70. obletnica smrti partizanskih borcev, padlih na Jelovici

Radovljica, 7.9.2012  |  govor

Slavnostni govor predsednika Republike Slovenije dr. Danila Türka na spominski slovesnosti ob 70. obletnici smrti poveljnika prve grupe partizanskih odredov Slovenije in narodnega heroja Jožeta Gregorčiča – Gorenjca ter soborcev, padlih na Jelovici
Radovljica, 7. september 2012


Spoštovane borke in borci narodnoosvobodilnega boja,
spoštovani praporščaki enot slovenske narodnoosvobodilne vojske,
spoštovane krajanke in krajani, občanke in občani Radovljice,
spoštovane državljanke in državljani,

danes smo se zbrali v tem čudovito lepem kraju na ta čudovito lep dan, da skupaj obudimo spomin. Danes smo na spominski slovesnosti. Ta slovesnost je posvečena izjemno pomembni vrednoti, ki so jo pred sedmimi desetletji in prej izkazovali naši veliki ljudje – junaštvu.

Slovenski narod se je večkrat v svoji zgodovini znašel v težkem položaju. Enkrat v svoji zgodovini pa se je znašel v položaju, ko je bila z eno samo vojno ogrožena njegova usoda in njegov obstoj. V tistem času, v času druge svetovne vojne, se je zgodil prelom. Slovenski narod ni več zaupal rešitev drugim, ampak je vzel usodo v svoje roke. Podal se je v oboroženi boj, boj na življenje in smrt, izrazil pripravljenost tvegati življenja svojih najboljših hčera in sinov ter si z orožjem v roki zagotoviti mesto med svobodnimi narodi Evrope in sveta.

To je bil veličasten trenutek slovenske zgodovine. Ta trenutek se je zgodil zato, ker je bilo takrat v našem narodu že dovolj ljudi, ki so premogli tisto junaštvo, ki je potrebno za to, da se v tako težkih okoliščinah narod odloči za oboroženi boj. Med njimi, med temi junaki je bil tudi Jože Gregorčič, narodni heroj, borec španske državljanske vojne, delavski aktivist, človek, ki je bil med prvoborci narodnoosvobodilnega boja, in človek, ki je med te prvoborce vnesel izkušnjo antifašističnega boja državljanske vojne v Španiji.

Samo pomislimo: fašizem je v 30. letih prejšnjega stoletja že močno napredoval in je v Španiji tudi zmagoval. Pa vendar se je v tistem času zbrala velika množica mladih, junaških ljudi, ki so bili pripravljeni potovati v Španijo in tam tvegati svoja življenja in se izkazati v boju. Med njimi so bili tudi številni Slovenci in prav je, da se danes spomnimo tudi na slovenske španske borce. Tu med nami vidim dr. Antona Beblerja, sina pokojnega dr. Aleša Beblerja, enega najbolj znanih španskih borcih, enega od ustanoviteljev Osvobodilne fronte in enega od voditeljev narodnoosvobodilnega boja slovenskega naroda.

Slovenski narodnoosvobodilni boj je bil antifašistični boj. Bil je boj za preživetje naroda, pa tudi del veliko širšega, svetovnega boja za preživetje človeške civilizacije in za vzpostavitev boljšega sveta – tistega, ki je nastal po drugi svetovni vojni in katerega blagodati uživamo še danes.

Jože Gregorčič, naš narodni heroj, je na samem začetku tega boja pokazal neverjetno odločnost, junaštvo in vojaško znanje. Bil je tudi poveljnik Cankarjevega bataljona v legendarni bitki v Dražgošah. V tistem boju ni pokazal samo junaštva, ampak tudi takšno vojaško znanje, da so ga občudovali tudi sovražniki. Vsega tega se spominjamo danes.

Spominjamo se tudi, kako težek je bil narodnoosvobodilni boj tukaj, na Gorenjskem, kako izjemno velik je bil pritisk sovražne oborožene sile in kako kruto je bilo nasilje nad prebivalstvom v teh krajih, kako težka so bila leta 1941 in 1942, pred 70 leti, ko so v bojih na Jelovici padli številni borci in med njimi tudi Jože Gregorčič.

Tako je prav, da se danes, ob 70. obletnici zberemo tu, obudimo spomin na tisto junaštvo in se dobro zavemo, kako pomembno je to junaštvo za naše današnje bivanje. Kajti je že tako, da narod, ki je v najtežjih trenutkih svoje zgodovine zmogel zbrati toliko junaštva in politične modrosti, ne more biti ravnodušen v časih, kot so današnji. Današnji časi so seveda popolnoma drugačni. So časi, ko nam ne grozijo nobene vojaške nevarnosti, ko nam grozijo samo problemi, ki izhajajo iz razvoja. Ti zahtevajo od nas novo junaštvo, takšno, ki vsebuje veliko novih vsebin. Dobro je, da se ob spominu na junaštvo, ki se je izkazalo v vojni, spomnimo na to, da moramo tudi v teh časih pokazati nekaj kvalitet, ki bodo vredne tega spomina in ki nam bodo omogočale zmagovito pot naprej. Dovolite mi, da spomnim na nekatere med njimi.

