste se pred referendumom jasno opredelili za njegovo sprejetje. Je takšno ravnanje predsednika običajno tudi v drugih državah?

Tako je.

Pa ste kdaj pomislili, da bi lahko ob morebitni za Slovenijo slabi odločitvi arbitražnega sodišča kdaj obveljali za izdajalca?

Mislim, da smo v slovenski politični kulturi presegli mentaliteto, ki je bila značilna za nekdanjo Jugoslavijo, ko so ljudje drug drugega označevali kot izdajalce. To je kultura, ki jo je treba odločno zavrniti. Drugič pa imamo za sabo problem, ki ga dvajset let nismo zmogli rešiti s pogajanji in na druge načine. Imamo arbitražo, ki je ena najstarejših oblik mirnega reševanja sporov in ki omogoča pravično rešitev. Imamo tudi dobre pravne argumente. Ne vidim, zakaj bi morali v teh razmerah pričakovati slab rezultat.

Ampak zelo težke besede za podpornike arbitražnega sporazuma so uporabljali tudi tako ugledni Slovenci, kot so Boris Pahor, France Bučar in Tine Hribar. Torej imajo takšne označbe pri nas vendarle še domovinsko pravico.

To so bile čustvene izjave, upam pa, da se bodo ta čustva ohladila.

Ste se v zadnjem času pogovarjali s kom od te trojice?

Ne.

Pa bi se z njimi z veseljem pogovorili?

Če bi kdo dal pobudo, seveda.

Verjamete hrvaški stani zdaj bolj, kot ste pred, recimo, letom in pol? Potem namreč, ko sta postala predsednika vlade in države Jadranka Kosor in Ivo Josipović?

Da. Mislim, da je prišlo do pomembne spremembe. Arbitražni sporazum, katerega glavne sestavine so bile določene že v Rehnovem drugem predlogu, je Hrvaška pod vodstvom predsednika vlade Iva Sanaderja zavrnila. Nova predsednica vlade je napravila v odnosu do sporazuma in Slovenije zelo pozitiven premik. Tudi izvolitev predsednika Josipovića je pomenila pomemben premik v isto smer. Zdi se mi, da je ta sprememba v slovenski javnosti premalo cenjena.

Ni Hrvaška spremenila svojega besednjaka predvsem zaradi prisile Evropske unije, v katero bi rada čim prej vstopila?

To je špekulacija, o motivih ne želim ugibati. Dejstvo je, da imamo drugačno izrazje in spoštovanje, ki je bistvenega pomena za uspeh pri reševanju problemov. Upam, da bo na tej podlagi mogoče dobiti tudi dovolj trdno zaupanje med obema državama, kar je nujno. Stopili smo na dobro pot, ki pa še ni končana.

Posledica takšnih pogajanj in dogovarjanj med državama pa je, da so se čustva državljanov Hrvaške in Slovenije očitno nekoliko ohladila.

Res?

Mislim na ohladitev v dobrem smislu. Prej so bila pregreta.

V osnovi med državljani Slovenije in Hrvaške nikoli ni bilo zelo velikih in resnih problemov. Bili so politični položaji, v katerih je prišlo do zaostritev, ostrih besed, predvsem s hrvaške strani, kar je seveda ustvarjalo napetosti. Toda to so bili pojavi na politični ravni. Ko so se začeli politični problemi reševati – zdaj smo na začetku tega poglavja –, je to prispevalo k določenemu olajšanju v javnem mnenju. Predvsem na slovenski strani, vendar verjamem, da tudi na hrvaški.

Je pa slaba politika (ali vsaj njen del), ki negativna čustva podpihuje.

Vsako hujskanje in ustvarjanje napetosti je slaba politika. V današnjem času imamo veliko razlogov, da se trudimo za racionalno politiko in da skušamo probleme, ki jih je treba rešiti, pač rešiti. Če bi nam uspevalo tudi naprej odnose s Hrvaško, pa tudi drugimi sosedami, voditi k reševanju problemov in zadovoljstvu, ki ob tem nastane, bi bil to znaten napredek.

