Govor na političnem simpoziju Evropskega foruma Alpbach

Alpbach, 28.8.2011  |  govor

Govor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na političnem simpoziju Evropskega foruma Alpbach
Alpbach, 28. avgusta 2011


Spoštovani predsednik Evropskega foruma Alpbach dr. Erhard Busek,
spoštovani udeleženci,

hvala za povabilo in priložnost, da spregovorim na tem izjemno zanimivem simpoziju. Ko sem prejel vaše vabilo in izvedel za temo simpozija, namreč pravičnost, je bila prva misel, ki se mi je porodila, spomin na prizor z Dunaja. Kadar koli pridem na Dunaj, se zapeljem po "ringu" in pogledam proti Hofburgu. Tam vidim kip, konjeniški kip nadvojvode Karla, poznejšega cesarja Karla VI., in kratko besedilo na palači Hofburg: "Iustitia Regnorum Fundamentum" – Pravičnost je temelj vladavin. Nedvomno je v tem veliko resnice in ta resnica je večna. Ni je odkril cesar Karel VI.; preživela je veliko monarhijo ter pustila veliko zapuščino v Evropi in po vsem svetu, zelo pomembna pa je še dandanes, v naših nemirnih in kriznih časih. Zastaviti si moramo torej vprašanje o natančnem pomenu zamisli pravičnosti v današnjih nemirnih in kriznih časih.

Predhodni trije razpravljavci so nam predstavili svoje poglede, ki so bili zelo zanimivi in tudi zelo usklajeni. Sam bi se zelo strinjal s tem, kar nam je pravkar pojasnil generalni sekretar Arabske lige gospod Amr Musa, ko je dejal, da pri današnjem pogledu na vprašanje pravičnosti vsekakor ne smemo prezreti problema dvojnih meril. Po mojem mnenju pomeni pravičnost predvsem poštenost.

Gospod Musa je navedel nekaj primerov – nekaj iz arabskega sveta in nekaj primerov, ki se nanašajo na svetovno potrebo po gospodarski pravičnosti. Tudi ti poudarjajo pomen poštenosti. Sam bi rad dodal še en razsežnost te iste potrebe, potrebe po poštenosti, in to je reševanje svetovne gospodarske in finančne krize. Danes nam je jasno, da je krizo ustvarila sedanja finančna elita in jo tudi rešuje. Toda pri njenem reševanju vidimo izrazit primanjkljaj poštenosti. Ne vidimo poštene porazdelitve bremen. Ne vidimo rešitve, ki bi predlagala, naj se poštenost upošteva pri porazdelitvi bremen. Tako smo priča paradoksu, ko mora nekaj najbogatejših ljudi na svetu prostovoljno ponuditi, da bodo plačevali višje davke ali prispevali več, da bi vzbudili čut za poštenost. Brez čuta za poštenost svet ne bo uspešen pri obvladovanju sedanje finančne in gospodarske krize.

Pri iskanju poštenosti pa seveda potrebujemo politično vodenje, kajti poštenost ne pride kar sama od sebe, prav tako ni zgolj posledica delovanja civilne družbe oziroma dragocenih pobud posameznikov. Zanjo sta potrebna podpora in vodenje. Potrebujemo vodenje, to pa je nekaj, kar je ta forum že prepoznal.

Rad bi naredil korak naprej in dejal, da je danes za vodenje potrebna ponovna uveljavitev države. Država ni zgolj organizirana moč, je mnogo več. Je tudi organizirana legitimnost, dejavnik skupnega dobrega, varuh politične in pravne legitimnosti, s tem pa bi morala biti tudi porok poštenosti. In zato je država oziroma Država v tem času osrednjega pomena pri vsakršnem iskanju rešitev. To pomeni, da se mora država ponovno uveljaviti v svetovnih gospodarskih in tudi finančnih zadevah.

