Predavanje "Slovenska zunanja politika v času sprememb"

Ljubljana, 3.11.2010  |  govor

Predavanje predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka z naslovom "Slovenska zunanja politika v času sprememb" v organizaciji Kluba nekdanjih slovenskih veleposlanikov v sodelovanju z Mednarodnim centrom za promocijo podjetij (ICPE), Slovenskega društva za mednarodne odnose in Evro-atlantskega sveta Slovenije
Ljubljana, 3. november 2010



Hvala lepa za prisrčen pozdrav in topel sprejem. Zelo me veseli, ko vidim tako številno udeležbo na tem današnjem pogovoru. Moram vam tudi povedati, da sem impresioniran spričo koncentracije zunanjepolitične misli, ki jo vidim zbrano v tej dvorani, hkrati pa bi rad vnaprej razložil, da moje predavanje ne želi biti sistematska obdelava problemov, vprašanj zunanje politike naše države ali mednarodnih vprašanj v kakšnem širšem smislu.

Rad bi spomnil, da sem imel 14. aprila lani podobno priložnost in da sem takrat zavzel pristop, ki je bil zasnovan na mojem pogledu na stanje mednarodnih odnosov, zlasti na stanje mednarodnih varnostnih vprašanj v tistem času. Ko sem razmišljal, na kakšen način naj organiziram svoje uvodne misli za današnji pogovor, se mi je zdelo, da bi bilo tokrat primerneje, da dam v ospredje slovensko zunanjo politiko, in to ne kot poskus dati sistematično razlago te politike, ampak bolj s stališča prikazati nekatere izkušnje in nekatera razmišljanja v želji, da bi potem skupaj razmišljali, kako naprej, in da bi tudi sam slišal mnenja vas, ki kritično spremljate slovensko zunanjo politiko.


Najprej pa moram dati dve pojasnili v zvezi s samim naslovom mojega današnjega razmišljanja. Naslov, za katerega sem se odločil, je "Slovenska zunanja politika v času sprememb". Tu je treba podati dve uvodni pojasnili, in sicer: slovenska zunanja politika in čas sprememb. Oboje se mi zdi, da je vredno pojasniti.

Ko govorim o slovenski zunanji politiki, izhajam iz tega, da je Slovenija suverena država, da Slovenija potrebuje in ima svojo zunanjo politiko, in da mora vsaka država članica Evropske unije izhajati iz tega izhodišča. Včasih vidimo v publicistiki razmišljanja o tem, da bi države, zlasti nove države lahko težile k temu, da pravzaprav ne bi imele kakšne posebne zunanje politike, ampak da bi zunanjepolitično dejavnost bolj ali manj delegirale Evropski uniji. To je nerealen pristop. Evropska unija ni država, njena aspiracija, njeno hrepenenje po skupni zunanji politiki ostaja na ravni hrepenenja. Ni na ravni potrebnega odgovora, izhajajočega iz stvarnih potreb, nima jasnih prioritet, ki bi jo strukturirale v izdelano skupno zunanjo politiko in tudi ne dovolj enotnih stališč ob najbolj občutljivih političnih vprašanjih. Mislim, da je treba biti v oceni dosega skupne zunanje in varnostne politike Evropske unije zelo realen in da je ta realizem izhodišče, iz katerega je treba izhajati pri oblikovanju nacionalne zunanje politike.

Država članica Evropske unije se v takem kontekstu pojavlja glede na Evropsko unijo v dveh vlogah. Po eni strani v vlogi akterja, ki sodeluje v kreiranju skupne zunanje politike Evropske unije. Skupna zunanja politika Evropske unije je projekt v nastajanju in prav je, da vse države članice v tem nastajanju sodelujejo in k temu prispevajo. To velja tudi za Republiko Slovenijo. V nadaljevanju bom povedal, na katerih točkah se mi zdi, da bi tako sodelovanje lahko bilo koristno za Republiko Slovenijo in za Evropsko unijo kot celoto.

Druga vloga je nekoliko drugačna. Prav vsaka država članica Evropske unije je - seveda v svoji specifični meri - tudi uporabnik "storitev", Evropske unije kot celote. Za Slovenijo to izrazito velja, kajti ne smemo pozabiti, da je bila Slovenija v obravnavi enega težjih zunanjepolitičnih vprašanj, vprašanja reševanja problematike meje med Slovenijo in Hrvaško, v letu 2009 in še sedaj, v letu 2010 v vlogi države, ki je imela korist od določenih storitev, Evropske unije - če mi dovolite, da uporabim ta nekoliko svobodno izbran izraz. Evropska unija je preko Evropske komisije posredovala pri oblikovanju arbitražnega sporazuma. To je bilo diplomatsko in tehnično zahtevno in zelo dobro opravljeno delo in to delo je pomagalo, da sta obe državi prišli do sporazuma, ki ustvarja okvir, znotraj katerega je problem določitve meje možno naposled rešiti. Se pravi, uporaba storitev Evropske unije je del te vloge, ki mislim, da ga moramo imeti ves čas pred očmi.