Ampak kljub izboljšanju odnosov s Hrvaško vi tudi po petindvajsetih letih ne boste šli tja na dopust?

To ni povezano z mojim odnosom do Hrvaške. Enostavno sem navajen hoditi na dopust v Slovenijo, v hribe. Že zelo dolgo nisem bil na dopustu na morju in za zdaj te navade nimam namena spreminjati. Moje dopustniške odločitve torej niso politične.

Bi zdaj po referendumu ponovili stavek, ki ste ga v parlamentu izrekli ob ustavni obtožbi zoper vas? Namreč: "Prišel je čas, da vsi tisti, ki resno jemljemo pravno državo in moralo, rečemo: Dovolj nam je tega. Potrebujemo drugačno razpravljanje, potrebujemo bolj zbrano, bolj resno politiko, potrebujemo več medsebojnega zaupanja in potrebujemo več občutka za skupni cilj."

To bi ponovil in dodal bi, da je ljudstvo na referendumu tak pogled potrdilo. Ljudstvo je reklo: Dovolj imamo tega, potrebujemo novo poglavje.

Ugotovitev iz te vaše misli je, da potrebujemo tudi dialog. Toda ta se zdi vsaj na politični ravni pri nas med koalicijo in opozicijo, ki sta na dveh bregovih reke, čez katero ni mostu, nemogoč.

Imate prav. Na politični ravni se bo treba še zelo potruditi. Na eni strani imamo namreč opozicijo, ki ima izredno močan opozicijski impulz za nasprotovanje vladi. Dobro bi bilo, da bi v teh razmerah opozicija razmislila o tem, kako je možno z njenega položaja vplivati na kakovost dialoga v iskanju rešitev, ki so zdaj pred parlamentom. Vlada je s svojo predložitvijo delovnopravne zakonodaje izpostavila zelo zanimivo priložnost vsem v parlamentu. Po mojem je treba ta dialog nadaljevati in morda najti kakšne nove načine posvetovanj o tem, kako spremeniti recimo zakon o delovnih razmerjih, kako urediti pokojninsko reformo, kako se lotiti malega dela... Predlogi vlade postavljajo parlament, in seveda tudi opozicijo, ki lahko pomembno pomaga in vpliva pri teh reformah, v zanimiv položaj, kakršnega še ne poznamo.

Toda po izkušnjah sodeč je v parlamentu vsak predlog, ki pride z ene ali druge stani, z nasprotne strani skorajda vnaprej zavrnjen.

To je resen problem, značilen za mlade demokracije. Ampak v bližnji preteklosti smo imeli primer ob vprašanju minimalnih plač, ob katerem je prišlo do sinergije, kakršne nismo vajeni. Zdaj bi bilo dobro, da bi ugotovili, ali lahko iz te izkušnje in sedanje priložnosti ustvarimo novo prakso.

Opozicijo je mogoče razumeti: če bo na predlog sedanje vlade parlament z njeno pomočjo sprejemal kup zakonov, ki ljudem ne bodo dobrodošli, ima tem manj priložnosti za zmago na naslednjih volitvah.

V vsakem primeru bo odgovornost za rezultate v tem zakonodajnem obdobju na strani sedanje vlade; opoziciji ne bo mogoče pripisovati večje odgovornosti, kot jo lahko ima. Poleg tega je treba upoštevati tudi to, da živimo v kriznem obdobju, v katerem je določene reforme mogoče lažje sprejeti kot v dobrih časih. Pripravljenost za nujne spremembe je zdaj večja. Opozicija torej lahko razume, da je zdaj čas, ko je mogoče lahko uvesti tudi kakšne težje reforme, in da bo, ko pride na oblast, v boljšem položaju, kot bi bila, če bi se ti problemi odlagali.