Ko danes slišimo nekatere voditelje najmočnejših držav govoriti, da bi se radi vrnili k zamisli Tobinovega davka, je treba to jemati resno. In kaj tovrstne izjave najmočnejših političnih voditeljev pomenijo za odgovornost držav, da bi prišlo do resničnega napredka? Na mednarodni ravni se o Tobinovem davku razpravlja že zelo dolgo, vendar se je še vsaka razprava na to temo končala z ugotovitvijo, da stvar ni izvedljiva. Zdaj smo priča ponovni uveljavitvi te zamisli, ki bi jo rad tesno navezal na koncept države, na odgovornost države, na potrebo po državnem vodenju in tudi na dojemanje, da je država mnogo več kot zgolj organizirana moč. Je varuhinja legitimnosti in poštenosti ter dejavnik skupnega dobrega. Tako na to vprašanje, na glavni izziv pravičnosti v mednarodnih zadevah in svetovnih odnosih danes, gledam sam. Država si mora povrniti svojo upravljavsko vlogo in jo uresničevati modro, da bi poštenost dvignila na raven, ki ji gre.

Ta simpozij je namenjen različnim vprašanjem pravičnosti danes in mnoga, pravzaprav praktično vsa, so tako ali drugače povezana z mednarodnim pravom. Slišali smo zelo koristne analitične predstavitve stanja mednarodnega prava, njegovega razvoja in njegovih zmožnosti. Namestnik kanclerja Republike Avstrije dr. Michael Spindelegger je izčrpno spregovoril o celi vrsti področji, na katerih je mednarodno pravo napredovalo. Tožilec Mednarodnega kazenskega sodišča gospod Luis Moreno Ocampo nam je pojasnil način delovanja mednarodnega prava na zelo občutljivem in izjemno pomembnem področju mednarodnega kazenskega prava. Želim dodati še nekaj, kar se mi zdi pomembno za zaokrožitev prvega dela naše razprave, zanimala pa bi me tudi vaša stališča. Naj tudi poudarim, da je mednarodno pravo izjemno pomemben instrument poštenosti.

Mednarodno pravo je bilo zelo uspešno. Tega ne smemo nikoli pozabiti. Mednarodno pravo je mednarodno okolje spremenilo v skupnost, ki že v veliki meri temelji na pravilih. Tega se vedno ne zavedamo, ker se osredotočamo na krize, probleme in težavne primere. Iz pravne teorije pa vemo, da iz težavnih primerov nastajajo slabi zakoni. Zaradi tega so naši dvomi o mednarodnem pravu včasih močnejši, kot bi bilo res potrebno. Vseeno se moramo tudi zavedati, da je mednarodno pravo doseglo velikanski napredek, kar se med drugim nanaša na uvedbo zakonskega okvira za vsa večja področja mednarodnega sodelovanja in človekove pravice; to je bil neverjeten uspeh v zakonodajnem smislu in smislu mehanizmov za izvajanje. Vse to je pripomoglo k utrjevanju poštenosti na mednarodni in državni ravni.

Bili so tudi drugi uspehi. Eden od njih je morebiti sicer manj opazen, dejansko pa prav izjemen. Govorim o mehanizmih za reševanje mednarodnih sporov in njihovi vlogi pri obravnavanju ozemeljskih sporov. Ko sem pred nekako 35 leti študiral pravo, so profesorji govorili, da obstajajo politični in pravni spori, pri čemer je mogoče prve reševati z arbitražo in sodnim odločanjem, druge, ki vključujejo ozemeljske spore, pa je treba prepustiti političnim pogajanjem. To je bilo prevladujoče mnenje, presoja, ki je temeljila na praksi tistega časa. Svet pa se je neverjetno spremenil. Danes imamo Meddržavno sodišče, ki je postalo že kar specializirano sodišče za ozemeljske spore. Veliko je bilo arbitražnih postopkov, v katerih so se taki spori reševali. Moja država, Slovenija, je prejšnje leto sklenila arbitražni sporazum s svojo sosedo, Hrvaško, zdaj pa čakamo na arbitražni postopek, ki bo razrešil ozemeljski spor – spor, ki je v smislu fizičnega prostora majhen, na simbolni ravni pa zelo velik.