Drugo uvodno pojasnilo se tiče vprašanja sprememb. Kaj mislim s tem, ko govorim o času sprememb? Zdi se mi, da je za hipotetično definicijo tega časa sprememb primerno, če rečem, da je situacija ekonomske krize, v katero je svet zašel konec leta 2008 in v letu 2009, končala neko daljše obdobje časa po hladni vojni, obdobje, ki bi ga lahko definirali kot čas optimizma. To je bilo obdobje, v katerem ni nastal čvrst sistem mednarodnih odnosov, ki bi nekako nadomestil tisto čvrstino, ki je obstajala v času hladne vojne in ki seveda v mnogih pogledih ni bila dobra. Ta prehodni čas teh dveh desetletij po koncu hladne vojne pa je prinesel marsikaj pozitivnega. Ne pozabimo, v tem obdobju se je znatno zmanjšalo število oboroženih konfliktov v svetu in prišlo je do določenih drugih izboljšanj, vključno z nekaterimi izboljšanji na področju ekonomskih odnosov in tudi določenega zmanjševanja revščine v svetu. Vendar to obdobje ni dalo čvrstega sistem mednarodnih odnosov in končalo se je s krizo, ki odpira novo poglavje.

S stališča Evropske unije, če se vrnem k temu temeljnemu institucionalnemu okviru, na katerega v Sloveniji ves čas mislimo, se končuje obdobje, ki bi ga imenoval obdobje institucionalnega optimizma. V Evropski uniji je dolgo časa prevladovalo prepričanje, da lahko institucije, ki jih Evropska unija razvija, same po sebi bistveno soustvarjajo, mogoče celo odločilno ustvarjajo evropsko zunanjo politiko in odločilno prispevajo k vzpostavljanju vloge Evropske unije kot svetovnega dejavnika. Mislim, da nam je izkušnja iz Köbenhavna konec lanskega leta in izkušnja sedanjega časa pokazala, da v tem pogledu ni avtomatizma, da institucije kot take še ne zagotavljajo ustrezne vloge.

Lahko si rečemo, saj to smo ves čas vedeli, saj ves čas vemo, da institucije same po sebi ne zagotavljajo pomembne vloge v mednarodnih odnosih. Vendar, treba je vedeti, da je Evropska unija sistem, ki je izrazito racionalen po svojem izvoru, ki je izrazito vezan na norme in institucije in ki od teh norm in institucij ves čas veliko pričakuje.

Ta institucionalni optimizem, ki je vodil razvoj Evropske unije v 90. letih in v prvem desetletju 21. stoletja, se sedaj postopoma končuje. To se tudi izraža v dejstvu, da je prav ta čas Lizbonska pogodba, leto dni po svoji uveljavitvi, že predmet razprav o reviziji. Se pravi, že tako hitro se pojavljajo dvomi v institucionalni okvir, ki je zahteval tako veliko časa, da je bil vzpostavljen. Seveda boste rekli, da je predlog revizije povezan s finančnimi vprašanji, in da morebiti to ni tako zelo pomembno s stališča skupne zunanje in varnostne politike. Vendar opozarjam, ne podcenjujmo problema, ki nastane z dejstvom, da je ta temeljni pravni okvir Evropske unije, Lizbonska pogodba, tako hitro po svoji uveljavitvi že predmet revizije. Avtoriteta pogodbe je že oslabljena. Evropska unija bo sedaj potrebovala veliko domiselnosti za ustvarjanje politične volje, potrebne za to, da bo v finančnih, pa tudi v zunanje-političnih zadevah naredila kakšen korak naprej. Kot vselej doslej bo ta politična volja morala priti iz držav članic EU.