Omenili ste politični dialog. Najbrž bi bili potrebni tudi dialogi na drugih ravneh. Na primer med tako imenovano Plutovo skupino in skupino Zbora za republiko, in v res pravi civilni družbi, ki ima svoje predloge.

Drži. Razvojne strategije, ki so bile predložene, izkazujejo intelektualni pogled na stvarnost v družbi in na perspektivo za boljšo situacijo. To je začetek, mislim pa, da je tak dialog potreben, vendar je treba zagotoviti, da se v tem pogovarjanju poleg civilnodružbenih iniciativ in političnih elit znajde tudi glas gospodarstva. Razvojna strategija mora biti nekaj, kar gospodarstvo sprejema kot realno pot naprej. Doslej smo od njega premalo slišali. Mislim, da še vedno nimamo popolnega nabora sodelujočih v tem dialogu. Zato pozivam k razmisleku, kako ga razviti.

Ker tak dialog še ni stekel in ker vse skupaj še vedno ali vedno bolj obvladuje politika, je treba računati tudi na dejstvo, da ljudje politiki vse manj verjamejo. Kako vsaj delno povrniti to zaupanje, očitno nikomur ni jasno.

Obstaja en sam recept: rezultat. Uspeva in zaupanje vzbuja politika, ki daje dobre rezultate. V tem trenutku jih ni in zato tudi ni realno pričakovati, da bi politika ali katerikoli segment naše družbe vzbujal zaupanje. Navsezadnje pa gre za našo skupno usodo in zato se mi zdi potrebno toliko poudarjati potrebo po dialogu. Ta ni vzpostavljen, če sedemo za mizo in vsak pove svoje, drugega pa ne posluša. Tudi ne, če se ob prvih težavah, ki nastajajo, vstane od mize in zaloputne vrata. Razviti moramo višji nivo strpnosti in bolje poslušati drug drugega ter bolje razumeti, da se je treba potruditi za skupno dobro. Če bodo iz tega izšli dobri rezultati, se bo tudi zaupanje v politiko povečalo. Treba je torej čim širši krog dejavnikov v naši družbi prepričati, da se bo čim širši krog ljudi v naši družbi prepričalo o neki rešitvi, ki jo mora dati parlament. Verjamem, da bomo v drugi polovici letošnjega leta imeli priložnost, da bomo v tem pogledu naredili kak premik.

Državljani verjetno nimajo ravno veliko potrpljenja, da bi čakali na neke rezultate, ki jih zdaj pač še ni videti. Vse bolj prevladuje prepričanje, da pri nas tako ali tako vladajo korupcija, klientelizem, da smo dežela vsakovrstnih afer, da je brezposelnost vse večja ...

Brezposelnost se ne veča, ampak zmanjšuje.

Ja, zdaj se res ne. Ampak govorimo o najbolj razširjenem mnenju o stanju v naši državi.

Mogoče je treba tudi tu nekaj dialoga. To, da se govori, da se brezposelnost povečuje, potem ko se že nekaj mesecev zmanjšuje, gotovo ni dobro. Po stopnji brezposelnosti imamo v primerjavi z drugimi evropskimi državami eno boljših situacij. Morda bi bilo prav, da bi se potrudili in da bi tudi v tem videli neki dosežek. Seveda pa imamo resne probleme na nekaterih drugih ekonomskih področjih, na katerih je treba najti rešitve.

Na katerih so po vašem mnenju najbolj resni?

