Otvoritveni govor predsednika republike dr. Danila Türka na mednarodni konferenci "Living Together" v Londonu

London, 12.3.2008  |  sporočilo za javnost, govor

Predsednik republike dr. Danilo Türk se je danes v Londonu udeležil mednarodne konference "Living Together" (Živeti skupaj), ki poteka v organizaciji ustanove British Council. Visokim udeležencem konference je spregovoril o medkulturnem dialogu, s poudarkom na vprašanju vključevanja migrantov:

---

Spoštovani Lord Kinnock, predsednik British Councila,
Spoštovana gospa Maud de Boer-Buquicchio, namestnica generalnega sekretarja Sveta Evrope,
ekscelence,
gospe in gospodje,

Evropo upravičeno imenujejo stara celina. Eden od razlogov, ki upravičujejo to opredelitev, so dolgoletne in raznolike izkušnje, ki si jih je Evropa pridobila pri upravljanju sožitja različnih jezikov, kultur, verstev in človeških identitet. V svoji dolgi zgodovini je bila Evropa vedno prostor raznolikosti. V primerjavi z nekaterimi drugimi območji sveta se tukaj teorije o talilnem loncu niso nikoli uveljavile. Ljudje v Evropi so morali živeti skupaj v raznolikosti in obvladovati svoje razlike.

Izročila v zvezi s tem so mešana in so se spreminjala. V nekaterih delih Evrope so bila obdobja mirnega sožitja različnih kultur, verstev in civilizacij. Dober in znan primer je Pirenejski polotok, ki je bil v srednjem veku v polnem razcvetu prav zaradi medsebojnega vplivanja krščanske, judovske in muslimanske kulturne ter verske tradicije. Z izgonom Judov in pozneje tudi Mavrov pa se je to končalo.

Pomemben trenutek v Evropi je nastopil približno dve stoletji pozneje, po verskih vojnah. Z Vestfalsko pogodbo iz leta 1648 je bilo vzpostavljeno načelo ozemeljske suverenosti, ki je postalo temeljno organizacijsko načelo v Evropi. Ves nadaljnji politični razvoj se je vrtel okrog tega načela. Njegove posledice so bile daljnosežne. Teritorialna suverenost ni mogla zadostiti pravici vseh etničnih in verskih skupin. Pojav verskih, etničnih in jezikovnih manjšin je bil nujna posledica. Sčasoma so manjšine postajale vse bolj raznolike. Veri, sprva najpomembnejšemu kazalniku identitete, sta se pozneje pridružila jezikovni in etnični dejavnik. Zgodovinsko gledano se je prevladujoči koncept manjšin v Evropi razvil na podlagi njihove avtohtone narave. V 19. in 20. stoletju so bile manjšine opisane kot narodne manjšine in v mnogih primerih obravnavane kot mednarodni problem.

V zadnjem času pa se je pojavil nov problem. Selitve so ustvarile večje skupnosti priseljencev, zlasti v bogatejših delih Evrope. Pravni dokumenti, oblikovani za narodne ali druge avtohtone manjšine, ki jih, kar je treba priznati, ni veliko niti niso zelo učinkoviti, so se izkazali za nezadostne za zadovoljevanje novih potreb, ki so nastale z novim priseljenskim prebivalstvom.

Vestfalska načela še naprej ohranjajo svoj temeljni politični pomen. Nastanek Evropske unije še ni spremenil sveta, zasnovanega po teh načelih. Primer je Kosovo, pri katerem lahko vidimo, kako vestfalska stvarnost tudi v 21. stoletju učinkuje na nas. Prav tako pa glede položaja priseljenskih skupnosti v mnogih primerih ostaja še vedno veliko želja, za katere bi želeli, da se izpolnijo. V takih okoliščinah potrebujejo snovalci politike dodatna orodja. Dve od njih pa zagotavlja osnutek te konference. Najprej potrebujemo natančno preučen prikaz dejstev, potem pa še temeljni okvir za razpravo.

Indeks politike vključevanja migrantov zagotavlja tako dobro preučen prikaz dejstev.
Koncept medkulturnega dialoga pa je ustrezen temeljni okvir za razpravo.

Zato smo na naši konferenci dobro opremljeni, da bomo kos nalogi oblikovanja koristnih priporočil.