Seveda ne želim institucionalnega optimizma nadomeščati z institucionalnim pesimizmom. V teh spreminjajočih se razmerah pojavljajo tudi nove priložnosti. Med temi priložnostmi tudi uveljavljanje nekaterih dejavnikov mednarodnih odnosov, ki so bili v preteklosti na sceni in ki krepijo svojo vlogo, kot je na primer Rusija, da se tu pojavlja nova, močnejša vloga Turčije in da so tu drugi pojavi, ki jih je treba opaziti in ki jih je treba uporabiti kot priložnosti, ki dajejo možnost zunanji politiki državam članicam Evropske unije, pa tudi Evropski uniji kot celoti. Skratka, zavzemam se za to, da ne nadomestimo institucionalnega optimizma z institucionalnim ali kakršnimkoli drugim pesimizmom, ampak da poskušamo realno oceniti priložnosti, ki jih prinaša novi čas.

Preden bi želel nekaj o teh spremembah povedati s stališča bodoče slovenske zunanje politike oziroma njenega razvoja v prihodnje, mi dovolite, da na kratko podam nekaj vpogledov v zunanjo politiko Republike Slovenije v času od našega zadnjega srečanja aprila 2009 do danes. Kot rečno, namen mojih današnjih uvodnih razmišljanj ni podati sistematično analizo, ampak bolj predstaviti nekatere poante, ki se mi zdijo pomembne in o katerih je vredno razmišljati.


Najprej, če poslušam dati tak splošen pogled na razvoj slovenske zunanje politike, nekakšen "snap shot", potem bi rekel, da, najprej, s sosedi, z vsemi sosedi beležimo pozitiven razvoj. To velja seveda izrazito za razvoj naših odnosov s sosednjo Republiko Hrvaško. To velja tudi za razvoj odnosov z Italijansko republiko. Posebej bi opozoril na srečanje treh predsednikov v Trstu julija letos, ki je izraz tega vzpona, ki ga moramo opaziti. Opozoril bi na izrazito dobre odnose z Republiko Madžarsko in tudi dobre odnose z Republiko Avstrijo. Moramo vedeti, da ima Slovenija - gledano objektivno - razmeroma prijazno neposredno okolje. Imamo seveda zgodovino, zaradi katere včasih trdimo, da je prostor za negotovost vselej tu. Toda razmislimo kritično in se vprašajmo, ali ni morebiti pravzaprav naše neposredno okolje, naše sosedstvo, v bistvu prijazno evropsko okolje? Mar ni veliko odvisno prav od tega ali bomo tudi v prihodnje v tem okolju vodili dobro politiko?

Nadalje, v tem času imamo obetaven razvoj odnosov z Rusko federacijo - tako v gospodarskem pogledu kot tudi v političnih pogledih. V tem času imamo zanimivo komunikacijo o idejah, ki se pojavljajo v zvezi z novo evropsko varnostno arhitekturo. To je tema, o kateri se razpravlja in o kateri se bo v prihodnje razpravljalo še več. Prav je, da Slovenija v tej razpravi sodeluje. Ni treba, da pričakuje zelo velike hitre premike ali zelo pomembna skorajšnja dejanja. Vendar je razprava legitimna, razprava je dejansko tu in prav je, da je Slovenija del te razprave. Pripravljamo uradni predsedniški obisk v Rusiji, h kateremu se mislim v tem razmišljanju še vrniti, in ki je rezultat nekaj več kot leto dni trajajočega pozitivnega komuniciranja med državama, komuniciranja, ki obeta dober razvoj.

Republika Turčija - razvili smo zelo dobro sodelovanje, na politični ravni, pa tudi na nekaterih praktičnih ravneh. Opozoril bi, da smo v letu dni imeli predsedniški obisk v Turčiji in povratni obisk v Sloveniji, obakrat z gospodarstveniki in delegacijami, da smo udeleženi v razpravljanju s Turčijo o nekaterih kriznih vprašanjih in tudi o varnostnih vprašanjih, ki nas zadevajo in ki zadevajo evropski prostor v širšem smislu. Turčija postaja, realno gledano, vse pomembnejši dejavnik na Balkanu, je pomembnejši dejavnik v regijah, ki mejijo na Turčijo, in prav je, da se v komunikaciji s to pomembno državo Slovenija pojavlja kot aktiven, zainteresiran sogovornik. Seveda ne želim ustvarjati nobenih iluzornih predstav o tem, kako bi bila lahko ta komunikacija posebej pomembna. Želim pa poudariti, da je to del nujne, legitimne razprave našega časa, in prav je, da je Slovenija del te razprave.

Razvili smo tudi dobro komunikacijo na Bližnjem vzhodu. Obiski na visoki ravni z Izraelom (spomnite se obiska predsednika Shimona Peresa), z Egiptom (obisk predsednika Hosnija Mubaraka), z Jordanijo in s Katarjem. Posebej bi omenil, da je bil v tem letu, v letu 2010, opravljen predsedniški obisk v Katarju in tudi v Kuvajtu in potem povratni obisk katarskega emirja v Sloveniji, da so iz tega izšli mnogi zanimivi projekti, na katerih bo treba delati dalj časa.