Tu je predvsem pomanjkanje rasti. Morali bi doseči, da bi naše gospodarstvo postopoma spet pričelo rasti. Nova rast bi pomenila rezultat, ki je kritičnega pomena za vzpostavitev zaupanja. Vlada se je v preteklem letu zelo osredotočala na blažitev socialnih posledic upada proizvodnje, pri čemer je bila v določeni meri uspešna. Pri rasti je vprašanje, v kakšni meri lahko vlada to zagotovi s svojimi ukrepi. Obstajajo kritike, da vlada rasti ni dovolj stimulirala z davčno politiko in na druge načine. O tem bi morali spregovoriti resno in videti, ali ji je mogoče kaj očitati oziroma kaj je od nje konkretno mogoče pričakovati. Tudi tu nam manjka dialog. Imamo precej kritik, ki se le ponavljajo, ni pa videti točke, kjer bi se stališča zbližala in kjer bi lahko dobili predstavo o tem, kako rast pognati.

Se vam zdi, da je vladi mogoče kaj očitati?

Mislim, da je storila premalo na tem področju. Da je vprašanju zasnove ekonomske politike, ki naj stimulira rast, bilo posvečene premalo pozornosti. Socialnim vidikom je bilo posvečeno dovolj, strukturnim tudi, prav tako nekaterim dolgoročnim orientacijam na področju stimuliranja znanstvenoraziskovalnega dela, vmes pa je po mojem manjkala prepričljivost kratkoročnih stimulativnih ukrepov za rast. Tu je nastal deficit. Vprašanje, seveda predvsem za ekonomiste, je, ali smo imeli v tem času dovolj dobro predstavo o teh kratkoročnih ukrepih. Ali bi jih morali imeti danes. Slovensko gospodarstvo je zelo odvisno od izvoza, in ker so se naročila v zadnjem času povečala, lahko pričakujemo določen napredek. Vendar je vprašanje, ali je to zadostno.

Dejstvo je, da so nekatere reforme nujne - pokojninska, zdravstvena ... Bi nas, če bi vlada v pogajanjih preveč popuščala, lahko doletela usoda Grčije?

Dvomim. Mislim, da so naše javne finance v boljšem položaju kot grške. Upoštevajmo, da je naš javni dolg manjši in da je tak tudi proračunski primanjkljaj. Na terenu javnih financ imamo torej razmeroma stabilen položaj. Pri tem se spet zastavlja vprašanje rasti in razvoja, kar je po mojem naša šibka točka. Vendar stvari niso preproste, kot so videti na prvi pogled. Mnogi bi predlagali, naj se večja rast doseže z večjim zmanjšanjem davkov. To je sicer zanimiv predlog, toda taka politika bi hkrati pomenila tudi povečanje proračunskega primanjkljaja in druge težave, ki bi nam kratkoročno lahko zapletle ekonomski položaj.

Lahko na poti naprej pripomore usmeritev našega gospodarstva na nove tuje trge ali povečano pojavljanje tam (Kitajska, Rusija, Libija ...), za kar si prizadevate tudi vi?

Gotovo. Trenutno je gospodarski položaj na svetovni ravni izredno zanimiv in sploh ni tako brezizhoden, kot se zdi ponekod v Evropi. Danes imamo prvič v zelo dolgem zgodovinskem obdobju čas, ko ima Evropa izrazito šibko rast, drugje pa se ta izredno hitro obnavlja in dosega visoke ravni. Ne govorim samo o Kitajski, ampak o celotnem Bližnjem vzhodu, tudi o Rusiji. Nastajajo torej priložnosti, ostaja pa nam vprašanje, ali smo jih sposobni izkoristiti. Kot predsednik republike lahko rečem, da sem v zadnjem letu in pol ugotovil, da lahko odprem našim gospodarstvenikom zelo mnoga vrata. Vprašanje pa je, ali so naša podjetja sposobna ponujene priložnosti izkoristiti. Tu imamo velik problem v razdrobljenosti našega gospodarstva, v tem, da nimamo sistemov, kakršen je bil nekoč Smelt, ki je bil sposoben ponuditi objekte na ključ. Ti so nastali tako, da je zelo veliko proizvajalcev iz Slovenije prišlo skupaj v večji projekt. Danes je v svetu veliko povpraševanja, pa nismo sposobni zagotoviti ustrezne ponudbe.