Gospe in gospodje,

kot mnogi drugi naslovniki sem bil tudi jaz vesel, ko se je British Council lani obrnil name z obrazložitvijo metodologije indeksa politike vključevanja migrantov. Po predhodnih izkušnjah kot posebni poročevalec Združenih narodov za ekonomske, socialne in kulturne pravice pred približno dvema desetletjema sem se naučil ceniti pomen skrbne uporabe socialnih kazalnikov v prizadevanjih za pridobitev natančne slike uresničevanja človekovih pravic. Dejansko je treba v vsaki razpravi o politiki uresničevanja človekovih pravic izrabiti prednost dveh osnovnih tehnik: pravnih standardov in socialno-ekonomskih kazalnikov. Toda ti dve tehniki je treba uporabiti v ustrezni kombinaciji. Bolj ko so pravni standardi jasni in precizni, lažje je presojati dejansko realnost glede na normativne predpise. V takih okoliščinah je potreba po uporabi socialno-ekonomskih kazalnikov omejena. Po drugi strani pa je treba pri uresničevanju človekovih pravic, kjer so pravni standardi preveč splošni ali preveč raznoliki, napredek meriti z več različnimi socialnimi in gospodarskimi dejavniki.

To ni tako tehnično, kot se morda zdi. Jasno je, da se lahko slika glede uresničevanja človekove pravice do poštenega sojenja pridobi na podlagi normativnih standardov in dejanskih sodb sodišč in tribunalov. Potreba po kazalnikih zunaj sodnih statistik je majhna. Po drugi strani pa moramo na področju nediskriminacije pri zaposlovanju, ki je temeljno in mednarodno zaščiteno načelo, analizirati številne socialno-ekonomske dejavnike, ki vplivajo na uresničevanje relevantnih človekovih pravic.

Indeks politike vključevanja migrantov pomeni uspešen poskus merjenja več kazalnikov in omogoča presojo na ravni dosežkov na področju politik vključevanja. Uporablja več kot 140 kazalnikov. To pa nazorno prikazuje upoštevanja vredno raven izdelanosti. Slika, ki jo dobimo o položaju migrantov v 28 državah, vključenih v raziskave, je zelo jasna in omogoča primerjavo njihovih razmer. Izbira področij politike je široka in reprezentativna: dostop do trga dela, ponovna združitev družin, prebivanje za daljši čas, politično sodelovanje, dostop do državljanstva in boj proti diskriminaciji. To so področja, ki so odločilnega pomena za migrante, in področja, na katerih je zelo pomembno, kakšno politiko oblikujejo vlade. Brez trajnih vladnih prizadevanj nobeno od teh področij politike ne bo uspešno. Zlasti je zato v pomoč tudi opredelitev najboljših in najslabših primerov. Vlade in drugi lahko zdaj primerjajo vsako politično področje v državah, v katerih so bile opravljene raziskave, in tudi njihovo splošno uspešnost delovanja.

Država je lahko zelo odprta na področjih, kot sta dostop do delovne sile in ponovna združitev družin, medtem ko omejevalna drža do političnega sodelovanja in dostopa do državljanstva še vedno dokazuje konservativno oblikovanje politike in še vedno prisotne pridržke glede polnega vključevanja priseljencev v družbo, v kateri zdaj živijo. Resna politična razprava se lahko začne samo na podlagi takega spoznanja.

Boj proti diskriminaciji je eno od najpomembnejših in najtežjih področij, ki jih obravnava indeks politike vključevanja migrantov.

Zapletenosti in občutljivosti tega področja ne moremo dovolj poudariti. Dejansko je le malo možnosti, da bo politika, ki nasprotuje diskriminaciji, sploh kdaj stoodstotno uspešna. Vedno namreč obstaja možnost, vsaj teoretična, da se na vprašanja diskriminacije ne odzovemo pravočasno ali pa da raven sprejemljivega razlikovanja, ki ga pravna ureditev neke države na splošno dopušča, ustvari priložnost za diskriminacijo, ki temelji na rasi, veroizpovedi, etničnem izvoru ali priseljenskem položaju. In posledice so eksplozivne. Tako ni čudno, da se je zadnja konferenca OZN o rasni diskriminaciji leta 2004 končala s slabim priokusom in da naj ne bi bilo petletno ocenjevanje prihodnje leto nič lažje.

Politični ukrepi, ki lahko pomagajo pri vključevanju priseljencev in odpravljanju diskriminacije, so zelo različni, tako da jih je treba pravilno sestaviti glede na okoliščine v posamezni državi. Toda nekatere sestavine so širše uporabne. Izkušnje kažejo, da poslovne dejavnosti, ki jih vodijo etnične manjšine, ne zagotavljajo le delovnih mest, pač pa tudi pomembno pripomorejo h gospodarstvu držav priseljevanja. Po drugi strani pa lahko vlade prispevajo svoj delež z ustreznimi predpisi, programi za usposabljanje in splošnim podpiranjem podjetništva. Liberalizacija storitvenih dejavnosti bi lahko zagotovila dodatno priložnost v številnih evropskih državah.