Najprej, domoljubje. Domoljubje mora ostati naša temeljna vrednota, tudi v časih, ko smo že del integrirane Evrope, ko smo del Evropske unije in ko je velik del rešitev za naše probleme odvisen od tega, kako jih bomo skupaj reševali v tej veliki skupnosti evropskih narodov. Tudi v teh časih potrebujemo domoljubje in moramo se navdihovati pri junakih partizanskega boja. Kajti domoljubje danes zahteva poseben napor. Zahteva zvestobo našim domoljubnim izročilom, zahteva pa tudi, da pošteno, temeljito razmislimo in se pošteno potrudimo za to, da bomo resnično našli dobre rešitve, ki nas bodo še naprej vodile med najbolj napredne in najbolj uspešne evropske narode.

Da bi to dosegli, potrebujemo ustvarjalnost. Slovenci radi za sebe pravimo, da smo priden narod, da smo narod, ki se je izkazal s svojo delavnostjo in ki je veliko dosegel s tem. Toda biti moramo tudi narod umnih glav in narod velike ustvarjalnosti. Zato moramo v časih, kakršni so današnji, poiskati vse priložnosti za krepitev ustvarjalnosti. Razvijati moramo šolski sitem, razvijati moramo naše univerze, razvijati moramo našo raziskovalno dejavnost in vse tisto, kar bo zagotavljalo dober, kvaliteten razvoj za naprej. To, da so v nedavni preteklosti prenehale obstajati nekatere pomembne industrije v naši državi, nas mora skrbeti. Iskati moramo dobre alternative, kajti brez dobrih industrij in brez tiste ustvarjalnosti, ki se izraža v industrijskih proizvodih, je težko zagotoviti resnično kvaliteten razvoj. Ustvarjalnost moramo imeti in zanjo se moramo potruditi.

Moramo pa imeti še druge kvalitete. Moramo biti sposobni za sporazumevanje. Tudi sporazum zahteva pogum, kajti brez poguma ni dobre sposobnosti in občutka za tiste kompromise, za tiste dogovore, ki ne dajejo polnega zadovoljstva in polnega dosežka vsakomur od udeležencev, ampak dajejo najboljši rezultat vsem skupaj. V Sloveniji smo tačas premalo usposobljeni za tak pogumen sporazum. Vendar ga bomo ravno v tem času potrebovali bolj kot kdajkoli doslej. Potrebovali ga bomo, kajti danes razumemo bolj, kot smo to razumeli morebiti še lansko leto, kako pomembno je, da pride do dobrega sporazuma o pokojninski reformi, o reformi trga dela, o upravljanju z državnim premoženjem, o sanaciji bank in o reševanju raznih drugih problemov.

Za vse te probleme obstajajo rešitve. Toda te rešitve bodo dobre in vzdržne samo, če se bomo o njih znali sporazumeti. In sporazumevanje je nekaj, kar moramo izkazati vsi. Ni prav in ni dovolj, če bi se mislilo, da je sporazumevanje v tem, da se neka skupina preprosto prilagodi zahtevam drugih. Tako se ne dosega sporazuma. Sporazum se dosega z iskrenim, poštenim prizadevanjem vseh, s prizadevanjem, ki da rezultat, ki ga lahko spoštujejo vsi – tak, ki bo vzdržen in za katerega bomo lahko rekli, da je to sporazum, ki morebiti ni v celoti uresničil naših pričakovanj, vendar vsi vanj verjamemo. Za doseganje takega sporazuma mora vsakdo, ki se trudi v tem procesu sporazumevanja, izkazati tudi pogum, kajti brez poguma sporazuma ne more biti.

In končno, da bi tak sporazum dosegli, moramo ves čas dobro vedeti, da mora biti sporazum pravičen, da ne sme ustvarjati prikrajšanja, ki ga ni mogoče razložiti z nekim skupnim, dobrim, pomembnim ciljem. Pravičnost potrebujemo kot del sporazuma in tudi za to, da pridemo do pravičnih rešitev, moramo izkazati pogum. Tudi to nas danes čaka.

Žal živimo v času, v katerem je prišlo do krivic, do napak in krivičnih odločitev. Te moramo znati popravljati. Ni narobe, če se prizna napako. Napake se zgodijo. Vendar se morajo napake popravljati. In če se zgodi napaka, če se zgodi krivica tistim, ki bi morali upravičeno uživati sadove svojega preteklega dela in imeti pravične pokojnine, potem je prav, da se napako prizna, da se napako popravi, da se krivice odpravi in da se na ta način prispeva k temu, da bomo vsi skupaj lažje napredovali, da bomo lažje dosegali sporazum in da bomo tudi opogumljeni, da je tako sporazumevanje pri nas mogoče.

Vse to so tiste naloge, ki od slovenskega naroda v tem trenutku zahtevajo privrženost našim temeljnim vrednotam in pogumu kot tisti osrednji vrednoti, ki omogoča, da dosegamo vse ostale. Tudi o tem nam govori današnja spominska slovesnost.

Hvaležen sem vam, da ste me povabili na slovesnost ob tej 70. obletnici spomina na tragični dogodek. Verjamem, da lahko iz tega spomina, s sposobnostjo, ki jo vsekakor že imamo, naredimo tudi prave zaključke. Zato sem danes tu in rad bi vam povedal, da se bom tudi sam za to potrudil. Trudil se bom, dokler bom mogel in dokler mi boste to omogočali. Verjamem, da je med nami veliko takih, ki bomo dali vsak svoj prispevek k temu, da dosežemo dobre rešitve. In če nas bo dovolj, če nas bo večina, potem bomo šli naprej. Hvala lepa.