Mednarodno pravo je napredovalo na različne načine, do vseh teh pa moramo imeti primeren odnos. Dejstvo, da ta močni instrument obstaja in se razvija, nas mora vedno znova opogumljati. Paradoksalno pa je, da se v razvoju mednarodnega prava pravilne stvari včasih zgodijo iz napačnih razlogov. Tudi to moramo sprejeti z naklonjenostjo in ne zavrniti kot cinizem mednarodne politike.

Gospod Luis Moreno Ocampo je govoril o sodiščih, kazenskih sodiščih za Ruando in nekdanjo Jugoslavijo ter o Mednarodnem kazenskem sodišču. Zelo dobro se še spominjam lastne izkušnje pri Združenih narodih v začetku devetdesetih let, ko se je zamisel o ustanovitvi mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo prvič pojavila. To je bilo leta 1993, v času, ko je prevladoval neznosen občutek, da mednarodna skupnost ni sposobna storiti nič res pomembnega glede vojne v Bosni. Prevladoval je občutek, da mednarodna prizadevanja niso uspešna. Potem pa se je v tistem obdobju občutka neuspeha pojavila zamisel, da bi morali imeti kazensko sodišče, ki bi obravnavalo storilce hudih kaznivih dejanj.

Tedaj so mnogi cinični diplomati menili, da je to, no ja, dober nadomestek za dejansko ukrepanje. Slišalo se bo dobro, videti bo dobro, naredilo bo nekaj pozitivnega, ko pa se bo vojna končala, bo seveda treba soditi taboriščnim poveljnikom in podobnim ljudem, medtem pa naj se diplomati ukvarjajo z mirovnim procesom. Gospod Amr Musa, vaša kritika nikoli dokončanega mirovnega procesa je bila tudi tu na mestu. Ne rešitev, se je govorilo o Bosni, ampak proces, nato pa se bomo pogovarjali, razpravljali in navsezadnje prišli do neke vrste dogovora, medtem pa bomo mednarodno javno mnenje zaposlovali z zamislijo o ustanovitvi sodišča. To cinično stališče je bilo v tistem času zelo prisotno in močno. Toda zdaj, manj kot dvajset let pozneje, lahko vidimo, da je bilo to sodišče sposobno spraviti za zapahe vse osumljene zločinov, da je bilo večini sojeno, da nekaterim še bodo in da je to pomenilo velik korak naprej. Naj ponovim, moč mednarodnega prava nas mora v veliki meri opogumljati.

Menim, da je bilo mednarodno pravo s svojimi različnimi načini napredovanja neverjetno močan vir spodbude, da sta poštenost in pravičnost mogoči ter da sta naša prihodnost. Seveda pa ne moremo in ne smemo pričakovati nemogoče. Vedeti namreč moramo, da so v mednarodnih odnosih področja, na katerih je izjemno težko ukrepati s pravnimi sredstvi. Eno takih je uporaba sile. Vendar pa je bil tudi tu dosežen napredek. Varnostni svet Združenih narodov je bil pri svojem delovanju doslednejši kot prej. Izražena je bila zamisel o odgovornosti za zaščito, kar je dodalo normativno razsežnost nečemu, kar je bilo prej v največji meri prepuščeno politični presoji velikih sil, namreč vprašanju vojaškega posega. Torej je bil in bo še tu dosežen napredek, vendar si ne smemo delati utvar, da se lahko uporaba vojaške sile v mednarodnih odnosih v celoti ureja s pravnimi normami. Zavedati se moramo tudi tega, da pravne norme same po sebi še ne prinašajo sprememb, da morajo biti te spremembe posledica cele vrste dejavnikov ter da je za pravne norme potrebna podpora politične volje, pa tudi nenehna prizadevanja.