V Sloveniji smo v tem času tudi razvili humanitarno akcijo, ki po svojem obsegu ni pretirano velika, je pa strokovno izjemno zahtevna. Gre za pomoč otrokom, žrtvam konflikta v Gazi. V tem času je ravno sedaj na zdravljenju v Sloveniji skupina otrok, s katero bo skupno število invalidnih otrok, ki so prišli na izredno zahtevne terapije v Slovenijo, doseglo skupno številko 60. Verjamemo, da bomo iz te aktivnosti lahko razvili še nadaljnjo humanitarno prisotnost v Gazi in Palestini, in upamo, da nam bo to pomagalo vzpostaviti podobo Slovenije kot države, ki je strokovno sposobna in politično dovolj občutljiva za delo na precej zahtevnih, tako diplomatsko zahtevnih kot tudi v medicinsko zahtevnih humanitarnih projektih. Verjamem, da je tu potencial, ki ga lahko v prihodnje razvijemo še naprej.

Ustvarjamo nov zagon v gospodarski diplomaciji. Gre za dejavnosti, ki seveda po svoji vsebini, po svojem fokusu niso nove. Slovenija ima zgodovino gospodarske diplomacije, ki je ne smemo podcenjevati. Ima pa trenutno večje potrebe kot v nekaterih preteklih obdobjih in mislim, da smo v tem času, v tem letu dni dosegli tudi napredek v tem pogledu.

Kje nismo dovolj napredovali? Po mojem mnenju je eno temeljnih območij, kjer slovenska zunanja politika ni bila dovolj prisotna, področje Srednje in Vzhodne Evrope. Imamo seveda dobre komunikacije in odlične odnose z državami Srednje in Vzhodne Evrope. Vendar je tu potencial večji od tistega, kar je slovenska zunanja politika sposobna v tem trenutku pokriti, in verjamem, da je tu potencial nekaj, o čemer je treba razmišljati za prihodnje.

Treba je ves čas vedeti, da je Slovenija po svoji geopolitični definiciji država treh identitet. Je balkanska država, je srednjeevropska država in mediteranska država in prav je, da je njena zunanja politika aktivna v vseh teh treh smereh. Kot rečeno, to je politika suverene države, ki realistično določa svoje cilje, ki ne želi imeti nerealnih ali preambicioznih ciljev, ki pa vendarle želi biti dovolj kompletna kot zunanja politika in skrbeti za to, da ustreza interesom suverene države, Republike Slovenije.

Če gledamo na ta "snap shot", na ta hiter pogled na slovensko zunanjo politiko nekoliko bolj splošno, mislim, da se lahko sprejme ocena, da je bila slovenska zunanja politika v tem času aktivna, da ima izdelane prioritete. Vprašanje je, ali je dovolj dognana v svojih stališčih in izvedbi, ali je dovolj ambiciozna, da bi ustrezala času sprememb. To so legitimna vprašanja. In seveda je eden od razlogov, zaradi katerih sem s tako velikim veseljem sprejel pogovor z vami, tudi ta, da bi slišal kritične pripombe.


Vprašanja za naprej - naj torej zdaj preidem na drugi del teh mojih izvajanj in nekaj povem o tem, kako si predstavljam oziroma kje vidim priložnosti in potrebe po nadaljnjem razvoju slovenske zunanje politike - je možno razdeliti na dva dela, na bolj splošen pogled na zunanji politični, zlasti vseevropski varnostni in politični kontekst, znotraj katerega se bo slovenska zunanja politika gibala v prihodnjem obdobju, in na nekatere naloge, za katere se mi zdi, da bodo v prihodnje v ospredju.


Najprej nekaj o splošnem kontekstu. Brez želje, da bi dal celovito analizo, ampak da bi na podlagi bolj izkustvenega pristopa indentificiral zanimivejše vidike tega konteksta, bi rekel takole: najprej, tu moramo opaziti dve zanimivi iniciativi Ruske federacije, ki odpirata možnost sodelovanja med Rusko federacijo in Evropsko unijo ter med Rusko federacijo in državami članicami Evropske unije. Prva je politika modernizacije Rusije in druga je pobuda predsednika Dmitrija Medvedjeva za novo evropsko varnostno arhitekturo. Nobena od teh pobud ni definitivna, ni dokončna, ni nekaj, kar bi lahko opredelili kot popolnoma znano kategorijo, kot nekaj s popolnoma znanimi kvalitetami. Vendar sta obe zanimivi kot priložnost in kot povabilo k sodelovanju in partnerski razpravi. Tu je priložnost, ki je Evropa ne sme zamuditi. Evropa mora razumeti resnost teh pobud in vzpostaviti ustrezno partnerstvo. Mislim, da bi bilo prav, da Evropska unija v formiranju svoje skupne zunanje in varnostne politike vzpostavi odnose z Rusijo in državami Vzhodnega partnerstva kot prvo prioriteto. Mislim, da je tu potencial največji, da je tu potreba po angažiranju največja in da je tudi dolgoročna strateška prihodnost Evrope povezana prav s tem sodelovanjem.