Gospodarska blaginja in večja socialna mobilnost sta ključ do uspeha pri uravnavanju medetničnih odnosov. Hkrati sta izhodišče za načrtno politiko nasprotovanja diskriminaciji. Izobraževanje je ključ do uspeha take politike. Dober sistem javnega izobraževanja in dostop do univerz sta dober porok za vzpostavitev resnično enakih možnosti za priseljence in druge manjšine ter za njihovo vključevanje v širšo družbo. Ko ljudje, ki pripadajo tem skupnostim, že uspejo, naj bo njihov uspeh tudi viden. Treba jim je dati možnost, da se pojavljajo na televiziji in v drugih medijih, ter jih postavljati za zgled uspešnosti. To bo širši javnosti pomagalo doumeti, da sta različnost in vključevanje združljiva ter da je nediskriminacija državljanska vrlina. Nič ni uspešnejše od uspeha. In prav nič ni na televiziji videti bolje kot uspeh tistih, ki so začeli na obrobju.

Očitno pa bodo zgodbe o uspehu le en del javne razprave. Njihov vpliv na oblikovanje javnosti ni odločujoč. Stvarnost je taka, da so v javnih razpravah priseljenci pogosto grešni kozel. To nemalokrat razkriva trdovratne predsodke o manjšinah ali priseljenskih skupnostih ter zahteva resen politični odziv. Pomembno pa je tudi, da se izognemo pasti obravnavanja družbenih problemov, ki vplivajo na priseljence, kot neuspeh pri vključevanju v družbo. Skrbno razmejitev med vprašanjema je težko doseči, zlasti v javnih občilih, ki imajo raje jasna in preprosta pojasnila. Zaradi tega je treba graditi razumevanje teh vprašanj s pomočjo strpnih, in če je treba, dolgotrajnih razprav. Televizijske pogovorne oddaje, ki so priljubljene v skoraj vseh evropskih državah, so poleg tistih, manj vidnih, pa še vedno zelo uporabnih oblik javne razprave, priročno orodje za kaj takega. In spet, pri vseh razpravah o vključevanju v družbo in boju proti diskriminaciji je pomembno prikazati posamezne zgodbe o uspešnem vključevanju. Takih zgodb ne smemo spregledati ali jih odkloniti kot nekaj neznačilnega. Nasprotno, treba je pojasniti, da se pozitivne spremembe pogosto začnejo z majhnimi koraki, ki si zaslužijo podporo, čeprav je teh primerov malo. Tudi v tem pogledu sta boj proti diskriminaciji in podpora vključevanju pomembni državljanski vrlini.

Gospe in gospodje,

dotaknil sem se nekaterih vprašanj, ki jih bomo morali obravnavati na tej konferenci. Osredotočil sem se na tista, ki se neposredno nanašajo na posameznike, to je ljudi, ki pripadajo različnim priseljenskim ali manjšinskim skupinam. Toda pri tem ne smemo prezreti kolektivne razsežnosti. Ena od tem, ki je predlagana za poznejšo razpravo v delovnih skupinah, se nanaša na vprašanje dogovarjanja o kulturnih identitetah v kompleksnih družbah. Kulturne identitete imajo individualne in kolektivne razsežnosti. Ena največjih težav pri tem je še vedno vprašanje, ali kolektivna razsežnost kulturne identitete določene skupine nujno zahteva določeno stopnjo političnega priznanja. Ali je treba priznati status skupine na politični ravni? Ali zahteva tako priznanje pravno opredelitev posebnega statusa te skupine? Ali pa zadošča pojasnilo, da pravica posameznikov do oblikovanja njihovih združenj neovirano poskrbi za to, da gojijo in razvijajo lastno kulturo, izročilo in svoj pristop do širše družbe?

Take izbire niso nikoli lahke. Ne smemo prezreti, da etnične identitete povezujejo priseljenske skupnosti v zaokrožene družbene skupine. Po drugi strani pa moramo razumeti tudi raznolikost takih skupin, razlike v mnenju glede na njihovo kulturno izročilo in njihov odnos do širše družbe. Včasih postanejo te razlike dramatične, zlasti glede tradicij, ki vplivajo na položaj žensk in deklet v družini in etnični skupnosti. V takih razmerah je rešitve mogoče najti v procesu, v demokratičnem in preudarnem dialogu in ne toliko v predpisovanju samem po sebi. Brez preudarnega in demokratičnega dialoga postane uravnavanje kulturnih identitet v kompleksnih družbah nemogoče. Upam, da bo razprava v teh dveh dneh dodatno osvetlila vprašanje demokratičnega dialoga, njegovih prednostnih oblik in njegove moči.

Naj strnem. Demokratični dialog je bistvo napredka na področjih, o katerih bomo razpravljali, in v družbi na splošno. Že sama konferenca je oblika takega dialoga. Želim vam veliko uspeha, pri tem pa sem prepričan, da ste pripravljeni pomembno prispevati k medkulturnemu dialogu, ki poteka v Evropski uniji.

Hvala!