Mednarodno pravo ima velikanski moč, pa tudi omejitve. Naj navedem drug primer, za katerega upam, da bomo o njem na tem forumu še razpravljali, in sicer mednarodne trgovinske odnose. Dolga desetletja smo bili priča precej omejenemu pristopu mednarodne skupnosti in mednarodnega prava k vprašanjem mednarodne trgovine. Čeprav izjemno pomemben, je bil Splošni sporazum o carinah in trgovini le del mednarodnih trgovinskih odnosov. Nato pa se je v zgodnjih devetdesetih letih pojavila možnost ustanovitve Svetovne trgovinske organizacije in oblikovanja čisto novega sistema reševanja sporov. Od leta 1994 do danes je bilo v okviru tega sistema obravnavanih več kot 400 sporov – neverjetno število po vseh merilih, zlasti če ga primerjamo s tem, kar smo imeli na voljo prej.

Ne smemo pozabiti niti na velik napredek v trgovinskem pravu. Toda to samo po sebi še ne privede do končne rešitve. Razvojni krog pogajanj iz Dohe, zadnji krog trgovinskih pogajanj, strateško ni mogel imeti tolikšne koristi od predhodnega napredka, kot bi jo lahko imel, če bi bili v svetovnih trgovinskih odnosih sposobni uveljaviti načela poštenosti. To se ni zgodilo in tudi ne vemo, če se bo zgodilo. Menim pa, da niso odveč prizadevanja za oživitev trgovinskih pogajanj. Seveda po to ne more biti odvisno od prava per se, ampak predvsem od politične zrelosti, politične ozaveščenosti o pomenu tega projekta za poštenost v svetovnem merilu in za izhod iz sedanjega kriznega stanja.

Svoj razmislek bi rad končal z nekaj poudarki, ki se nanašajo na svetovno upravljanje, na vprašanje, ki je bilo na tem simpoziju že poudarjeno. Menim, da zadnji primer, ki sem ga navedel, namreč svetovni trgovinski odnosi in krog pogajanj iz Dohe, zelo zanimivo ponazarja vprašanje svetovnega upravljanja. Kot je bilo že rečeno – mislim, da je bil gospod Luis Moreno Ocampo tisti, ki je to omenil – se moramo glede upravljanja zavedati dejstva, da ga mednarodna skupnost potrebuje, vendar v okoliščinah, ko ni nobene svetovne vlade. Oblikovati primeren sistem upravljanja v takih okoliščinah je seveda izjemno težko in kot kažejo svetovni trgovinski odnosi, se obdobja napredovanja izmenjujejo z obdobji odlašanja.

Zavedati se moramo krizne narave sedanjega mrtvila na tem področju, na področju svetovnega upravljanja. Pred nekaj meseci je bilo v okviru Svetovnega gospodarskega foruma, zelo cenjene mednarodne skupine, pripravljeno poročilo o svetovnih tveganjih. Dve najpomembnejši svetovni tveganji, ki ju je prepoznala ta skupina, sta svetovno gospodarsko neskladje in neuspeh svetovnega upravljanja. To so zelo ostre besede, besede, ki jih lahko uporabljajo na Svetovnem gospodarskem forumu, ne pa tudi nujno voditelji držav in visoki uradniki Združenih narodov. Kljub vsemu pa moramo izkoristiti njihovo ostrino, da bi dojeli, kako nujna je ta naloga. Pri vprašanju svetovnega upravljanja mora biti dosežen napredek, kar je nujna naloga. Ne moremo čakati na še eno obdobje čudežnega napredka, ki smo mu bili na nekaterih omejenih področjih priča v devetdesetih letih. Storiti moramo več.

Vprašanje seveda je, kako doseči napredek. In tu spet potrebujemo vodenje. Leta 2009 je vodenje, ki ga je pokazala skupina G 20, upravičeno naredilo velik vtis na svetovno javnost. Videli smo, da se je bila skupina G 20 takoj po nenadnem pretresu leta 2008 sposobna sestati in pripraviti načrt, ki je bil videti precej čvrst in obetaven ne le z vidika svetovnega gospodarstva in financ, ampak tudi z vidika svetovnega vodenja in upravljanja. Zdi pa se, da je tega obdobja konec. Skupina G 20 je dosti manj dejavna, saj ne kaže tiste ravni odločnosti in dosega vodenja, ki smo ju pričakovali.