Slovenija ima v tem okviru možnost za aktivno vključitev. Kot rečeno, pripravljamo predsedniški obisk, kjer bi bila eden od rezultatov tudi skupna slovensko-ruska deklaracija o sodelovanju za modernizacijo in več konkretnih sporazumov, ki bi dali konkretno ekonomsko in drugo vsebino temu sodelovanju. Delo je dobro napredovalo in sem optimist. Upam, da bomo lahko napravili dober sistem sporazumov, ki nam bo uokviril sodelovanje za prihodnje. Prav bi bilo, da se Slovenija v svojih prizadevanjih znotraj Evropske unije zavzema za hitrejšo vizno liberalizacijo za države tega prostora. Tu se mi zdi, da ima Slovenija legitimno možnost, na nek način pravico, in da se od nje pričakuje, da bo med aktivnejšimi državami, ko gre za vizno liberalizacijo kot splošno politično prioriteto v odnosu do vzhodnoevropskega prostora, torej, ko gre za države Vzhodnega partnerstva in Rusijo.

Slovenija je pokazala s svojo iniciativo glede vizne liberalizacije na Balkanu in izkazalo se je, da je v tem pogledu možno napredovati. Seveda, situacije niso identične. Ampak tisto, kar je primerljivo, je potreba po artikulaciji jasne skupne politične volje za izboljšanje človeških komunikacij. Ne smemo dovoliti, da bi v teh vprašanjih prevladali parcialni interesi, interesi, ki so vezani na preprečevanje kriminala, na varnostno problematiko, tako kot jo razumejo varnostne agencije. Treba je razumeti, da je svoboda gibanja človekova pravica in da svoboda gibanja ni popolna, če se ne omogoči potovanja brez nepotrebnih administrativnih restrikcij. Poleg tega je treba za širše, bolj ambiciozno sodelovanje Evropske unije s tem vzhodnoevropskim prostorom zagotoviti tudi širšo bazo človeških kontaktov, širšo od tega, kar imamo danes. Če želimo izkoristiti ves potencial, ki v teh odnosih obstaja, vse možnosti za poslovno, znanstveno in drugo sodelovanje, potem moramo odpreti te kanale. Moramo jih odpreti veliko bolje, kot so odprti sedaj. Nekoč je veljalo, da je Berlinski zid razdelil Evropo na surov in škodljiv način. Kasneje je veljalo, da Evropa ne bo gradila novih Berlinskih zidov. Oboje sta resnici. Ampak čas zahteva nadaljnje korake. Čas zahteva spremembe, ki bodo odprle ta prostor za širšo človeško komunikacijo, za vzpostavljanje boljše baze odnosov v prihodnje in za izkoriščanje vsega potenciala.

In končno, ko govorimo o priložnostih: v začetku decembra letos bo vrhunski sestanek Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi, OSCE Summit, v Astani v Kazahstanu. Okrog tega vprašanja so se vodile zanimive razprave v teku zadnjega leta dni in nekaj več. Pobuda za to, da bi Kazahstan, ki je dobil mesto predsedujoče države v Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi, gostil Summit, vrhunski sestanek je bila kazaška pobuda. Spočetka je bila sprejeta s precejšnjim nezaupanjem. Ko sem bil sam na uradnem obisku v Kazahstanu pred približno letom dni, sem to pobudo od vsega začetka podprl. To sem storil v prepričanju, da je prišel čas, ko mora Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi sprejeti izjemno pomembnost srednjeazijskega prostora za bodočo varnost v evro-azijskem območju in tudi v evro-atlantskem območju, da je potrebno vzpostaviti začetek, ki bo omogočil oblikovanje politične volje za boljšo vključitev tega prostora v celotno zgradbo evropske varnosti in sodelovanja, za kakršno se zavzema OVSE. Tu je treba storiti več.