Morda se na prvi pogled ne zdi povezano z dosedanjim pogovorom, pa vseeno: se vam ne zdi, da se bomo morali vsi ljudje naučiti živeti bolj skromno?

Mislim, da ne nujno. V Sloveniji večina ljudi ne živi prebogato. Imeli smo sicer nezdravo socialno razslojevanje, ki pa ga je treba ustaviti. Tu bo morala tudi davčna politika napraviti svoje. Seveda pa so tu še nujna prestrukturiranja, o katerih sva že govorila. Nisva pa še omenila, da bo ob tem treba poiskati tudi način za boljše izkoriščanje virov, ki jih imamo. Tako na primer izrazito slabo izkoriščamo naš gozd. Tu smo v slabšem položaju kot nekoč. Izvažamo hlodovino in uvažamo rezani les. Na tem področju bi morali razviti industrije, ki bi bile naravnane k uporabi gozdnega bogastva – npr. za energetsko varne hiše, za estetsko dognano pohištvo, boljšo uporabo lesne biomase in tako naprej. S tem bi reševali tudi vprašanje brezposelnosti. Na kmetijskem področju smo v izrazitem zaostanku. Imamo razdrobljeno posest, preveliko odvisnost od uvoza hrane, torej bo treba tudi kmetijsko politiko prestrukturirati. Krizni časi so priložnost, da resno razmislimo o problemih, ki bi jih sicer odlagali.

Ko sem prej omenil skromnost, sem mislil na vaš stavek: "Gotovo je pohlep velik del odgovora na vprašanje, kaj se je spridilo." Najbrž ne gre samo za pohlep bankirjev in multinacionalk, ampak tudi za dejstvo, da vsi ljudje nasploh postajamo vedno bolj pohlepni?

To je verjetno treba povezati z obdobjem najemanja kreditov. Toda če se gleda prebivalstvo Slovenije v celoti, ne bi mogli nasploh očitati kakega velikega pohlepa. Si pa seveda vsakdo želi izboljšati materialni položaj in včasih pri tem ravna tudi nespametno. Glavni problem, ko govorimo o pohlepu, je vendarle v sloju podjetnikov in ljudi, ki so na različne tajkunske načine povečevali svojo moč in bogastvo, hkrati s tem pa se ni razvijala gospodarska moč Slovenije kot celote.

Pa vseeno: se vam ne zdi, da želja po "imeti več" potiska ob stran željo po kakšnih duhovnih vrednotah, dobrinah?

O tem se bo treba še veliko pogovarjati, saj bo treba ugotoviti, kaj pravzaprav pomeni imeti več. Če pogledamo razvitejše družbe, ugotovimo, da lahko materialne dobrine kopičimo samo do določene mere. Mi še nismo na tej stopnji. Prav pa je, da vidimo, kam nas ta razvoj pelje, in da vidimo, da so v življenju vrednote, ki zaslužijo skupno prizadevanje za naše skupno dobro.

Slovenci že na splošno pomembne praznike praznujemo bolj površno. Letos bo praznovanje državnosti najbrž še manj prešerno, ker je razočaranje nad državo morda takšno, kot v samostojni državi še ni bilo.

Imamo razmeroma malo tradicije z našo državo, ki jo jemljemo izrazito funkcionalno. Ne razumemo, da je to tudi vrednota, s katero je treba pazljivo upravljati, in instrument, ki ga je treba spoštovati. Verjamem, da bomo z leti in prakso to kulturo spremenili in izpopolnili. Vsekakor pa bi rad povedal, da ravno v kriznih razmerah potrebujemo skrbno ravnanje z državo in spoštljiv odnos ter odgovornost do nje in do njenih institucij. Je že tako, da so državne institucije zaradi našega skupnega dobra. Zato se mi zdi prav pozvati državljane, naj ob tem prazniku razmislijo o državi kot o vrednoti in instrumentu, ki služi za to, da bomo bolje živeli. Druge države, kot je ta, nimamo. Ko gledamo današnjo Evropsko unijo, vidimo, da bomo svojo državo še kako potrebovali.