Menim, da se moramo zavedati obojega – žgočega vprašanja odsotnosti svetovnega upravljanja ali njegovih pomanjkljivosti in sistemske narave tega vprašanja. Svetovno upravljanje potrebuje sistem. Skupina G 20 je izjemno pomemben del prihodnjega sistema, vendar moramo pogledati tudi druge vidike. Kot nam je povedal že gospod Amr Musa, moramo proučiti svetovne odnose med razvitim svetom in državami v razvoju, se ozreti po poštenosti v teh odnosih, pri čemer bi morala biti v smislu svetovnega upravljanja poštenost nekaj, kar izhaja iz te interakcije. Ne verjamem, da se lahko poštenost in primerno svetovno upravljanje vzpostavita brez trdnih ustanov. Skupina G 20 ni trdna ustanova. Je skupina držav, ki je sicer zelo močna, vendar ni trdna ustanova.

Trdna ustanova, ki jo imamo in bi lahko bila in bi tudi morala biti temu namenjena, so Združeni narodi. Razen sistema Združenih narodov ni nobene druge take ustanove. Prepričan sem, da lahko pričakujemo napredek in boljše upravljanje le od prepleta moči skupine G 20 in legitimnosti Združenih narodov. To dojemanje ni novo. Gotovo ste se s tem že vsi ukvarjali in med razpravo lahko proučimo posebnosti tega vprašanja. Vseeno pa bi rad nekaj še posebej poudaril: nikakor se ne smemo slepiti, da je omenjeno vprašanje svetovnega upravljanja le sistemsko in da lahko čaka. Zavedati se moramo tako njegove nujnosti kot tudi sistemske narave. Moč in legitimnost je zato treba spraviti v enoten okvir, ki bo obojestransko spodbujajoč. To lahko storijo le Združeni narodi.

Nekaj besed – in s tem bom tudi končal – bi želel povedati tudi o Evropski uniji. Nanjo bi se rad ozrl kot predsednik Slovenije, kot predsednik države, ki se mora, kot si lahko predstavljate, ukvarjati s politiko. Torej je treba o politiki veliko misliti in razmišljati. V politiki obstaja zelo znan in izoblikovan koncept, ki ga vedno znova odkrivam kot aktualnega. Izražen je v besedah, ki jih je pred leti izrekel Tip O'Neill, veliki ameriški politik: "Vsa politika je lokalna." To je res. Če si politik, se moraš ukvarjati z lokalnimi stvarmi.

Toda s tem se postavlja veliko vprašanje, kaj je lokalno. Kako opredeliti pojem lokalnega? V Evropski uniji je vsa unija lokalna. Naša lokalnost je Evropska unija kot celota. Včeraj sem odprl športno središče v manjšem slovenskem mestu. Polovica pogovorov na slovesnosti se je nanašala na Evropsko unijo in njene sklade ter na to, kako povezati potrebe lokalne skupnosti s politikami Evropske unije. V Evropski uniji smo prišli do točke, ko lokalno pomeni nekaj zelo velikega. Lokalno ni nujno majhno. Lokalno je lahko zelo veliko in zelo pomembno.

Gospod Amr Musa nam je pripovedoval o spremembah v arabskem svetu. In kaj je danes lokalnega v arabskem svetu? Menim, da vse, kar se zgodi v tem velikem delu sveta, vpliva tudi na nas. Politika je torej lokalna, vendar se mora zavedati opredelitve, kaj lokalno pomeni v našem času. Včasih postane lokalno zelo veliko, celo svetovno. S to mislijo tudi končujem. Zahvaljujem se vam za povabilo na ta forum, veselim pa se tudi vaših vprašanj. Najlepša hvala.