Seveda, vprašanje je, kaj naj to več bo. In tu nismo prav daleč. Tudi dokumenti, ki so nastajali v dosedanjih pripravljalnih obdobjih, niso dajali definitivnih odgovorov za naprej in tudi vrhunski sestanek v Astani v začetku decembra jih ne bo mogel dati. Vendar bo ta vrhunski sestanek omogočil, po mojem mnenju, troje. Prvič, omogočil bo resno razpravo o novih varnostnih mehanizmih in o eventualni reviziji obstoječih. Iz istanbulskega vrhunskega sestanka OVSE je ostal sistem urejanja odnosov na področju konvencionalnih orožij. Ta sistem mora biti pregledan in potrebno je ugotoviti, ali so potrebne kakšne spremembe. Drugič, potrebno je najti dobro kombinacijo, dober način povezovanja tako imenovanih trdih delov skrbi za mednarodno varnost, tistih, ki se nanašajo na uporabo vojaške sile oziroma na preventivno diplomatsko delovanje v zvezi z uporabo vojaške sile, in mehkimi vidiki varnosti, s skrbjo za človekove pravice, krepitev demokracije in druge mehke aspekte varnosti nasploh. Tukaj imamo seveda dolgo razpravo v okviru Organizacije za evropsko varnost in sodelovanje, vendar ta razprava zahteva novo vzpodbudo in vrhunski sestanek v Astani bo pomenil priložnost, da se taka spodbuda da. In končno, v OVSE bo treba pošteno pogledati v stanje tako imenovanih "zamrznjenih konfliktov", ki vplivajo na situacijo v celotnem prostoru, ki ga pokriva Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi.

Nekako smo se navadili, da so nekateri problemi nerešeni zelo dolgo časa. Ciper kot najstarejši med njimi, potem so tu kavkaški problemi, Gorski Karabah, Abhazija, Južna Osetija in, seveda, zlasti Pridnjestrje. Vprašanje, ki se s tem v zvezi pojavlja, je, ali ni pravzaprav z dosedanjim načinom naslavljanja teh problemov nastala situacija, v kateri se je mednarodna skupnost in Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi nekako sprijaznila z dejstvom, da pravega napredka pri reševanju teh problemov ni? Ali ni morebiti prišel čas, da se zgradi močnejša vzpodbuda, da se reševanje na neki točki začne?

S tega stališča moram reči, da sem bil kot mnogi drugi opazovalci in bralci dokumentov prijetno vzpodbujen s skupnim sporočilom predsednikov Sarkozija, Medvedjeva in kanclerke Merklove v Deauvillu v Franciji 19. oktobra letos. Takrat so trije predsedniki vzpostavili v svoji deklaraciji pristop k reševanju nekaterih varnostnih vprašanj in posebej vzpostavili vprašanje Pridnjestrja kot enega od tistih problemov, katerega reševanje mora imeti prioritetni pomen, in ki je seveda tudi na nek način testnega značaja, ki predstavlja "test case" za reševanje tako imenovanih zamrznjenih konfliktov tudi širše. Nikakor ne podcenjujem težav, ki gredo s tem problemom. Nikakor ne podcenjujem teh težav. Vendar politični razvoj, ki ga skiciram v tem svojem uvodu, izkazuje možnost, pa tudi potrebo, da se k reševanju zamrznjenih konfliktov pristopi odločneje in da se okrog tega artikulira močnejša politična volja.


Toliko o splošnih vidikih mednarodne situacije, ki jih mora Slovenija upoštevati in kjer bi bilo prav, da je Slovenija aktivna. Če se vprašamo, katere bi bile med pomembnejšimi nalogami slovenske zunanje politike v prihodnjem obdobju - in s tem bom končal to svoje uvodno razmišljanje -, bi seveda moral reči najprej nekaj splošnega. Vsaka zunanja politika temelji na geopolitični stvarnosti države, za katere politiko gre, in vsaka zunanja politika je prežeta z vrednotami, za katere se država, za katero gre, zavzema. Slovenija je seveda privržena nekaterim temeljnim vrednotam in jih zna artikulirati in zna nastopati na podlagi teh vrednot v mednarodnih odnosih - na podlagi spoštovanja mednarodnega prava, na podlagi privrženosti človekovim pravicam, na podlagi spodbujanja realnega napredka za krepitev demokracije in varnosti, ki je s tem povezana. To so pomembne vrednote, ki jih slovenska zunanja politika zna vgrajevati v svojo aktivnost, in o tem seveda lahko govorimo tudi bolj konkretno.