Omenili ste odgovornost državljanov. Toda tudi institucije bi se morale do njih obnašati bolj odgovorno.

Seveda. Vsaka institucija se mora vprašati, kaj so njene naloge. Odgovornost pa mora biti vzajemna. Vedeti je treba, da tudi institucij ni mogoče obravnavati tako vulgarno in zaničljivo, kot se pri nas v javnem obravnavanju pogosto počne.

Domoljubje je seveda lepa stvar, toda ni ga mogoče preprosto zapovedati.

Nikakor. To je čustvo, ki se izraža spontano, v določenih situacijah pač bolj.

Recimo v nogometu?

Dr. Danilo Türk: Sedaj seveda v njem, kar je popolnoma razumno in naravno. Ne bi pa rad, da bi se omejevalo samo na to. Poleg čustvene vsebine ima tudi bolj racionalno. Domovino bomo imeli tem raje, čim boljša bo za vse nas. Del domoljubja je prizadevanje za izboljšanje te naše domovine. Pri tem se moramo vprašati, ali imamo vsi skupaj voljo in željo za izboljšanje te naše domovine. Včasih se je treba v korist skupnega dobra odreči kaki zasebni koristi. Glede tega nisem pesimist. Če pogledamo samo prostovoljstvo, vidimo, da pri nas obstaja znatna moralna energija.

Ste absolutno ponosni na Slovenijo, kakršna je?

Kadar grem v tujino, sem stoodstotno ponosen na Slovenijo, ker vem, da so mnoge druge države slabše od naše in da bi mnogi raje imeli naše probleme kot svoje. Ni treba, da bi imeli kakršenkoli slab občutek. Žal smo pogosto bolj pesimistični, kot so marsikje drugod. Trudim se, da bi ta svoj pesimistični instinkt, ki je tako značilen za našo zgodovino, presegli. Navsezadnje imamo državo, ki smo jo znali sami napraviti in ki kar dobro funkcionira. Lahko pa jo še izboljšamo.

Se čutite prizadeti, če vam očitajo, kot se je že dogajalo, da niste predsednik vseh Slovencev?

Ne. Mislim, da so to precej propagandne teze, predsednik republike je predsednik vseh državljanov in je izvoljen na splošnih volitvah. Seveda pa prav vsem državljanom njegova stališča kdaj ne bodo všeč. Si pa institucija predsednika po mojem zasluži vsaj minimum spoštovanja.

Veljate za dokaj resnobnega človeka. Ste tudi zasebno taki?

Mislim, da sem v bistvu precej resnoben in v svojem nastopanju na to tudi pazim. Vendar to ne pomeni, da se ne pridružim kakšnemu čustvenemu razpoloženju. Najbrž se spomnite, da sem se po zmagi nogometne reprezentance v Mariboru proti Rusiji po naključju pridružil igralcem, s katerimi sem nekaj časa skupaj vzklikal.

Takrat se je videlo, da tega niste najbolj vešč navijač.

Seveda nisem, vendar to ne pomeni, da bi se umaknil iz položaja navijačev, ki je bil resnično nekaj posebnega in je nastal povsem spontano.

K spektaklom in nastopaštvu pa očitno niste nagnjeni?

Ne, to pa ne. To za predsednika republike niti ni potrebno.

Ste bili hudo žalostni, ker se naša nogometna reprezentanca na svetovnem prvenstvu ni uvrstila naprej?

Vso tekmo sem bil v napetosti in upal, da se bo končala nam v prid. Naši so odlično igrali, četudi niso mogli prebiti angleške obrambe. Na koncu nismo imeli sreče. Vendar pa se je naša reprezentanca zapisala v zgodovino kot ena velikih in svetovno prepoznavnih nogometnih ekip. To je odlično za vso Slovenijo.