Posebej pa želim poudariti štiri naloge slovenske zunanje politike: Najprej, Srednja in Vzhodna Evropa. Spet se vračam k nekemu vprašanju, ki se mi zdi, da je za evropski varnostni in politični kontekst zelo pomembno. Tu se mi zdi, da bi Slovenija lahko in morala narediti več - okrepiti svoje politične konzultacije z državami Višegrajske skupine in baltiškimi državami, okrepiti sodelovanje v okviru evropske politike v podonavskem območju. Ne smemo podcenjevati dejstva, da je Slovenija država depozitarka konvencije držav savskega vodnega bazena. Sava je eden pomembnih pritokov Donave in ekološka vprašanja, ki so s tem povezana, so pomemben del donavskega prostora in politike, ki jo bo Evropska unija morala razviti na tem področju, in Slovenija mora dovolj zgodaj, dovolj aktivno vstopiti v to dejavnost. In končno, v okviru svoje politike do srednjeevropskega prostora bi bilo prav, da Slovenija vloži kolikor je le mogoče energije za to, da bo Evropska unija spoznala in sprejela usmeritev na Vzhod, kot svojo prioriteto.

Na drugem mestu bi omenil Balkan. Namenoma ga ne omenjam kot prvo področje, ker je Balkan področje, na katerem smo bili doslej in smo tudi danes aktivni, in večkrat se nam zaradi tega vsiljuje ocena, da imamo nek poseben položaj, neko posebno vlogo na Balkanu. Mislim, da moramo biti v tem pogledu biti realisti, da ne smemo pripisovati svoji vlogi večjega pomena, kot ga ta lahko ima. Mislim, da moramo biti sposobni dobro niansirati naša stališča in razvijati naš pristop do različnih vprašanj, ki se na Zahodnem Balkanu pojavljajo, in da moramo dobro razumeti, s katerimi instrumenti se lahko katerega od teh vprašanj lotimo. Če v tem kontekstu razmišljamo o potrebi po direktnih pogajanjih med Beogradom in Prištino, se pravi, o neki nalogi, ki je v evropskem prostoru in tudi na svetovni ravni sprejeta kot skupna, pomembna naloga za prihodnje obdobje, potem bi Slovenija morala seveda tukaj svojo vlogo realno določiti. Po mojem mnenju to pomeni, da je prav, da je Slovenija vključena v proces krepitve komunikacij in pogojev za dialog med Beogradom in Prištino. To bi Slovenija morala početi v prvi vrsti s svojo dejavnostjo znotraj Evropske unije. Kajti Evropska unija je tista, za katero bi bilo prav, da se tu pojavi kot motor komunikacije nad Beogradom in Prištino in kot agent, ki naj prispeva odločilno mednarodno vlogo za to, da ta komunikacija dobro steče. To seveda ne pomeni podcenjevanja vloge drugih pomembnih svetovnih akterjev, ki se bodo v teh vprašanjih pojavljali, na prvem mestu Združenih držav Amerike, pa tudi Rusije in Turčije. Skratka, tu, v pogledu tega vprašanja, ki je seveda eno občutljivejših političnih vprašanj današnje Evrope, bi po mojem mnenju Slovenija morala svojo vlogo določiti precizno in jo vezati zlasti na krepitev Evropske unije in njenih nalog za prihodnje.

Kar zadeva Bosno in Hercegovino, bi morali upoštevati izjemno občutljivost trenutka v tej državi, ki je nastal po nedavnih parlamentarnih volitvah. Treba je realistično oceniti, da bodo zlasti v Federaciji Bosne in Hercegovine potrebni določeni politični premiki, ki so rezultat spremenjenih političnih odnosov, kakršne so izkazali rezultati volitev. Ta razprava bo seveda potekala znotraj Bosne in Hercegovine. Krepitev socialnodemokratske opcije in spremembe v personalnih rešitvah v vodstvu Bosne in Hercegovine bo zahtevala čas, zahtevala so določeno potrpežljivost na strani mednarodne skupnosti. Glede potrebnih ustavnih sprememb pa bo treba nastopati z največjo občutljivostjo in preudarnostjo. Hitenje ni primerno. Seveda ne smemo zamuditi trenutka, ko se bo lahko kaj pomembnega zgodilo. Ampak ta trenutek še ni prišel. In tudi v tem pogledu bomo morali, po mojem mnenju, v Sloveniji zelo skrbno usklajevati naše dejavnosti z dejavnostmi drugih mednarodnih dejavnikov, zlasti Evropske unije.

Tretja prioriteta, za katero mislim, da bi morali zanjo vložiti več energije, je Mediteran. O Jonsko-jadranski iniciativi smo se nekako navadili govoriti kot o nekem praktičnem projektu, ki ima določene možnosti in zlasti omejitve. Prav je, da ne zaidemo v prepričanje, da ta projekt ne more dati pomembnih praktičnih rezultatov. Vedeti pa moramo, da dokler obstaja tako resno in tako globoko nerešeno palestinsko vprašanje, večji projekti v mediteranskem prostoru ne morejo uspevati. Tudi Evro-mediteranska unija ne more dati svojega pravega rezultata, dokler je palestinsko vprašanje v položaju, v kakršnem je danes. Zato je po eni strani tu potreben realizem v pogledu ocene celotnega mediteranskega političnega konteksta in po drugi strani razumevanje, da bi imela Slovenija tudi v Mediteranu priložnost, da se pojavi. Kot sem povedal že prej, poskušamo s humanitarno prisotnostjo v Palestini pokazati, da smo živo, resno zainteresirani in da po svojih močeh lahko tudi pomagamo. V Združenih narodih smo imeli več situacij, ko se je Slovenija predstavila z jasno artikuliranimi stališči, bolj kot je bilo to značilno za Evropsko unijo nasploh, in je jasno povedala, da je palestinsko vprašanje treba reševati drugače, kot je to bil primer doslej. Skratka, v mediteranskem prostoru imamo heterogen spekter nalog, vendar je to prioriteta, ki je ne smemo zanemariti.

In končno, četrtič in zadnjič: delo v mednarodnih institucijah. Slovenija je bila v mednarodnih institucijah doslej relativno uspešna država. Ne smemo podcenjevati rezultatov, ki smo jih pri tem že imeli. Ne smemo podcenjevati sami sebe. Imeli smo rezultate v preteklosti, imeli jih bomo tudi v prihodnje. S tega stališča se mi zdi prav, da povem, da podpiram predsednika Vlade Republike Slovenije, ki je na letošnjem zasedanju Generalne skupščine Združenih narodov septembra poudaril, da Slovenija kandidira za nestalno članico Varnostnega sveta. To je seveda pomembna najava in pomembna zaveza. Sedaj gre za to, da bomo vodili dobro premišljeno, dobro vodeno, dobro izvedeno volilno kampanjo in da bomo razvili stališča do vprašanj, ki so na dnevnem redu Varnostnega sveta na tak način, da nam bo to omogočalo uspešno delo v Varnostnem svetu.

Slovenija je seveda že bila v Varnostnem svetu pred 12 leti in bili smo uspešni. Verjamem, da so danes vsi pogoji, da smo lahko še enkrat uspešni, tako v volitvah kot tudi med članstvom v Varnostnem svetu. In ker seveda vsi veste, da sem nekako vezan na Združene narode in, če hočete, politično in emocionalno privržen Organizaciji združenih narodov, moram pojasniti tudi to, da ta ideja za kandidiranje v Varnostnem svetu ni moja. Prvič, gre za to, da je bila ideja o kandidaturi sprejeta v času, ko sam nisem bil v slovenski diplomaciji. Bila je sprejeta v krogu, v katerem nisem bil deležen posvetovanj, in verjamem, da je bila ta odločitev dobra, podpiral sem jo, ko je bila sprejeta, in podpiram jo danes. In želel bi, da bi Slovenija v preostalem času, se pravi, v tem letu in kolikor ostane do volitev, ki bodo oktobra 2011, delovala uspešno in učinkovito. Vedeti moramo, da nas, v kolikor uspemo, čakajo zanimive naloge v Varnostnem svetu in da nas bodo te naloge še bolj povezale z vsemi vprašanji, o katerih sem govoril, in seveda še s številnimi drugimi.

Naj zaključim še enkrat s poudarkom, da je bil ta moj današnji prispevek zamišljen kot razmišljanje o nekem naboru vprašanj, ki se mi postavljajo s stališča spremljanja in sodelovanja v oblikovanju in izvajanju slovenske zunanje politike. V tem smislu verjamem, da je bilo v njem dovolj izhodišč za vaša vprašanja in vaša razmišljanja. Zunanja politika je seveda kompleksen proces, ki zahteva angažiranje mnogih. Kot je bilo tudi že objavljeno, sam verjamem v to razumevanje zunanje politike kot prizorišča, na katerem nastopajo mnogi akterji. Nihče si ne sme pripisovati centralne vloge, vsakdo mora biti pripravljen poslušati druge in jaz sem danes prišel v ta eminentni krog z željo, da vam predstavim svoj pogled, da se izpostavim vašim vprašanjem in vaši kritiki in da tudi od vas kaj zanimivega izvem.

Hvala lepa.